Danes sem se ob poslušanju oddaje Studio ob 17.00 na RA Slovenija 1. program, v kateri so govorili o povišanju cen hrane, vprašala, ali ne bi bilo morebiti za ministra Bajuka primerno, da opravi kakšen tečaj, dva. Predlagam tečaj slovenščine, potem pa še tečaj retorike. Zakaj? Preberite pozorno spodnji mangetogram iz oddaje:
NATAŠA MULEC: Potrošnikom je zagotovo najpomembneje, da se hrana v prihodnje ne bo več dražila. V zadnjem času se zato razvija polemika o tem, kdo je odgovoren za tako visoke podražitve hrane pri nas? V javnosti se kar nekako išče krivec za podražitve. So to dobavitelji, trgovci, je to država s svojim ne-ukrepanjem? Ali pa je krivca iskati v zapoznelih posledicah uvedbe evra? Torej kje iskati krivca? Mogoče najprej vi minister Bajuk?
ANDREJ BAJUK: Hvala lepa. Lep pozdrav. Seveda to je stara slovenska bolezen, da krivca iščemo. Dejansko je treba iskati rešitve in pa morda kakšne vzroke. Zanimivo je to, da je Slovenija, ki je zelo odprto gospodarstvo, ima celotno panogo hrane, je praktično odprto, to se pravi, da je to menjalni sektor, kjer vpliv tujih cen zelo močan. In gibanje cen hrane v Sloveniji so se sukale tako kot je drugod po Evropi, v isti smeri. Kar je novost letošnjega leta in sicer, tako kot je tudi vaša novinarka poudarila, od maja naprej. Povišica cen hrane je opazna po celi Evropi, ampak vendar pa je tukaj neka novost v Sloveniji, da v tistih treh mesecih maj, junij, julij, se je pa cena hrane povišala v Sloveniji za večjo stopnjo, hitreje so šle cen gor kot drugod po svetu. In tukaj je pa za iskat vzroke. Ravno v tej mreži sami, kakšni so, kako dejansko trg deluje? Ali deluje tako kot mora? Ali so slovenski, so gospodinjstva izpostavljena resnični konkurenci ali tukaj pride do kakšnih takšnih čudnih stvari? Ali so zadostno informirani? Jaz mislim, da niso in da obstajajo določene težave v tej verigi sami, da bo treba zelo resno na tem področju delat in jaz pričakujem, da tudi v današnjem pogovoru s predstavnico predsednico Zveze potrošnikov, da bomo lahko kaj slišali o tem, na tem področju. Ker izkušnje kažejo, da ko smo se vsi potrudili, da smo povečali nivo informiranosti potrošnikov v Sloveniji v zadnjih mesecih lanskega leta, pred vstopom v evro, in takoj po tem v prvih šestih mesecih, je ta sistem je deloval, informacije so krožile in takšnega, bi rekel, zaokroževanja navzgor, kot smo se vsi bali, da bo, do tega praktično ni prišlo. Celotna inflacija sedaj na letni ravni je 3,5%, morda je 0,3 povezana s tem, to na podlagi teh analiz, ki jih je napravil UMAR. Torej večja informiranost, ne. In pa bi rekel neka pozornost na to, da vsi vedo kaj se dogaja, kakšne so cene tu in drugam, mislim z nekoliko morda drugačnim pristopom je možno tudi sedaj uvesti. In to je najboljša inšpekcija, ki si jo lahko predstavljamo. In to je, da so ljudje bolje obveščeni kakšne so možnosti drugod, v kakšni drugi trgovini kot pa pri nas. Ker čeprav je res, da tukaj imamo, smo soočeni z nekimi tendencami na svetovni ravni, zakaj pa pri nas hitreje? Zakaj pri nas hitreje? In sicer kar naenkrat hitreje. Vedno so se cene gibale v isti smeri, zdaj gredo pa hitreje navzgor kot pa drugod po Evropi. Govorimo zdaj o ceni hrane. In mislim, da tukaj je ena težava pri nas. Na to bomo morali gledati, je treba pregledati in na tem se že dela. Kakšna je struktura marž? Ali imamo resnično takšno konkurenco, kot bi jo človek pričakoval na odprtem trgu, ki pa je izpostavljen svetovnim vplivom?
Slovnica na psu, vsebina je že padla s psa.