Arhiv
Sindikati zaslužni za irsko rast
| 18. september 2007 | Razno | shotokan
Podmladek slovenske ekonomske kvazi-inteligence že dolgo časa udriha po sindikatih, češ da predstavljajo coklo gospodarskemu razvoju Slovenije. Ob tem radi pomahajo s primerom Irske kot države, ki se je z liberalno gospodarsko politiko uspela izkopati iz nerazvitosti in je zdaj svetilnik evrope. Irska zgodba o uspehu je preprosta: potem ko je leta 1973 država stopila v EU, je zaradi proaktivne industrijske politike (državne pomoči za vlaganja, zaposlovanje in R&R, davčne olajšave za neposredne tuje investicije) in brezcarinskega dostopa do ogromnega notranjega trga unije uspela realizirati visoko gospodarsko rast.
Ampak pri tem se rado pozabi na sindikate in socialni dialog, kakor da ne spadajo k tej zgodbi. Seveda, neoliberalne pripovedke sindikate slikajo kot zlobne zajedalce, ki parazitirajo na zdravem telesu nacionalnega gospodarstva. Za Irsko to nikakor ne more držati:
Since the 1987 “Programme for National Recovery,” which restricted wage rises and cut public expenditures, such agreements have usually been renewed every three years. The “Partnership 2000” programme, which was in force between 1997 and 1999, limited wage rises to 2 percent annually, with some local flexibility for another 2 percent. The two agreements since 2000 have restricted workers to a maximum of 5 percent pay increases, tied public sector wages to those in the private sector and set the minimum wage at €7.00 an hour. “Sustaining Progress,” the agreement currently in force, includes an opt-out clause for companies who claim they are unable to afford the pay increases outlined in the agreement.
For almost two decades these corporatist arrangements have encouraged leading transnationals to locate or expand their operations in Ireland, taking advantage of the relatively cheap but skilled labour, ease of access to British and European markets and European Union membership. As much as 80 percent of Irish-based manufacturing remains foreign-owned, principally by US, British and German concerns. Vir.
Kombinacija proračunske vzdržnosti in odgovornega socialnega dialoga Irski danes omogoča, da s klasičnim keynesianizmom blaži padec v gospodarski rasti. Od finančnega ministra Andreja Bajuka česa takega ne moremo pričakovati, saj je vso proračunsko rezervo že zapravil v dobrih časih. Pa sindikati? Potem ko so več kot desetletje delavci zategovali pas in spodbujali konkurenčnost slovenskega gospodarstva, jih zdaj mladoekonomisti pošiljajo na smetišče zgodovine. Vsekakor to ni osnova za odgovorno vodenje socialnega dialoga, ki je podobno kot na Irskem, v Sloveniji postavil temelje za vzdržno gospodarsko rast.
Bobu bob ali brca v glavo?
| 17. september 2007 | Razno | shotokan
Čisto vseeno.
Nekritični apologeti vsega domnevno ameriškega, ki se ne sramujejo norega redukcionizma in kot edino merilo kakovosti vsega, tudi filma in umetnosti, dopuščajo uspeh na blagajni ali “box officu”, pogosto tako pretiravajo, da njihova servilna proameriškost še za Ameriko samo ni sprejemljiva. Kar kažejo tudi trenutne ameriške kritike stanja svobode v naših medijih. To dvomljivo proameriškost izvažajo misijonarji, diplomanti ali postdiplomanti na ameriških ekonomskih fakultetah. Kot provincialni nepristni “Američani” imajo pač tipična obeležja vseh konvertitov in “poturic”: farsično fanatičnost, prezir do lastnega okolja in agresivnost. Vir.
Neumnost ne pozna meja: Sarkozy posnema Busha
| 17. september 2007 | Razno | shotokan
Spomnimo se staroste evropske politike, nekdanjega francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, ki se je z eksplozivno mešanico francoske arogance, lucidnega oportunizma in skoraj nenadkriljivega vpogleda v stanje stvari uprl ameriški napadalni vojni v Iraku, hkrati pa poniglavim zunanjim ministrom novih članic EU, med njimi Slovenije, svetoval, naj v zadevah geopolitike držijo jezik za zobmi. Prav lepo je bilo nato videti razjarjene ameriške rednecke, ki so hiteli v odtočne kanale zlivati galone francoskega vina, ter poklapanega Dimitrija Rupla, ki smo ga tako vsi spregledali kot lahko upogljivega kimavca washingtonskim neokonservativcem.
