Bankir naj bo!

Ko smo že mislili, da smo v razpravi o veliki finančni krizi slišali že vse neumnosti, kar jih je bilo mogoče slišati, se v neki domnevno kakovostni pogovorni oddaji pojavijo neki domnevno ugledni ekonomisti, ki si upajo ameriški način reševanja bank postavljati za zgled, ki bi mu morala slediti slovenska politika.

Še več, najde se celo ekonomist, ki v svojih zapisih čisto resno trdi, da so ameriški davkoplačevalci z reševanjem bank zaslužili, pri čemer navaja primer 700 milijard dolarjev težkega programa TARP, preko katerega naj bi si zasebne banke v ZDA najprej sposodile denar za preživetje, nato pa ga z obrestmi vrnile proračunu. Konec dober, vse dobro?

Kozlarija. Omenjeni ekonomist, ki si ne pomišlja usesti se v kakšno komisijo pri zagovorih doktoratov iz bančništva, očitno ne ve niti tega, da ZDA preko TARPa niso dajale bankam nikakršnih posojil, ki naj bi se jih z obrestmi vračalo. Z denarjem davkoplačevalcev so namreč preko TARPa ameriški financ-socialisti kupovali malovredne nepremičninske papirje in lastniške deleže v majajočih se zasebnih bankah (dokapitalizacija), po katerih na zasebnih trgih ni bilo nič (0) povpraševanja.

Koliko je vredna takšna velikodušna davkoplačevalska subvencija bankirjem, ki so v lovu za bajnimi nagradami napihovali nepremičninski (in še kateri) balonček, lastnikom bank, ki so v hlastanju za dobički bankirjem kurili pod ritmi in tistim, ki so to zasebno zabavico zalagali s poceni denarjem? Vsi ti so jo namreč glede na sranje, ki so ga zakuhali, odnesli brez omembe vrednih prask.

Pustimo ob strani dejstvo, da ameriški davkoplačevalec s TARPom itak ne bo nič zaslužil, kvečjemu bo par deset milijard v minusu. Pravo vprašanje je, ali so si ameriški davkoplačevalci zaslužili, da je vladajoča financ-socialistična klika z njihovim denarjem rešila sistem finančnega kapitalizma, ki majhni skupini srečnežev omogoča nezmerno bogatenje, večini pa ponuja stagnirajoče dohodke in negotovo prihodnost.

Središčna os tega sistema so seveda globalne finančne institucije, katerim so bili namenjeni reševalni paketi po vsem svetu, tudi TARP. Da sedaj domnevno ugledni ekonomisti reševanje označujejo kot uspešno že zato, ker bodo banke vrnile nekaj denarja, je najmanj škandalozno. Način poslovanja teh bank je namreč uničil trilijone dolarjev vrednosti in svet pahnil v najglobljo recesijo po 1930ih.

Ni čudno, da so banke pohitele z vračanjem denarja – le kdo si želi nadležnih regulatorjev z lastniškimi deleži, ki bi jih lahko levičarski populisti (brezposelni in jezni, ker ni denarja niti za osnovne socialne storitve, teh je v krizah veliko) prisilili, da začnejo vtikati nosove v bankirske nagrade in izjemno dobičkonosne poslovne modele?

TARP je torej bankam omogočil obstanek, ko bi se morale potopiti, Fed jim je z ničelnimi obrestnimi merami omogočil dostop do zastonj denarja (i tata bi, sine!), ta pa je nato odšel ali v drage kredite podjetjem, še raje pa napihovat balončke v države v razvoju ali na surovinske trge. Nič čudnega, da so si bankirji ob rekordnih profitih sredi krize lahko znova izplačali rekordne bonuse.

TARP tako ni samo še ena zamujena priložnost, ampak dizaster. V trenutku, ko bi lahko prestrašene in naenkrat ponižne financarje stisnili ob zid, jim nadeli uzde in začeli razbijati sistem, ki je očitno škodljiv tako za gospodarstvo kot tudi za družbo, so financ-socialisti bankirjem namesto tega ponudili še eno priložnost. Za neke domnevno ugledne ekonomiste je torej dejstvo, da je patološka struktura globalnega finančnega kapitalizma iz krize izšla tako rekoč nedotaknjena, uspeh. Pa ne samo to, zraven smo še zaslužili par milijard!