Najprej si osvežimo spomin in si oglejmo, kdo sploh so tile socialni demokrati. Do kongresa pred tremi leti so bili znani še pod akronimom ZLSD (Združena lista socialnih demokratov). Za dokaj monolitno stranko sicer nenavadno ime, predvsem tisti del, ki se nanaša na črko L, je dobila pred državnozborskimi volitvami 1992, ko je SDP (Stranka demokratične prenove) “posesala” še nekaj manjših strank za okras. SDP pa je, čeprav današnji socialni demokrati v svoji uradni biografiji to tajijo, neposredna naslednica zveze komunistov. Torej tiste politične opcije, ki je Slovenijo z absolutističnimi pooblastili sama upravljala med letoma 1945 in 1990, kar v besednjaku aktualne vladajoče koalicije predstavlja tistih “45 let podlage”. Pri čemer jim ni bilo treba vsake kvatre trepetati pred rezultati volitev, še celo svoj “lik in delo” so zavarovali z znamenitim 133. členom zveznega kazenskega zakonika. Pravzaprav so se za prvo “skupščino delničarjev” (torej volitve) ojunačili šele aprila 1990, ko so po večini vzhodne Evrope in celo ponekod po Sovjetski zvezi (Litva, Estonija) komunistični režimi že popadali kakor domine.

Že vidim, kako nekateri zmajujete z glavo, češ kaj tale tu že spet pogreva zgodovino. Očitek bi lahko bil upravičen, konec koncev tudi sam verjamem, da v stranki premorejo kakšnega kerlca, ki ni “omadeževan” s pred-90 obdobjem. Vendar je obujanje zgodovine tokrat povsem na mestu. V “ogenj” na omenjenem posnetku so namreč poslali nikogar drugega kot Mirana Potrča. Ki je že pred prihodom demokracije bil vpliven “družbeno politični delavec”, kot se je takrat lepše reklo vladajoči nomenklaturi.  Njegov življenjepis tako pove, da je že med letoma 1982 in 1986 po nareku s Tomšičeve dvigoval roko v zveznem (beograjskem), naslednjo četrtletko pa je celo predsedoval republiškemu “vrhovnemu sovjetu” (skupščini, ki je samo formalno “požegnala” sklepe partijskega centralnega komiteja, pač pri najboljši volji ne moremo reči parlament!). Z drugimi, za danšnjo rabo prilagojenimi besedami, to pomeni, da je pri “upravljanju še kako sodeloval.

Pa si oglejmo, kakšne refrence so si tovariš Potrč (če si je pred letom 1990 omislil rdečo knjižico, se je tudi avtomatsko strinjal z omenjenim naslavljanjem) in ostali “upravljalci” nabrali v svojem “mandatu”. “Nepomebne” “banalnosti”, kot so denimo človekove pravice, bomo pustili za kdaj drugič in se raje osredotočili na konkretne posledice v obliki kvalitete življenja. Modelov buržuaznega razrednega sovražnika kajpda že iz principa ni bilo mogoče uporabiti, zato je bilo potrebno vpreči vse kreativne potenciale in se domisliti česa alternativnega, primernega socialistični “družbeni” (beri: pokradeni) lastnini. V podjetjih, ki so jih socialističnim časom primerno prekrstili v delovne organizacije, so tako vpeljali legendarno samoupravljanje. Poenostavljeno povedano je to pomenilo, da je direktorjem pod prste gledal delavski svet, največkrat sestavljen kar iz “kvalificiranih” delavcev s končano osemletko. Ki, za razliko od današnjih nadzornikov, niso bili niti formalno premoženjsko odgovorni za svoja dejanja. Nekoliko pozneje se je možakar, čigar kip še dandanašnji “krasi” zahodni rob ljubljanskega Trga republike, domislil nadaljnjih “izboljšav”. Delovne organizacije so tako morale “združevati delo”, bodisi v obliki TOZDov bodisi kot SOZDi. Vsakokratnega prvega maja se je na tovarniških dvoriščih na veliko slavilo delovne zmage, namesto “dekadentnih” dobičkov, prodorov na najzahtevnejša tržišča  ali celo časa tako svetoskrunskega, kot je denimo kakšna “dodana vrednost”, se je na veliko poudarjalo tone nakopanega premoga, predelanega jekla, požetega žita in ostale pokazatelje socialistične ekonomije. Se je ta koncept obnesel? Težko bi rekli, sploh glede na to, da so vrli “upravljalci” pri MDS s figo v žepu obljubljali liberalizacijo in se na ta račun do vratu zakreditirali, da se bodo še naši pravnuki tolkli po glavi. Kar samo po sebi niti ne bi bilo tako narobe, če bi se denar racionalno porabil za razvojne projekte (to pomeni bolj racionalno kot kakšen Obrovac), ne pa za kupovanje socialnega miru, subvencioniranje “narodnog leba” in vzdrževanje socialističnih Patjomkinovih vasi za tranzitne potnike (čez Jugoslavijo je vodila in še vodi pomembna povezava med zahodno Evropo in Bližnjim vzhodom) in turiste.

Piscu teh vrstic spomin še ne šepa, tako da se še dobro spominja vladavine poročnice Milke Planinc, Branka Mikulića, in nato še pričetka “stečajnega upraviteljstva” Anteja Markovića, torej obdobja, ko se je bilo treba zaradi preteklih zablod že poslužiti šok terapije, takrat bolj znane pod pojmom stabilizacija. Spominja se rednih redukcij električne energije zlasti v manj deževnih obdobjih, čeprav takrat še ni bilo računalnikov (več o tem malo kasneje), požrešnih televizorjev v čakanju (stand by) in je bilo občutno manj kuhinjskih in ostalih zabavnoelektronskih gadgetov. Spominja se časov, ko je bil bencin na karte in je veljal sistem par -nepar. Menda zato, ker so arabske izvoznice nafte z embargom kaznovale zahodno simpatiziranje z Izraelom. Če to drži, se lahko vprašamo, kaj hudiča je počenjal diplomatski del državne uprave, saj je Jugoslavija vendar podpirala Arafatovo PLO, naftno krizo pa so zakuhali naši veliki neuvrščeni “prijatelji”. In da je v Izraelu bolj naklonjenih državah zadostovalo že omejiti hitrosti in spodbujati večjo zasedenost vozil. Logična asociacija na bencin je avtomobil. Socialistični Jugoslovan, ki se je želel “mobilizirati”, se je za začetek soočil s “pestro” izbiro: modeli “domače” Zastave, kjer so sestavljali avtomobile po Fiatovi licenci (fičko, stoenka, yugo “nije za dugo” – če ste ga prezrli, si obvezno oglejte 3. del filma Die Hard), v Novem mestu sestavljeni Renaultovi modeli, zlasti “katrca”, “sarajevski” golf, po zaslugi Zastavinega sodelovanja, so se dobili tudi Fiati (saj veste, “fix it again tomorrow“), ponudbo pa so zaokrožili še nekateri avtomobili prek klirinške naturalne menjave, denimo lade ali “polski Fiat” 126p. No, resnici na ljubo se je dalo dobiti tudi kaj kapitalističnega, vendar so manj enaki državljani z raznoraznimi dajatvami kupili še najmanj eno vozilo za tiste bolj enake. Ob vsem tem niti ne upoštevam možnosti, ki se je pojavila šele leta 1990 in so jo nekateri znanci celo izkoristili, namreč kljub vsem zakonito plačanim dajatvam se je cenovno še vedno splačalo odleteti na Dansko (in to v času, ko o kakšnem Ryan Airu ni bilo še ne duha ne sluha!) in se domov pripeljati v novi mazdi. Izbira je bila šele začetek, kajti sledilo je dolgotrajno, z nekaj “sreče” tudi več kot celoletno čakanje v vrsti, da je socialistična avtomobilska industrija končno lahko izpolnila kupčevo željo. Temu je sledila le še zadnja, nikakor ne samo formalna ovira, ki tudi pomaga razumeti, zakaj niti v Torinu niso dovolili na kragujevške kopije pritrjevati Fiatovih oznak. Prenekateri povsem nov Zastavin izdelek namreč ni prestal tehničnega pregleda.

Pisec se še vse predobro spominja tudi že naravnost absurdnih razsežnosti hiperinflacije (pha, današnjih 7% letno, ko cene podobno bezljajo praktično po celem svetu, je takrat bila zelo pobožna želja!), ki je pustošila konec 80. let in smo neprestano dobivali nove ničvredne bankovce z vedno več ničlami. Stvari so zelo spominjale na prednacistično Nemčijo v 20. letih ali na trenutne razmere v Zimbabveju. Posebej slednja primerjava je žal še kako na mestu in še kako zaskrbljujoča, kajti Potrčev šef in resen pretendent za mesto “predsednika uprave” se, če gre verjeti njegovemu diplomskemu delu (Cobissovo skrajno smotano spletišče ni “navdušeno” nad neposrednimi povezavami, ampak v knjižnjici FDV Univerze v Ljubljani ga boste zlahka našli), bolj kot na gospodarske mehanizme Evropske unije in Evropskega gospodarskega prostora spozna na “mirno reševanje reševanje sporov med članicami gibanja neuvrščenih” (čisto mimogrede, kako to, da ob vseh teh referencah za razliko od pokojnega predsednika Drnovška ni niti podal kakšnega predloga za mirno rešitev klavnice v Darfurju, Ruandi ali DR Kongu?), za zimbabvejski kaos neposredno odgovorni Robert Mugabe pa je že takrat veljal za našega velikega neuvrščenega zaveznika in “borca proti imperializmu”. Nazaj k jugoslovanskim razmeram. Kot nekakšna vzporedna valuta se je dodobra uveljavila zahodnonemška marka in takrat smo se tudi Slovenci navzeli množičnega obleganja obmorskih krajev med Ankaranom in Ulcinjem. Seveda ne toliko zaradi “najlepše obale na svetu” (spet samo mimogrede en podatek, ki takratnim upravljalcem nikakor ne more biti v čast, Avstrija je samo z mnogo manjšim Vrbskim jezerom, ki prav zares ni čisto nič posebnega, zaslužila več kot Jugoslavija s celotnim morjem!), kot zaradi srečnega naključja, da je meja bila odprta vsaj za zahodne Evropejce in so nam tako vsako poletje delale družbo trume predvsem s črko D ozaljšanih avtomobilov. Tako smo s tujimi turisti na veliko menjavali naše dinarje za mnogo uglednješe in pred inflacijo varnejše papirčke z emblemi nemške, avstrijske, švicarske… centralne banke. V primeru premajhnega deviznega izplena je k sreči obstajala še rezervna možnost. Malo je bilo treba razpeti, kot se danes reče, “socialno omrežje”, in prej ali slej se je našel kdo, ki je poznal koga, ki je imel kakšenga sorodnika med zdomci, od koder je za nadaljnjo preprodajo, seveda podprto s “šticungo”, dobival te dragocene kose papirja.

Devize smo krvavo potrebovali in to ne samo zaradi vsak dan manj vrednega dinarja. Kljub temu, da bi Jugoslavija zlahka prehranila ne le takratnih 22 milijonov prebivalcev, temveč po ocenah nekaterih strokovnjakov tudi še vsaj trikrat toliko ljudi. Morda. Ali je krivda v učinkovitosti sovhozov (eeee, kmetijsko industrijskih kombinatov) ali kje drugje, realnost je žal bila drugačna. Sladkorja, olja, moke, čokolade, riža, pralnega praška itd. si niste mogli omisliti, kadar se je zahotelo vam, temveč takrat, ko se je nekomu zazdelo, da se lahko znajdejo na policah. Podobno je bilo z mesom, k sreči pa slehernikov rodovnik hitro pripelje k sorodnikom na kmetih, kjer se je racionalizacijo dalo obiti s črnim zakolom. Kaj pa, če ste si zaželeli kavo? Banane? Se obleči v kavbojke? Potem, ko smo vendarle dočakali lasten avtomobil, se je bilo še najlažje zapeljati čez mejo in omenjene artikle nabaviti v “gnilem kapitalizmu”. Tudi marsikaj, kar se pri nas je dobilo in, kako ironično, celo Gorenjev pralni stroj je tam bilo mogoče dobiti občutno ceneje. Kot da vse to ni bilo dovolj, če ste v Avstriji nakupili za vsaj šilinškega tisočaka (tam okoli 70 evrov) robe za izvoz, vam je avstrijska davkarija, kajpak ob ustrezno carinsko žigosanem obrazcu, kar je itak bila samo formalnost, celo povrnila Mehrwertsteuer (za tiste, ki vam nemščina ne leži: DDV). Dobro se tudi spominjam, kako mi je nekoč celo neki miličnik na Ljubelju v roke potisnil nekaj šilingov, rekoč, da je pravkar postal očka in če mu lahko nabavim Pampersove plenice. Kajpak so do podobnih ugotovitev prišli še mnogi na naši strani meje in seveda tudi trgovci na drugi. Italijanska obmejna mesta (Trst, Gorica, Trbiž) so se tako ob silnem navalu osnovnih življenjskih potrebščin željnih Jugoslovanov in na veliko veselje lokalnih neofašistov dobesedno tijuanizirala, avstrijsko Koroško je že takrat upravljal Haider, potisnil KGM v manj ugledno južno predmestje Celovca in tudi sicer poskrbel, da se v sicer silno ambiciozni turistični regiji vsaj navzven ne bi poznala bližina nekega čisto drugega družbenega sistema.

Kot smo že omenili, smo veljaven denar za te nakupovalne izlete dobili na jadranski črni borzi, naslednji korak je bil priti čez mejo. Danes več ali manj samevajoče zgradbe ob meji nas spominjajo, da je Schengen relativno sveža pridobitev in da je včasih bilo povsem drugače. Da se ja ne bi kdo preveč navzel razvad razrednih sovražnikov in nekdanjih okupatorjev, je svoj čas bilo treba plačevati depozit, naši obmejni policisti so dosledno preverjali in žigosali potne liste, dolga leta ste lahko zasebno šli čez le enkrat na leto, sčasoma so to omejitev sicer odpravili, vendar ste le prvič v letu lahko nesli čez malo več denarja itd., kar je summa summarum prispevalo k pregovorno dolgim kolonam na obeh straneh meje. Ko so naši miličniki vendarle dvignili zapornico, je na drugi strani praviloma bilo dosti lažje. Vedoč, da je “selekcija” bila opravljena na naši strani, so se sosednji obmejni policisti dostikrat zadovoljili že s tem, da ste jim na daleč pokazali tisti zeleni list papirja, ki dokazuje veljavnost avtomobilskega obveznega zavarovanja tudi izven matične države, ob izhodu pa so, za razliko od silno radovednih naših naših carinikov, več ali manj samo žigosali obrazce za povračilo DDV. V določenem obdobju pa je bilo že prav absurdno na avstrijski strani Ljubelja, ki je bil svojčas dokaj priljubljen mejni prehod (mejni postojanki sta bili vsaka na svoji strani predora, torej izven vidnega kontakta, pred dograditvijo karavanškega predora je bil dovolj prometen, da se našim carinikom ni ljubilo premetati prav vseh prtljažnikov). Vozila se namreč niso razvrščala po danes tako priljubljenem kriteriju “EU citizens” in “others” (konec koncev Avstrija takrat še ni bila članica EU) , temveč na “tisti z obrazci za Mehrwertsteuer” (cariniku ste ga lahko pomolili kar skozi okensko šipo) in “ostali“. Mimogrede, za razliko od avstrijskih in italijanskih obmejnih organov z rdečim potnim listom (nekoliko svetlejšim odtenkom kot danes) kaj dlje ni šlo več tako gladko. Še več, če ste si zaželeli potovanja v Francijo, Švico ali celo Grčijo, ste se poprej z ustreznimi papirji morali zglasiti v konzularnem oddelku diplomatsko konzularnega predstavništva omenjenih držav. In res za las je manjkalo, da ne bi podobnega ukrepa izposloval tudi zahodnonemški notranji minister Friedrich Zimmermann…

Če je že po kavo bilo treba čez mejo, si lahko predstavljate, kako je bilo šele s kakšnimi zahtevnejšimi produkti, denimo računalniškimi, kjer je takratne oblasti povsem povozil čas. Prav ob koncu 80. let si je tudi moja malenkost za potrebe popoldankega “fuša” zaželela osebni računalnik (PC). Nadaljevanje zgodbe je dobesedno vredno kakšne Ionescujeve igre. Klici uradnih zastopnikov tovrstne opreme so seveda bili povsem brezplodni in so pomenili pravcati šok, tako po zneskih na predračunu, še veliko bolj pa glede dobavnih rokov. Problem je bil kmalu rešen s klicem na eno mnogih čezmejnih novoustanovljenih slovenskih zasebnih podjetij. Kar prek ljubljanske izpostave sem sproti naročal komponente (seveda tako, da je vsaka skupina dosegla vsaj tistih magičnih 1000 šilingov), ki so me ob naslednjih obiskih nekaj dni kasneje že čakale v prodajalni v Borovljah (torej prvem malo večjem kraju za Ljubeljem), kjer so naše “horoške” rojakinje (hja, upam si trditi, da so omenjeni podjetniki za slovenskost Koroške storili več kot vsi prebivalci Mladike skupaj) poskrbele za pripravo računov, dobavnic, povrnitev Mehrwertsteuerja… v ljubljanskem servisu pa bi mi, če bi bil tovrstno manj podkovan, vse skupaj zastonj sestavili. Tako sem v nekaj rundah v naš socialistični raj brez problema “prešvercal” pomnilnik, disk, grafikuljo, napajalnik, matično ploščo in tudi tipkovnico. Pri nekoliko večjih kosih (ohišje in takrat še CRT monitor) sem se že skoraj vdal v usodo, da bom moral v zvezni proračun prispevati nerazumno visok delež za nekakšno zaščito fantomske “domače industrije”, če mi ne bi na pomoč priskočili znanci s senčne strani Alp in se na poti do morja z našteto robo še mimogrede oglasili pri meni. Najbizarnejša pa je seveda zgodba s programsko opremo. Nakup veljavnih licenc je predstavljal podobno misijo nemogoče kot nakup “železnine”, če ste si jo kratkomalo prenesli iz službe ali od soseda, pa po taktratni silno “sodobni” zakonodaji sploh niste zagrešili nobenega kaznivega dejanja! Ne verjamete? Pojdite v NUK in si oglejte male oglase v takratnih izdajah Mojega mikra.