Nicolas Sarkozy, ki je na valu slabo zakritega desničarskega populizma (predvsem proti mladim muslimanskim priseljencem druge in tretje generacije), pomladi prijadral v Elizejsko palačo, nam podobnih užitkov verjetno ne bo privoščil. Zunanjega ministra Bernarda Kouchnerja si je Sarkozy verjetno izbral zato, ker ta nima dlake na jeziku, znan pa je tudi po svojem bojevitem pravičništvu. Tega človeku, ki ga obdaja moralna aura ustanovitelja humanitarne organizacije Zdravniki brez meja, ni mogoče zameriti, vprašati pa se je treba, ali takšnemu humanitarnemu skrajnežu pritiče mesto zunanjega ministra. Pa poglejmo:
“Moramo se pripraviti na najhujše in najhujše je vojna,” je dejal Kouchner. Po njegovih besedah bi se morala pogajanja z Iranom nadaljevati “čisto do konca”, kljub temu pa bo iransko jedrsko orožje predstavljalo “pravo nevarnost za cel svet”. “Poskušamo pripraviti načrte, kar je naloga načelnikov generalštabov in ki niso za jutri,” je dejal Kouchner, pri čemer je poudaril, da je napad na Iran še daleč, je pa po njegovem “normalno, da načrtujemo”. Vir.
Veliki humanitarec Kouchner torej zagovarja vojno. Ampak kakšno vojno! Gre morda za osvoboditev trpečih Irancev izpod avtoritarne teokracije? Ne. Gre morda za reševanje stotisočih otrok, ki trpijo lakoto? Ne. Gre preprosto zato, da se Iranu prepreči izdelava jedrskega orožja, ki bi za Teheran predstavljalo edino verodostojno obrambo pred agresivnima jedrskima silama, ki mu strežeta po življenju: ZDA in Izraelom. Obžalovanja vredno je tudi dejstvo, da Kouchner ni zmožen predvideti, kam lahko takšna retorična eskalacija pripelje, še posebej v luči iraške katastrofe.
Sarkozy Kouchnerjevih izjav očitno ne obžaluje, iz česar je razvidno, kam bo Francija plula v mednarodnih odnosih - bližje ZDA in naproti prosluli zunanji politiki ameriškega predsednika Georga Busha. Svet je s prihodom madžarskega Francoza Sarkozyja v Elizej izgubil pomemben kontrapunkt agresivnemu ameriškemu urejanju sveta po podobi konservativnih think-tankov.
Vendar pa Sarkozy Busha oponaša tudi pri vodenju neodgovorne proračunske in davčne politike. Davke je seveda treba znižati, to je sedaj v modi. S proračunskim primanjkljajem se bo Sarkozy seveda ubadal kasneje, prav malo pa ga briga, kakšne posledice bi lahko imelo to neodgovorno znižanje davkov za območje evra. Sarkozy si očitno želi, da njegove gospodarske politike ne bi omejevala pravila o še dovoljenem, triodstotnem proračunskem primanjkljaju - njegovemu vzorniku Bushu je v le nekaj letih uspelo z velikimi znižanji davkov bogatašem natlačiti v žepe toliko denarja, da se je visok ameriški presežek spremenil v primanjkljaj!
Če je občudovalec Miltona Friedmana in wanna-be filozofinje, sicer brezčutne prasice Ayn Rand, predsednik Feda Alan Greenspan stal ob strani Bushu, ko se je ta poigraval z ameriškimi javnimi financami, pa Sarkozy na podporo svojega rojaka Jean-Clauda Tricheta, predsednika Evropske centralne banke (ECB), ne more računati:
Sarkozy said that he finds it strange that the ECB injected liquidity into the money market without lowering interest rates. This only gave credit lines to financial speculators, but made life of enterprises harder. Sarkozy also criticised Jean Claude Junker for not doing anything in response to the crisis. He called on Junker to rethink his role as the eurogroup president. The remarks are a double insult, writes the FAZ. On Friday the eurogroup officially welcomed the ECB’s reaction and decided not to react immediately to the crisis. Central bankers rejected his attacks saying that his remarks have zero impact on the ESCB interest rate decision. Vir.
