Arhiv
ECB še naprej pogumno z obrestnimi merami
| 7. Marec 2007 | | shotokan
Evropska centralna banka (ECB) se lahko pohvali, da prvič po nekaj letih inflacija v območju evra že več mesecev vztraja pod dvema odstotkoma. Za institucijo, ki ji je poverjena skrb za cenovno stabilnost v območju evra, je to dokaz, da njena politika zviševanja obrestnih mer v območju evra - od decembra 2005 je ECB obrestne mere dvignila šestkrat - deluje. Čeprav je inflacija pod nadzorom, pa vse kaže, da se bo ključna obrestna mera v četrtek dvignila z današnjih 3,5 na 3,75 odstotka.
Zadnjih 14 mesecev je ECB svojo politiko zviševanja obrestnih mer pojasnjevala z nujnostjo, da inflacijo spravi v okvire, ki so skladni s cenovno stabilnostjo, t.j. pod, vendar blizu dveh odstotkov. Inflacija je referenčno vrednost ECB dosegla septembra lani, ko je znašala 1,7 odstotka, pod dvema odstotkoma pa vztraja vse do danes. Tako je evropski statistični urad Eurostat v prvi oceni za februar sporočil, da ostaja inflacija v območju evra v primerjavi z januarjem nespremenjena pri 1,8 odstotka.
Hedge skladi: Nič posebnega, le banke
| 12. Februar 2007 | | shotokan
Na tem blogu že dolgo postavljamo agendo z analizami delovanja hedge skladov (tukaj in tukaj), sedaj pa so tudi politične elite spoznale, da se vprašanju regulacije hedge skladov ne gre več izmikati. Čeprav so Nemci na sobotnem srečanju skupine G-7 pogoreli s svojo idejo, da bi do konca leta najrazvitejše države vzpostavile mehanizme nadzora nad delovanjem hedge skladov, pa so vseeno uspeli posebni ekspertni skupini naložiti nalogo, da oblikuje poročilo o sistemskem tveganju, ki ga hedge skladi predstavljajo za svetovni finančni sistem.
V današnjem Financial Timesu Wolfgang Munchau potegne zanimive vzporednice med delovanjem hedge skladov in bank, pri čemer prvi niso podvrženi nikakršni regulaciji in zahtevam po preglednosti delovanja, medtem ko so druge strogo regulirane. Munchau se pri tem spretno izogne slepilnim manevrom wanna-be alpha dedcev, ki sedanje stanje upravičujejo z - sicer napačnim - dejstvom, da so hedge skladi igračka bogatih. Munchau izpostavi sistemsko tveganje, ki je najbolj prepričljiv razlog za regulacijo tako bank kot hedge skladov:
A much better reason to regulate hedge funds is that they have become structurally very similar to commercial banks, where the need for regulation is largely undisputed. Banks are regulated because of network externailities. An insolvent bank can damage the financial system at large. While banks are often private companies, the financial system is a public good.
The business of a bank is to borrow money from a central bank, lend it to customers at a premium and apply leverage to maximise profits. Most hedge funds employ “long-short strategy”. For example, they buy a high-yield corporate bond with a risk premium of, for example, 300 basis points over a Treasury bond and they short a high-quality corporate bond with a risk premium of only 50 basis points. Provided there is no default during the time horizon of the two deals, they make a decent profit.
Podobno si hedge skladi mastijo brke s sposojanjem in prodajo jenov, ki imajo dandanes nizko ceno, in vlaganjem sredstev, ki jih za to dobijo v bolj donosne valute, npr. brazilski real ali kaj podobnega. Razlika v donosih je profit, če pa jen še malce izgubi na vrednosti, pa toliko bolje, ko ga vračajo - le kdo ne bi rad vrnil nečesa, kar je danes manj vredno, kot je bilo včeraj, ko si je stvar sposodil.
Hedge skladi torej podobno kot banke izkoriščajo likvidnost, ki jo dajejo na voljo centralne banke. Podobno kot banke se zadolžujejo, da bi s tem okrepili dobiček glede na vložena sredstva. Razlika je v tem, da hedge skladi uporabljajo bolj tvegane strategije in zapletenejše kreditne instrumente - pa vseeno niso regulirani. Skrajni čas je, da globalni decision-makerji upoštevajo opozorila Drugega doma in začno pospravljati svoje dvorišče, preden si kdo kaj naredi.
