Nekritični apologeti vsega domnevno ameriškega, ki se ne sramujejo norega redukcionizma in kot edino merilo kakovosti vsega, tudi filma in umetnosti, dopuščajo uspeh na blagajni ali “box officu”, pogosto tako pretiravajo, da njihova servilna proameriškost še za Ameriko samo ni sprejemljiva. Kar kažejo tudi trenutne ameriške kritike stanja svobode v naših medijih. To dvomljivo proameriškost izvažajo misijonarji, diplomanti ali postdiplomanti na ameriških ekonomskih fakultetah. Kot provincialni nepristni “Američani” imajo pač tipična obeležja vseh konvertitov in “poturic”: farsično fanatičnost, prezir do lastnega okolja in agresivnost. Vir.

Nicolas Sarkozy, ki je na valu slabo zakritega desničarskega populizma (predvsem proti mladim muslimanskim priseljencem druge in tretje generacije), pomladi prijadral v Elizejsko palačo, nam podobnih užitkov verjetno ne bo privoščil. Zunanjega ministra Bernarda Kouchnerja si je Sarkozy verjetno izbral zato, ker ta nima dlake na jeziku, znan pa je tudi po svojem bojevitem pravičništvu. Tega človeku, ki ga obdaja moralna aura ustanovitelja humanitarne organizacije Zdravniki brez meja, ni mogoče zameriti, vprašati pa se je treba, ali takšnemu humanitarnemu skrajnežu pritiče mesto zunanjega ministra. Pa poglejmo:

“Moramo se pripraviti na najhujše in najhujše je vojna,” je dejal Kouchner. Po njegovih besedah bi se morala pogajanja z Iranom nadaljevati “čisto do konca”, kljub temu pa bo iransko jedrsko orožje predstavljalo “pravo nevarnost za cel svet”. “Poskušamo pripraviti načrte, kar je naloga načelnikov generalštabov in ki niso za jutri,” je dejal Kouchner, pri čemer je poudaril, da je napad na Iran še daleč, je pa po njegovem “normalno, da načrtujemo”. Vir.

Veliki humanitarec Kouchner torej zagovarja vojno. Ampak kakšno vojno! Gre morda za osvoboditev trpečih Irancev izpod avtoritarne teokracije? Ne. Gre morda za reševanje stotisočih otrok, ki trpijo lakoto? Ne. Gre preprosto zato, da se Iranu prepreči izdelava jedrskega orožja, ki bi za Teheran predstavljalo edino verodostojno obrambo pred agresivnima jedrskima silama, ki mu strežeta po življenju: ZDA in Izraelom. Obžalovanja vredno je tudi dejstvo, da Kouchner ni zmožen predvideti, kam lahko takšna retorična eskalacija pripelje, še posebej v luči iraške katastrofe.

Sarkozy Kouchnerjevih izjav očitno ne obžaluje, iz česar je razvidno, kam bo Francija plula v mednarodnih odnosih – bližje ZDA in naproti prosluli zunanji politiki ameriškega predsednika Georga Busha. Svet je s prihodom madžarskega Francoza Sarkozyja v Elizej izgubil pomemben kontrapunkt agresivnemu ameriškemu urejanju sveta po podobi konservativnih think-tankov.

Vendar pa Sarkozy Busha oponaša tudi pri vodenju neodgovorne proračunske in davčne politike. Davke je seveda treba znižati, to je sedaj v modi. S proračunskim primanjkljajem se bo Sarkozy seveda ubadal kasneje, prav malo pa ga briga, kakšne posledice bi lahko imelo to neodgovorno znižanje davkov za območje evra. Sarkozy si očitno želi, da njegove gospodarske politike ne bi omejevala pravila o še dovoljenem, triodstotnem proračunskem primanjkljaju – njegovemu vzorniku Bushu je v le nekaj letih uspelo z velikimi znižanji davkov bogatašem natlačiti v žepe toliko denarja, da se je visok ameriški presežek spremenil v primanjkljaj!

Če je občudovalec Miltona Friedmana in wanna-be filozofinje, sicer brezčutne prasice Ayn Rand, predsednik Feda Alan Greenspan stal ob strani Bushu, ko se je ta poigraval z ameriškimi javnimi financami, pa Sarkozy na podporo svojega rojaka Jean-Clauda Tricheta, predsednika Evropske centralne banke (ECB), ne more računati:

Sarkozy said that he finds it strange that the ECB injected liquidity into the money market without lowering interest rates. This only gave credit lines to financial speculators, but made life of enterprises harder. Sarkozy also criticised Jean Claude Junker for not doing anything in response to the crisis. He called on Junker to rethink his role as the eurogroup president. The remarks are a double insult, writes the FAZ. On Friday the eurogroup officially welcomed the ECB’s reaction and decided not to react immediately to the crisis. Central bankers rejected his attacks saying that his remarks have zero impact on the ESCB interest rate decision. Vir.