Jasno je, da si Sarkozy prizadeva načeti politično neodvisnost ECB in jo ukrojiti nekako po ameriški podobi. Tako ECB ne bi bila odgovorna zgolj za zagotavljanje cenovne stabilnosti, ampak bi si morala prizadevati tudi za gospodarsko rast ali zaposlenost.
Ampak Sarkozy ima srečo. EU ga bo rešila njegove lastne neumnosti. Škoda, da česa takšnega ne moremo reči za dizaster, ki je republikanska zunanja in gospodarska politika v ZDA.
Prodajte dolarje!
| 12. september 2007 | Razno | shotokan
Vsaj zame osebno ta vzklik prihaja prepozno, saj je dolar že dosegel najnižjo vrednost v primerjavi z evrom doslej. Kar se vzrokov za takšen padec dolarja tiče, dilem ni. Fed bo zaradi vse večjih težav na ameriškem trgu trgu dela naslednji teden verjetno znižal obrestne mere iz 5,25 odstotka na 4,75 odstotka, medtem ko je ECB včeraj signalizirala, da še vedno razmišlja o njihovem povišanju s štirih na 4,25 odstotka. Kdo pa ne bi bežal iz valute, ki prinaša manj obresti, v valuto, ki jih bo prinesla več?
Zanimivo je tudi, da dolar ne pridobiva več v časih krize. Običajno je bilo, da so pretresi na finančnih trgih dolar podprli, saj so vlagatelji iskali varno zatočišče v najpomembnejši svetovni valuti. Zgleda, da so ti časi minili in da je na mesto dolarja stopil evro. Ravno zaradi tega je prodati dolarje po moje še vedno smiselno. Glede na to, da Kitajci ne bodo dolgo mirno gledali, kako jim pada vrednost njihovih dolarskih deviznih rezerv, je pričakovati njihovo delno prestrukturiranje iz dolarjev v evre. Devizni trgi se bodo kmalu utapljali v dolarjih, zato grem jaz čim prej na banko.
Koliko ekonomskega primitivizma prenesete?
| 10. september 2007 | Razno | shotokan
Ste že kdaj brali Wall Street Journal ali Financial Times? Če ste, bognedaj, celo med tistimi, ki kakšno izmed omenjenih publikacij berete redno, potem ste se gotovo srečali z ekonomskim primitivizmom na njunih mnenjskih straneh. Gre za popreproščene recepte za gospodarsko politiko in svetlo prihodnost, kot so znižanje davkov, privatizacija, liberalizacija tega ali onega trga, vse skupaj zapakirano v prozorno embalažo kvazi-avtoritativnega, strokovnega vpogleda v red stvari. Mene je pri tem vedno motila ena in ista stvar: kako lahko razmišljujoč človek, ki se diči z nazivom ekonomist, v petih, šestih kratkih odstavkih zapiše toliko kozlarij? Tega se očitno nisem spraševal samo jaz:
Meanwhile, there’s no outlet in the world that publishes as many economists — and good ones, too, Nobel Prize winners — as The Wall Street Journal editorial page. We know, and many of those economists know, that that editorial page is mendacious, extremist, and intellectually sloppy. But they nevertheless publish there, lending their titles and credibility to an outlet that continually promotes a fundamentally poisonous and empirically laughable ideology. This is, in large part, how supply-siderism survives. Not because economists believe it. But because the Right is very good at setting up incentives so it’s good for the careers of otherwise credible individuals to seem like they’re promoting it. And it’s a shell game many economist happily participate in, and that grievously harms the country. Vir.
Priznam, da se domačih gospodarskih medijev dotaknem bolj poredko. Ampak vseeno dovolj pogosto, da vem, kako zgleda uvodnik Financ, besni odzivi pa me spomnijo, da na njihovih mnenjskih straneh svoj ego še vedno bilda famozni Mičo Mrkaič. Ampak uvodniki in kolumne imajo nemalokrat bolj značaj bevskanja in cenenega provociranja kot pa resnega žurnalizma - Finance, tako kot vsi drugi, le plačujejo davek tabloidizaciji slovenskih medijev. V slovenski medijski pokrajini si pač ne moremo predstavljati, da bi bil kak medij vpliven tako kot WSJ ali FT, zgleda pa, da si skušajo mediji svojo kredibilnost na ekonomskem področju zviševati s privabljanjem raznih Mrkaičev, Damijanov in Mastenov.