Zakaj Gaspari jezi Bajuka?
| 31. Januar 2007 | | shotokan
Finančni minister Andrej Bajuk je samoljuben mož. Dobitnik prestižne nagrade revije The Banker je tako v torek na srečanju s svojimi kolegi iz EU v Bruslju poudaril, da mora biti Evropska centralna banka (ECB) neodvisna, medtem pa je ta isti Bajuk globoko vpleten v poskus demontaže guvernerja Banke Slovenije (BS) Mitje Gasparija kot kandidata za nadaljnje vodenje BS. Razlog? Projekcije javnofinančnega primanjkljaja, ki se ne skladajo z Bajukovimi. Poglejmo, kaj BS piše v domnevno spornih, novembrskih projekcijah:
Glede na verjetno gibanje prihodkov, se trenutna rast odhodkov izkaže za absolutno nevzdržno. Ob takem tempu rasti bi bila Maastrichtska meja prečkana že v letih 2008 ali 2009, v letu 2010 pa bi javnofinančni primanjkljaj dosegel vrednosti med 4% in 5% BDP.
Isti mesec, ko je BS izdala svoje projekcije, je v Državnem zboru (DZ) potekala razprava o spremembah proračuna za letošnje leto in dopolnitvah proračuna za leto 2008. Nič pretresljivega se ni zgodilo, DZ je najprej kot po tekočem traku zavrnil dopolnila opozicije in potem stvar poštempljal. Le dva tedna kasneje, že v veselem decembru, pa ta isti Bajuk v Bruselj v skladu z določili evropskih uredb o nadzoru javnih financ članic območja evra poslal t.i. program stabilnosti Slovenije, v katerem pravi:
Poleg tega bo Vlada financirala predvideni povečan obseg investicij v železniško infrastrukturo, vendar se bo raven javnofinančnih odhodkov v BDP kljub temu znižala za 4,0 % v istem obdobju. Posledično se bo primanjkljaj širšega sektorja države ohranjal na ravni okoli 1,6 % BDP v letih 2007 in 2008, nato pa se bo znižal na 1 % BDP v letu 2009.
Kaj je tukaj tako zanimivo? Prvič, manj pomembno: Bajuk je v Bruselj poslal načrt zmanjševanja javnofinančnega primanjkljaja, ki bo letos zahteval rebalans proračuna zaradi železnic - čeprav le dva tedna prej v DZ o tem ni imel nič za povedati. Takšni posegi v izključno proračunsko pristojnost DZ kažejo na to, da Bajuk v DZ ne vidi foruma za proračunsko debato, ampak glasovalni stroj, ki bo potrdil njegove načrte, za katere DZ izve iz dokumentov, že poslanih v Bruselj. Ena zgodba za doma, druga za Bruselj.
Drugič, bolj pomembno: Bajuk nonšalantno obljubi, da bo leta 2009 javnofinančni primanjkljaj znižal na odstotek BDP. Ne le, da Bajuk s tem zategovanje proračunskega pasu nalaga prihodnji vladi - tej se mandat izteče leta 2008 -, napoveduje tudi veselo trošenje v predvolilnih letih. Kdorkoli bo torej izvoljen na volitvah leta 2008, se bo moral ukvarjati s “sanacijo janševine”, kakor se je ustrezno izrazil poslanec LDS Milan M. Cvikl.
Kakor kaže Tabela 3.3. v programu stabilnosti, naj bi cilj enoodstotnega primanjkljaja naslednja vlada dosegla z znižanjem javne porabe za 1,8 odstotka BDP (iz 44,4% na 42,6%) oz. za 600 milijonov evrov in to v enem letu! Glede na to, da je variabilnega dela proračuna samo za eno milijardo evrov, se mi to ne zdi realno. Kot je razvidno iz tabele, namerava vlada šparati predvsem pri socialnih transferjih in zdravstvu, pri tem pa Bruslju pojasnjuje, da je bila
sprejeta davčna reforma, ki znižuje raven prihodkov širšega sektorja države
Davčna reforma je z znižanjem progresije koristila predvsem visokim zaslužkarjem, medtem ko so plače navadnih delavcev ostale nespremenjene. Še več, poleg za leto 2009 napovedanega krčenja socialnih transferjev, je Bajuk proračun za leto 2008 pripravil na osnovi povišanja DDV, ki je seveda regresivni davek (glede na dohodek), saj najbolj po žepu udari ravno tiste z nizkimi dohodki.