Uspešnost 45-letnega komunističnega upravljanja lahko kaj hitro ocenimo s preprosto primerjavo. Denimo z (zahodno) Nemčijo. Kljub nekaterim na prvi pogled logičnim pomislekom primerjava le ni tako neposrečena. Nemčija leta 1945 je namreč plačala strahotno ceno za Hitlerjeve avanture. Zavezniški bombniki so državo dobesedno zravnali z zemljo. Bogato Šlezijo so priključili Poljski, podobno razvito Posarje so si za nekaj let “izposodili” Francozi, sovjetska okupacijska cona na vzhodu preostanjka pa je teh 45 let bila neka čisto druga država s povsem drugačno ureditvijo. Obenem je država plačala tudi velik človeški davek. Nekaj največjih umov, denimo vsem znani Albert Einstein, se je zaradi Hitlerjevih norosti raje šel udinjat Američanom, sicer Avstrijka, vendar de facto Berlinčanka Lise Meitner je naravnost v slogu kakšnega akcijskega filma prek Nizozemske pobegnila v novo domovino Švedsko, z nekaj talenti, kot je bil npr. raketni strokovnjak Wernher von Braun, so si Američani po vojni postregli kar sami, tisti Judje (ne pozabimo, največkrat so v svojih okoljih pomembni sotvorci ekonomskih elit!), ki so preživeli grozote holokavsta, so svojo kruto “domovino” raje zamenjali za sveže ustanovljeni Izrael, žrtve iz prve svetovne vojne so že tako pustile ne najbolj spodbudno demografsko strukturo, pridružilo se jim je še več kot 5 milijonov mož večinoma v najbolj produktivnih letih, ki je za vedno obležalo na bojiščih širom celotne Evrope in severne Afrike ter v Stalinovih ujetniških taboriščih, poleg Adolfa Eichmanna in Josefa Mengeleja pa je proti Južni Ameriki odplulo še ogromno ekonomskih migrantov, ki jim sicer ni bilo potrebno trepetati pred nürnberškim ali jeruzalemskim sodiščem. Skratka, mirno lahko zaključimo, da sta povojna Jugoslavija in povojna böllovska Nemčija štartali z dokaj podobnega izhodišča. S to razliko, da smo se, kot že omenjeno, pri nas igrali samoupravljanje in združevali delo, Nemci pa so zbrana dela svojega rojaka Karla Marxa raje odložili v knjižnične kleti za kakšne nadebudne zgodovinarje, namesto Kardeljevih Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja so se raje naslonili na že preizkušene GmbH-je (d.o.o.) in AG-je (d.d.), namesto planskemu gospodarstvu so raje zaupali trgu, namesto z neuvrščenimi so se raje povezali v Skupnost za premog in jeklo (predhodnico današnje EU) … in verjetno ni treba kaj dosti poudarjati, kdo je bil leta 1990 nesporni zmagovalec te “tekme”, da je na zakonitem ali črnem trgu povpraševanje za markami občutno presegalo zanimanje za dinarje, złote, forinte, rublje, da so Jugoslovani (ustrezno “podprti” tudi s Slovenci) za neulovljivimi Turki predstavljali drugo najštevilčnejšo gastarbeitersko skupnost v Nemčiji, medtem ko niti Kočevarji niso čutili kakšnega hudega domotožja za migracije v obratni smeri. Še več, leta 1990 je zahodna Nemčija “posrkala” vrečo brez dna v obliki vzhodne sosede, Slovenija pa se je neboleče razšla z manj razvitim preostankom Jugoslavije, pa se v nadaljnjih 15 letih, ko je SD državo soupravljala kar dve četrtletki (1992-96, 2000-04, tudi vmes niso bili najbolj opozicijski), razlika med Slovenijo in združeno Nemčijo kaj občutno ni spremenila.

Za konec se preselimo še nekoliko bližje sedanjosti. Kot smo že rekli, je v Jugoslaviji nekaj časa divjala hiperinflacija. Najbrž je sleherniku, tudi ekonomskemu analfabetu, jasno, da nenadzorovano pošiljanje novega denarja v obtok samo še podžiga inflacijo. Če ste si kakšen takratni bankovec z mnogo ničlami shranili za spomin, si malo poglejte, čigavi podpisi so natisnjeni na njem, sicer vam pa izdam, da je ravno v tistem najbolj inflacijskem obdobju (1988-89) viceguverner Narodne banke Jugoslavije (ki je upravljala topčidersko tiskarno) bil … eee … nihče drug kot Mitja Gaspari, ena zadnjih in bojda najbolj zvenečih (?!?) pridobitev SD in morebitni podpredsednik vlade! Hočete še več? Prav. Isti Mitja Gaspari je bil med letoma 201 in 2007 tudi guverner Banke Slovenije, torej bi že po službeni dolžnosti moral med prvimi v državi zaznati zlom ameriškega trga hipotekarnih posojil s planetarnimi razsežnostmi. Ali ga je zaznal ali ne, ni znano, je pa zato znano, da je prav po kervielovsko hazardiral tudi z vlaganji v  vrednostne papirje ravno tega taistega ameriškega hipotekarnega trga! In kaj lahko se zgodi, da bo  svojemu nasledniku in s tem posledično celi državi ob morebitnem odpisu pridelal celo milijardno izgubo! Čisto mimogrede, le zakaj te novice ni mogoče izvedeti tudi na Vesti?

Torej, če bi imeli čredo ovac in bi se na razpis za gospodarjenje, emm, upravljanje, z njimi prijavila samo volk in SD, koga bi po vsem povedanem izbrali?

Kljub temu, da predvolilnih obljub nikoli ne gre vzeti 100% zares, je treba priznati, da se nekaj stvari vendarle premika. Rahlo nenavadno sicer, da se pri tem tako forsira stožiški stadion, ko pa je Katančeva četa “pokurila” kvoto čudežev vsaj za naslednje stoletje, Pečečnikovi fantje se bodo podili po obnovljenem Plečnikovem stadionu, glede klavrnega stanja v ostalih mestnih klubih, ki jih spremlja kvečjemu do 200 najbolj zagrizenih privržencev, pa bi mu lahko marsikaj povedal kar “njegov” svetnik Peter Božič, ki je aktivno sodeloval pri mahinacijah, ki so potopile Olimpijo.

Ob vsem tem je mimogrede prišlo še do legalizacije korupcije korupcijo po balkansko, namreč s prekrstitivijo v “donacije”. Kar je pri medijih ostalo več ali manj “neopaženo”. Napočilo je leto 2008, županov mandat se še ni utegnil prevesiti v drugo polovico, ko ga je aprila obiskala delegacija iz Zagorja ob Savi, natančneje iz podjetja Ultra, in mu predstavila zamisel o uvedbi enotne mestne kartice (ne pozabite vključiti zvočnikov). In Zares, nenadoma je najvišjo prioriteto dobil omenjeni 23. projekt (z drugimi besedami, zaman ga boste iskali med obljubljenimi 22). Prvi “problemček” se je pojavil že na javnem razpisu, ki se mu po črki zakona pač ni mogoče izogniti. Poleg dvornega dobavitelja Ultre sta si pravico do potegovanja za projekt nekoliko preveč dobesedno razlagali še dve podjetji. In tu se prične miniserija Kdo ima koga za norca:

Enega izmed njiju, namreč LTH inženiring, so “diskvalificirali” kar takoj, ker je njegova prijava zamudila. Se zamuda morda meri v dnevih? Ne, zamudili so za velikanskih 10minut! Ste se morda vprašali o vzrokih za to “veliko” zamudo? Podjetje domuje v Škofji Loki, od koder vodi praktično edina pot do Ljubljane po Celovški cesti, le ta pa se je zaradi vsem znanih peripetij glede šentviškega predora spet dušila v zastojih kot v “dobrih starih časih”. Sam Janković je manj kot leto dni prej z novo prometno ureditvijo, ki je niti Ljubljančani (še) ne razumejo najbolje, izredno zakompliciral ravno dostop do Magistrata. Za nameček pa v poletnih mesecih že po tradiciji na prenekatrem odseku zavladajo gradbeni stroji, kar seveda “blagodejno” vpliva k dodatni gneči. Na samem cilju pa kurirje pričakajo še varnostniki, ki jih lahko, če se dosledno držijo “reglcev”, “obdelujejo” tudi kaj dlje od 10 minut. Se morda Jankovićeva birokracija (ki se je, mimogrede, glede na čase Simčičeve celo rahlo povečala!) tako picajzlarsko drži tudi začetka svojega delovnega časa in prav nikdar v bližnjih lokalih ne kofetkajo in tako pričetka “dela” prestavijo še za kaj več kot zgolj 10 minut? In konec koncev, povejte en sam razlog, zakaj ne bi dober gospodar ob tolikšni zamudi zamižal na eno oko in si s tem povečal možnost izbire za res najgospodarnejšo odločitev. Razen tega, da je zmagovalec znan že vnaprej in bi to pomenilo le zapravljanje časa z dodatnim branjem in iskanjem izgovorov za neizbiro.

Kakorkoli že, za preostali dve ponudbi, poleg Ultrine je pravočasno prispela še iz kranjske Četrte poti, so ugotovili, da sta popolni, vse skupaj je kazila le ena “lepotna napaka”. Namreč, Četrta pot je nakazala, da zna projekt izvesti za nezanemarljivih  milijon in še dvesto tisoč evrov ceneje, ali, da je z njeno ponudbo mogoče prihraniti približno 28%. Janković je že naslednji dan obema ponudnikoma polaskal, da sta sposobna izvedbe projekta, nato pa se je brž spomnil svoje “skrbi” za mestni proračun in obe ponudbi zavrnil kot predragi. Bolj ali manj v zatišju je minilo še 10 dni, nakar je vendarle bila sporočena končna odločitev. Kljub vsem javnim pomislekom so izbrali dražjo Ultro, češ da konkurenčna ponudba  ne izpolnjuje vseh zahtev.

Hmmm, ali nista bili še 11 dni prej obe ponudbi popolni???? OK, recimo, da res niso uspeli podrobno pregledati obeh. Ampak Ultrina ponudba se ni pocenila niti za en sam samcat cent, pa nenadoma ni več predraga?!? Kaj se je v teh desetih dnevih zgodilo z županovo prej toliko poudarjano “skrbjo za proračun”?!? Dovolimo si še malo matematike. Leta 2006 je v MOL živelo 267386 prebivalcev. Predpostavimo, da se v dveh letih ta številka ni kaj omembe vredno spremenila. Če z njo delimo končni znesek izbrane ponudbe (torej 4,3 milijona evrov), to pomeni, da bo sleherni Ljubljančan, vključno z dojenčki, upokojenci, obnemoglimi ipd., za vbogajme menda uspešnemu podjetju Ultra prispeval malenkost več kot 16€! Pri tem smo optimistično (da ne rečem naivno) predpostavili, da bo to res končna cena, da ne bo kakšnih SCT-jevskih aneksov, “vzdrževalnih pogodb” in podobnih oblik natega. Izračun, koliko pivom, kulturnim prireditvam ipd. se boste zaradi tega morali odpovedati, pa prepuščam vam.

Še dosti bolj zanimiva pa je druga plat medalje. Namerno sem počakal cel mesec, da bi lahko svojo “domačo nalogo” opravili tudi novinarji, predvsem kateri izmed tistih znamenitih 571, ki bi tako lahko končno in brez domnevne cenzure in “omejevanja medijske svobode” dokazali, da so sposobni vsaj malo uporabiti tisto snov pod frizuro (oz. plešo) in ne le pisati po nareku političnih botrov in podpisovati v strankarskih centralah sestavljene peticije. Hkrati sem čakal, da se zgane še kdo, ki je za svoje ukrepanje celo plačan neposredno iz proračuna. In rezultat po več kot štirih tednih? Milo rečeno, porazen! Kaj dlje od zgolj povzetka poročila mestne razpisne komisije niso zmogli iti prav nikjer! Kaj šele, da bi kakšen “raziskovalni novinar” poskušal aktivirati zakone osnovnošolske matematike in logike, vsaj v mislih povezati dejstva in spesniti kakšen komentar. Tako je ta naloga v celoti ostala ljubljanski SDS in peščici t.i. prostočasnih “državljanskih novinarjev” (le kdo si je izmislil ta buzzword??). Pa pojdimo kar lepo po vrsti.

Komur tiste malo prej omenjene sive celice še vsaj zasilno delujejo, se bo najprej vprašal, kaj pri Zevsu ta EMK sploh je. Kje bi človek po vseh zakonih logike najprej iskal več informacij o tem čudesu tehnike, s katerim naj bi meščani imeli precej opraviti? Če gre res za projekt, ki se tiče večine meščanov, potem verjetno na spletišču MOL? Napaka. Tam boste našli silno malo. Samo skopo novico o končnem izboru ponudnika, tako skopo, da so celo bistveno manj pomembnemu slovesu italijanskega veleposlanika namenili nekaj več besedila! Morda bo kaj več sreče na projektni strani komisije za EMK? Jok, tam prav zares ne boste našli ničesar drugega kot fotokopijo sklepa o kadrovski rošadi. Skratka, mestnim očetom se v vseh teh mesecih ni zdelo vredno, da bi javnosti predstavili, za kaj natančno bodo sploh pognali 4 milijone evrov! In čemu je vse skupaj sploh tako “strogo povjerljivo”? Da že spominja na svinčena osemdeseta leta, ko si je gospodarsko povsem bankrotirana posttitovska Jugoslavija zaželela razviti pregrešno drago domače nadzvočno letalo, t.i. supersonic. Da o tem čudu tehnike ne bi preveč izvedeli tudi “vanjski neprijatelji”, pred katerimi naj bi nas branilo (da bo ironija popolna, taisti “neprijatelji” nas dve desetletji kasneje branijo v okviru severnoatlantskega zavezništva), je seveda večina podrobnosti bila “vojna tajna”. Edino v Mladini so takrat premogli dovolj v hlačah, da so si drznili, tudi za ceno zaplembe in “informativnih pogovorov”, kaj zapisati o naravnost vrtoglavih stroških in tudi podvomiti o končnem uspehu. O epilogu tega “razvojenga procesa” domnevam, da mi ni treba izgubljati besed. Še največja pridobitev je ena najboljših Diarej, kar jih je Tomaž Lavrič kadarkoli narisal, namreč tista “Tata, tata, vidi leteći tricikl…“. Cca. 20 let kasneje v Mladininem uredništvu vedri servilnež Repovž, kar pomeni, da bi bilo naravnost iluzorno za pričakovati, da bi se njeni novinarji vsaj poskušali dokopati do kakšne zanimive informacije.

