Arhiv
Ribji spomin levičarjev
| 26. junij 2008 | Slovenija | pegasus
Danes, ko tole pišem (kdaj bodo cenzorji stvar “požegnali”, je že drugo vprašanje), je potekal referendum, pravzaprav 13 referendumov, o pokrajinah.Prekrasen poletni dan in začetek dopustov z množičnim romanjem čez zunanjo schengensko mejo sta pričakovano botrovala nizki udeležbi (po trenutnih podatkih okoli 11%). Levica, ki je referendumu nasprotovala že iz principa, se bo nedvomno obesila tudi ob to in jamrala, med njimi preverjeno tudi aktiven član Zaresa in hkrati bloger, ki se je poimenoval po grškem mitološkem podzemlju, o razmetavanju davkoplačevalskega denarja (okoli 4 milijone evrov, torej vsak prebivalec Slovenije spije eno Šrotovo pivo manj). Na prvi pogled vsekakor logičen sklep, če se ne spomnimo ali se nočemo spomniti, na čigavem zelniku je zamisel o referendumu sploh zrasla. Hja, tega se je prvi spomnil ravno Zares, ki mu je takrat bilo kaj malo mar za davkoplačevalski denar! Vlada pa jim je tako le izpolnila željo, Zares pa je nemudoma zamenjal ploščo, po nojevsko tiščal glavo v pesek in pričel klobasati o “aroganci vladne politike“. Kdo ima sedaj tu koga za norca??? In če bo že koga, občutljivega za stanje javnih financ, prijelo pošiljati položnice za ta “cirkus”, naj ne pozabi ene (z vsaj dvomilijonskim zneskom!) poslati tudi na ljubljanski Trg prekomorskih brigad 1. Ravno tako so opozicijo polna usta, češ da nizka udeležba pomeni nezaupnico vladi. Hmmm, mogoče res, ampak vsaj takšno zaušnico je dobila tudi opozicija, ki je, z izjemo “nestrankarskega” Zorana Jankovića, pozivala k množični udeležbi na referendumu in glasovanju proti.
Nadaljuj z branjem »
Irski “NÍL” evrokraciji
| 15. junij 2008 | Svet | pegasus
Če vaša pozornost v teh dneh ni popolnoma osredotočena na avstrijske in švicarske zelenice, kjer se odloča, kdo najbolje brca na kontinentu tem, ste morda zasledili, da so irski volilci v skladu z njihovo ustavno zapovedjo na referendumu povedali, kaj si mislijo Lizbonski pogodbi. In veliko raje obkrožali “níl” kot “sea”.
Razlogov za kakšno paniko vendarle ni. Kljub izidu bomo še naprej deležni temeljnih pridobitev pridružitve EU. Blagodati skupnega trga bodo na voljo tudi v prihodnje, še naprej bo mogoče po dobršnem delu Stare celine potovati brez obmejnega ustavljanja vsakih nekaj 100 km (žogobrcarska prvenstva, ko na nekaterih mejah nostalgično obujajo spomine na “dobre” stare čase, tudi niso na sporedu ravno vsak dan) in brez brskanj po prtljagi, ali se morebiti kje ne skriva kakšen kilogram kave preveč, še napej bo na več ali manj istem kosu Evrope (in tudi na Irskem) mogoče plačevati kar v “domači” valuti, brez preračunavanj in nenehnih menjav denarja. In če kdo ne bo zadovoljen s prihodki, davki ali drugimi življenjskimi parametri v “ožji domovini”, bo še vedno lahko brez administrativnih ovir odšel v drugo članico (za nekaj let še “zanemarimo” Nemčijo in Avstrijo). Le Hrvaška bo, na veselje nekaterih okoli M. Podobnika, morala še malo dlje počakati na vstop v evropski “raj” in Joras bo malo dlje od pričakovanega moral vtipkavati PIN za odpiranje zapornice. Ampak Hrvati so si itak že sami zabili dovolj avtogolov s Tuđmanovo dediščino, ERC in neločevanjem avtogramov od podpisov mednarodnih pogodb, tako da jim krivde res ni treba valiti še na Irce.