Če povzamemo: vlada je z davčno reformo najprej dala bogatim, nato pa Bruslju obljubila, da bo izpad javnofinančnih prihodkov uravnotežila z višjim DDV in znižanjem socialnih transferjev. Bajuk torej daje bogatim in jemlje revnim. Ampak kaj ima to opraviti z Gasparijem?
Predvsem to, da je BS podobno kot Evropska komisija slovenske načrte označila za premalo ambiciozne, saj ne predvidevajo zmanjševanja primanjkljaja v predvolilnih letih - ki so po vrhu še debela leta visoke gospodarske rasti, primerna za proticiklično fiskalno politiko - 2007 in 2008, vso težo pa prelagajo na leti 2009, kar je nerealno. Primerjajmo januarsko oceno slovenskega programa stabilnosti s strani Evropske komisije:
Tveganja, povezana s proračunskimi cilji, se bodo vzajemno uravnala leta 2007 in 2008, vendar se bodo tudi povečala leta 2009. Proračunska naravnanost v programu zato morda ne zagotavlja izpolnitev srednjeročnega cilja leta 2009.
Zato Svet poziva Slovenijo, da: (i) izkoristi ugodne gospodarske pogoje ter pohiti z doseganjem srednjeročnega cilja z osredotočenjem prizadevanj glede prilagajanja na začetek obdobja;
in tisto s strani BS:
Upoštevaje v tem gradivu predstavljene fiskalne projekcije se bo v naslednjih dveh letih strukturni primanjkljaj povečal in presegel mejo 2% BDP. To pomeni, da v obdobju projekcij ne bo doseženo približevanje srednjeročnemu cilju, ki je postavljen kot strukturni primanjkljaj (brez začasnih ukrepov) v višini 1% BDP.
Podobnost seveda ni naključna: če upoštevamo, da Bajuk naslednji vladi nalaga neizvedljivo zmanjšanje porabe za 1,8 odstotka in šele v primeru uspešnega znižanja pričakuje enoodstotni primanjkljaj v letu 2009, potem v primeru neuspešnega znižanja vidimo primanjkljaj pri 2,8 odstotka leta 2009 (1% + 1,8%), kar je nevarno blizu še dovoljene meje v območju evra. Če upoštevamo še bolj optimistične projekcije gospodarske rasti v programu stabilnosti od tistih v projekcijah BS (4% v. 3,5%), potem so opozorila BS še kako na mestu.
Če že Bajuk eno govori Bruslju, drugo pa Slovencem, potem ni čudno, da bo vljudno vzel na znanje opozorila Bruslja, domače kritike pa bo skušal po udbovsko zatreti. Gaspari je tako žrtveno jagnje na oltarju fiskalne nesposobnosti kvazi-reformistične janšistične vlade, ki bogatunom tlači denar v žepe, poštene delavce pa stiska za vrat.
Fundamentalist Kovač ga v Financah biksa
| 24. Januar 2007 | | shotokan
V današnjem komentarju na mnenjskih straneh Financ liberalni fundamentalist in skrajnež Stanislav Kovač med številne verodostojne argumente, ki bi vsakega pravičnika - ne pa tudi poznavalca centralnega bančništva - prepričali, da Gaspari ni ustrezen kandidat za guvernerja Banke Slovenije (BS), podtakne tudi dvomljivo ekonomsko-politično modrost. Zapiše namreč:
Nepregledno delovanje Gasparijeve banke (t.j. BS, op.p.) se kaže v dejstvu, da med številnimi razlogi za hitro znižanje inflacije ni nikoli niti z besedo omenila upočasnitve rasti deviznega tečaja in njegove poznejše stabilizacije.