To se mi zdi čudno. Ko npr. na blogu Razgledi spet zagledam intelektualno podhranjeno pisanje kakšnega izmed novih ekonomistov, se vprašam, zakaj bi kdo jahal na teh neoliberalističnih trobilih? Da ga povzame kakšno drugo neoliberalistično trobilo? Da si zlošči svoj ekonomski pedigre, ki je v današnjih časih v Sloveniji itak lahko samo neoliberalen, da je upoštevanja vreden?
Metodološki imperializem (”dajmo ekonomsko pogledat na to stvar”) novodobnih neoliberalnih križarjev, ki si na čelo z velikimi črkami pišejo naziv “ekonomist”, bi bilo treba razkrinkati kot tisto, kar v resnici je: podalpska, osiromašena verzija receptov velikih bratov z one strani Atlantika. Le da pri slovenskih profesorjih-cum-kolumnistih iz vsakega odstavka kar brizga frustracija, ker so pač prisiljeni objavljati v tem zatohlem medijskem obnebju, kjer razen redkih neoliberalnih skrajnežev nihče, še najmanj pa policy-makerji, noče prepoznati njihovih intelektualnih kapacitet. Poskusite raje z WSJ, fantje: zaradi tega sicer ne boste izpadli nič bolj pametni, obstaja pa možnost, da vas celo vzamejo resno.
Poniglavi hedge skladi krivci za inflacijo
| 6. september 2007 | Razno | shotokan
As much as some people want to demonise the hedge funds, they are not the cause of the difficulties in the market.
Bravo, Charlie McCreevy! Rdečelični Irec, sicer evropski komisar za notranji trg, si ni mogel pomagati in je včeraj ponovno stopil v bran najbolj nepreglednim finančnim institucijam na svetovnem finančnem trgu. Njegov resor se je v preteklosti že izkazal kot močan nasprotnik predlogov po strožjem nadzoru teh skladov, češ da so hedge skladi tisti, ki s svojim velikim obsegom trgovanja zagotavljajo likvidnost v finančnem sistemu. Na dejstvo, da lahko ta likvidnost izpuhti v trenutku, ko se finančni trgi zavedo, da hedge skladi v resnici ne jahajo na močnih hrbtih alpha-dedcev, ki naj bi jih vodili, ampak na poplavi poceni denarja, je McCreevy seveda pozabil.
Bear Stearns investment bank now intends to bail out two of its failing hedge funds, by extending to them $3.2 billion in emergency loans–the latest twist in Wall Street efforts to prevent a full-blown mortgage securities market crisis. The loans have two purposes: first, to prevent the hedge funds’ creditors from seizing and selling assets, and second, to prevent the hedge funds’ failure from triggering a systemic breakdown of the world financial system. Vir.
Stvar se je torej začela junija v ZDA, ko so se investitorji v hedge sklade zavedeli, da alpha-dedci igrajo ruleto na trgu nepremičninskih kreditov, ki so jih banke ob rekordno nizkih obrestnih merah v ZDA dajale tudi brezdomcem in brezposelnim, ne da bi pri tem pomislile na več kot verjeten bankrot svojih strank. Kako pa bi se počutili vi, če bi sladkogobčnemu fund managerju posodilil milijon dolarjev, v zameno pa dobili finančni instrument, ki temelji na denarnemu toku iz teh drugorazrednih hipotekarnih kreditov? Poglejmo:
The fly-in-the-ointment, is that in return for receiving the loans from the banks, the Bear Stearns hedge funds gave the lending banks CDOs as collateral. As the Bear Stearns hedge funds difficulties intensified, on June 19, Lehman Brothers, one of the smaller lenders, seized and sold the collateral– the CDOs– on the market, but received only 50 cents on the dollar.
