Arhiv
Zasebno je politično
| 21. June 2008 | | MI
Novička o Janševem plagiatorstvu se je razširila hitro. Vsi jo poznamo in najbrž je nima smisla ponavljati. Zgodba, ki jo je razkrila Mladina, se je razširila po vseh medijih. Novico so postavili v središče mnogi mediji, po mnogih spletnih portalih je ta novička med najbolj komentiranimi. Nanjo so se naglo tudi odzvali Janša in njegovi najbližji sodelavci. Zgodilo se je celo, da je med poročilom o zadevi na oddaji 24ur, prišel na Pop TV odziv samega premiera. Premier, ki že skorajda slovi po svoji aroganci in ošabnih odgovorih, si je – saj ni res, pa je! – vzel čas in se odzval v realnem času.
A zakaj je sploh zadeva tako zanimiva? Janševo predsedovanje vladi je bilo doslej polno raznoraznih škandalčkov in aferic. Zdi se, da so mu bolj koristile kot pa škodovale. Ko so mu ankete javnega mnenja prikazovale upadanje popularnosti, je enostavno naročil svoje ankete in popularnost mu je – saj ni res, pa je! – takoj poskočila. Ko se je izvedelo, da so iz računalnikov SDS zmanipulirali spletno anketo nekega ne ravno najbolj bistvenega medija o neki ne ravno najbolj pomembni temi, je bil odgovor kratek in jasen: nismo prirejali anket, le poslužili smo se sistema, ki ga anketa omogoča. Ko je komentiral draginjo, je omenjal štruce kruha v smetnjakih. Ko so ga vprašali o tajkunstvu njegovega dolgoletnega prijatelja je odgovoril, da ni še jedel zajtrka in da nestrpno pričakuje kosilo. Ošabnost in aroganca mu doslej nista ravno škodovali.
In kako bi bilo lahko drugače. Janša je namreč Just do it! politik. Politik, ki zjutraj vstane in pozno v noč pridno dela za svoj narod. Politik, ki mu na vsakem koraku mečejo polena pod noge, a vseeno vztraja pri svojem trudu. Politik, ki si upa reči bobu bob in ropu rop in ki kot šerif iz kavbojk lovi nepridiprave, ki kradejo narodu. Politik, ki je tako prezaposlen s svojim delom za narodov blagor, da se sploh ne more ukvarjati s predvolilno kampanjo in s svojo izbranko popiti kavice. Kako bi mu lahko škodili aroganca in ošabnost, ko pa gre za politika, ki ima jajca in si upa spraviti stvari v red. Politik, ki je več kot zgolj politik. Politik, ki je – če naj uporabim to nenavadno dihotomijo – državnik.
In najbrž ga je zato ta nepomembna plagiatorska aferica lahko tako udarila po zobeh. Tokrat se ne ukvarjamo s to ali ono odločitvijo vlade, tokrat je v igri sam značaj državnika. Aferica na svoj način razkriva temelj Janševe oblasti. To namreč ni nek politični program, solidna ekipa ali ideološka privlačnost. Temelj Janševe oblasti je Janša sam. In ko se enkrat zdi, da striček Janša ni tako sijajen, kot se nam zdi, pade tudi vse, za čemer stoji. Bolj kot – naštejmo le nekatere – kritike ekonomistov, stavke sindikatov, očitno poslabšanje položaja mnogih državljanov, manipulacije z mediji in anketami javnega mnenja, mu bo morda škodovalo nekaj tako bebavega kot je kopiranje floskul.
Ko so si ameriške feministke nekje v šestdesetih izmislile slogan zasebno je politično, so imele v mislih predvsem na zatiranje, ki se dogaja v lastnem domu, na moč in vpliv, ki se materializira v najbolj intimnih človeških razmerjih. Danes bi morali zadevo obrniti na glavo. Ni zasebno politično, ampak je zasebno vse, kar je od politike ostalo. Kajti politike ocenjujemo le še po njihovih osebnih značilnostih in potezah. In očitno lahko le še osebne zadrege spravijo v tek politiko.
NE!
| 15. June 2008 | | MI
Irski »ne« pahnil Evropo v politično krizo! Poraz pogodbe! Žalosten dan za Evropo! Irci zadali smrtni udarec Evropski pogodbi! Časopisni naslovi in vehementne izjave politikov nekako ne ustrezajo vsesplošni zdolgočasenosti, ki preveva vse razprave o Lizbonski pogodbi. Le kdo bi se pustil vznemirjati zaradi 300 strani pravdarskih nebuloz? Tudi irski volivci niso ravni dajali vtisa, da je Lizbonska pogodba uspela vzburiti njihove politične strasti. Večina komentatorjev si je edina: Ni vsebina tista, ki je dobila košarico, ampak način, na katerega volivcem Pogodbo vsiljujejo.