O kakšnih evroskeptičnih ali celo egoistični razlogih (kot so takoj začeli flancati nekateri politiki) ne more biti niti najmanjšega govora. Konec koncev Irci z izjemo pogodbenih referendumov niso nikdar nagajali pri evropskih projektih, brez velike nostalgije so svoj funt zamenjali z evrom, tudi k schengenskemu sporazumu bi pristopili, če le ne bi bili že od prej preveč povezani v neki podoben sporazum s samosvojo vzhodno in severno sosedo, ko so pred leti glasovali o Niški pogodbi, so tudi tisti, ki jih je skominalo še drugič obkrožiti “proti”, izjavljali, da niti najmanj ne nasprotujejo veliki širitvi temveč si želijo tako zase kot za nove članice pravičnejšo ureditev (in tudi zato je drugič marsikdo glasoval v nasprotju s svojim prepričanjem). In ko se je t.i. “veliki pok” vendarle zgodil, se niso kaj preveč ukvarjali z vprašanjem, “kam vse se bo izselilo 40 milijonov Poljakov”, temveč so poleg Britancev in Švedov edini svoj trg dela za vse članice odprli že na mednarodni praznik dela.
Saga o Mobitelu
| 28. april 2008 | Slovenija | pegasus
Danes (ali pa včeraj, predvčerajšnjim, odvisno od čakanja v “čakalnici”) se je Jure, pogost publicist na teh straneh, obregnil ob članek Simone Toplak v Financah, ki ni preveč spoštljiv do lika in dela nekdanjega predsednika uprave Mobitela, Antona Majzlja, ravno tako ne do nekaterih metod nekdanje vladajoče stranke in časov, ko so pri nas kraljevali še od same države požegnani monopoli. Tako je nad Simonino trditev
“Spomnite se, kako smo plačevali neznanske natege in cene storitev, ker ni bilo konkurence.”
padel naslednji “protiargument”:
“Khm… očitno je moj spomin res potreben remonta, ker se mi po glavi vrtijo samo tiste razpredelnice, kjer so slovenske cene mobilnih komunikacij med najnižjimi v Evropi”
Khm, kaj pa vem, morda so sedaj cene mobilnih komunikacij celo res med najnižjimi v Evropi. Ampak Simonina trditev “SMO plačevali” je napisana v pretekliku in vsak, tudi tisti, ki mu slovnica nikoli ni kaj preveč dišala, ve, da se to nanaša na čas enkrat v preteklosti. In v tem primeru se da zelo natančno določiti ta trenutek v preteklosti. Nanaša se namreč na čas pred 1.marcem 1999. Če se ne spominjate dogajanja na sceni pred tem datumom, vam ne gre nič zameriti. Do takrat je namreč Majzljev Mobitel užival radosti popolnega monopola nad mobilno telefonijo. In ga tudi zares nesramno izkoriščal, tako da je bila navadnim smrtnikom tako rekoč nedostopna. Ker rad sledim tehnološkemu napredku, se še živo spominjam, da je ta reč zaskominala tudi mene. Saj veste, kako rad avto crkne ravno kje v vukoj*bini… Obisk Mobitelove poslovalnice pa me je popolnoma streznil. Res škoda, da si nisem arhiviral cenika z naravnost oderuško osnovno naročnino, da bi se sedanja cena minute pogovora nominalno izenačila s takratno, bi potrebovali še vrsto let s trenutno aktualno stopnjo inflacije, in, pazite to, če ste želeli pošiljati SMS-e, ste morali k prej omenjeni oderuški naročnini še nekaj doplačati, kar seveda ni vključevalo toliko in toliko brezplačnih sporočil na mesec. Da niti ne omenjamo, da je bilo treba telefon (tisti sloviti Ericssonov “zidak”) kupiti posebej. Kot ste seveda uganili, takrat še ni bilo nobenega razloga za akcije, kjer bi se dalo v zameno za nekajletno zvestobo vsaj telefon dobiti s popustom. Pa povejte, če to ni neznanski nateg. Skratka, stvar je bila namenjena res tistim, ki so jo nujno potrebovali in s stisnjenimi zobmi plačevali te oderuške cene.