Če že pri samih naročnikih ni bilo preveč uspeha, potem nam pač ne preostane drugega, kot zanesti se na “ustno izročilo”. Tako naj bi z EMK bilo mogoče plačevati mestne “zelence” in, pazite to, omogočeno bo tudi prestopanje. Prava škoda, da se Janković poleg z zagrebškim ne brati še s kakšnim županom. Npr. s praškim. V češki metropoli je namreč že od pamtiveka mogoče prestopati. In to s povsem običajno papirnato vozovnico, ki jo lahko kupite na postajah podzemne železnice, v prodajalnah na frekventnejših mestih, na avtomatih, na poštah…, ob prvi uporabi jo “štempljate”, nato pa se lahko 75 minut neomejeno vozite in prestopate po mili volji. Na voljo je tudi možnost plačevanja voznine s prenosnim telefonom, zaenkrat sicer omejena le na lastnike SIM kartic čeških operaterjev. Rešitev je prav navdušujoče preprosta. Nobenih “pogovorov” z ekvivalentom Monete, potrebno je zgolj poslati SMS na ekvivalent naše številke 2929, na računu se vam prišteje porabljeni znesek in prejmete povratni SMS, ki pri kontrolorjih velja kot potrdilo. Skratka, brez Ultra visoke in predvsem brez Ultra drage tehnologije! Poglejmo še nekoliko severneje, denimo v Estonijo. Država, ki se je v obdobju druge samostojnosti pogumno lotila EDS in posnemanja vrednih liberalnih reform (več o tem morda kdaj drugič), je naredila ogromen korak naprej, nas po informacijski razvitosti že zdavnaj prehitela in bi gotovo že zdavnaj posvojila koncept EMK, če bi se izkazal za res tako uporabnega, kot so mnenja v Zagorju. V Tallinnu, ki je po velikosti primerljiv z Ljubljano, ne obstaja nič takšnega. Na izbiro so običajne papirnate vozovnice za enkratno vožnjo, ki jih je treba “štempljati”, več možnosti je podobno kot v Pragi na voljo kar s sporočili SMS, mesečne vozovnice pa so vezane kar na številke estonskih osebnih izkaznic. Kar pomeni, da niso potrebni dodatni kosi plastike za “EMK” in da ni terminalov v vsakem vozilu, temveč jih v bistveno manjšem številu kontrolorji nosijo s seboj. Pri Jupitru, kako to, da moram med prvimi ravno jaz opozorjati na cenejše rešitve drugod?! Mar “družbeno kritični” novinarji niti v času Schengena ne potujejo kaj dosti po naši novi širši domovini oz. se jim je po tujih mestih pod častjo voziti z mestnimi avtobusi, je morda problem, da je koristno znati še kakšen tuj jezik poleg “univerzalnega” “govori srpski, da te ceo svet razume“?

Z EMK naj bi bi bilo mogoče tudi plačevati parkirnino. Še kakšni dve leti nazaj, ko je bilo treba besno iskati trafiko s parkirnimi listki in nato spraskati ustrezen datum in uro, bi se ta možnost slišala zelo vabljivo. Ampak pred letom in osmimi meseci je tudi k nam prišel evro in takrat so po parkiriščih zrasli parkirni avtomati, ki omogočajo celo nekaj časovne prilagodljivosti. In kot je razvidno iz prospekta, že sedaj omogočajo plačevanje tako s kovanci (katerih se ne branijo v pribl. polovici Evrope!) kot ravno z Ultrino Moneto, ponašajo se še z režo za plačilne kartice, ki ima trenutno (verjetno zaradi nedogovora z Bankartom glede provizij) zgolj dekorativni pomen. Skratka, kdor noče tvegati, da mu bodo avto “prelisičili”, ima kar dve možnosti za plačilo storitve. In sedaj nobenega “kritičnega intelektualca” ne zmoti, da bo potrebno te popolnoma funkcionalne in še nove avtomate, katerih namestitev oz. nadgradnja je zahtevala nekaj čez davkoplačevalski milijonček, zaradi EMK ponovno zamenjati!

Že kar cinično podcenjujoče za javnost je, kako je klub 571 dolgo z Jankovićem v isti rog trobil, kako mu “hudobna” vlada po krivici odžira sredstva in da je zato prenekateri projekt ogrožen, nato pa noče logično pomisliti in se vprašati, od kod bo “obubožani” Janković ob vsem tem “primanjkljaju” napraskal 4 milijone za ta tako nujno potreben projekt. Vsak šoloobvezen otrok bi ugotovil, da če nekam daješ, moraš od nekod drugod vzeti. Novinarski cvetober pa še ne premore korenjaka, ki bi župana povprašal, kateri projekti bodo potegnili kratko zaradi reševanja Ultre! “Pozabili” so se tudi vprašati (in preko zvez poiskati odgovore) še na kar nekaj zanimivih vprašanj. Denimo, kako je Ultra eno redkih podjetij, ki mu za milijonski posel z mestom ni bilo potrebno donirati niti evra (vsaj noben vir o tem ne poroča)? Kanadsko – madžarski TriGranit je, denimo, za razkopavanje po območju železniške postaje, moral izpljuniti kar dva milijona! Nihče se noče vprašati, kaj bo s tujimi turisti, ki Ljubljani v povprečju odmerijo okoli dva dneva svojega obstoja. Vse kaže, da tiste bolj ekološko osveščene, ki jim ni pod častjo vožnja z mestnim avtobusom, sedaj čaka podoben nateg kot tranzitne voznike s polletnimi vinjetami. Mimogrede, kje so vsi vrli okoljevarstveniki, ki vsakodnevno preračunavajo na Kitajskem odvržene vrečke v sode nafte, ne ljubi pa se jim oceniti, koliko nafte bo šlo za dodatno plastiko.

Vsako leto do lanskega je DURS davkoplačevalcem v povprečju vrnil razliko v preplačanih akontacijah dohodnine. Tisti bolj zagreti levičarski pisuni so seveda bentili čez brezobrestno kreditiranje države in Bajuku že kupovali enosmerno vozovnico v Argentino. Hja, vse kaže, da EMK tudi predvideva predplačila, pa ga doslej še ni junaka, ki bi bentil čez brezobrestno kreditiranje Jankovićevega mesta! Konec koncev takšen koncept EMK predstavlja grob poseg v zasebnost, saj bo z nekaj rudarjenja po podatkih hitro mogoče ugotoviti, kdaj in s katerim avtobusom se nekdo vozi, kje najraje parkira, kdaj je sploh doma in kdaj gre ponavadi na dopust (in posledično, kdaj je najugodnejši čas za obisk nepovabljenih gostov), če posameznik plačuje storitve z mobilnikom, je znana še njegova identiteta (račun je nekomu treba poslati, mar ne?) in za tovrstne podatke bi prenekatero podjetje plačalo s suhim zlatom. Zanimivo, Matej Kovačič, nedvomno strokovnjak (tokrat brez narekovajev) za zasebnost, avtor številnih publikacij o tej temi, ki na svojem priljubljenem spletišču zelo rad piše, kako ameriški Veliki brat zalezuje v glavnem Američane, dosti je napisal tudi o sorodni problematiki na sončni strani Alp, do sedaj pa ni črhnil še niti besedice o tej plati EMK, čeravno tudi sam spada med njene potencialne uporabnike?!

Torej, Ultra (ki v Janševi protikorupcijski vojni pred natanko 4 leti nikakor ni zmogla ovreči očitkov!) je posel najprej predlagala in ga nato kljub najdražji ponudbi tudi dobila, kar je že samo po sebi razlog, da se zastriže z ušesi. Ravno v tem podjetju je donedavnega bil poslovni direktor Gregor Golobič, danes predsednik stranke Zares. Še ne dolgo nazaj se je iz podjetja formalno resda umaknil, stikov pa gotovo ni popolnoma prekinil. Kot smo omenili že na začetku, je večino v mestnem svetu dobila Lista Zorana Jankovića. Zanimivo, v letu po lokalnih volitvah je lep del teh svetnikov “pooranženel“. Izpostavimo pa le tri najzanimivejše primere. Eden izmed takšnih svetnikov je tudi Roman Jakič, kajpada član Zaresa. Delovne knjižice sicer nima pri Ultri, vendar s tem podjetjem poslovno sodeluje. Zakaj bi sicer pri Ultri, ki ni Hotmail, imel tudi predal za elektronsko pošto (čisto na koncu)? Potem je tu “neodvisni” Janez Kopač. Narekovaji so uporabljeni zato, ker se je pustil izvoliti na listi “stare” LDS, nato pa je v “zahvalo” partijsko izkaznico zamenjal za oranžno. Za razliko od Jakiča je v Ultri kar zaposlen! Eden izmed podžupanov, torej Jankovićeva desna (v nepolitičnem smislu) roka, je tudi Jani Möderndorfer. O njegovi strankarski pripadnosti sicer ni zanesljivih podatkov, ni pa nikdar tajil prijateljevanja z Golobičem in je bil pomenljivo opažen na ustanovni konvenciji Zaresa. Že slutite, kam pes taco moli? Za marsikoga bi to predstavljalo več kot dovolj namigov, žal pa je zdrava kmečka pamet očitno vse preredka dobrina, vsaj med tistimi novinarji, ki užaljeno “špecajo” državo po tujini, očitno pa se niso sposobni prigooglati do zgornjih dejstev in jih povezati v smiselno celoto! Očitno jim bolje leži tabloidno zalezovanje Ruplove žene med nakupovanjem! Kje so vselej “budni” novinarji “prenovljenega” Maga, ki so do sedaj spisali že debele traktate o Klimi Petek, o EMK pa čisto nič? Pa tokrat ne gre samo za novinarje. Če vse zgoraj našteto ni dovolj indicev za utemeljen sum o korupciji, kaj pa je potem?!? Kolikor vemo, Kosova protikorupcijska komisija še vedno obstaja. Je Drago Kos vsaj javno kaj zarobantil? Nak, bil je tiho, ne kot kos temveč kot miš! Se namerava za tako opravljeno “delo” odpovedati kakšnemu izmed mesečnih plačil iz proračunske malhe v višini 5239 bruto evrov? Močno dvomim. In kam hudiča je kar čez noč izpuhtela vsa antikorupcijska vnema Milana M. Cvikla. Mar ga ne bi bilo zanimivo spremljati, kako svoje sveže inkvizitorske izkušnje izkorišča za mrcvarjenje Jankovića, Golobiča, Urbanije & co? Pa še za razliko od patrij mu vladajoča koalicija ne bi metala polen pod noge.

Zadeva gre še nekoliko dlje. Predsedovanje komisiji za EMK niso poverili komursibodi, temveč Tadeji Möderndorfer, ki sicer načeluje Službi za javna naročila Kot lahko uganete že iz priimka, gre za ženo prej omenjenega podžupana Janija. Za razliko od prej omenjenih akterjev v MOL ni bila izvoljena, temveč imenovana v omenjeno službo. Razumete to novinarsko hipokrizijo? Ko je ameriški neokonservativec in eden Bushevih operativcev Paul Wolfowitz zlorabil položaj predsednika Svetovne banke in izvenzakonski partnerici Shahi Rizi po zvezah priskrbel občutno bolje plačano delovno mesto, je “kritično intelektualni” del novinarske srenje o tem na dolgo in široko poročal na prvih straneh in v najelitnejših terminih. Podoben ogenj v strehi je bil, ko je evroposlanec Miha Brejc kot asistentki zaposlil svojo hčer in snaho. Prav nihče izmed teh novinarskiih dušebrižnikov niti Drago Kos pa se noče vprašati, s kakšnimi referencami se Tadeja Möderndorfer še ponaša, poleg s sorodstvenimi, da se je lahko takole prisesala na davkoplačevalske jasli! In da je o vseh dejstvih iz prejšnjega odstavka sploh lahko sodelovala v razpisni komisiji!

In konec koncev, kako to, da se nihče noče javno vprašati, zakaj morajo ravno Ljubljannčani plačati za neki eksperiment, za katerega se niti še ne ve, kako se bo obnesel. Zakaj nihče ne namigne Ultri, če je njihova tehnologija res tako oh in sploh, zakaj ne postavijo pilotskega projekta v kakšnem manjšem kraju. Recimo, kar v domačem Zagorju. Tako bi se lahko vodilni iz podjetja v službo vozili kar z avtobusi na EMK in vse ostale nejeverne Tomaže najučinkoviteje prepričali, da vsaj sami zaupajo svojim proizvodom. Če bi se zadeva obnesla, ni vrag, da jih ne bi poleg Jankovića poklical še prenekateri evropski župan.

Izvirni greh je bil storjen že pred več kot poltretjim desetletjem, ko je bila določena trasa avtoceste in je kmalu postalo jasno, da gre za še eno zablodo socialističnega planiranja. kakršnih smo do takrat na območju bivše Jugoslavije že bili vajeni, npr. Feni Kavadarci ali Jadral Obrovac. Morda še najbolj analogna primerjava pa bi zaradi transportne sorodnosti lahko bila s sovjetskim projektom Bajkalsko – amurske magistrale (BAM), enemu najbolj zgrešenih komunističnih projektov vseh časov, o katerem si lahko več preberete celo v slovenščini.

Naravnost ironično, v časih, ko so bila razna samoupravljanja s temelji marksizma še obvezen sestavni del kurikulumov in je ideologija okužila še lep del preostalih predmetov, so med urami zgodovine bodočim socialističnim državljanom vbijali v glave, kako malo je avstrijskim traserjem Južne železnice bilo mar za naše lokalne potrebe. Hkrati pa so traserji gorenjske avtoceste popolnoma “spregledali” medvoško – škofjeloški bazen in cesto speljali naokrog mimo Vodic. Seveda nikakor ne naključno, tam si je namreč svoj prvi dom omislilo kar nekaj partijskih prikoritnikov, eden najbolj znanih v zadnjem času je tudi prejšnji premier Tone Rop, in je verjetno marsikatera hruška “zašla” tudi na gradbišča zasebnih vil (iii, za kaj pa mislite, da se gre pri bitki za Markovec?). Verjetno niste prav nič več presenečeni, zakaj se je prvotno nekje pri Šmartnem pod Šmarno goro predvidena cestninska postaja zelo hitro prestavila v Torovo, torej malo naprej od Vodic, kjer stoji še dandanašnji. In zakaj so pred malo več kot 4 leti (torej takrat, ko se je prejšnji vladi iztekal mandat), ko je Dars hotel postaviti nekaj dodatnih ovir za lokalne geografije vešče “izogibalce”, po nekaj telefonskih klicih nemudoma opustili zamisel o mitnici na Vodicah, medtem ko se je v Ivančni Gorici (kjer druge dostojne cestne povezave s prestolnico niti nimajo!) ob zasaditvi prvih lopat moral zgoditi boj za staro pravdo, v domžalskem okolišu pa ni novih “barikad” zmoglo ustaviti prav nič, niti takratna domžalska županja Cvetka Zalokar Oražem (takrat članica “stare” LDS, danes Zares) ne.

Skratka, leta 1985 dokončan odsek Ljubljana – Naklo, v prvi vrsti namenjen vodiški nomenklaturi, se je med Naklim in Kranjem pričel kot polovična avtocesta. Kot da se projektanti ne bi prav ničesar naučili iz izkušenj podobne “ceste smrti” med Arjo vasjo in Mariborom! In šele po hudi nesreči 31. januarja 1998, ki je na “Kacinovem klancu” terjala življenja petih mladih smučarskih skakalcev in direktorja Petrola Franca Premka, se je čudežno čez noč našla volja (in to na pobudo SDS) za dograditev še druge polovice. Kot že omenjeno, od Kranja naprej se je že popolna avtocesta na široko ognila Medvodam in raje naredila ovinek mimo Vodic. “Najboljše” so prihranili za južni konec. Cesta je Šentvid presekala na dva dela (povezana le s podhodom za pešce v bližini šentviške cerkve) in se končala tik pod hribom, se navezala na tudi brez tega najbolj obremenjeno slovensko cesto, neki arhitekt pa je očitno zaužil preveč makovih derivatov in nadebudnim tenisačem cinično predvidel teniško igrišče ob svežih izpuhih X. panevropskega koridorja.