Živčno zaklinjanje (”ni nikoli niti z besedo”) kaže na to, da je Kovača znova zmotil uspeh gradualizma, zaradi katerega je Slovenija po zadnjih podatkih na letni ravni realizirala 5,6-odstotno gospodarsko rast. Spomnimo se, kako so liberalni dogmatiki skupaj s tretjerazrednimi diplomanti prvorazrednih fakultet iz IMF v začetku 90-ih let vztrajali pri fiksaciji tečaja tolarja in izganjanju hudiča inflacije. Kam je fiksacija tečaja pripeljala tiste vzhodnoevropske države, ki so šle na limanice neoklasičnim indoktrinirancem, je jasno: evro je 1.1. 2007 zaradi stabilnega makroekonomskega položaja lahko prevzela le Slovenija, druge države pa bodo morale najprej počistiti razbitine svojih zgrešenih gospodarskih politik in posledice izvirnega greha iz 90ih - nepremišljene fiksacije tečaja.
Mitji Gaspariju bi morali zato, ker se je uprl vulgoliberalnim jurišnikom, čestitati, ne pa dejstva, da je bil eden izmed najpomembnejših politikov in gospodarstvenikov, ki so slovenski tolar usmerili na pot usmerjane depreciacije, izpostavljati kot dokaz njegove neverodostojnosti. Do leta 2004, ko se je Slovenija pridružila tečajnemu mehanizmu ERM II in vezala tolar na evro, so lahko tako slovenski izvozniki računali na to, da jim bo naraščanje tečaja pomagalo pri zagotavljanju njihove konkurenčnosti.
Čas, ki ga je izvozno usmerjenemu slovenskemu gospodarstvu z usmerjano depreciacijo med drugimi kupil Gaspari, je bil potreben za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva brez liberalnim fundamentalistom tako ljubih šok terapij. Prav zaradi relativno gladke tranzicije je lahko Slovenija dve leti udobno živela s fiksiranim tečajem in se z vstopom v evroobmočje brez prevelike sentimentalnosti poslovila od tečajne politike kot pomembnega instrumenta vodenja gospodarske politike.
Kovač je s svojimi insinuacijami pokazal, da mu je pri presoji verodostojnosti centralnega bančnika bolj pomembno vztrajanje pri nekih ozkih, arbitrarnih ekonomsko-političnih dogmah kot pa gospodarski pragmatizem. Bog ne daj, da pride tak pridigar na čelo katerekoli centralne banke!
ZDA več za Irak kot za Vietnam
| 20. December 2006 | | shotokan
Ameriška razvojna pomoč Iraku je presegla celo človekoljubni angažma ZDA v Vietnamu. Kapo dol:
Since the attacks of Sept. 11, 2001, Congress has approved more than $500 billion for the wars in Iraq and Afghanistan, as well as for terrorism-related operations elsewhere. An additional $100 billion would bring overall expenditures to $600 billion, exceeding those for the Vietnam War, which, adjusted for inflation, cost $549 billion, according to the Congressional Research Service.Vir
Da Američani v Iraku ne zmagujejo, je končno priznal tudi Bush:
President Bush acknowledged for the first time yesterday that the United States is not winning the war in Iraq and said he plans to expand the overall size of the “stressed” U.S. armed forces to meet the challenges of a long-term global struggle against terrorists.
Nekdanji ameriški finančni minister Robert Reich dobro povzame posledice povečevanja števila vojakov:
It’s the law of supply and demand. If we want more people to sign up, and stay signed up, we’ve got to pay them even more. But here’s the catch. Try paying them much more and we run into an incontrovertible obstacle called the federal budget deficit. Vir
Mrtva teža božičnega darila
| 20. December 2006 | | shotokan
Hja, jaz sem večino stvari že nakupil, vprašanje pa vedno ostaja isto: kaj si želi (ženska)? Ampak pustimo Lacana ob strani, vrednost darila lahko merimo tudi po njegovi koristnosti za srečnega obdarjenca. Čeprav tvegamo, da s tem zapademo v nesmiseln ekonomski redukcionizem a la Mrkaić, saj ob strani puščamo vse simbolne vidike institucije daru, pa je stvar zanimiva tudi z izključno trženjskega pogleda. Obdarovanje namreč ni ekonomsko učinkovito: cena, ki jo plačamo za darilo, ne ustreza ceni, ki bi jo bil za darilo odšteti obdarjenec. Rezultat je mrtva teža, t.i. deadweight - če podjetju uspe ponuditi storitev, ki to težo zmanjša ali celo odpravi, si lahko obeta dober biznis - ja, z darilnimi boni:
But recently millions of Americans, instead of trudging through malls in a desperate quest for the perfect sweater, have switched to buying gift cards. The National Retail Federation expects that Americans will buy close to twenty-five billion dollars’ worth of gift cards this season, up thirty-four per cent from last year, with two-thirds of shoppers intending to buy at least one card; gift cards now rival apparel as the most popular category of present.