Uff, tale pa peče, ane? OK, bogatunarji iz Lehmana se mi prav malo smilijo, ampak sekiral bi pa se, če bi mi zaradi tega banka za moj potrošniški kredit zaračunala več kot običajno ali pa bi mi zaradi nenadoma poostrenih kreditnih pogojev celo odrekla nakup novega hi-fi sistema. Le kako bi lahko prišlo do tega? Preprosto: če finančni trgi končno pokapirajo, da tržna vrednost premoženja - še posebej raznih izvedenih instrumentov na 750 trilijonov dolarjev vrednem trgu - na bilancah finančnih institucij ni takšna, kakor jo slednje prikazujejo, potem imamo, milo rečeno, opraviti s turbulenco. In njena iskra je avgusta preskočila Atlantik ter udarila eno izmed največjih evropskih bank, BNP Paribas:
The bank said it was suspending three funds worth a total of €2 billion (US$2.75 billion): Parvest Dynamic ABS, BNP Paribas ABS Euribor and BNP Paribas ABS Eonia. All funds combined at BNP Paribas Investment Partners are worth more than €350 billion (US$482.79 billion).
“The complete evaporation of liquidity in certain market segments of the U.S. securitization market has made it impossible to value certain assets fairly regardless of their quality or credit rating,” BNP Paribas said in a statement. Vir.
In kaj ima vse to opraviti z mojimi priljubljenimi B&W mašinami in Yamahino črno zverjo, ki naj bi kmalu predla v moji dnevni? Hja, najprej je treba pogledati, kako takšne izgube vplivajo na medbančna posojila, t.j. sredstva, ki si jih banke posojajo med seboj, da lahko izpolnjujejo svoje kratkoročne obveznosti. Ko enkrat velika banka prizna velike izgube, so druge banke v dilemi. Katere banke so še podobno izpostavljene ameriškemu nepremičninskemu trgu? Ali bodo sposobne odplačati izposojen denar? Ali smo jim denar sploh sposobni posoditi, če ne vemo točno, koliko je vredno premoženje na naših knjigah? Posledica te negotovosti je seveda zadržanost pri posojilih in posledično dvig medbančnih obrestnih mer, EONIA in LIBOR, na rekordno visoko raven.
Ni treba biti ekonomist, ki (za dobrodošlo spremembo) obvlada ulomke, da bi videli, kaj to pomeni za moj hi-fi. Zaostrene razmere na trgu medbančnih posojil se zaradi izsušene likvidnosti zlahka prenesejo tudi v realno ekonomijo in kmalu se zaradi poniglavih hedge skladov v škripcih znajdem jaz, ko z začudenjem ugotavljam, da si kredita več ne morem privoščiti. Seveda, saj so obrestne mere vezane na LIBOR ali kaj podobnega. Bah.
Ampak bankirjem in alpha-dedcem, ki so se s sposojenim denarjem zadolževali za faktorje, ki vsaj nekaj mesecev še ne bodo jasni, se za usodo ni bati. V klasičnem primeru ustvarjanja moralnega hazarda je namreč Evropska centralna banka avgusta s po mojem mnenju panično in nepremišljeno reakcijo ravnala tako, kakor da njeni predstavniki vsak dan z managerji hedge skladov pijejo šampanjčke in koktejlčke po elitnih hotelih v Frankfurtu in Londonu:
The European Central Bank has injected emergency liquidity into the European credit markets for the first time since the 9/11 terrorist attacks, acting to prevent contagion from the US sub-prime mortgage slump spreading through the German, French, Dutch, and Spanish banking systems.
In a dramatic move, the ECB injected €95bn of special liquidity tender into the banking sector and said it was “closely monitoring the situation and stands ready to act to assure orderly conditions in the euro money market”. Vir.
Danes je temu sledilo še 42 milijard evrov ter odločitev, da ključna obrestna mera za evroobmočje ostane nespremenjena pri štirih odstotkih. Čeprav je predsednik ECB z bolečo natančnostjo hotel to odločitev predstaviti kot čisto običajno, je vsem opazovalcem jasno eno: ohranitev obrestnih mer na junijski ravni je poskus ECB, da pomiri finančne trge, ki so panični zaradi poniglavih hedge skladov - ti namreč eden za drugim cepajo kot muhe.
Opala, bi si lahko mislil premier Janez Janša, to pa ne bo dobro. Še pred vstopom v območje evra so nekateri ekonomisti pozdravljali zviševanje obrestnih mer s strani ECB, saj bi to ohladilo rast kreditov v Sloveniji. Glede na to, da je gospodarska rast v Sloveniji močno odvisna od gradbeništva, to pa od poceni denarja, je odločitev ECB ugodna. Ampak JJ ima sedaj druge skrbi, predvsem inflacijo. In ob pregretem slovenskem gospodarstvu bodo nizke obrestne mere inflacijo le še pospešile. Ko boste torej naslednjič bentili v Mercatorju, se spomnite bankirjev, kako se vam smehljajo iz svojih steklenih nebotičnikov: oni so jo spet odnesli samo z manjšimi praskami, vi pa jih boste znova dobili po glavi.