Nato se kar lep čas ni dogajalo nič, dokler kmalu po osamosvojitvi nismo dočakali nacionalnega programa za izgradnjo avtocest, bencinskega tolarja in Darsa. Mnogi smo naivno upali, da bodo z navezavo na ljubljansko obvoznico vendarle odpravili urbanistično neumnost s konca prejšnjega odstavka. Že iz letala, tudi tistega, ki je fotografiralo za Google, se vidi, da bi se dalo avtocesto usmeriti vzhodno od železnice in Iskrinega kompleksa na severno obvoznico, ali da nekoliko južneje kot nalašč obstaja še nepozidan koridor do Kosez. Ropova vlada pa je leta 2002 samo obrisala prah s prastarih planov, nastalih v času, ko so bamovske avanture še veljale za velike zmage socialističnega delovnega ljudstva, in v lokacijskem načrtu predvidela predor skozi geološko izjemno zahteven hrib. Če so se že res morali kot pijanec plota oklepati teh muzejskih načrtov, bi se jih lahko vsaj dosledno. Ti namreč sploh niso predvideli priključkov na Celovško (morda le opcijsko že obstoječi polovični priključek za gorenjsko smer), temveč navezavo po rekonstruirani Kosmačevi in Tacenski cesti do priključka Brdo, ki bi se navezovala tudi na prihodnjo medvoško obvoznico. Tako pa so se po zaslugi nekoga, ki je bil preveč pameten, lotili vrtanja še danes nedokončanih priključnih cevi v, kot je bilo omenjeno že malo prej, geološko silno neugodno hribino. Pa pri tem podzemnem labirintu niti ne gre toliko za stroške kot za prometno varnost. Verjetno se strinjate, kako je pri priključkih silno pomembno, da tako vključujoča vozila kot za tista že na avtocesti lahko že od daleč vidijo situacijo in ustrezno ukrepajo. Sploh v deželi nesojenih Räikkönenov, kjer je kršenje hitrostnih omejitev nacionalni šport in se po samomorilnosti uvršča v sam svetovni vrh.

Se morda še spominjate zapletov pri razpisu za trojanske predore? Natančneje, za predor Podmilj? Takrat smo lahko spoznali, da kameleoni in slovenski politiki niso edini sposobni spreminjanja barv. Podobnih nadnaravnih pojavov so namreč zmožna tudi ohišja disket. Še posebej tistih, ki hranijo SCTjeve ponudbe. In kako se je že končal ta očiten poskus goljufije. So morda Zidarja skupaj z odgovornimi iz Darsa (oz. DDC, ki mu je bil zaupan potek razpisa) strpali v marico in ga predali roki pravice? Nak, Zidar je moral potrpeti še dolgih 7 let, do zamenjave oblasti, da je končno lahko videl, kako je marica videti od znotraj. Vsak dober gospodar bi seveda ob čem takem goljufivemu ponudniku za vse večne čase pokazal vrata. Na žalost pa je bila LDSova vlada malo manj dober gospodar. Ko ji afere nikakor ni uspelo pomesti pod preprogo, je razpis resda morala ponoviti in v drugo oddala dela RGD Trbovlje. Ampak, glej ga zlomka, in flagranti zasačeni SCT se je lahko potegoval že na ponovljenem razpisu za taisti predor in se ob neizbiri celo pritožil! Še več, pogodba z izvajalcem, ki je pobral levji delež avtocestnega programa s preizkušeno taktiko (na razpisu dampinške cene in jih tekom del “popravi”), je bila podpisana  10. novembra, to je že po izgubljenih volitvah in še pred 3. decembrom, ko je Janševa vlada zaprisegla in pričela z delom. V skladu z znanim načelom “za nami potop”so tako lahko kaznovali volilce za “napačno” glasovanje 3. oktobra, hkrati pa ob popolni “amneziji” glede podmiljske goljufije kompromitiranemu Zidarju, ki je nujno potreboval posel za financiranje prevzema SCT, podarili naravnost sanjsko pogodbo, ki mu je omogočila brez enega samega centa zamudnih kazni delati v ritmu šal o prebivalcih najmanjše bivše jugoslovanske republike, obenem pa mu je odprla vrata za izsiljevanje z aneksi, ki so ceno za že pregovorno “kakovostno” opravljena dela potrojili. Mirno lahko rečemo, da je šlo za prvovrstno tempirano politično bombo, ki je kot po “naključju” “eksplodirala” ravno v vročem predvolilnem času.

Kot vemo, si je aktualna oblast na vse kriplje prizadevala ta nesrečni predor odpreti še pred glavno turistično sezono in tako severni del prestolnice razbremeniti še pred najmnožičnejšim turškim nemškim obleganjem jadranskih obal. Si predstavljate, kakšen škandal in medijski linč bi šele izbruhnila (in to celo upravičeno), če bi se izkazalo, da bi odsek bil že gotov, vendar bi z otvoritvijo počakali še kakšen mesec ali dva do tik pred volitvami. Ali pa, da bi tik pred volitvami v soju medijskih žarometov odprli le del odseka (npr. predor), nato pa bi do dokončanja preostanka (npr. razcep Koseze) pot vodila po okoliških kolovozih. No, ravno to se je, kljub “spancu” kluba 571, zgodilo Ropu pred natanko 4 leti. 23. septembra, se pravi vsega nekaj dni pred volitvami, je namreč pompozno odprl viadukt Črni Kal. In kje je catch? V tem, da je po vseh strokovnih merilih bilo edino smotrno odpreti celoten odsek med Klancem in Koprom. Ker pa se je gradnja na koprskem koncu nekoliko zavlekla (ta del odseka je bil dokončan šele dva meseca po volitvah, torej prepozno), je ta scenarij padel v morje. Skušnjava pa je le bila prehuda. S takšnimi “malenkostmi”, kot je npr. uporabno dovoljenje, so se itak pričeli ukvarjati šele letos, tu je vendarle bil “največji” evropski premostitveni objekt, tako so pač odprli že dokončan del med Klancem in Črnim Kalom. Dobro, porečete, pot proti Kopru je vendarle bila nekoliko skrajšana. Vsekakor. Ampak… Že 23. maja istega leta se je etapa kolesarske dirke Giro d’Italia na poti med Trstom in Puljem zapeljala tudi čez črnokalški viadukt, kjer je bil celo leteči cilj. Pri dirkah najvišje ravni, kar Giro nedvomno je, pač ni polovičarstva. Z blatom začinjene granitne kocke so iz zgodovinskih razlogov dovoljene le na nekaterih odsekih “severnega pekla” med Parizom in Roubaixem. Ozke ceste tolerirajo samo v visokogorskih vzponih, kjer glavnina itak razpade na prafaktorje, hitrosti pa se zaradi fizikalnih in bioloških zakonov drastično zmanjšajo. Poleg tega bi bila prevelika blamaža za Slovenijo, če bi denimo Jaroslav Popovič (tistega dne nosilec rožnate majice) ali Damiano Cunego (končni zmagovalec tistega leta) izpadel iz igre za visoka mesta, ker bi si ob kakšnem “pozabljenem” žeblju predrl zračnico, ali če bi, bog ne daj, kdo padel čez ograjo ali skozi kakšno luknjo. Skratka, viadukt je bil že tistega majskega dne zagotovo dograjen in prevozen. Ali povedano drugače, še natanko štiri mesece so južni Primorci, severnoistrskega morja željni, tovarnjakarji na poti v koprsko luko in ostali morali okušati centrifugalne sile slovitih več kot 180 stopinjskih črnokalških zavojev. In to zato, ker so volitve bile šele jeseni!

Ravno v črnokalški in trojanski paket sodijo znameniti predori, ki so bili zasnovani še v zadnjem stadiju prejšnje vlade in so “zasloveli” še ne tako dolgo nazaj. Kljub različnim izvajalcem (Grassetto, RGD, SCT, Primorje) in različnim datumom odprtja oz. predaje prometu se je v vseh tako rekoč hkrati zgladila neustrezna betonska vozna površina in se v mokrem vremenu spremenila v smrtno nevarno drsalnico. Ker zaradi toliko raznolikih izvajalcev takoj odpadejo izgovori na “angleške podizvajalce”, je očitno, da je bila ta podlaga zaukazana od “zgoraj”. Hja, če že Janša pretepa zgolj ovaduhe in vklepa le tajkune, bi ta levičarski (takratna nomenklatura se je po po volilnem porazu razkropila po celotnem “levem” delu političnega spektra) polovičarski diletatnizem kaj lahko zahteval popolnoma nedolžne žrtve tudi s smrtnim izzidom!

Politikom vseh barv je silno všeč latinski rek “Quod licet Iovi non licet bovi“. Za zgled nam silno radi predstavljajo Skandinavijo, Finsko, Švico, tudi Irsko (kadar njihovi volilni upravičenci ne obkrožajo “nepravilnih” odgovorov). Kar je res, je res, marsikaj iz omenjenih držav bi bilo res vredno posnemati, ampak predvsem politiki bolj na levi (“desni” do sedaj še niso dobili prave priložnosti) pa kar nočejo in nočejo pomisliti, da bi te zglede najprej pričeli posnemati kar sami. V omenjenih državah namreč velja nepisano pravilo, da poraz na volitvah tisto sekundo, ko neuradni razultati dobijo vsaj približen obris dokončnih, pomeni tudi brezpogojen odhod iz politike, bodisi v pokoj bodisi na borzo dela. In kaj se je zgodilo leta 2004, ko volilci niso toliko glasovali za trenutno koalicijo, kot so nedvoumno sporočali, da imajo skorumpirane koalicije okoli LDS dovolj. Kljub temu glavnemu sporočilu lep del tedanje garniture še dandanes vedri in oblači v politiki, še več, v njej sta se celo na novo pojavila (in kmalu tudi “proslavila” s “prestopnim rokom”) Lahovnik in Cvikl, ki sta se v Ropovi vladi znašla tik pred koncem njenega mandata. Janša in Rop sta takrat na zadnjem predvolilnem soočenju pred kamerami izjavila, da se bosta v primeru poraza umaknila iz politike. Poraženca Ropa je seveda hitro zgrabil napad amnezije, politike se še kar oklepa in trosi izjave, ki bi lahko pripelajle do mednarodnih škandalov, dolgo po porazu se je z vsemi štirimi oklepal tudi čela LDS, čeprav je že ničkolikokrat dokazal, da je popolnoma nesposoben stopiti v Drnovškove čevlje, na koncu po strmoglavljenju pa je še užaljeno prestopil v SD. Skratka, politikom, ki so jih polna usta držav iz severne polovice Evrope, je povsem nehote “mentor” nihče drug kot Berlusconi, ki v italijanski politiki že 15. leto tabori ne glede na (ne)uspeh na volitvah in ga bodo s političnega prizorišča najverjetneje odnesli z nogami naprej.

Kot enega favoritov levice za prihodnjega premira silno pogosto omenjajo Boruta Pahorja. Vsekakor človek, ki se je že proslavil z naravnost neverjetno neodločnostjo. Kar poskušajte se spomniti, ko je po volitvah 2000 njegova stranka vstopila v koalicijo, Pahor pa je kar nekaj marjetic vprašal, ali postati zunaji minister ali ne, dokler Drnovšku to cincanje ni presedlo in je v Mladiko poslal Rupla, Pahor pa se je moral zadovoljiti s predsedovanjem Državnemu zboru in vmes prav po teflonsko preživel afero, ko so njegovo stranko nezakonito finacirali iz tujine. Minila so štiri leta, prišle so volitve v Evropski parlament, Pahor pa je cele dneve pretuhtal, ali bi kandidral (in s tem preprečil strankin popoln fiasko) ali raje ne (ker je imel drugačne ambicije). Na koncu je “kompromisno” pristal na 7. kandidacijsko mesto, vendar so volilci kljub vsemu hoteli v EP videti ravno njega in ne “prvouvrščenega” Aurelia Jurija. Ker so pravila volitev v EP stroga, mu tako res ni preostalo drugega, kot da je zamenjal parlamentarne klopi. Ampak gotovo se pa še spomnite priprav na predsedniške volitve kakšno leto nazaj. Nekaterim nam takrat nikakor ni bilo jasno, ali Pahor s svojim mencanjem, “bi bil raje predsednik ali premier” mogoče ne igra vloge v kakšni novodobni priredbi Hamleta, in se odločil po res dolgotrajnem usklajevanju v stranki. Ja za božjo voljo, Borut, si predsednik stranke ali ne? In če za nameček celo tvoja lastna stranka ugotovi, da si praktično njen edini “magnet” za volilce, potem imaš še en argument več, da odločno udariš po mizi in poveš svoje, mar ne? No, s tem cincanjem si je zagotovo za vse večne čase zaprl vrata v upravo ali nadzorni svet kakšnega resnega podjetja (si predstavljate Steva Jobsa iz Appla, ki bi še danes s polno paro tuhtal, kako bi trg utegnil sprejeti iPode?), zelo utemeljeno pa se lahko vprašamo, ali bi človek s takšno hitrostjo odločanja v teh napetih globalizacijskih časih, ki terjajo takojšnjo reakcijo, res bil najprimernejši za vodenje Slovenije, pa naj si bo v fotelju predsednika ali premiera. Pa še nekaj. Omenili smo že, da je bil ne ravno na lastno željo izvoljen v EP, pred kratkim pa smo ugotovili, da skorajda ne mine dan, ko ga kamere ne bi ujele na skorajda sleherni pasji procesiji oz. sedaj na predvolilnem shodu svoje stranke, in to nikjer drugje kot v naši preljubi Sloveniji. Ker lahko Heisenbergovo teorijo in kvantno fiziko v svetu, večjem od atomov, mirne duše zanemarimo,  lahko kar z zakoni “osnovnošolske” fizike hitro potrdimo sklep, da boste na bruseljskih ali strasbourških ulicah prej srečali jetija, kot v primarni “službi” ugledali Pahorja. Kar je silno zaskrbljujoče. Če se bo tovrstnih delovnih navad po reklu “kar se Borči nauči, to Borut zna” držal tudi na morebitnem položaju premiera, bodo na svoj račun prišli kvečjemu anarhisti. Je pa vsekakor sreča, da v letošnjem prvem polletju, ko sta se “zgodila” neodvisnost Kosova in irski “níl”, ni namesto Janše predsedoval EU. Njegova nedvomno “odločna” rekcija na ta dogodka in poskus “všečnosti” za vsako ceno voditeljem prav vseh ostalim 26 članic in še kakšne za povrh bi nedvomno bili težek preizkus za obremenljivost in pomnilniške kapacitete YouTube-ovih strežnikov. In če slučajno kdo verjame, da bi Pahor v primeru zmage Rupla nagnal iz Mladike, živi v veliki zmoti.

Tudi Pahorjev glavni tekmec na levi, Gregor Golobič, se je vsaj pri tistih z malo boljšim spominom že “izkazal” kot “mož beseda”. Se spomnite za LDS rekordno zmagovitih volitev 2000. Kaj kmalu po njih se je Golobič sklenil umakniti iz politike in svoje mesto generalnega sekratrja stranke prepustiti drugemu. Najprej so kot v.d. tajnika ad hoc določili Bogdana Biščaka, čez nekaj časa pa je sledil kongres, ki bi to odločitev strankarskega vrha še formalno potrdil. Ampak usoda je hotela, da so si v okrajnih odborih preveč dobesedno razlagali pravico do “svobodne izbire” in na ta položaj izvolili Petra Jamnikarja. Nič, “napačno” odločitev je bilo treba “popraviti”, zato so ne bodi len položaj tajnika razvrednotili, vse pomembne pristojnosti prenesli na novoustanovljeni Svet LDS, na njegovo čelo pa posadili nikogar drugega kot -  “upokojenega” Golobiča. Kasneje, ko je med prvimi pravilno zaznal prihajajoči poraz njegove stranke, se je sklenil že v drugo umakniti iz politike v “gospodarstvo”, z velikim pompom se je namreč zaposlil v Ultri. No, tam je več kot očitno spoznal, da v pravem gospodarstvu, sploh pri tako izvozno naravnanih podjetjih, stvari delujejo nekoliko drugače. In da bolj kot poznanstva, povrhu celo pri nekdanjih oblastnikih, štejejo še kakšne druge sposobnosti. Hja, če bi podjetju bil v kakšno vsaj minimalno korist, verjetno ne bi bilo potrebe po “sporazumnem odhodu”. In ker med delodajalci očitno ni ravno velikega povpraševanja po filozofih in njegovih poslovnih referencah, vsaj ne takšnega, ki bi za praskanje po moškosti in opletanje po koprivah s tujimi tiči nudilo nadpovprečno plačo, se je vrnil naravnost na čelo “nove” stranke Zares. Nevtralni opazovalec se najprej vpraša, koliko političnih življenj sploh še ima ta človek. Takoj zatem pa sledi toliko pomembnejše vprašanje, koliko sploh verjeti nekomu, ki je že tolikokrat snedel besedo.

Ko smo že ravno pri Golobiču, tistim s krajšim spominom osvetlimo še nekaj njegovih zgodovinskih “dosežkov”. Malo prej smo omenili njegov “dokončni” umik iz politike in odhod v Ultro. Če pobrskate po arhivih RTV (kot plačnik naročnine imate pravico zahtevati te posnetke), boste videli, da je tudi Janša neprestano pogreval to temo, dokler ni Golobič ob neki provokaciji v Tarči (avgust 2003) izrekel, da je

ponosen (!!!), ker dela v podjetju, kjer razvijajo velike stvari (kar mogoče celo drži, op. p.) za sramotno nizko plačo“.

