Barbara Kastelec in njihove “neprave” družine

Dobro, da bo RKC ob napovedi sprememb zakonodaje o istospolnih skupnostih udarila z vsemi topovi, je pričakovano in razumljivo. Če bi bili na Poljskem bi bilo iz prižnic in medijev mogoče slišati marsikaj, a v Sloveniji je vendarle potrebno sporočilo nekoliko prilagoditi in ga zaviti v celofan navideznih znanstvenih dognanj. Če ta ne podpirajo “prave resnice”, pa jih lahko itak svobodno interpretiramo, kajne?

Prave vaje v svobodni interpretaciji se gre zadnje čase gre Barbara Kastelec, urednica Naše družine pri tedniku Družina, ki je s komentarjem v Družini sprovocirala tako odzive aktivistov kot Ranke Ivelje iz Dnevnika. Živ dokaz, da jo stvarnost rada skupi, če ni po godu ideološkim/verskim predstavam. Se pač malo priredi, obrne, selekcionira ali povedano po domače: laže.

Najnovejši odziv Kastelčeve na obtožbe, da gospa prav lažejo, je bil objavljen v Dnevnikovih pismih bralcev. Ker so njene prejšnje zapise že obdelali omenjeni, se tukaj posvetimo temu. Veliko užitkov v skrivnostnih možganskih vijugah gospe Kastelec!

Kastelčevo na primer silno zanima dolžina istospolnih zvez, kjer sfabricira ugotovitve, da so te primerjalno krajše. Ko ji komentatorji odvrnejo, da na podlagi raziskav, ki jih omenja, glede tega ni mogoče sklepati nič takega, taktiko obrne:

Če se s tem ne strinjate, pa bi morda od vas prej, kakor da vsak moj podatek dopolnjujete “od spredaj in zadaj”, pričakovala, da boste slovenski javnosti postregli s kakšno reprezentativno longitudinalno raziskavo, iz katere bo razvidno, da so istospolne partnerske skupnosti vsaj toliko trajne, kakor zakonske skupnosti moža in žene. Tisti trenutek bom pač odstopila od trditve, da je prav trajnost šibka točka istospolnih skupnosti.

Dober obrat, kajne?! Pa mi vi dokažite, da se motim! Najprej vas obtožim, sedaj pa mi vi dokažite, da ste nedolžni. Dajte mi raziskave, ki nasprotujejo mojemu mnenju, ki mi ga ne uspe pokriti z nobeno mojo. Če ne – moja resnica velja in basta! Še dobro, da gospa samo pisari in ne dela v našem pravosodju.

A naj ji bo ustreženo:

A second stereotype is that the relationships of lesbians, gay men and bisexual people are unstable. However, despite social hostility toward same-sex relationships, research shows that many lesbians and gay men form durable relationships. For example, survey data indicate that between 18% and 28% of gay couples and between 8% and 21% of lesbian couples have lived together 10 or more years. It is also reasonable to suggest that the stability of same-sex couples might be enhanced if partners from same-sex couples enjoyed the same levels of support and recognition for their relationships as heterosexual couples do, i.e., legal rights and responsibilities associated with marriage. Vir

Da gospa rada uporablja raziskave samo takrat, ko ji domnevno lahko koristijo oziroma, ko se jih lahko zlorabi z upanjem, da nobena njena ovčica, kateri v goltanec tišči neresnice, ne bo šla zapisanega preverjati, še bolj kaže naslednji odsek, sicer pobran iz običajnega repertoarja zagovornikov “klasične” družine:

Naj se ob koncu te polemike skličem na moralni zakon, ki izhaja iz naravnega zakona. Partnerki ali partnerja svojo skupnost utemeljujeta na osnovi naravne privlačnost, ki ju je privedla v odnos. Toda njun odnos po naravni poti ne daje nikakršne, niti hipotetične možnosti, da bi postali/-a starši, vedno bosta potrebovali/-a “tretjega”. Ob posvojitvi v skupnost moškega in ženske otrok ni prikrajšan za žensko in moško identifikacijo, pri posvojitvi v istospolno skupnost pa bi bil že v osnovi prikrajšan za moško-žensko dinamiko odnosa. Mislim, da je otrokovo najvišje dobro treba postaviti nad (lahko tudi zelo intenzivno in iskreno) željo istospolnega para po otrocih. Želja ne moremo kar tako spreminjati v pravice.

Torej, logika je fantastična. Na eni strani taka silna potreba po raziskavah, po drugi pa se teh sploh ne omenja. Že s preprostim googlanjem bi se namreč hitro pokazalo, da tovrstnih flanc o naravnih zakonih, “prikrajšanosti za žensko in moško identifikacijo” in “moško-žensko dinamiki odnosa” ne podpira nobeno relevantno strokovno združenje (American Psychological Association, American Academy of Pediatrics, Mental Health America…). Kot mnogokrat, gre tudi pri teh razpredanjih v najboljših primerih za amatersko, fušarsko “psihologijo”, v slabšem pa za zavestno širjenje neresnic z upanjem, da nekaj se bo pa prijelo.

Iz istega repertoarja je tudi naslednji biser:

Dostojanstvo istospolno usmerjenega posameznika s tem ni v ničemer nespoštovano, je samo naravna posledica njegovih izbir in odločitev.

Kampanja blatenja je s tem zaključena: promiskuitetni, psihično nestabilni drogeraši, ki so se odločili, da bodo nenormalni. In zdaj bi radi imeli še otroke, si lahko mislite?!

Gospa Kastelec lahko svobodno veruje, v karkoli želi. Če med to sodijo take flance, kot jih je naštela zgoraj, je to njena odločitev, ki je povsem v zavetju svobode veroizpovedi. A če je temu tako, naj bo vsaj tako poštena in svoja verovanja ne poskuša zaviti še v prevleko znanstvene pokritosti. Nobena težava ne bo, če bomo tovrstna verovanja pač postavili med druga podobna… da se ne sme piti alkohola, jesti svinjine, da je krava sveta žival… da je Zemlja center vesolja in da smo si svoje čase tla delili z dinozavri.

Vem, te poštenosti ne bo. Pričakovanja od institucije, ki hvali skromnost in revščino, njeni predstavniki pa se vozijo z 160.000 evrov vrednimi avtomobilih in prebivajo v dvorcih, ki ima polna usta demokratičnosti in pluralnosti, ob tem pa so njeni mediji nedosežen ideal enoumja, in ki dosledno igra vlogo žrtve hudobnih medijev in politike, ob tem pa sama brez zavor dela krivice drugim, so itak zelo nizka.

Ovčice so pač že požrle tisto, kar jim je gospa Kastelec porinila v gobec – do bodo vedele, kaj jim je storiti na morebitnem referendumu.