Balkanske fantazme

Najbolj bizarna zgodba iz sveta se trenutno dogaja v Srbiji, kjer politiki kot v transu ponavljajo, da je Kosovo srbsko, vedno bilo in vedno bo, in čakajo na čudež. Iz Moskve ga seveda ne bo; ruski medved bo kot običajno na veliko godrnjal, a za srbsko stvar ne bo naredil nič (sploh je kdaj?). Tudi če bi hotel, ne more. Najnovejše srbsko pozivanje ZDA, da prekličejo priznanje, je prvovrstna burka. To bi bil šele čudež. A čudeže je nazadnje delal nekdo pred 2000 leti, od tedaj pa je vino vino, voda pa – žal – samo voda.

Tako od daleč, iz distance, je to srbsko zaklinjanje na škodo realnosti še bolj bizarno. Kosovo pač ni več srbsko, že nekaj časa je to jasno vsem, tudi srbskim politikom. Ni še povsem albansko, saj bo mednarodna skupnost spet malo inovirala, a Kosovo je očitno cena, ki jo bo srbski narod moral plačati za politiko velikega vodje s slušnimi težavami. Pošteno? Ne vem, zgodovina pač ni poštena. Vzklikanje, da je Kosovo Srbija, je danes povsem enako kot slovenska “Trst je naš.” Pač ni več, get over it.

Vprašanje je, če je to zadnji račun; v kolikor se strasti ne bodo umirile, v kolikor ne bo politika, ki bi ljudem povedal resnico, naj bo še tako boleča in grda, v kolikor bo nacionalistična ujma ponovno odplaknila evropske ambicije, bo Slobo iz groba Srbom in njihovim sosedom še naprej pošiljal zapitke.