Blog ministra Rupla

| 24. oktober 2007 | Slovenija | Inki

Kot verjetno veste, ima naš zunanji minister, minister za vse režime in stranke, dr. Dimitrij Rupel, že nekaj časa svoj blog.

http://dimitrijrupel.blog.siol.net/

Pred kratkim je o tem na svojem blogu pisal filozof in medijski čuvaj, dr. Boris Vezjak (http://vezjak.blog.siol.net/2007/10/02/en-in-edini-zunanji-minister/) ter prišel do naslednjih zaključkov;

Rupel je skriboman. Piše, zato da piše, ker nekaj pač mora pisati. Temu primeren je njegov slog pisanja. Ste kdaj brali Jadrana Krta? Zunanji minister se lahko skrije pred njim.

Ker na Delu Peter Jančič ni več odgovorni urednik, Rupel nima več možnosti objavljati svojih mnenj in za vsako pokasirati, mislim da, okoli 400 evrov. Zato je stopil v korak s časom in začel blogati.

Moj skromen zaključek: ravno zato, ker je zunanji minster znan po svoji ljubezni do pisanja (skribomanstvu, če hočete), ni naključje, da je neka bistra piarovska glava iz SDS-a prav njega ‘določila’ za mešanje megle na Siolovih blogih.

Ker končno sem se tudi sam odločil prečekirati zadevo, potem ko je eden od njegovih blogovskih umotvorov celo pristal med izjavami tedna v Mladini. Ruplovem blogu primanjkuje osebne note. Že res, da nas recimo ministrovo zasebno življenje ne zanima preveč, toda iz njegovega bloganja večinoma ni razvidno, ali gre za njegova stališča, ali za stališča njegove trenutne stranke. Vse skupaj se namreč na trenutke bere kot transkripicija vladinih tiskovnih konferenc, tekste pa bi po nareku lahko natipkala tudi kakšna tajnica z zunanjega ministrstva.

Rupel se ne gre dvosmerne komunikacije (razen pri prvem zapisu), kar je po mojem mnenju ena glavnih for bloganja. Skratka, ne odgovarja na komentarje. Menda zato, ker se ne želi prepirati, kot je nekje zapisal, a komentarjev, ki bi bili žaljivi ali klicali po prepiru, ni. Mogoče pa samo nima časa, ampak potem napiše naslednje: »Za tole sporočilo imam 10 minut časa. Po seji Odbora za zunanjo politiko v parlamentu (o pogajanjih EU s Hrvaško) po seji vlade (kjer smo med drugim govorili o novi evropski pogodbi), po sestankih s sodelavci in na Novi reviji (kjer smo pozdravili novega glavnega urednika Senegačnika), po podpisovanju pisem in gradiv… in pred naslednjim sestankom v MZZ imam 10 minut časa za blog«. Če si lahko vzame deset minut za takšen dnevniški intermezzo, zakaj ne more narediti podobno za odgovor na kakšen komentar?

Ko človek bere Ruplove monologe (tudi na spletni strani minstrstva za zunanje zadeve je link do njegovega bloga) se mu zazdi, da je izgubil vojno z mediji, pred katero je nekoč svaril slednje. In to človek, ki se je nedolgo nazaj hvalil novinarki Pop TV- ja, da bo pomagal vsakemu, ki mu iz različnih razlogov ni uspelo objaviti določenega teksta v slovenskih časnikih. Ampak ni panike pravi Rupel, tudi mnogi moji kolegi v inozemstvu počnejo podobno, pišejo bloge in komentarje. Glede tega sicer nisem najbolje informiran (kdor ve kaj več, z besedo na dan), vem pa, da to prakticira recimo britanski zunanji minister David Milliband (http://blogs.fco.gov.uk/blogs/david_miliband/about_blog.aspx) .
In da ne bo nesporazumov, Dimitrij tokrat piše zastonj

Kakorkoli že, Ruplov blog gor ali dol, politični boj in nabiranje točk pri volivcih se dokončno selita, tudi v Sloveniji, na svetovni splet.