Hmmm, bi takšno izjavo prej pripisali kakšnemu turbokapitalistu, ki delovna mesta za prgišče evrov višji dobiček hladnokrvno premešča v Azijo, ali nekomu, ki si želi biti nič več in nič manj kot vodja levice? Morda kdo verjame, da gre njegovi stranki morda za kakšno enakost? Kaj potem porečete na naslednje? Vsi navadni smrtniki, tudi tisti, ki “kupite” vse golobičizme, se morate, če si želite takšnega luksuza, kot je lastno stanovanje v središču prestolnice, hočeš nočeš “sprijazniti” z zakonitostmi ponudbe in povpraševanja, “požreti” prenapihnjene tržne cene in globoko seči v žep ali se pri banki zakreditirati za dolga leta in za oderuške obresti. No, če se pišete Golobič, če vam je ime Gregor in če je oblast prave barve, obstaja tudi elegantnejša rešitev. Najprej se stanovanje po diskontni ceni ponudi na dražbi, kjer slehernik dobi možnost, da po diskontni ceni de iure postane njegov lastnik, de facto pa to stanovanju pripade Golobiču, saj ga “lastnik” pod nobenim pogojem ne sme deložirati, obenem pa mu lahko zaračuna samo neprofitno najemnino. Takšnega kronanega osla seveda zlepa ne najdete, to pa pomeni, da če se imenujete Gregor Golobič, lahko še vedno pridete do stanovanja za “drobiž” oz. okoli 60% tedanje tržne cene. Hja, Zares v pravem sozvočju z naslednjim stavkom iz volilnega programa (str. 3):

V Zares smo zavezani liberalni politični tradiciji, ki temelji na svobodi, odgovornosti, strpnosti, družbeni pravičnosti in enakih možnostih, na vzpostavljanju odprte družbe ter odprte in demokratične politike.

Ravno v teh dneh je silno aktualna “limonada” (kot je stvar označil obrambni minister Karl Erjavec) glede nakupa Patriinih osemkolesnih oklepnikov. Sprijaznili smo se že, da če pri tem poslu res že karkoli smrdi, tega zanesljivo ne bomo izvedeli od velikega inkvizitorja Cvikla, temveč od finskih kriminalistov. Seveda je levica skupaj s svojimi častilci “pozabila”, da smo vendar članica zavezništva NATO in da pravila te organizacije članicam kratkomalo zapovedujejo minimalno stopnjo lastne obrambe in oborožitve, med drugim tudi primerno količino oklepnikov. Drži, da je bila pridružitev tej vojaški zvezi že od samega začetka (takoj po slovenski osamosvojitvi) konsenzualno sprejeta med vsemi pomembnejšimi slovenskimi strankami. In prav Ropova (LDS) vlada je storila vse, da se ne bi pridružitev Natu kakorkoli sfižila. Kar spomnimo se začetka leta 2003, ko smo končno dočakali povabilo in je glas ljudstva takrat komaj imenovano Ropovo vlado tako rekoč prislili, da skupaj z obveznim referendumom o vstopu v EU kot edina pristopnica volilce povpraša še za mnenje o Natu. Ravno takrat pa je Bush že ogreval svojo mašinerijo za pohod nad Irak, zato so sondaže javnega mnenja zaznale opazen natoskepticizem. Za vsak primer, če bi volilci svobodo odločanja razumeli preveč po “irsko”, se je vlada najprej poskušala izmazati kar s posvetovalnim (neobvezujočim) referendumom. Ker to ni vžgalo, je bilo treba zagnati pravo propagandno kampanjo. V Ljubljani so si šefi držav, ki so v Natu (in ne nujno tudi v EU) izmenjevali kljuko bolj kot sedaj med predsedovanjem,  nabiralnike so preplavili Natopisi, obrambni minister Grizold je grozil z “izraelizacijo” vojaške obveznosti (in posledično v veselje Predinovega bančnega računa pomagal ponovno odkriti Našo Lidijo pri vojakih), ni pa znal povedati, kako smo lahko z dotedanjim naborniškim sistemom tudi brez Nata celo desetletje preživeli v neposredni soseščini balkanskih vojn. Vse skupaj seveda ni bilo zastonj in na računih izbrancev je pristalo za skupaj 80 milijonov takratnih tolarjev oz. po novem več kot 300 tisoč evrov.

Ne samo Nato, tudi pri drugih orožarskih poslih LDSovih vlad, v primerjavi s katerimi je izdatek za Patrie zgolj kaplja v morju, levičarji trpijo za podobno izgubo spomina kot Italijani glede Gonarsa. No, pa jim poskuašjmo pomagati. Ko ni bilo več vprašanje, ali se bo Slovenija pridružila Natu, temveč le še, kdaj, je bila sprejeta “genialna” odločitev o posodobitvi še od JLA “podedovanih” povsem zastarelih sovjetskih tankov T-55, ki so jih takoj po končanem projektu “upokojili” in poslali v razrez. Ta pomoč železarnam je davkoplačevalxe stala več kot 12 milijard tudi že “upokojenih” tolarjev ali po novem okoli 52 milijonov €. Nadaljnjih 25 milijončkov smo tako rekoč podarili Nemcem za odpisane protizračne sisteme Roland, ki so se izkazali za povsem neprimerne našim karakteristikam terena. Grizoldova bolnišnica Role 2, ki nas je veljala okoli 10 milijonov, se je do sedaj izkazala samo kot “okras” dvorišča murskosoboške civilne bolnišnice. Iz nevtralne Švice smo za neznano ceno uvozili nekaj šolskih letal Pilatus, nadaljnjih 50 milijonov za nadgradnjo smo zafrčkali v upanju na dobro prodajo patentov. Potencialno tuji kupci niso ravno stali v vrsti za te plodove domačega znanja, Pilatusi pa danes povsem “brezposelni” rjavijo. Morda bo kakšen dobil mesto v Jelinčičevi piramidi, če bo kaj iz vsega skupaj. Kacin je silno rad, verjetno tudi po zaslugi nič kaj “židovskih” provizij, nakupoval v Izraelu. Kot ljubitelj letal se je najprej navduševal nad tamkajšnjimi letali IAI Kfir, na koncu pa se je “zadovoljil” s komunikacijskim sistemom Tadiran, čeprav je vedel, da ni najkompatibilnejši za sporazumevanje z bodočimi Natovimi zavezniki, in havbicami, ki se bolj kot v slovenskem blatu obnesejo v bližnjevzhodni puščavi, povrhu pa so do sedaj ubile več naših vojakov kot sovražnikovih. Kot češnjo na torti pa nikakor ne smemo pozabiti, kako si je vladajoča nomenklatura v zadnjem letu pod Drnovškovim vodstvom za letanje po novi širši domovini omislila super razkošno in temu primerno pregrešno drago letalo Dassault Falcon 900 EX. Spomnimo se le vseh adolescentnih skrivalnic glede cene, ki so ji načrtno “pozabili” prišteti še DDV in stroške servisiranja kredita, kar je skupaj naneslo okoli 57 milijonov dolarjev (po takratnih razmerjih približno enak znesek v evrih). Ki so šli iz sredstev obrambnega proračuna, zakaj letalo naj bi primarno bilo namenjeno prevozu ranjencev!?!

Silno priljubljena tema so tudi tajkuni. Levičarji seveda spet trpijo za amnezijo in ne najdejo boljših argumentov, kot da pogrevajo tisti znameniti sestanek 12. avgusta 2005 v Janševi pisarni, ali celo, da je za tajkunizacijo “zaslužen” kar sam Janša. No, glede prvega ni kaj dosti dodati, celo Janša je uvidel napako, je pa zato vsaj Jankoviću (kar Ropa vprašajte, čigava politika ga je nastavila) tako rekoč v zadnjem trenutku preprečil prevzemne ambicije. Druga trditev je pa sploh višek abotnosti. Med čigavo vlado je že bilo sprejeto certifikatsko lastninjenje, ki je predvidelo tudi nastanek PIDov? Katera vlada je mirno gledala, kako so upravljalci teh PIDov alias prva generacija tajkunov, namesto da bi jih sčasoma pretvorili v vzajemne sklade, ignorirali zakonodajo in premoženje prenašali na zasebne račune v karibskih davčnih oazah ali ustanavljali znamenito Gorenjsko navezo? Kdo je že sprejemal načrt gradnje avtocest po SCTjevem nareku, brez penalov odpuščal zamude in slabo opravljeno delo (nekatere odseke je bilo treba obnavljati že po nekaj letih!) in tako Zidarju omogočil prevzem SCT, voznikom pa vse do konca tega meseca naprtil eno najdražjih cestnin glede na kilometer ceste? Se spomnite, kako je Pivovarna Laško pričela pohod do svojega imperija, ko je bil Boško Šrot še “samo” direktorjev pomočnik? Leta 2001 se je pričela “prevzemna bitka vseh bitk” za Union, v kateri sta se pomerila Laško in belgijski koncern Interbrew. Medtem ko Belgijcem niti ni ostalo kaj drugega, kot igrati po pravilih, so se Laščani poslužili vrste umazanih trikov, kot npr. “delniških prakirišč” pri “slamnatih možeh”, prvič je zaživela besedna zveza “nacionalni interes”… In kako so reagirali pristojni organi za kapitalski trg? Hja, razen nekaj ustnih opominov nikome ništa. In kdo je pri teh zametkih tajkunstva pravno zastopal Laščane? Odvetniška pisarna Mira Senice, kjer je zaposlena tudi njegova življenjska sopotnica in trenutno prva dama LDS Katarina Kresal! Se spominjate managerskega odkupa BTC? Samo po sebi nič spornega, če bi male delničarje primerno izplačali. Vse skupaj je preiskovalo sodišče, zadeva pa se ni končala z dokazom nedolžnosti temveč z načrtno zamudo pritožbe in posledičnim zastaranjem. In kdo je že po naročilu BTC spisal študijo tega odkupa in “strokovno” ugotovil, da so bili interesi malih delničarjev primerno zaščiteni? Nihče drug kot Matej Lahovnik, danes ena udarnih moči Zaresove konjenice! Ki je za to potezo seveda prejel zasluženo “kazen”. Rop ga je namreč v zadnjih zdihljajih svoje vlade postavil za gospodarskega ministra in mu trasiral pot v politiko. In ko smo že pri tajkunih, nikakor ne moremo mimo Igorja Bavčarja. Še pomnite začetek leta 2002. Drnovšek je takrat prvič začel meditirati o predsedniški kandidaturi (kar avtomatsko pomeni tudi izpraznitev premierskega prestola in zamrznitev strankarskih funkcij), v njegovi stranki pa so se nemudoma, kot je sicer prerokoval nekaj let prej, stepli za njegovo nasledstvo. Ker je v teh frakcijskih spopadih Bavčar bil prenevaren Ropovemu krogu, so se ga seveda morali nekako “znebiti”. Politika ga je tako nastavila, podobno kot prej Jankovića, za predsednika uprave Istrabenza, kjer nikakor ni sedel križem rok. Brž je začel po BTC-jevskem zgledu nekaznovano izganjati “napačne” delničarje iz odvisnih podjetij, na koncu pa na podoben način dejansko prevzel tudi svoje matično podjetje.

Skratka, Janša nedvomno tudi ima nekaj masla na glavi, ampak tajkunske temelje so zacementirali že njegovi predhodniki.

Razlogov za kakšno paniko vendarle ni. Kljub izidu bomo še naprej deležni temeljnih pridobitev pridružitve EU. Blagodati skupnega trga bodo na voljo tudi v prihodnje, še naprej bo mogoče po dobršnem delu Stare celine potovati brez obmejnega ustavljanja vsakih nekaj 100 km (žogobrcarska prvenstva, ko na nekaterih mejah nostalgično obujajo spomine na “dobre” stare čase, tudi niso na sporedu ravno vsak dan) in brez brskanj po prtljagi, ali se morebiti kje ne skriva kakšen kilogram kave preveč, še napej bo na več ali manj istem kosu Evrope (in tudi na Irskem) mogoče plačevati kar v “domači” valuti, brez preračunavanj in nenehnih menjav denarja. In če kdo ne bo zadovoljen s prihodki, davki ali drugimi življenjskimi parametri v “ožji domovini”, bo še vedno lahko brez administrativnih ovir odšel v drugo članico (za nekaj let še “zanemarimo” Nemčijo in Avstrijo). Le Hrvaška bo, na veselje nekaterih okoli M. Podobnika, morala še malo dlje počakati na vstop v evropski “raj” in Joras bo malo dlje od pričakovanega moral vtipkavati PIN za odpiranje zapornice. Ampak Hrvati so si itak že sami zabili dovolj avtogolov s Tuđmanovo dediščino, ERC in neločevanjem avtogramov od podpisov mednarodnih pogodb, tako da jim krivde res ni treba valiti še na Irce.

O kakšnih evroskeptičnih ali celo egoistični razlogih (kot so takoj začeli flancati nekateri politiki) ne more biti niti najmanjšega govora. Konec koncev Irci z izjemo pogodbenih referendumov niso nikdar nagajali pri evropskih projektih, brez velike nostalgije so svoj funt zamenjali z evrom, tudi k schengenskemu sporazumu bi pristopili, če le ne bi bili že od prej preveč povezani v neki podoben sporazum s samosvojo vzhodno in severno sosedo, ko so pred leti glasovali o Niški pogodbi, so tudi tisti, ki jih je skominalo še drugič obkrožiti “proti”, izjavljali, da niti najmanj ne nasprotujejo veliki širitvi temveč si želijo tako zase kot za nove članice pravičnejšo ureditev (in tudi zato je drugič marsikdo glasoval v nasprotju s svojim prepričanjem). In ko se je t.i. “veliki pok” vendarle zgodil, se niso kaj preveč ukvarjali z vprašanjem, “kam vse se bo izselilo 40 milijonov Poljakov”, temveč so poleg Britancev in Švedov edini svoj trg dela za vse članice odprli že na mednarodni praznik dela.

Ne glede na namen se referendumi zmeraj poleg izrekanja o vprašanju na glasovnicah “izrodijo” še v neuradno odločanje o še kakšni stvari. O kakšnem izrekanju o podpori vladi je tu težko govoriti, ker se nova irska vlada ni utegnila niti dobro sestaviti. Zato je toliko verjetneje, da so Irci v imenu cele Evrope (ker pač druge vlade, vključno z našo, ki sicer silno rada prireja referendume za vsako pasjo procesijo, niso imele toliko moškosti med nogami, da bi o tem povprašale svoja ljudstva) poleg težko razumljivega skrpucala, kar Lizbonska pogodba nedvomno je, povedali tudi svoje mnenje o EU, ki namesto projekta za državljane vedno bolj postaja projekt za od prebivalstva vedno bolj odtujene evro elite, in tega še nobena pogodba ali ustava do sedaj ni niti poskušala izboljšati.

Pred približno letom dni sta italijanska novinarja Sergio Rizzo in Gian Antonio Stella izdala knjigo Kasta, kjer sta groteskno prikazala vso glomaznost in požrešnost italijanskega državnega aparata in dodobra šokirala sicer vsega hudega vajene rojake. Splošno je znano, da je eden izmed anonimnih “očetov” EU sicer povsem pravilno ocenil, da bi lahko bil v češki prestolnici živeči nemško – judovski pisatelj (ali je morda obratno?) Franz Kafka prototip državljana nove združene Evrope. Žal pa ni uvidel, da je njegov roman Grad neke vrste parodija, kako stvari ne smejo potekati, nikakor pa ne priročnik za birokracijo. Tako smo pričakovali, da bosta omenjena novinarja uporabila svoje izkušnje in se lotila še razkrivanja še nekajkrat bolj gargantujevsko zapletene evrokratske hobotnice. No, kdo ve, mogoče sta se tega tudi zares lotila, le da je tokratni evro aparat daleč prekompleksen in prebizaren, da bi ga samo dva človeka razpletla v enem pičlem letu. Zato bom kar sam poskušal opozoriti na le droben delček anomalij, ki jih zagotovo opazi sleherno malo bolj pozorno in nikakor ne samo irsko oko.