We all know that bad gifts inflict a cost—just think of the rigid smiles that greet an unwanted floral tie or Josh Rouse CD—but it’s surprising how big that cost can be. Since the early nineteen-nineties, Joel Waldfogel, an economist at the University of Pennsylvania, has been doing a series of studies in which college students are asked to put a value on the presents they receive. Waldfogel’s main finding is that, in general, people spend a lot more on presents than they’re worth to those who receive them, a phenomenon that he calls “the deadweight loss of Christmas.” A deadweight loss is created when you spend eighty dollars to give me a sweater that I would spend only sixty-five dollars to buy myself. Waldfogel estimates that somewhere between ten and eighteen per cent of seasonal spending becomes deadweight loss, which means that billions of dollars a year is now going to waste. Vir
Seveda, v skladu z libertarnimi teorijami je obdarovanje ekonomska neumnost. Kaj podariti nekomu, ki bi ukinil državno financiranje zdravstva, ker pač vsak posameznik bolje od države ve, ali se mu splača zavarovati ali ne? A ne bi takšnega nadmočnega racionalista in vernika v svobodo izbire globoko užalili, če bi ga obdarovali? Ne le, da bi libertarec obdarovanje razumel kot poskus perfidnega pokroviteljstva - češ, kako pa lahko ti veš, kaj jaz hočem oz. potrebujem -, očital bi vam tudi, da neodgovorno ravnate s svojim premoženjem. Kako neodgovorno? Odgovor se skriva tukaj:
On average, a dollar that people spend for themselves creates nearly 20 percent more satisfaction than a dollar that someone else spends on them. Put another—depressing—way, gift-giving effectively discards 20 percent of the gift’s price. So, of the nearly $100 billion spent on holiday gifts each year, one-fifth is effectively flushed down the toilet. Vir
Slovenijo bo predsedovanje EU stalo nad 50 milijonov evrov
| 18. December 2006 | | shotokan
Viri pri Službi vlade za evropske zadeve (SVEZ) so sporočili, da bo Slovenijo predsedovanje Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 stalo najmanj 52 milijonov evrov. Glede na to, da predvideni stroški običajno ne dosežejo dejanskih, lahko pričakujemo, da se bodo stroški predsedovanja gibali okoli 75 milijonov evrov.
Seveda, za takšen projekt, kot je predsedovanje, se splača malo globlje seči v denarnico. Kljub temu pa je perverzno, da bodo slovenski uradniki v času predsedovanja v Bruslju živeli kot grofje in grofice, čeprav gre za bolj povprečno usposobljene birokrate. Za informacijo, uradnik srednjega ranga, ki se s 1.1. 2007 z ženo odpravlja v Bruselj, ima za stanovanje na voljo 1900 evrov mesečno.
Janković pokazal svoj pravi obraz
| 13. December 2006 | | shotokan
Ob izvolitvi Jankovića za ljubljanskega župana sem bil skeptičen, saj od tranzicijskega profiterja nisem pričakoval, da bo mesto vodil v skladu z interesi meščanov, ampak predvsem v skladu s svojimi lastnimi. Gre pač za z vsemi žavbami namazanega menedžerja, ki mu niso tuje trde metode, ki se uporabljajo v poslovnem svetu: od stiskanja dobaviteljev, izkoriščanja delavcev, nagrajevanja povezanih podjetij z donosnimi posli, etc. Zgrozil sem se ob napovedi, da bo Ljubljano vodil kot podjetje, saj njegov menedžerski stil ni primeren za prestolnico, kot je Ljubljana. Sedaj so se moji strahovi potrdili. Janković je dokazal, da pravila, ki veljajo za druge, zanj (in verjetno tudi njegove prijatelje v občinski upravi) ne bodo veljala. Verjetno v službi višjega interesa, ki je kot po naključju njegov interes, mi pa naj bi kupli agitprop, da je ta tudi interes mesta.
