Drugi dom
Barbari pred vrati
| 12. July 2007 | | Jure
V kolikor ste v visokošolskem izobraževanju izpostavljeni predmetom s področja ekonomije, vam, ne glede na intenzivnost predavanj, v glavo neizogibno vtepejo dva aksioma: trg je dober, posegi države so slabi. Četudi ste še tako len študent, vam to ostane na ravni večne resnice. Dobite preprost in jasen recept ter ugotovitev, da na tako začrtani poti do sreče stojijo samo iracionalni politiki, ki vse pokvarijo z državnim intervencionizmom v obliki subvencij, spodbud, državnih mej, kvot,… minimalnih plač in korporativističnega sporazumevanja med socialnimi partnerji. Balast, ki deluje kot pesek v drugače tako učinkovitem kolesju tržnih mehanizmov.
Če niste med najbolj lenimi in vas stvar vsaj malo zanima, se lahko zgodi, da podvomite. Ne nujno, lahko. Vse krasno in super, toda, kako v ta recept spraviti fenomenalni razvoj nekaterih azijskih držav, ki so sistematično kršile prej omenjena aksioma. Kako razložiti neverjetni japonski skok iz zaostale fevdalne družbe v hiper moderno, ultra tehnološko, izvozno usmerjeno družbo z BDP-jem, ki vzbuja zavist? Japonci so si prosto trgovino razlagali malo po svoje, prav tako jim na kraj pameti ni padlo, da je državni intervencionizem nekaj nujno slabega. Kasnejše težave so sicer jasno pokazale na omejitve japonske poti, toda do zastoja je prišlo na neverjetno visoki ravni. Kako razložiti?
Podobna vprašanja so si doslej zastavljali že mnogi, ki so preučevali zgodovino ekonomskega razvoja. Neoklasične večne resnice preprosto niso ustrezale realnosti, dejanskemu razvoju posameznih držav, tudi tistih, ki so danes najbolj glasbe zagovornice proste trgovine in tržnih mehanizmov.
Toda učni načrt je ostajal enak, vsaj do zdaj. Danes lahko “v živo” spremljamo revizijo teh starih večnih resnic. Upor je sicer še omejen na manjšino, vendar ta skupina odpira zelo zanimiva vprašanja in nudi premisleka vredne odgovore. Mogoče smo priča pravi mali revoluciji, ki bo spremenila naše razumevanje trga, proste trgovine in ekonomske globalizacije. Mogoče, ni nujno, vsekakor pa gre za zanimiva razmišljanja, ki ponujajo precej miselne hrane.
V branje, ki v osnovah seznani z nekaterimi avtorji in tezami novih “barbarov”, priporočam tale članek The New York Timesa.
(Še brez glasov)
Loading ...
Straw man?!?
ker?
Pa ja, strawman. Debata o “heterodoksiji” v ekonomskih znanostih se je šele prav razplamtela, pa že nekateri trobijo, da v bistvu ni o čem za debatirat. Če je Latinska Amerika zate strawman, je to pač zato, ker nimaš pojma, kakšne posledice je imela “ortodoksija” za tamkajšnja gospodarstva.
Naj uganem: z ekonomijo se Saša ne ukvarja ravno veliko. Ne bere veliko ekonomskih člankov, ne sledi pozorno politično-ekonomskim debatam o gospodarski politiki, Financial Times in WSJ odpre dokaj redko, ampak dovoljkrat, da se čuti poučen.
Tudi mene zanima, zakaj naj bi bila ortodoksna neoklasika v ekonomiji nekakšen strawman. Ker je nihče več ne prakticira? Da ne bom crknil od smeha … Vsak ekonomski žurnal je je poln, kakor tudi policy-advice od različnih, ne ravno obskurnih, think tankov.
jp. žurnali so polni, bi pa najvišjo stopnjo dominacije ortodoksije lociral pri policy-advice; tam pa res težko najdeš krivoverce
bi pa mogoče ob tem opozoril na po mojem mnenju najbolj zanimiv (in resničen) del članka v NYT:
“He also takes the discipline to task for relying on abstract theories and mathematical modeling instead of observation and sociological analysis.”
tukaj pa je dejansko rak rana. če imamo česa na odmet, so to ekonometrični izračuni.
Prvi odstavek je straw man, ki ga je enostavno zavreči, še Jure to zmore, vendar ne vem, kateri bolj resni osebi od lenih študentov ga lahko pripišemo.
Proti članku sem bil že po prvih dveh besedah : “v kolikor” [štajersko fkolikor]
E, vidiš, kako enostavno je refutat argumente s strawmanom 
“ki ga je enostavno zavreči”
no, da vidimo…
Jure, saj si ga že ti zavrnil. To je izhodišče za logično argumentativno napako strawman. Finale si pa naredil s tem, da si to enostavno zanikano tezo podtaknil lenim študentom, učiteljem na visokošolskih institucijah in neoklasikom in zaključil s sklepom, da ti nimajo prav.
Imam zoprn občutek, da se nismo razumeli.
1. učenje ekonomije je na večini (verjetno vseh) faksih na dodiplomski stopnji vaja iz neoklasične ortodoksnosti. Poglej učbenike.
2. domnevni konsenz o trgu in prosti trgovini je vcepljen tako pogosto & učinkovito, da ostane v betici tudi tistim najbolj lenim. Seveda tistim bolj pridnim še prej.
3. ta konsenz je danes pod napadom, kar je kar precej pomembna zadeva.
4. nimam pojma o kateri “enostavno zanikani tezi” govoriš
Res me zanima, o čem blodi Saša. Pomagalo bi, če bi nehal besedičiti o strawmanu in pokazal, kje se skriva napačna teza, ki jo Jure pripisuje lokalnemu neoliberalnemu krožku.
zabavno
http://www.tpmcafe.com/blog/coffeehouse/2007/jul/11/the_ten_boxes_of_heterodoxy_or_why_economics_sucks
isti avtor, blog
http://www.maxspeak.org/mt/index.html
Jure, saj je jasno, da je z cisto ekonomskega vidika gledano tiranija najbolj gospodarna oblika vladanja. Pa gre tu lahko za politicno ali ekonomsko teorijo. A zato se ne pomeni, da je “najboljsa” oblika vladanja, saj se kvaliteto ocenjuje tudi drugace (recimo z dostopnostjo ne-tiranov do stvari).