Dimitrij Rupel vsekakor ni edini Evropejec, ki boleha za sindromom večnega zunanjega ministrovanja. Podobne težnje na evropski ravni pestijo tudi Javierja Solano (pa pustimo sedaj njegov sloviti španski kompromis, ki je Slovencem pomagal premagati bojazen pred domnevnim navalom tujcev na naše krepko precenjene nepremičnine), zaradi katerega so prav na silo skovali termin “skupna evropska zunanja in varnostna politika” in le malo je manjkalo, da niso že kar v sami pogodbi ob opisu del in nalog nesojenega evropskega “zunanjega ministra” dopisali kar njegovega imena. Naravnost patetično ob vseh dosedanjih dosežkih te “skupne zunanje politike”. Že res, da je v krvavi prvi polovici devetdesetih, ko je EU po balkanskih bojiščih pošiljala svoje “trojke” in “sladoledarje” – opazovalce, ki so bili natančno to in nič več, vodil špansko diplomacijo. In če Clintonu ne bi zmanjkalo potrpljenja in ne bi Srbom kar sam pokazal, kaj vse zmore ameriška vojaška tehnologija, se Karadžiću in Mladiću ne bi bilo potrebno skrivati, Miloševićeva soldateska pa bi še danes plesala svoj krvavi ples po BiH in namesto toaletnega papirja bi lahko uporabljala kar s Solanovim podpisom ovenčane brezpogojne pozive k takojšnji prekinitvi ognja. Pa ne gre samo za balkanske vojne, “skupna evropska zunanja politika” je pogorela tudi pri ciprskem vprašanju, pri velikopotezno napovedovanem “spametovanju” Ahmadinedžada, nima niti najmanjše ideje, kaj naj stori s Kosovom in Turčijo ter kakšne odnose bi sploh imela s Kremljem, ne upa si udariti po mizi in Nekdanjemu turškemu pašaluku Grčiji povedati, da so že prav bizarni z imenoslovjem glede svoje  severne sosede, sam Solana osebno pa je “zaslužen” za vse predolgo ohranjanje pri “življenju” Miloševićeve umetne združbe Srbije in Črne gore. Ampak kaj bi ob vseh teh epohalnih dosežkih, glavno, da je človek prave barve, mar ne?

Ustroj EU predvideva tudi obstoj Evropskega parlamnta. Že res, da je to edini neposredno voljen organ, žal pa doslej še ni uspel dokazati, da bi bil kaj več kot zgolj debatni krožek. Zato pa lahko v njem najdemo cel kup “biserov”, ampak tu se bomo omejili le na naše gore listje. Prvi je opozicijski prvak Borut Pahor, ki ga TV kamere več ali manj vsak dan ujamejo kje v Sloveniji, kako izvaja predvolilno kampanijo. Samo trenutek, ali ni bil pred 4 leti izvoljen v EP? Da, bil je. In ne samo to, njegovo ime je bilo na zadnjem sedmem mestu, pa so volilci z vztrajnim obkroževanjem ravno te številke (za razliko od državnozborskih volitev tu preferenčni glas celo ima neko težo) izvolili njega kot edinega z liste (ZL)SD. Pri takšnem zaupanju bi človek od njega vendarle pričakoval malo bolj odgovorno delo na mestu, kamor so ga izvolili, mar ne? Povsem enako je bilo mogoče reči za Jelka Kacina, preden je žezlo LDS predal Katarini Kresal. Lojze Peterle, ki kljub drugačnim vizijam že pred izvolitvijo ni prišel niti v širši izbor za Pötteringov stol, je predsedniško kampanijo začel že dobro leto pred volitvami in vse do konca nemoteno sodeloval na predvolilnih shodih. Upati je, da se vsaj po Türkovi lekciji vendarle malo bolj posveča parlamentiranju in pritiskanju gumbov. Tudi Mihi Brejcu kar dobro uspeva sedenje na večih stolih. Poleg evroparlamentarnega greje še tistega za predsednika sveta Kobilarne Lipica. Le kako vsem tem gospodom uspe poleg rednega še omenjeno “popoldansko” delo? Aha, vsak poslanec je poleg prav nič slabe plače, potnih stroškov in podobnega upravičen še do stroškov za do 3 (z besedo: TRI) asistente. Ja križana gora! Niti v najbolj socialističnih državah nismo nikdar doživeli tako velikodušnega podpiranja nesposobnosti! Tudi tisti bralci, ki ste največji verniki Marxovega in Engelsovega nauka, si za trenutek predstavljajte, da ste se znašli v upravi podjetja. Kaj boste storili z delavcem,  ki je ali popolnoma nesposoben za svoje delo, ali pa zelo rad “fuša” kar med rednim delovnim časom. Ali mu boste po bruseljskih zgledih k plači dali še dodatek, da bo lahko najel nadomestnega delavca? Ali pa mu boste raje izročili kar delovno knjižico in na njegovo mesto zaposlili tega nadomestnega delavca – “asistenta”? Kot da to ne bi bilo dovolj, pa EP pozna še eno bedarijo, pri kateri ves svet z izjemo evropskih davkoplačevalcev tako rekoč umira od smeha. EP ima namreč kar dve lokaciji (da tretje, sedeža sekretariata EP v Luxembourgu, sploh ne omenjamo), poleg Bruslja še v Strasbourgu. In tako poslanci (ki nas sicer silno radi pridigajo, naj zmanjšujemo izpuste toplogrednih plinov) skupaj s tonami svojega papirnatega gradiva (pa menda ja kakšen naivnež ne misli, da smo že v prišli informacijski dobo) neprestano migrirajo med belgijsko in alzaško metropolo. Če ste slučajno pričakovali, da takšno reševanje francoskega nacionalnega ponosa krije francoski proračun, ali celo, o kako heretične misli!, poslanci z asistenti sami, ste seveda hudo naivni. Ali drugače povedano, o “moči” EP pove vse že to, da ni sposoben sprejeti niti tako banalnega sklepa, ki bi izbral eno stalno lokacijo in enkrat za vse večne čase prekinil s to bizarnostjo, ki ji ni para!

Za trenutek si predstavljajte hipotetično možnost, da Janša na jesenskih volitvah izgubi. Za upokojitev je še premlad in Urška gotovo ne bo preveč zadovoljna, če bo po beznicah snoval Forum 22. Da bi se po Drnovškovem zgledu preselil v predsdniški del vladne palače, bo moral počakati najmanj še štiri leta. Njegova postava v Petrolu je zašuštrala posel z ruskimi tajkuni oligarhi, tako da odpade tudi možnost po Schröderjevem zgledu sedeti v upravnem odboru Lukoilove izpostave. Kljub bogatim oporečniškim in zaporniškim izkušnjam pred 20 leti je kaj malo verjetno, da bi bi tako kot Aznar ali Blair bil zanimiv za slušatelje kakšne ameriške univerze. Z gonjo proti tajkunom je morda šel predaleč, tako da mu kljub človekovopravičniški navezi pred dvema desetletjema Bavčar najbrž ne bo našel mesta v Istrabenzu. Če se ga, podobno kot Ultra Golobiča, ne usmilijo niti v Klimi Petek, mu tako res ostane le še, da v opozicijskih klopeh brez sleherne odgovornosti vleče poslansko plačo. Ali pa… Prihodnje leto bo znova treba najti prvega evropskega komisarja. In vsaj v primeru zadnjih dveh predsednikov EK, Prodija in trenutno aktualnega Barrosa, se človek ne more in ne more znebiti občutka, da je ta položaj bil načrtno ustvarjen kot odlagališče odsluženih politikov. Hja, po tistem, ko bodo “veliki” z veti medsebojno izločili kandidate iz ostalih velikih članic, bodo na koncu morali izbrati nekega kompromisnega kandidata iz manj pomembne članice. In prav nič nemogoče ne bi bilo, če v ožji izbor pride tudi Janša. Konec koncev mu je le treba priznati, da je s svojim sodnim procesom hote ali nehote prispeval k rušenju komunističnega režima, da je državo takoj po pristopu uspešno uvedel na tirnice EU, da je njegova država kot prva novinka v denarnice državljanov prinesla evre, od predsedovanja EU itak ni nihče pričakoval kakšnih presežkov, zato pa vse kaže, da ga bo spravil pod streho brez kakšnega večjega spodrsljaja. Če le še prepriča kolege, da ni zgolj marioneta “mentorice” Merklove in da bo enako zavzeto kot iz Bundeskanzleramta poslušal tudi “nasvete” vsaj še iz Elizeja, Downing Streeta 10 in Chigija in, najpomembneje, da v omenjenih centrih moči ne bo preveč mešal štren, potem si lahko zagrizeni privrženci opozicije kar začnete predstavljati, kako se lahko počutijo vaši “kolegi” v drugih državah, ko končno dočakajo, da na njihovem domačem kupu gnoja končno zagospodari drug petelin, osovraženi, odslovljeni ipd. politik pa jim bere levite iz bruseljskega Berlaymonta.

No, če bi šlo samo za predsednika EK, bi se že še dalo prebaviti. “Zanimivi” so tudi sami komisarji. Stvar deluje namreč nekako takole, da države predsedniku navedejo svoje kandidate, še preden sploh izvedo, za kaj bodo pristojni, šele nato jim predsednik razdeli resorje. Kar sami lahko ocenite verjetnost, da bo komisija res dobila kompetentne komisarje za svoja področja. Spomnimo se leta 2004. Slovenija je podobno kot večina ostalih novink Prodiju posredovala ime glavnega pristopnega pogajalca, v našem primeru torej Janeza Potočnika. Čeprav se je po kuloarjih šušljalo, da bo slovenski kandidat, kdorkoli že bo, kmetijskemu komisarju pomagal preštevati ovce po pindskih planinah, je na na koncu vendarle dobil vlogo pomočnika komisarja za širitev, torej je čisto slučajno dobil delo, ki ga je opravljal že prej, medtem ko so ostali pristopni pogajalci morali delati nekaj povsem drugega. Prodijev mandat se je kmalu zatem iztekel in njegov naslednik, Portugalec Barroso, ki bi po logiki moral še najbolj poznati lizbonsko strategijo (in fraze o “inovacijah kot gonilu napredka”), je znanost in raiskave poveril nikomur drugemu kot kandidatu iz države, ki se po vloženih patentih in ostalih kazalcih inovativnosti redno uvršča tam nekje okoli repa lestvice, namreč taistemu Potočniku, ki se je še malo prej ukvarjal s hrvaško prošnjo za pridružitev. In da bo mera polna, Potočnik je na zaslišanju v EP na takrat silno aktualno in za njegovo novo področje strašno pomembno vprašanje glede njegovega stališča o programskih patentih na ameriški način prostodušno izjavil, da o zadevi sploh nima pojma. Si predstavljate izjavo kandidata za kmetijskega komisarja, ki se mu ne sanja, kaj sploh so GSO??? No, za razliko od italijanskega kandidata Buttiglioneja je Potočnik ves čas svojega obstoja modro molčal glede stališča do homoseksualcev, tako da so mu to “malenkost” zlahka spregledali.

Tudi tistih 27 komisarjev bi se nekako še dalo preživetii, če se ne bi pravo bistvo skrivalo v neštetih “agencijah”, “direktoratih” in podobnem, kjer sedi prava armada uslužbencev, uradnikov, tajnikov in kar vse še obstaja na njihovih hierarhičnih lestvicah. OK, tisto, da so prek dimenzij kondomov standardizirali dolžino evropskih falusov in bananam predpisali, koliko se smejo ukriviti, je verjetno res le mit, ampak, pri Zevsu, kaj potemtakem sploh delajo poleg prekladanja papirjev iz levega v desni predal in obratno? Kaj konkretnega so do sedaj sploh naredili? Kako lahko smisel svojega delovnega mesta pojasnijo tistim Evropejcem, ki ne odobravamo socialističnega modela zaposlovanja za vsako ceno, da le uradno ni brezposelnosti? Je morda kdo celo odgovoren za slabo opravljeno delo ali če ga zasačijo s podkupnino v žepu? Hmm, težko verjetno. Nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d’Estaing se je za vodenje Konvencije, ki je kuhala nesojeno Ustavo, zadovoljil s “pičlimi” 40 vijoličnimi listki mesečno (za lažjo primerjavo, nekje v tem območju se giblje povprečna slovenska LETNA plača). Je morda po tistem, ko so mu kar njegovi nekdanji podaniki na referendumu povedali, da je skupaj spacal eno navadno neberljivo skrpucalo, vrnil vsaj del plačila za “uspešno” opravljeno delo. Se je morda Peterle, ki se je v taisto Konvencijo prištulil v imenu takrat še bodočih članic, vsaj simbolično odrekel naslovu “Evropejec leta”, ki ga je dobil ravno zaradi tega podviga?

Po spletu zgodovinskih okoliščin je Evropa pravi babilonski stolp in že sedaj je v EU 23 uradnih delovnih jezikov, pa številka nenehno narašča tudi brez širitev (ravno na 35. obletnico irskega pristopa je 1. 1. 2007 ta status dobila tudi irska gelščina, predvsem Španci pa si želijo seznam razširiti tudi s svojimi regionalnimi jeziki, kot sta katalonščina ali baskovščina). In vse prej omenjene intelektualne presežke evrokratov, predvsem pa parlamentarne razprave je treba prevesti v vse te jezike. Do tu vse lepo in prav, problem pa je seveda v izvedbi. Eden od genialnih organizatorjev dela, za katerega bi se v zasebnih podjetjih nedvomno stepli, se je domislil zelo “učinkovite” rešitve s prevajalci za vse možne pare jezikov. Drugače povedano, eden prevaja med malteščino in litovščino, drugi med madžarščino in švedščino, tretji med nizozemščino in španščino itd. Uf, kakšna sreča, da zraven ni še Norvežanov, sicer bi nekdo moral prevajati še med bokmålom in nynorskom. Že preprost izračun pokaže, da je pri n uradnih jezikih število prevajalcev pri tej “rešitvi” sorazmerno z n², kar seveda silno “spodbudno” vpliva na velikost evrokratske kaste. Zanimivo, da se druga bolj navdušujoča rešitev, kjer bi se vse prevajalo v neki enoten jezik, od tod dalje pa v vse preostale jezike, uporablja res le izjemoma, ko prevajalca za kakšen eksotični par ni na voljo. Število potrebnih prevajalcev pri tem pristopu bi se namreč takoj skrčilo in bi bilo sorazmerno le še z n. Da pri izbiri tega “nadjezika” ne bi bil kakšen nacionalni ponos vendarle ranjen bolj kot drugi, pa je že pred več kot stoletjem pomislil judovsko – litovski – poljski zdravnik Zamenhof (še eden neupravičeno spregledani prototip novega združenega Evropejca!) in si zamislil umetni jezik esperanto…

Za konec se obregnimo ob še eno priljubljeno frazo, s katero predvsem državni ministri in nekateri komisarji silno radi grozijo ob podobnih referendumih, namreč “There is no plan B”. Vse, ki so si takšno izjavo kadarkoli privoščili, bi bilo treba nemudoma pribiti na sramotilni steber in začeti postopek za njihovo odstavitev po kar najhitrejšem postopku. Takšna izjava namreč pomeni, da je dotična oseba ali popolnoma neodgovorna ali (še bolj verjetno pa kar “in”) popolnoma nesposobna, ki ji, verjamem, ne bi zaupali niti kakšne mnogo manj zahtevne naloge, kaj šele vodenje države ali celo EU. Pri takšnem osebku ne bi bil gotov, ali mu sploh dati v roke metlo in ga poslati čistit ulice. Morda, ampak res morda, ampak zagotovo šele po tem, ko bi dodobra razmislil o načrtu B in še vsaj C.

Sporočilo referenduma je torej jasno. Dokler se ne najde novodobni Heraklej, ki bi temeljito počistil opisani Avgijev hlev neučinkovitih vreč brez dna, odpravil invaliden Evropski parlament, močno racionaliziral delovanje Evropske komisije in 99,9% evrokratov poslal, od koder so prišli, dokler ne bo kakšne razumljive pogodbe na bistveno manj straneh, ki bo dopustila tudi možnost prostovoljnega izstopa, dokler ne bo spoznanja, da glede izboljšav popolnoma zadostuje, če se namesto nepotrebnih evrokratov o zadevi dogovorijo kar svojim državljanom neposredno odgovorni aktualni šefi držav, o ostalem pa odločijo zakonitosti prostega trga, vse do tedaj EU ne bo pomagal niti vsemogočni Bog, kaj šele lizbonska ali kakšna druga “strategija”.