Na nevarnosti, ki pretijo zaradi nepreglednega delovanja hedge skladov, je Drugi dom že večkrat opozoril:
http://drugidom.net/hedge-skladi-nic-posebnega-le-banke/
http://drugidom.net/hedge-skladi-hise-iz-kart/
http://drugidom.net/hedge-skladi-stranpoti-pogoltnih-vlagateljev/
ZDA nadmočne v produktivnosti
| 22. junij 2007 | Razno | shotokan
Potem ko sta Mrkaić in Pezdir, ekonomista, razkrinkala slovensko majhnost in zaplankanost v odnosu do ZDA, najbolj razvite družbe na svetu, so vzroke za gospodarsko premoč ZDA nad ostalim svetom, predvsem starikavo in dementno Evropo, razkrili tudi eminentni ekonomisti iz LSE in Stanforda. Gre za produktivnost, seveda:
They wanted to know if there was any evidence that the American genius with information technology transfers to locations outside the United States. If American companies turn computers into productivity better than anyone else, can businesses in Britain do the same when they are taken over by Americans?
And in the huge service sectors — financial services, retail trade, wholesale trade — they found compelling evidence of exactly that. American takeovers caused a tremendous productivity advantage over a non-American alternative. Vir
Dober razlog za spodbujanje tujih neposrednih naložb, posebej ameriških, kajne? Škoda, da je odnos do slednjih v Sloveniji res na ravni, kakor jo opisujeta Mrkaić in Pezdir. Ampak kje leži skrivnost ameriškega uspeha? V prožnosti kot posledici liberalizacije, kakopak:
So why are US firms able to get much more out of their IT investments? The authors find that US-based firms and US-owned multinationals in Europe tend to be more decentralized than their non-US owned counterparts, and the use of IT intensifies when the firms decentralize. US firms and US-owned multinationals also have the ability to change organizational structure quicker thanks to the flexibility of the US economy (in particular labour regulations), which allows them to adapt to and exploit new developments in IT quicker. Vir
Zgleda, da je Evropa res zamudila divja 90. leta. Posledice so vidne, nesposobnost politike, da stopi na pot liberalnih reform po ameriškem vzoru, pa bomo plačevali še dolgo. Poglejmo:
.jpg)
Lepo je viden prelom v 90-ih letih - Američani so izkoristili informacijske tehnologije za povečanje produktivnosti, medtem ko se Evropa vse bolj opoteka v svojih prizadevanjih, da doseže ameriški življenjski standard. Še več, odkar so računalniki prišli na mize ameriških delavcev, se prepad med ZDA in EU povečuje. In kakor da slabih novic ni dovolj - prepad je celo večji, kot kaže statistika:
The economic decline of continental Europe relative to the US since the early nineties is not a statistical artifact. In fact, if GDP were measured correctly, the relative economic decline might be even more pronounced than what is recorded in the official statistics.Vir
Hja, stvar je resna. Ampak kljub vsemu smo Evropejci srečnejši od Američanov, ko čofotamo v naši topli mlakuži zgodovinskega ponosa in polit-ekonomskega napuha … Tako sem mislil, doker nisem videl, da delo Američane osvobaja in dela srečnejše. Mogoče pa je vzrok nazadovanja Evrope preprosto lenoba in zanašanje na državo?
Obviously, there is a point beyond which work is excessive and lowers life quality. But within reasonable bounds, if happiness is our goal, the American formula of hard work appears to function pretty well.
This may be one reason why Americans tend to score better than Europeans on most happiness surveys. For example, according to the 2002 International Social Survey Programme across 35 countries, 56% of Americans are “completely happy” or “very happy” with their lives, versus 44% of Danes (often cited in surveys as the happiest Europeans), 35% of the French and 31% of Germans. Those sweet five-week vacations and 35-hour workweeks don’t seem to be stimulating all that much félicité. A good old-fashioned 50-hour week might be a better option. Vir
Mogoče pa se je treba odpovedat vikendu?