Kar se za navadne smrtnike običajno konča s plačilom kazni ali pa vložitvijo ugovora, pa se v tem primeru ni zgodilo. Izkazalo se je, da je voznik mercedesa novi ljubljanski župan Zoran Janković. Ukrepanje občinske službe ga je tako razburilo, da je naslednji dan na zagovor v svoj kabinet poklical kar redarko, od katere so njeni šefi dan prej zahtevali, naj na ljubljanski tržnici “naredi red”.
Janković tako ni izkoristil možnosti, ki mu jo ponuja zakon in sicer, da lahko vloži ugovor ali pa v osmih dneh plača polovični znesek globe (t.i. 50-odstotni popust za pravočasno plačilo kazni). Namesto, da bi se po morebitni vložitvi ugovora župan zagovarjal pri sodniku-ci za prekrške, se je pred njim morala zagovarjati redarka, ki je zgolj vestno opravila svoje delo. Prav to je od uslužbencev občinske uprave zahteval Janković ob prevzemu županske funkcije. Vir
Če se je tako začelo pri parkiranju, kje se bo končalo? Glede na to, da se bo dosti gradilo po Ljubljani, ni težko predvideti, kdo bo zmagoval na raznih razpisih …
Privatizacija: Primer lažne liberalne morale
| 12. December 2006 | | shotokan
Paulu Krugmanu se je v NY Timesu zapisala naslednja lucidna misel:
So what sound like authoritative arguments for privatization are actually specious: most markets work well; most market participants are privately owned; therefore, privatization is good. That’s equivalent to: most living things are microbes; most philosophers are living things; therefore, most philosophers are microbes. … Vir
Kritiki vulgarnega liberalizma - ta v privatizaciji vidi zdravilo za vse gospodarske težave -, že dolgo opozarjajo, da gospodarstvo ne deluje v institucionalnemu vakumu, prav tako pa je po njihovem mnenju zaznamovano predvsem z odkloni od idealnotipskega neoklasičnega modela kot pa s prilagajanjem slednjemu.
Zagovarjanje privatizacije vsega počez je zato primer lažne liberalne morale. Lažne zato, ker se liberalci dobro zavedajo tržnih pomanjkljivosti, ampak jih v imenu preproščine in domnevne nadmoči svojega modela potlačijo, morale pa zato, ker ima liberalna argumentacija v zvezi s privatizacijo vse značilnosti srednjeveške moralke: dobri (=sposobni) na koncu uspejo, slabi (=lenuhi) pa podležejo silam dobrega (=trga).
Kako to zgleda v praksi, Krugman pokaže tukaj.
Zakaj so ZDA napadle Irak?
| 24. November 2006 | | shotokan
Orožje za množično uničevanje? Tega nobeden pri zdravi pameti ne verjame več. Da bi v Iraku namesto tiranije vzpostavile demokracijo? Smešno, od kdaj pa zunanjo politiko ZDA vodijo svetli ideali širjenja demokracije, če med svoje zveste zaveznike štejejo najbolj zadrte totalitarne teokracije, kot je Saudska Arabija, in množične kršitelje človekovih pravic, kot sta Egipt in Jordanija? Poglejmo, kaj je o vzrokih za napad menil poglavitni arhitekt propadle ameriške politike v Iraku, ameriški podpredsednik Dick Cheney:
“The primary impetus for invading Iraq, according to those attending NSC briefings on the Gulf in this period, was to make an example of Hussein, to create a demonstration model to guide the behavior of anyone with the temerity to acquire destructive weapons or, in any way, flout the authority of the United States.” Vir.
Navedba povzema Cheneyevo razumevanje sklepov ameriškega sveta za nacionalno varnost in uspeh iraške vojne bi morali meriti po tem, ali je bil zgoraj naveden cilj dosežen. Glede na to, da se ZDA ravno zaradi Iraka posmehujejo vsi v regiji, bi rekel, da gre za največji neuspeh ameriške zunanje politike po Vietnamu.
Loading ...