Jasno je, da si Sarkozy prizadeva načeti politično neodvisnost ECB in jo ukrojiti nekako po ameriški podobi. Tako ECB ne bi bila odgovorna zgolj za zagotavljanje cenovne stabilnosti, ampak bi si morala prizadevati tudi za gospodarsko rast ali zaposlenost.

Ampak Sarkozy ima srečo. EU ga bo rešila njegove lastne neumnosti. Škoda, da česa takšnega ne moremo reči za dizaster, ki je republikanska zunanja in gospodarska politika v ZDA.

Zanimivo je tudi, da dolar ne pridobiva več v časih krize. Običajno je bilo, da so pretresi na finančnih trgih dolar podprli, saj so vlagatelji iskali varno zatočišče v najpomembnejši svetovni valuti. Zgleda, da so ti časi minili in da je na mesto dolarja stopil evro. Ravno zaradi tega je prodati dolarje po moje še vedno smiselno. Glede na to, da Kitajci ne bodo dolgo mirno gledali, kako jim pada vrednost njihovih dolarskih deviznih rezerv, je pričakovati njihovo delno prestrukturiranje iz dolarjev v evre. Devizni trgi se bodo kmalu utapljali v dolarjih, zato grem jaz čim prej na banko.

Meanwhile, there’s no outlet in the world that publishes as many economists — and good ones, too, Nobel Prize winners — as The Wall Street Journal editorial page. We know, and many of those economists know, that that editorial page is mendacious, extremist, and intellectually sloppy. But they nevertheless publish there, lending their titles and credibility to an outlet that continually promotes a fundamentally poisonous and empirically laughable ideology. This is, in large part, how supply-siderism survives. Not because economists believe it. But because the Right is very good at setting up incentives so it’s good for the careers of otherwise credible individuals to seem like they’re promoting it. And it’s a shell game many economist happily participate in, and that grievously harms the country. Vir.

Priznam, da se domačih gospodarskih medijev dotaknem bolj poredko. Ampak vseeno dovolj pogosto, da vem, kako zgleda uvodnik Financ, besni odzivi pa me spomnijo, da na njihovih mnenjskih straneh svoj ego še vedno bilda famozni Mičo Mrkaič. Ampak uvodniki in kolumne imajo nemalokrat bolj značaj bevskanja in cenenega provociranja kot pa resnega žurnalizma – Finance, tako kot vsi drugi, le plačujejo davek tabloidizaciji slovenskih medijev. V slovenski medijski pokrajini si pač ne moremo predstavljati, da bi bil kak medij vpliven tako kot WSJ ali FT, zgleda pa, da si skušajo mediji svojo kredibilnost na ekonomskem področju zviševati s privabljanjem raznih Mrkaičev, Damijanov in Mastenov.

To se mi zdi čudno. Ko npr. na blogu Razgledi spet zagledam intelektualno podhranjeno pisanje kakšnega izmed novih ekonomistov, se vprašam, zakaj bi kdo jahal na teh neoliberalističnih trobilih? Da ga povzame kakšno drugo neoliberalistično trobilo? Da si zlošči svoj ekonomski pedigre, ki je v današnjih časih v Sloveniji itak lahko samo neoliberalen, da je upoštevanja vreden?

Metodološki imperializem (“dajmo ekonomsko pogledat na to stvar”) novodobnih neoliberalnih križarjev, ki si na čelo z velikimi črkami pišejo naziv “ekonomist”, bi bilo treba razkrinkati kot tisto, kar v resnici je: podalpska, osiromašena verzija receptov velikih bratov z one strani Atlantika. Le da pri slovenskih profesorjih-cum-kolumnistih iz vsakega odstavka kar brizga frustracija, ker so pač prisiljeni objavljati v tem zatohlem medijskem obnebju, kjer razen redkih neoliberalnih skrajnežev nihče, še najmanj pa policy-makerji, noče prepoznati njihovih intelektualnih kapacitet. Poskusite raje z WSJ, fantje: zaradi tega sicer ne boste izpadli nič bolj pametni, obstaja pa možnost, da vas celo vzamejo resno.

Ta vprašanja so seveda retorična. Znižanje davkov pomeni znižanje davčnih prihodkov in s tem prvi korak k zmanjševanju socialnih pravic, predvsem tistih, ki jih uživa deprivilegiran del prebivalstva. Zato je treba zmanjšanje davkov zaviti v voodoo economics a la Laffer, ki v nasprotju z zdravo pametjo tolaži neuko ljudstvo, da bodo s tem, ko bodo bogati v proračun prispevali manj, pravzaprav iz državne malhe dobili več. Kaj pa mislite, zakaj slovenska vlada načrtuje krčenje javne porabe, potem ko je bogatim znižala davke? Tax cuts do not pay for themselves.