Lafferjeva krivulja - Pot v libertarni raj
| 16. maj 2007 | Razno | shotokan
Potem ko sem par svojih liberalnih prijateljev izzval, naj dokažejo, da nižji davki povečajo davčne prihodke, so poklapani priznali, da razen nekaterih neuglednih (beri: skrajnih libertarnih) komentatorjev tega še nihče ni dokazal. Potem sem naletel na zanimiv članek, kjer se avtor čudi: le zakaj libertarci zagovarjajo znižanje davkov, če pa ti zvišujejo davčne prihodke in s tem državi dajejo možnost, da povečuje obseg svojega delovanja? A ni majhna država libertarni cilj in je znižanje davčnih prihodkov eden izmed ukrepov, da jo shiraš? Laffer je pokazal pot - davke je treba samo dovolj radikalno zvišati, pa se bodo davčni prihodki znižali sami od sebe, država pa bo na poti v pogubo. Le zakaj potem toliko govora o znižanju davkov, če pa s tem država zgolj izžame več sredstev iz gospodarstva?
Ta vprašanja so seveda retorična. Znižanje davkov pomeni znižanje davčnih prihodkov in s tem prvi korak k zmanjševanju socialnih pravic, predvsem tistih, ki jih uživa deprivilegiran del prebivalstva. Zato je treba zmanjšanje davkov zaviti v voodoo economics a la Laffer, ki v nasprotju z zdravo pametjo tolaži neuko ljudstvo, da bodo s tem, ko bodo bogati v proračun prispevali manj, pravzaprav iz državne malhe dobili več. Kaj pa mislite, zakaj slovenska vlada načrtuje krčenje javne porabe, potem ko je bogatim znižala davke? Tax cuts do not pay for themselves.
Pahor bi se rešil izbrisanih
| 4. maj 2007 | Slovenija | shotokan
Predsednik Socialnih demokratov (SD) Borut Pahor je v pogovoru za današnjo izdajo Primorskih novic menil, da bi bilo treba vprašanje izbrisanih rešiti zdaj, da premierju Janezu Janši ne bi bilo treba pojasnjevati, zakaj ne spoštuje odločbe ustavnega sodišča. Tisk je namreč do države, ki predseduje Evropski uniji, neprizanesljiv, je v zvezi s predsedovanjem Slovenije EU v prvi polovici leta 2008 dejal Pahor in dodal, da bo Sloveniji takrat več pozornosti namenjal tudi Evropski parlament.
Pahor je pri tem izpostavil primer avstrijskega predsedovanja EU, ko je bilo neizpolnjevanje ustavnih določb v zvezi s slovensko manjšino praktično neprestano na dnevnem redu Evropskega parlamenta. Pahor je opozoril, da je to legitimen predmet diskusije, če gre npr. za vprašanja sožitja, nestrpnosti, kršitve človekovih pravic ali nespoštovanje odločb ustavnega sodišča.
A ni bil prav Pahor tisti, ki se je kot predsednik Državnega zbora zavzemal za ustavni zakon o izbrisanih, katerega edini namen je zaobiti odločbo ustavnega sodišča? Privošči si pro forma pridigati Janši, hkrati pa se zavezuje, da vlade v času predsedovanja EU kot voditelj opozicije ne bo napadal.
Sumim, da bo na hrbtih izbrisanih v administrativnem genocidu po osamosvojitvi prišlo do gnilega kompromisa, kjer bodo človekove pravice žrtvovane na oltarju nacionalnega interesa, t.j. gladkega, slavnega in uspešnega predsedovanja EU. Pakt o nenapadanju v času predsedovanja bo namreč Pahorju služil kot razlog, da se čim hitreje reši izbrisanih, na tak ali drugačen način. Ustavni zakon pred začetkom leta 2008 bi mu najbolj ustrezal: z njim bo odločba izgubila pomen, EU pa bo tako ali tako srečna, da se z izbrisanimi ne bo rabila ukvarjati, ker bo lahko kazala na to pravno tehnikalijo. Case closed.
Drugi dom in prijatelji znova v Delu
| 6. april 2007 | Razno | shotokan
“Etični kodeks slovenskih blogerjev se kuha na lesenem štedilniku”
Vir
Drugi dom znova v Delu, v rubriki Blogorama. Poleg DD omenjeni tudi nekateri znameniti slovenski blogerji.
Stvar se nanaša na tole.
Loading ...