“Spomnite se, kako smo plačevali neznanske natege in cene storitev, ker ni bilo konkurence.”

padel naslednji “protiargument”:

“Khm… očitno je moj spomin res potreben remonta, ker se mi po glavi vrtijo samo tiste razpredelnice, kjer so slovenske cene mobilnih komunikacij med najnižjimi v Evropi”

Khm, kaj pa vem, morda so sedaj cene mobilnih komunikacij celo res med najnižjimi v Evropi. Ampak Simonina trditev “SMO plačevali” je napisana v pretekliku in vsak, tudi tisti, ki mu slovnica nikoli ni kaj preveč dišala, ve, da se to nanaša na čas enkrat v preteklosti. In v tem primeru se da zelo natančno določiti ta trenutek v preteklosti. Nanaša se namreč na čas pred 1.marcem 1999. Če se ne spominjate dogajanja na sceni pred tem datumom, vam ne gre nič zameriti. Do takrat je namreč Majzljev Mobitel užival radosti popolnega monopola nad mobilno telefonijo. In ga tudi zares nesramno izkoriščal, tako da je bila navadnim smrtnikom tako rekoč nedostopna. Ker rad sledim tehnološkemu napredku, se še živo spominjam, da je ta reč zaskominala tudi mene. Saj veste, kako rad avto crkne ravno kje v vukoj*bini… Obisk Mobitelove poslovalnice pa me je popolnoma streznil. Res škoda, da si nisem arhiviral cenika z naravnost oderuško osnovno naročnino, da bi se sedanja cena minute pogovora nominalno izenačila s takratno, bi potrebovali še vrsto let s trenutno aktualno stopnjo inflacije, in, pazite to, če ste želeli pošiljati SMS-e, ste morali k prej omenjeni oderuški naročnini še nekaj doplačati, kar seveda ni vključevalo toliko in toliko brezplačnih sporočil na mesec. Da niti ne omenjamo, da je bilo treba telefon (tisti sloviti Ericssonov “zidak”) kupiti posebej. Kot ste seveda uganili, takrat še ni bilo nobenega razloga za akcije, kjer bi se dalo v zameno za nekajletno zvestobo vsaj telefon dobiti s popustom. Pa povejte, če to ni neznanski nateg. Skratka, stvar je bila namenjena res tistim, ki so jo nujno potrebovali in s stisnjenimi zobmi plačevali te oderuške cene.

Kdo ve, koliko časa bi ta zgodba trajala, če na veliko žalost predsednika neke sedanje (in upam, da tudi prihodnje) opozicijske stranke Slovenija ne bi pristopala k EU. Tisti EU, ki nam je poleg španskega kompromisa in predčasnega zaprtja brezcarinskih prodajaln vsilila celo nekaj tako nezaslišanega, kot je vzpostavitev konkurence na trgu mobilne telefonije! Takratni LDS-ovi oblasti tako ni preostalo drugega kot razpisati natečaj in koncesijo oddati izbranemu takrat še švedskemu Simobilu (samo kot zanimivost, upravi je takrat načeloval trenutno prvi Telekomovec Bojan Dremelj), ki je svoje omrežje zagnal že omenjenega prvega marca 1999. Pri tem nikoli niso znali pojasniti, zakaj niso koncesije podelili še vsaj Digitelu, da bi uporabniki dobili še več izbire, državni proračun pa vsaj še eno koncesnino več.

Spominjam se še, da me je nekaj dni pred tem datumom v nabiralniku pričakala Simobilova zloženka. Ko sem, še dobro spominjajoč se prej omenjenega šoka, prišel do cenikov, sem moral dobro preveriti, če niso cene slučajno bile v takrat še svežih in zelo fiktivnih evrih, nato pa mi je le ušel znameniti vzklik legendarnega Mladena Delića: “Ljudi, pa je li to moguće!“. Da, “stvarno je bilo moguće”, Mobitel je nenadoma imel na izbiro le, da mu že prvi dan vse stranke prebegnejo h konkurenci ali pa “čudežno” spusti cene na razumnejšo raven in se prične obnašati tržno. Ob predstavitvi uporabniku bolj prirejenih paketov so se te “igračke” začele prijemati tudi med ljudmi, ostalo je pa zgodovina… No ja, komu bi že šlo največ zaslug za racvet mobilne telefonije na sončni strani Alp?

Če so uporabniki že na vsak način morali okusiti sladkosti tržnega boja med konkurenti, pa je siva (pravzaprav blond) eminenca za telekomunikacije v takratni vladajoči stranki morala dobiti neko protiuslugo. Simobil je tako bil prisiljen na čelu uprave ustoličiti politika “prave” stranke, nekdanjega zunanjega ministra, ki je bil, pa naj se sliši še tako neverjetno, celo slabši od Rupla, in nekdanjega “poslovneža” (še pomnite, tovariši, neslavno propadli Eon) Zorana Thalerja. Seveda so vrabci čivkali, da je bila ta menjava politična, dokončno pa se je to dokazalo dve leti pozneje, vmes je SDS končno strmoglavila LDS, ko so sedaj že avstrijski lastniki Simobila modro počakali (pri tem bi se nepotrpežljivi Janševi kadroviki lahko marsikaj naučili) na konec mandata in Thalerju brez milijonskih odpravnin pokazali vrata. Drugi dokaz je Western Wireless (pri nas znan po blagovni znamki Vega), ki je državo tožil zaradi neurejenega trga pod prejšnjo oblastjo. Na koncu je Janševa vlada končala spor s poravnavo, WW pa se je umaknil s slovenskega trga. Hja, če nobena od hudih obtožb res ne bi držala vode, mi lahko poveste en sam razlog, zakaj vlada ne bi počakala, da zadeva dobi sodni epilog? Ko smo že tej zadevi, bi se vsak levičar moral seznaniti s takratno vlogo tenutno prve dame ostanka ostankov LDS, Katarino Kresal. Da ne bo pretežko, je to “domačo nalogo” opravilo kar nekaj medijev, med njimi tudi “pravoverna” Vest.

Ker so racionalne odločitve pri naših južnih sosedih podobno pogoste kot voda v Sahari in ker se verjetno tudi tolmači in notarji ne bodo kar tako odpovedali hrvaškemu darilu, velja namigniti samo naslednje. V Grčijo se da priti brez obmejnih kontrol dokumentov, stroški z menjavo denarja odpadejo, primerjava cen je otroško lahka tudi brez kalkulatorja, morje je ravno tako Sredozemsko, torej enako modro in slano, obpenzionska kulinarična in kulturno zgodovinska ponudba je na nekajkrat višjem nivoju, pri vsem skupaj pa lahko z nekaj malega iznajdljivosti prihranite še precej več kot tistih 54 evrov. In še najpomembnejše: trening angleščine bo za nadebudneža bistveno bolj koristen od neke dalmatinščine, pa še kvarnim vplivom “poliglotov” letujoče levice ne bo izpostavljen(a). Neprecenljivo!

Vse omenjeno seveda velja tudi za Malto in z rahlim popravkom jezika še za Italijo, Francijo in Španijo.

Fundamentalna napaka je seveda Berlusconija in njegove poltične zaveznike kakorkoli enačiti z desnico. Če smo bolj natančni, je celo bolj lev (namreč glede politične usmeritve, o pejorativnem pomenu te besede tu pač ne bomo razpravljali) kot Veltronijevi Demokrati. Pri tem naj vas nikar ne zavede, če se sam razglaša za desničarja. Človeka vendar sodimo po dejanjih in ne po samoopredelitvi, mar ne? Konec koncev ne moremo zanikati, da je tudi naša “leva” LDS (tako pred razkrojem kot po njem) Gradualistična Liberalna demokracija Slovenije zgolj po imenu. Povrh vsega Berlusconijev dovčerajšnji tekmec Prodi ni nikdar tajil, da je globoko religiozen. Mar to slučajno pritiče voditelju levice???

Berlusconi je, kot je znano, eden najbogatejših Italijanov (vse do letos je tudi prepričljivo vodil na top lestvici). Začenši z gradbenimi posli je nato zgradil medijski imperij, kakršnega ostali industrialci ne postavijo niti skozi več generacij (Agnelliji, skrijte se!), vse začinjeno s kopico sumov in sodnih posptopkov, ki se največkrat niso končali z dokazom nedolžnosti, temveč z zastaranji, imunitetami in spremembam zakonodaje med njegovima prejšnjima mandatoma. In vmes je svoj nogometni klub AC Milan kar nekajkrat popeljal na sam evropski vrh. Na koga že to spominja? Morebiti na deklariranega levičarja in “anti Janšo” Zorana Jankovića, ki je tudi začel v gradbeništvu, se povzpel na čelo “najboljšega soseda”, ob tem se je v medijih pojavil kup obtožb o domnevnih nepravilnostih (še zlasti “uničujoč” je bil članek v Sobotni prilogi pred 10 leti), Janša mu je v zadnjem trenutku preprečil managerski odkup Mercatorja in s tem vzpostavitev zasebnega trgovskega imperija, danes pa je župan Ljubljane, pri čemer nikakor ni izključeno, da se njegove ambicije tu ne nehajo in da ga kdaj v prihodnosti ne mika selitev z Magistrata na Gregorčičevo 20. Vmes pa je ženski rokometni klub Krim popeljal v silno težko ponovljive evropske višave, moško rokometno reprezentanco pa tik pod evropski vrh. Skratka, če bi Silvio zaprosil za to, bi mu predbivši predsednik Kučan silno težko utemeljil zavrnitev članstva v svojem Forumu 21.

Gotovo ste tudi opazili, kako so ga plastični kirurgi za potrebe predvolilne kampanije “pomladili” in je sedaj navzlic 71 letom videti kot pravi lepotec. Le od koga bi se utegnil zgledovati pri tej obsedenosti z zunanjostjo? Trio naših levičarskih voditeljev je kar pripraven kandidat. O Pahorju, ki dan za dnem sprašuje zrcalce, kateri najlepši v deželi je tej, sploh nima smisla izgubljati besed. Tudi prva dama LDS Kresalova se prav nič ne trudi, da bi kakorkoli skrila svoje zunanje čare, takisto se blondinec Golobič silno težko postavi še s čim drugim kot z izgledom. Kako drugače od sedanje “desne” nemške kanclerke Merklove, ki ni nikoli poskušala igrati Heidi Klum, temveč je je raje stavila na urejenost krivulj pod frizuro. In uspela.

Poglejmo na stvar s političnega zornega kota. Podobno, kot so brez kančka domišljije ostali naši levičarji, ki so svojo stranko poimenovali v zares skrajno butasti Zares, so podobni problemi pestili tudi Berlusconija, čigar stranka je dolga leta nosila ime kar po navijaški krilatici Forza Italia. Vseskozi je njegov najzvestejši partner bilo Finijevo Nacionalno zavezništvo. Ki so mu večkrat pravili “posodobljeni fašisti”, saj se je imelo za naslednika Benita Mussolinija. Kdo pa je sploh bil Mussolini? Če gre verjeti vrlim wikipedistom, je bil zelo vzoren levičar. Najprej se je s kamenjanjem cerkvene procesije izkazal kot antiklerikalist, bil je aktiven v socialističnih gibanjih, najprej v Švici, potem v takrat avstroogrskem Trentu, kjer je celo urejal levičarsko trobilo L’Avvenire del Lavoratore (Prihodnost delavca), s socialističnim udejstvovanjem in uredniško prakso je nadaljeval ob vrnitvi v Italijo in urejal še eno levičarsko trobilo Avanti!. Leta 1922 je s pohodom na Rim prevzel oblast in za dobri dve desetletji vzpostavil diktaturo. Spajdašil se je še z nemškim levičarjem Hitlerjem (ne pozabimo, vodjem nacionalsocialistične delavske stranke!) in pahnil ves svet v vojno. Glej no glej, tudi naši levičarji naravnost po božje častijo tiste Titove komuniste, ki so prevzeli oblast na podobno “demokratičen” način in implementirali diktaturo za dvakrat toliko kot fašisti, namreč za celih 45 let. In tudi njim je bila silno všeč ideja o brezplačnem “letovanju” domnevnih političnih nasprotnikov na jadranskih otokih!

Če je še preostal kakšen nejeverni Tomaž, pa bo zagotovo klonil pred najmočnejšimi argumenti. Namreč gospodarskimi. Pričnimo z davki. Že res, da je med predvolilno kampanijo populistično obljubljal ukinitev nekaterih davkov, kar se nedvomno sliši desničarsko. Ampak takoj z nastopom volilnega molka ga je spomin zapustil in o tem ne ve nič več. Tako kot je imel še ne tako dolgo nazaj na voljo celoten mandat, pa se ni v tej smeri premaknilo nikamor. Pa ne samo davki, tudi glede res nujno potrebnih reform je invalidna Prodijeva vlada v manj kot dveh letih vsaj poskušala storiti dosti več. Nekako tako kot levičarji pri nas. V 12 letih vladavine niso hoteli o reformah nič slišati, v opoziciji pa se na vse kriplje upirajo tudi najbolj kozmetičnim izboljšavam. Kdo bi si mislil, da je “tovarno izgub” Alitalio hotela prodati “leva” Prodijeva vlada. In kdo je vse skupaj miniral s flancanjem o raznih “nacionalnih interesih” in sestavljanjem seznamov domačih “rešiteljev”? Če ste najprej pomislili na kakšnega Lahovnika, potem vam nihče ne more očitati odsotnosti logičnega sklepanja, vendar je tokrat to bil sam Berlusconi, ki si ni premislil niti po volitvah. In ki mimogrede v enem samem letu zasluži več od predlagane kupnine, pa sebe kljub temu ni dodal na seznam. Kako značilno za naše levičarje za FDV-jevskimi zidovi, ki so polni raznoraznih zamisli o mešetarjenju s tujim denarjem, zraven pa ne bi primaknili niti enega samega samcatega svojega centa! Morda še pomnite tržaške Berlusconiju zelo bližnje lokalne oblasti in nesrečnega 7. pomola tržaškega pristanišča. Naciolnointeresna retorika teh politkomisarjev je najprej pregnala nizozemske najemnike, takoj zatem še koprske. Če bo bratoma Jakomin (za ekonomsko manj razgledane: lastnika izdelovalca prestižnih jaht Seaway) v italijanskem Tržiču (Monfalconeju) posel stekel, komu bo že to šlo v nos in bo aktiviral svoje jurišnike z levičarskim lapanjem o ubogih italijanskih delavcih, ki trpijo v tuji “švic fabriki”? Vsaka podobnost z našimi levičarji, ki so iz našega podalpskega “raja” uspešno pregnali Shell, Vego in Interbrew, Litostroj pa so raje zapisali stečaju, kot da bi se ga polastili Švicarji, je zgolj nenaključna. In če bi se Agnellijem kdaj slučajno zahotelo prodati Fiat, po možnosti Indijcem, Kitajcem ali Arabcem, kdo bo spet najglasneje grmel o narodnem izdajstvu, razprodaji “družinske srebrnine” in podobnih buzzwordih? Kajpada “desničar” Berlusconi. In pri tem mu ne bo potrebno drugega kot prevesti in malenkostno prirediti Mencingerjeve pamflete iz časov “pivovarske vojne”. In čisto za konec, znano je, da si je Berlusconi skoncentriral praktično celoten italijanski medijski prostor. Je pri nas morebiti kaj drugače? Niti ne bistveno, skoraj vsi mediji, ki niso v tuji lasti, so fevdalno razdeljeni med podanike ene in iste politične opcije. Hja, tudi “Grimsova” nacionalka je bolj slaba izjema. Že res, da premore Voduška in da je SDS končno uspelo iz sveta RTV pospraviti večnega komunističnega aparatčika Kocjančiča (mimogrede, bi kdo zaupal vodenje podjetja nekomu, pod čigar direktorevanjem je Adria bila podobno izgubarska kot Alitalia?), ampak vse dokler lahko Hribarjevi imitatorji z enakimi vatli tolčejo tako po levih kot po desnih in dokler lahko Marcel Štefančič Jr. kljub zanemarljivi gledanosti v elitnem terminu še kar stresa svoje skrajno levičarske nebuloze, je kakršnokoli označevanje RTVS z Janša-TV kratkomalo abotno.

Ali sedaj razumete, zakaj desnica v Italiji sploh ni imela prav nikakršnih možnosti za zmago? Če igrata Partizan in Crvena zvezda, potem seveda ne more zmagati Radnički. In zakaj bi Berlusconi, če bi tako kot njegov tekmec bil slovenskega naroda sin, izpolnjeval vse pogoje za včlanitev v Zares.

Že vidim bralke in bralce, ki se sprašujete, kakšno zvezo z moralo ima vse to nakladanje. Konec koncev stranka ni niti Goli Otok niti Guantánamo (izberite po svoji politični usmeritvi), pa še ves ta štiriletni “promet” se niti slučajno ne more primerjati niti z enoletnim ritmom prestopov žogobrcarjev v kakšni Ligi Telekom. Oboje seveda drži. Glede drugega kar takoj povejmo, da se denar za migracije brcalcev okroglega usnja ponavadi najde od prodaj TV pravic, prihodkov “oglasnega prostora” na dresih in stadionih, prihodkov od “trgovine” z ostalimi igralci in konec koncev vložki lastnikov klubov, omenjena petnajsterica “predstavnikov ljudstva” pa je kar lepo (za marsikoga bajno) plačana iz naših davkoplačevalskih prispevkov, zategadelj imamo vso pravico, da o njih napišemo, kar jim gre. Kar se pa prvega tiče, je pa nenavaden predvsem obseg teh prestopov. Kaj takšnega je bilo normalno v začetku 90.let prejšnjega stoletja, ko sta tudi v naše kraje prišla demokracija in večstrankarski sistem, pravkar vznikle stranke pa so na različne načine še iskale svojo identiteto pod političnim soncem. Poldrugo desetletje kasneje pa bi se vendarle že moralo izkristalizirati, kdo je kdo, kakšne vrednote kdo zagovarja ipd, mar ne? In posledično bi moralo biti število “pomot” skoraj zanemarljivo, kvečjemu kakšen posameznik bi morda odšel iz naveličanosti oz. osebnih razlogov (kot npr. Polonca Dobrajc leta 2000), nikakor pa ne kar polovica poslanske skupine, lepo vas prosim!