Pahor je pri tem izpostavil primer avstrijskega predsedovanja EU, ko je bilo neizpolnjevanje ustavnih določb v zvezi s slovensko manjšino praktično neprestano na dnevnem redu Evropskega parlamenta. Pahor je opozoril, da je to legitimen predmet diskusije, če gre npr. za vprašanja sožitja, nestrpnosti, kršitve človekovih pravic ali nespoštovanje odločb ustavnega sodišča.

A ni bil prav Pahor tisti, ki se je kot predsednik Državnega zbora zavzemal za ustavni zakon o izbrisanih, katerega edini namen je zaobiti odločbo ustavnega sodišča? Privošči si pro forma pridigati Janši, hkrati pa se zavezuje, da vlade v času predsedovanja EU kot voditelj opozicije ne bo napadal.

Sumim, da bo na hrbtih izbrisanih v administrativnem genocidu po osamosvojitvi prišlo do gnilega kompromisa, kjer bodo človekove pravice žrtvovane na oltarju nacionalnega interesa, t.j. gladkega, slavnega in uspešnega predsedovanja EU. Pakt o nenapadanju v času predsedovanja bo namreč Pahorju služil kot razlog, da se čim hitreje reši izbrisanih, na tak ali drugačen način. Ustavni zakon pred začetkom leta 2008 bi mu najbolj ustrezal: z njim bo odločba izgubila pomen, EU pa bo tako ali tako srečna, da se z izbrisanimi ne bo rabila ukvarjati, ker bo lahko kazala na to pravno tehnikalijo. Case closed.

Drugi dom znova v Delu, v rubriki Blogorama. Poleg DD omenjeni tudi nekateri znameniti slovenski blogerji.

Stvar se nanaša na tole.

Applova spletna trgovina iTunes namreč potrošniku omogoča nakup glasbenega posnetka le v državi, kjer ima registrirano kreditno kartico, potrošnik pa nakupa ne more opraviti na strežniku, ki je namenjen kupcem iz drugih držav. Kupec iz Belgije je tako moral uporabiti kreditno kartico, ki jo je izdala banka iz Belgije, je pojasnila komisija.

V Bruslju poudarjajo, da ne gre za preverjanje prevladujočega položaja Apple na trgu, temveč zgolj za teritorialno omejevanje prodaje glasbe. Komisija sicer postopka ni začela zgolj proti Applu ampak tudi proti štirim največjim glasbenim založbam – EMI, Sony BMG, Warner in Universal Music -, ki preko iTunes ponujajo svoje skladbe.

Evropska komisija je z začetkom postopka proti Applu resno vzela opozorila britanske skupine za zaščito potrošnikov Which?, ki je pred dvema letoma Bruselj opozorila, da Apple za nakup glasbenega posnetka v Veliki Britaniji računa 79 penijev oz. 1,20 evra, v Nemčiji in Franciji pa 99 centov.

Apple bo v svojo obrambo verjetno navedel dejstvo, da sedanja ureditev avtorskih pravic v EU otežuje čezmejno ponujanje glasbenih posnetkov, saj ima vsaka članica EU svoj sistem zaščite in upravljanja avtorskih pravic, še piše FT.

Podjetja imajo sedaj dva meseca časa, da odgovorijo na pismo komisije. Komisijo lahko zaprosijo tudi za zaslišanje, v katerem se zagovarjajo glede očitkov. Če Evropska komisija z odgovori ni zadovoljna, lahko podjetju naloži globo v višini do 10 odstotkov letnih prihodkov družbe

Apple se je pod drobnogledom regulatorjev iz nekaterih članic EU pred časom znašel tudi zaradi tega, ker kupec glasbenega posnetka, kupljenega na iTunes, zaradi zaščite pred kopiranjem ne more predvajati nikjer drugje kot na Applovih izdelkih, npr. iPodu. Zaščito so zahtevale glasbene založbe, ki si niso želele nezakonitega kopiranja svojih skladb, Apple pa svojega sistema zaščite ni želel deliti s konkurenčnimi ponudniki.

Apple si zato, da bi se izognil ukrepanju regulatorjev, že nekaj časa prizadeva, da bi založbe svojo glasbo na iTunes ponudile brez zaščite pred kopiranjem, tako da bi jo bilo mogoče kupiti na iTunes, predvajati pa kjerkoli. V to je do sedaj privolila le britanska založba EMI, Sony BMG in Universal Music pa predloge Appla še preučujeta.

Via: STA