Ja ne osjećam Hrvatsku
| 20. april 2008 | Svet | pegasus
Pred nekaj dnevi je prišlo na dan (”članak” 25; če ga ne razumete, iz cenovnih razlogov natisnite zadevo v najmanjšem možnem fontu in z opcijo “multiple pages per sheet” in se obrnite na najbližjega sodnega tolmača), da mora mladoletna oseba, ki želi potovati na Hrvaško brez spremstva staršev ali zakonitega zastopnika, pridobiti soglasje, ga prevesti v hrvaščino ali angleščino ter prevod overiti še pri pooblaščenem sodnem tolmaču. Storitev štempljanja nekaj stavkov, napisanih po že vnaprej pripravljenem vzorcu, je seveda jako zahtevno in odgovorno opravilo, zato je tudi temu primerna tudi cena: od 54€ navzgor z že vključenim DDV.
Ker so racionalne odločitve pri naših južnih sosedih podobno pogoste kot voda v Sahari in ker se verjetno tudi tolmači in notarji ne bodo kar tako odpovedali hrvaškemu darilu, velja namigniti samo naslednje. V Grčijo se da priti brez obmejnih kontrol dokumentov, stroški z menjavo denarja odpadejo, primerjava cen je otroško lahka tudi brez kalkulatorja, morje je ravno tako Sredozemsko, torej enako modro in slano, obpenzionska kulinarična in kulturno zgodovinska ponudba je na nekajkrat višjem nivoju, pri vsem skupaj pa lahko z nekaj malega iznajdljivosti prihranite še precej več kot tistih 54 evrov. In še najpomembnejše: trening angleščine bo za nadebudneža bistveno bolj koristen od neke dalmatinščine, pa še kvarnim vplivom “poliglotov” letujoče levice ne bo izpostavljen(a). Neprecenljivo!
Vse omenjeno seveda velja tudi za Malto in z rahlim popravkom jezika še za Italijo, Francijo in Španijo.
V Italiji slavi levica
| 17. april 2008 | Svet | pegasus
Če zadnjih tednov ni kdo tako kot mati v (vzhodno)nemškem filmu Zbogom, Lenin preležal v globoki komi, potem je zagotovo opazil, da je v sosednji Italiji najprej “zaveznik” spodnesel Prodijevo vlado, temu so sledile volitve, na njih pa je tabor Silvia Berlusconija gladko porazil “levičarje” okoli Prodijevega (ta se je takoj po nezaupnici sklenil umakniti iz politike) naslednika, menda tudi delno naše gore lista, Walterja Veltronija. Prav zanimivo pa je bilo slediti odmevom po medijih vseh mogočih usmeritev, ki so poročali o zmagi desnice.
Fundamentalna napaka je seveda Berlusconija in njegove poltične zaveznike kakorkoli enačiti z desnico. Če smo bolj natančni, je celo bolj lev (namreč glede politične usmeritve, o pejorativnem pomenu te besede tu pač ne bomo razpravljali) kot Veltronijevi Demokrati. Pri tem naj vas nikar ne zavede, če se sam razglaša za desničarja. Človeka vendar sodimo po dejanjih in ne po samoopredelitvi, mar ne? Konec koncev ne moremo zanikati, da je tudi naša “leva” LDS (tako pred razkrojem kot po njem) Gradualistična Liberalna demokracija Slovenije zgolj po imenu. Povrh vsega Berlusconijev dovčerajšnji tekmec Prodi ni nikdar tajil, da je globoko religiozen. Mar to slučajno pritiče voditelju levice???
Berlusconi je, kot je znano, eden najbogatejših Italijanov (vse do letos je tudi prepričljivo vodil na top lestvici). Začenši z gradbenimi posli je nato zgradil medijski imperij, kakršnega ostali industrialci ne postavijo niti skozi več generacij (Agnelliji, skrijte se!), vse začinjeno s kopico sumov in sodnih posptopkov, ki se največkrat niso končali z dokazom nedolžnosti, temveč z zastaranji, imunitetami in spremembam zakonodaje med njegovima prejšnjima mandatoma. In vmes je svoj nogometni klub AC Milan kar nekajkrat popeljal na sam evropski vrh. Na koga že to spominja? Morebiti na deklariranega levičarja in “anti Janšo” Zorana Jankovića, ki je tudi začel v gradbeništvu, se povzpel na čelo “najboljšega soseda”, ob tem se je v medijih pojavil kup obtožb o domnevnih nepravilnostih (še zlasti “uničujoč” je bil članek v Sobotni prilogi pred 10 leti), Janša mu je v zadnjem trenutku preprečil managerski odkup Mercatorja in s tem vzpostavitev zasebnega trgovskega imperija, danes pa je župan Ljubljane, pri čemer nikakor ni izključeno, da se njegove ambicije tu ne nehajo in da ga kdaj v prihodnosti ne mika selitev z Magistrata na Gregorčičevo 20. Vmes pa je ženski rokometni klub Krim popeljal v silno težko ponovljive evropske višave, moško rokometno reprezentanco pa tik pod evropski vrh. Skratka, če bi Silvio zaprosil za to, bi mu predbivši predsednik Kučan silno težko utemeljil zavrnitev članstva v svojem Forumu 21.