Dosti bolj sporno pa je to, da vseh omenjenih 15 prestopnikov še kar veselo greje poslanske stolčke in ni nihče niti pomislil, da bi se mu odpovedal. Gre namreč za to, da sta samo predstavnika italijanske in madžarske manjšine voljena neposredno, ampak onadva v našem primeru itak nista “sporna”. Zato pa je vseh ostalih 88 poslancev voljenih posredno, namreč tako, da volilec obkroži zaporedno številko pred izbrano stranko, nato pa v volilnih enotah na podlagi števila glasov za posamezne stranke po zapletenih algoritmih določijo, koliko in kateri kandidati s strankarske liste so bili tudi izvoljeni v parlament. Drugače povedano, Lahovnik ne bo nikdar mogel dokazati, da se je v parlament prebil zato, ker bi toliko in toliko ljudi glasovalo izrecno zanj, temveč kratkomalo zato, ker je stranka, ki ga je postavila na izvoljiv položaj (in ki ji je v zahvalo kmalu po izvolitvi obrnil hrbet!), dobila dovolj glasov v njegovem rajonu. In natanko isto velja za vseh ostalih 14 prebežnikov. Kakšen preveč zagret “zaresnik” bi ob tem morda pripomnil, da obstaja tudi možnost, da volilec kakšnemu kandidatu odda tudi preferenčni glas. V teoriji to seveda drži, v praksi pa je namenoma pomen tega preferenčnega glasu zaradi skrajno zapletenega postopka povsem razvrednoten in tako v dosedanjih državnozborskih volitvah še prav nihče ni bil niti blizu temu, da bi sedel v poslansko klop po tej poti.

In, glej ironijo, leta 1996 je nihče drug kot Janševa SDS predlagala večinski volilni sistem, kjer bi volilec lahko na glasovnici obkrožil konkretno ime in priimek (v oklepaju bi lahko bilo še ime kandidatne liste) in na tak način izvoljeni poslanci bi imeli bistveno več legitimnosti za kolobarjenje med strankami. Ne samo predlagali, uspelo jim je tudi zbrati tistih 40.000 podpisov za razpis referenduma. In kaj je storila LDS? Zazvonili so vsi alarmni zvonci, kajti vsem je bilo jasno, da je najmanj 99% od tistih 27,01%, kolikor je istega leta dobila LDS, pravzaprav dobil izključno pred nedavnim preminuli Janez Drnovšek. Oz.da bi marsikdo od teh 27,01% raje glasoval za soseda iz okrajnega odbora LDS kot za Školča, Rupla, Golobiča in podobne kalibre. Brž je bilo treba udariti nazaj s protireferendumom, namreč za minimalno kozmetično “popravljen” proporcionalni sistem. Kajpada v duhu svojih ideoloških predhodnikov, kajti namesto, da bi zamisel s podpisi “potipali” med volilci, so raje angažirali svoj glasovalni stroj, da so prišli do 30 poslanskih podpisov. Da vse skupaj slučajno ne bi bilo premalo zapleteno, so aktivirali še agente v Državnem svetu, ki je z dovolj glasovi spravil na glasovnice še svoje skrpucalo s kombinacijo obeh sistemov, za katerega itak ne bi glasoval nihče pri zdravi pameti. Namen je bil dosežen zmeda pa popolna in tako še danes ni znano, kateri predlog je sploh zmagal. Zadeva se je nato še vlačila po Ustavnem sodišču, ko pa je le to razsodilo “napačno”, so se dodobra potrudili, da se razsodba ja ne bi upoštevala.

Tako kot je SNS že večkrat izgubila del aktualnih poslancev (spomnimo se Lapove Slovenske nacionalne desnice leta 1993 in buren razhod s Polonco Dobrajc ravno ob izvolitvi kratkotrajne Bajukove vlade leta 2000), ima tudi LDS že izkušnje z migracijami in prevarami, le da se jim je tokrat vrnilo za nazaj. V letu 1994 je že tako največji parlamentarni stranki LDS (takrat še Liberalno demokratski stranki) začel močno presedati Janez Janša, prvak sicer koalicijske partnerice SDS. Marca tega leta je LDS posesala vse izvoljene poslance Zelenih, večino Demokratske stranke s, prav nič presenetljivo, velemojstrom te obrti Ruplom na čelu (Tone Peršak se novi združeni LDS ni pridružil in je s preostankom somišljenikov ustanovil Demokrate), za “okras” pa so si pridružili še neparlamentarno Socialistično stranko. In tako rekoč že naslednji dan po konsolidaciji s prevaro pridobljenih poslancev, ki so čez noč diametralno spremenili svoja načela in namesto v opozicijskem pričeli glasovati v vladnem ritmu, se je “naključno” zgodila Depala vas…

Če še enkrat ponovimo, kaj je storila petnajsterica, ki ni bila več zadovoljna z dotedanjo stranko. Kot rečeno, prav nihče izmed njih ni pomislil, da v poslanske klopi ni bil(a) izvoljen(a) eksplicitno on(a), temveč stranka, in v skladu s pravili bontona odstopil (razen če bi mu dotedanja stranka še naprej izrecno dovolila nadaljevanje poslanske funkcije), stranki pa bi dobili nadomestne poslance po povsem enakem postopku, kadar kakšen poslanec odide med ministre ali odstopi iz kakšnih drugačnih razlogov (kot npr. Rupar). Sedmerica nekdanjih LDSovcev je tako pristala v noustanovljeni stranki, trojica nekdanjih nacionalistov je prestopilo v neko drugo novoustanovljeno stranko, eden se nekako ni mogel odločiti in je šel kar na svoje, še posebej zanimiva pa je četverica, ki je prestopila v že obstoječo stranko, namreč v SD.

Najprej, s kakšno pravico si je ta stranka meni nič, tebi nič prisvojila poslance, ki so bili posredno izvoljeni na listi sicer ideološko sorodne, pa vendarle konkurenčne stranke? In s tem prevzela primat prve opozicijske stranke, čeprav so ga volilci dodelili drugi stranki! In Pahorju (ki mora že tako in tako krotiti silovike v obliki najzvestejših častilcev tovariša Stalina) bi morale pričeti utripati vse alarmne lučke ob dokaj utemeljenih govoricah, da gre za Golobičeve trojanske konje. Splošno znano je, da volk menja dlako, nravi pa nikdar. In kdor se je enkrat (ali celo že večkrat) že proslavil z izdajo, kdo jamči, da se ne bo še kdaj? Najbolj zgovorno pa je, da je med četverico tudi takšna “trofeja”, kot je Tone Rop. Ne pozabimo, to je človek, ki mu je med vodenjem uspelo (nekdanjo) stranko strmoglaviti z vladnega Olimpa naravnost v opozicijo. V vsaki normalni državi bi kaj takega pomenilo takojšnjo politično upokojitev, Rop pa se kljub porazu ni in ni hotel umakniti z vrha LDS (čeprav je to obljubil v zadnjem predvolilnem soočenju z Janšo), ko pa so ga v to vendarle prisilili, pa je kratkomalo prestopil h konkurenci in vmes z docela nepreverjenimi izjavami še mimogrede zakuhal hud diplomatski spor s sosednjo državo. Le kdo pri zdravi pameti bi mu po vsem tem še zaupal???? Druga stvar je v mestu podpredsednika DZ. Po nepisanih pravilih političnega bontona je eno izmed treh podpredsedniških mest rezervirano za predstavnika največje opozicijske stranke. Zasedel ga je Marko Pavliha. In tudi, ko je LDS zapustil in potrkal na vrata SD, je ostal zvest svojemu priimku. Ne le, da ni do volitev vrnil svojega poslanskega mandata, niti radostim in mukam podpredsedovanja se kar ni in ni mogel odreči in so ga na te minimalne standarde političnega bontona morali opomniti šele s tajnim glasovanjem. In kaj je storila SD? Če se je že s prevaro dokopala položaja največje opozicijske stranke, je vsaj predlagala koga, ki je bil izvoljen na njeni listi? Nak, predlagali so že pravo nomadinjo Darjo Lavtižar Bebler (že omenjenega leta 1994 se je iz “socialistke” čez noč prelevila v “liberalko”, prav nič presenetljivo ne bi bilo, če se ne bi še prej kitila tudi z znamenito rdečo knjižico). Šele ko je tudi ona dobila “košarico”, so pomislili na kandidaturo bistveno bolj upravičenega Mirana Potrča. Ker pa je koalicija dokončno spoznala, koliko je SD verodostojna, je na koncu prevladalo sedaj že dodobra preverjeno načelo, da lahko DZ deluje tudi brez katerega od podpredsednikov.

In, glej ga zlomka, spet moram za zgled dati samega Janeza Janšo. Ko so ga po Depali vasi deložirali iz “Pentagona”, bi se lahko vrnil v poslanske klopi. Pa je, podobno kot pred nedavnim irski taoiseach Bertie Ahern (odstopil zaradi trenutno nedokazanih obtožb o prejemanju podkupnin), dobro vedel, da bi njegov poslanski mandat bil omadeževan, pa najsi je za Depalo vas bil osebno kriv ali ne. Tako se je parlamentarnemu stolčku odpovedal, se zaposlil v Mikro Adi kot “strokovnjak za varstvo okolja” in se nanj znova vrnil po državnozborskih volitvah, ko so se volilci nedvoumno izrekli o njegovem primeru. Mimogrede, da mi ne bo kdo očital pristranskosti, še v “predbložni” dobi sem po raznih takratnih kanalih izlil svoj gnev tudi na Janšo, ko je podlegel Ruplovemu prostituiranju.

Torej, Pavel, Matej, Alojz, Majda, Davorin, Vili, Cvetka, Milan, Darja, Marko, Anton, Slavko, Sašo, Boštjan in Barbara, kako si torej drznete sedeti na poslanskih stolčkih, na katere sploh niste bili neposredno izvoljeni?!? Kako si po tej volilni veleprevari sploh še upate pogledati volilcem in volilkam v oči?!? Sploh kakšnim delavkam iz Mure, ki morajo trdo garati, da lahko vi povsem neupravičeno tudi na njihov račun vsak mesec iz proračuna jemljete več, kot one zaslužijo v celem letu? Zakaj se v vmesnem času ne zaposlite kje v gospodarstvu, magari v Ultri? Kako, da se podjetja ne stepejo za Lahovnika, Cvikla, Pavliho in ostale, ki se samorazglašajo za velestrokovnjake?? Tako pa gre upati le, da bodo volilke in volilci toliko pametnejši, spregledali njihovo naravo in jim dali lekcijo iz političnega bontona, ki jim gre. Z “izvolitvijo” na kakšno pravo delo ali na Parmovo.

Najbrž ga ni, ki še ne bi slišal za Janševo pompozno vojno napoved tajkunom in oligarhom. No, če njegovo tradicionalno zavezništvo z vrhom slovenske rimsko katoliške cerkve še velja, lahko to obljubo vsaj delno uresniči. Natančneje, ponagaja lahko samemu Bošku Šrotu, tistemu, ki mu jo je zaenkrat še najbolj zagodel.

Najbrž ni še nikomur nič jasno, za kaj gre. Za razumevanje se moramo najprej miselno prestaviti v Republiko Argentino. Prenekateri bralec bo ob tem pomislil na Bajuka, na domobrance, še kdo na žogobrcarje, potem pa se za marsikoga predstava o tej deželi že konča. No, resnici na ljubo Argentina premore še precej več. Npr., najboljša stvar, ki je kadarkoli prišla izpod argentinske roke, je pivo Quilmes. Kdor ga je imel priložnost poskusiti, mi bo moral pritrditi, da je to res odlično pivo in bo Laškemu, bodisi v zeleni bodisi v rdeči embalaži, težko še kdaj rekel pivo, morda kvečjemu v navednicah. Če ravno ne zaidete v kakšen fensi šmensi lokal v kakšnem fukiš predelu Buenos Airesa, dobite chopp (približen ekvivalent našega “velikega točenega”) za približno protivrednost evra. Veliko pivo, kar tam pomeni litrca ali tri četrt litra, pa vas v nekih normalnih razmerah ne bi smelo koštati več kot protivrednost dveh evrov.

Si predstavljate, da bi se ta hmeljni napitek dobil tudi na sončni strani Alp in da bi pol litra stalo približno toliko kot naše “nacionalnointeresno” Laško, se pravi cca. 2 evra. Ob takšni kakovostni razliki si je kaj lahko predstavljati, da bi povprečni slovenski pivopija, ki je vsaj malo na obveščen, veliko raje dal kovanega Prešerna za vrček modro belo modrega “arhentinca” kot za, milo rečeno, prefiltrirano Savinjo oz. Ljubljanico. Prodaja in s tem posledično dobiček Trubarjeve 28 (v Laškem, se ve) bi skokovito upadla in kaj lahko bi jim preostala le še ruleta na “perspektivnih” in vedno skrajno negotovih trgih naše bivše skupne države.

Že vidim nejeverne Tomaže, ki zmajujejo, češ “a zdaj naj cerkev kar uvaža pir” ali pa “zakaj pa se sam ne lotiš posla”. Kar se tiče prvega, je najbrž že sleherniku jasno, da je RKC gospodarska družba, ki se izgubarskega dušnega pastirstva oklepa le še iz sentimentalnih razlogov, sicer pa se že ukvarja z gozdarstvom, investicijami, izobraževanjem itd. itd. in le zakaj se ne bi mogla še z zunanjo trgovino? In resnici na ljubo je treba priznati, da se, če le hoče, zna vesti tudi poslovno in pragmatično, saj lahko brez slehernega problema in blokade po njenem omrežju T2 downloadate tudi porniče ali obiskujete spletišče same brezbožne SD. Kar se tiče drugega, pa lahko zatrdim, da bi sicer lahko speljal posel, vendar bi silno težko rentabilno prodajal po konkurenčni ceni 2€/pir. RKC pa le ima dovolj vez in poznanstev že na samem začetku dobavne verige, kot sleherna multinacionalka ima lobistično mrežo za podmazovanje kafkovske birokracije v Bruslju, lažje se pogaja z logisti, zelo blizu ji je tudi “finančni minister EU 2005″, ki bi s svojimi poznanstvi bistveno lažje izposloval kakšen ustrezen meddržavni sporazum, konec koncev pa je RKC še iz “rdečih časov” deležna tudi davčnih olajšav.

Najhujše prepreke pa bi se, kako tipično, pojavile na samem koncu, ko bi pošiljka že bila v Sloveniji. Če v Laškem premorejo kolikor toliko zdrave pameti, jim seveda na kraj pameti ne bo padlo, da bi se tak nevarno konkurenčen proizvod znašel na policah njihovega Mercatorja. Da je mera polna, imajo v rokah še Delo z možnostjo sprožitve prave antikampanije. Takemu nasprotniku pa lahko konkurira samo RKC, ki ima širom države na kupe suboptimalno izkoriščenih poslovnih prostorov, ki bi se jih dalo z minimalnimi vložki preurediti v prodajne oz. skladiščne površine. Poleg tega ima edina primerno medijsko mašinerijo (Družina, radio Ognjišče, nedeljske pridige, verouk…), ki bi te podle medijske napade nevtralizirala in zagotovila neko kritično maso odjemalcev. Naprej pa bi že “ljudsko izročilo” dober glas poneslo še kam dlje kot samo v deveto vas…

Če se Janša s partnerji loti tega projekta, je uspeh tako rekoč že zagotovljen, tudi če Šrota ne spravi na beraško palico. Morda pa bi Laščani (s prestolno podružnico vred) vendarle še pričeli variti tudi kakšno užitno pivo in ga ponudili po nižji ceni. In če bi se nam enkrat končno izpolnil nacionalni interes, torej da bi dobili možnost na svobodnem trgu izbirati med dobrimi in poceni pivi, bi se za vekov veke zapisal v zgodovino in, verjemite mi, kakšne njegove cvetke bi tudi “ne opazili”.