Zares in Lipa, SPOKAJTE že enkrat!!!
| 16. april 2008 | Slovenija | pegasus
Kdor je v zadnjih letih vsaj površno sledil političnim dogajanjem pri nas, nikakor ni mogel zgrešiti, da konec leta 2006 in v začetku 2007 do takrat druga največja parlamentarna stranka LDS nikakor ni mogla preboleti volilnega poraza dve leti pred tem, da so jo razjedali notranji frakcijski boji, na koncu pa je prišlo do vala izstopov. Pri tem so pomembno vlogo odigrali tudi strankini poslanci v Državnem zboru. Največ, 7 (Matej Lahovnik, Pavel Gantar, Alojz Posedel, Majda Širca, Davorin Terčon, Vili Trofenik in Cvetka Zalokar Oražem), se jih je preselilo v poslansko skupino najprej “društva” zatem pa stranke Zares, četverica (Milan M. Cvikl, Darja Lavtižar Bebler, Marko Pavliha in Anton Rop) jih je svoj drugi (za marsikoga bi potrebovali še kakšen višji vrstilni števnik) politični dom našlo v takrat tretji največji parlamentarni stranki SD, Slavku Gabru pa nekako ni uspelo najti najprimernejše nove sredine in tako še danes “solira” kot “nepovezani poslanec”. Stranka, ki je leta 2004 prepričala 22,80% volilnega telesa in si “priborila” 23 poslanskih mest, je tako skupaj izgubila kar 12 poslancev oz. več kot polovico.
Nadaljuj z branjem »
Janša z RKC nad Šrota?
| 27. november 2007 | Razno | pegasus
Preden kdo doživi živčni zlom, brž dodajmo, da gre za rubriko “malo za šalo, mogoče kdaj tudi zares (z malo)”.
Najbrž ga ni, ki še ne bi slišal za Janševo pompozno vojno napoved tajkunom in oligarhom. No, če njegovo tradicionalno zavezništvo z vrhom slovenske rimsko katoliške cerkve še velja, lahko to obljubo vsaj delno uresniči. Natančneje, ponagaja lahko samemu Bošku Šrotu, tistemu, ki mu jo je zaenkrat še najbolj zagodel.
Najbrž ni še nikomur nič jasno, za kaj gre. Za razumevanje se moramo najprej miselno prestaviti v Republiko Argentino. Prenekateri bralec bo ob tem pomislil na Bajuka, na domobrance, še kdo na žogobrcarje, potem pa se za marsikoga predstava o tej deželi že konča. No, resnici na ljubo Argentina premore še precej več. Npr., najboljša stvar, ki je kadarkoli prišla izpod argentinske roke, je pivo Quilmes. Kdor ga je imel priložnost poskusiti, mi bo moral pritrditi, da je to res odlično pivo in bo Laškemu, bodisi v zeleni bodisi v rdeči embalaži, težko še kdaj rekel pivo, morda kvečjemu v navednicah. Če ravno ne zaidete v kakšen fensi šmensi lokal v kakšnem fukiš predelu Buenos Airesa, dobite chopp (približen ekvivalent našega “velikega točenega”) za približno protivrednost evra. Veliko pivo, kar tam pomeni litrca ali tri četrt litra, pa vas v nekih normalnih razmerah ne bi smelo koštati več kot protivrednost dveh evrov.
Strani (1): [1]
Loading ...