In kaj naj bi drugega naredili kot da izrečejo “ne” pogodbi, ki ni drugega kot gora komplicirane pravniške govorance. Saj sploh ni jasno o čem natančno odločajo! Nerazumljivost pogodbe je le eden od mnogih načinov kako prevarati volivce in za njihovimi hrbti sprejemati pomembne odločitve. Anže Logar, direktor Urada Vlade RS za komuniciranje je kot razlog za pomanjkanje razprave navedel, da gre za 300 strani za povprečnega državljana neprebavljivega besedila. Še dobro, da imamo nadpovprečne voditelje! Čeprav ne mine teden, brez da bi se kak vladni veljak postavljal s Trubarjevo dediščino, se politični stan veliko bolj drži strategij njegovih nasprotnikov. Tudi oni so preprečevali svojim podložnikom, da bi prebirali Sveto pismo, ta temeljni dokument epohe. Šele s prevodi Trubarja in njegovih učencev je Sveto pismo lahko bralo tudi navadno ljudstvo. Kako prav bi nam prišel nek Trubar, ki bi prevedel temeljne spise naše epohe v povprečnemu državljanu razumljiv jezik!
Da bi se izognili neprijetnim referendumom, države kar tekmujejo, katero bo prej ratificirala Pogodbo. Madžarska je to storila že lansko leto in tako prehitela vse ostale članice. To je storila le nekaj dni po podpisu pogodbe, še za časa portugalskega predsedovanja in nekoliko razočarala Janšo, ki je – superevropejec, kakršen pač je – hotel biti prvi. Romunija je to storila z neverjetno večino – enim glasom proti in enim vzdržanim. Francija je za ratifikacijo nekoliko »predelala« ustavo, da bi se lahko izognila referendumu in tako zopet tvegala zavrnitev. Volivci, ki se pri Lizbonski predhodnici niso odločili pravilno, so to pravico tokrat izgubili. Slovenija je ratificirala pogodbo brez da bi bil poslancem pripravljen integralen tekst Pogodbe. Nad slabim prevodom se pritožujejo češki poslanci. Javni razpravi pa se kot hudič križu izogibajo v vseh državah. Edini, ki so imeli možnost referendumske odločitve so bili irski državljani in sicer zaradi odločitve ustavnega sodišča, da mora vsak nov amandma k ustavi skozi referendumsko sito.
Nerazumljivost Pogodbe je prvi razlog, drugi razlog irskega »ne« pa je najbrž ošabnost, s katero so jih prepričevali, da naj se odločijo pravilno. Volivcem sicer je bila dana možnost, da izbirajo, a le pod pogojem, da izberejo pravilno. Velika večina strank se je zavzemala za sprejetje pogodbe, na vse kriplje so jih poskušali prepričati v pravilno odločitev in jih opozarjali na neprijetne posledice, če se ne odločijo pravilno. Sicer pa tovrsten referendum ene same izbire poznamo tudi pri nas.
Resda je težko prepričati volivce, da sprejmejo tak dokument, a pravzaprav tudi vlade niso precej drugačne. Tudi te so trmoglavo vztrajale pri svojih zahtevah, in posledično je tudi ta pogodba, ki naj bi rešila EU institucionalne krize polna lukenj in izjem. Tako si Velika Britanija, skupaj z Dansko in Švedsko, pridržuje pravico do lastne valute. V vseh treh državah so si to pravico vzeli zaradi domačega nasprotovanja. Velika Britanija in Irska ne bosta sprejeli regulacij glede mej, azila in migracij, paketa regulacij, ki so znane kot Schengen, ki ga Lizbonska pogodba sicer ne spreminja bistveno. Velika Britanija in Poljska pa ne bosta sprejeli Listine o temeljnih pravicah EU, ki je del integralnega teksta Lizbonske pogodbe. V Veliki Britaniji se bojijo, da bi s podpisom te listine lahko EU zahtevala spremembe izjemno liberalnih britanskih zakonov o delu, tako da pogodba vsebuje poseben protokol, ki določa, da Listina ne bo uvajala nobenih novih socialnih ali delavskih pravic v Veliki Britaniji. Medtem pa je Poljska nasprotovala podpisu Listine iz moralnih zadržkov – ta listina naj bi bila v nasprotju z moralnimi in verskimi vrednotami Poljakov – in s strahom, da bo zaradi pravnomočnosti te listine EU lahko uvajal legalnost homoseksualnih porok na Poljskem. Čeprav je bila izjema izpogajana še pod vladavino bizarnih dvojčkov Kaczynski, na njej vztraja tudi sedanja vlada. Pogodbo, ki naj bi rešila institucionalne probleme EU, lahko zamaje že tako pomembna skupina kot so poljski homoseksualci.
Ni sicer pričakovati, da bo irski »ne« preprečil plane evropskih vlad, da Pogodbo sprejmejo. Nekateri bodo najbrž zahtevali Irski scenarij: irski volivci niso potrdili pogodbe iz Nice, a jim je EU dala še eno možnost, da se premislijo in se odločijo pravilno, drugi Danski scenarij: danski volivci so zavrnili Maastrichtski sporazum, a so šle evropske države vseeno naprej z njim, spet tretji franko-nizozemski scenarij: sicer so volivci Ustavno pogodbo zavrnili, a jo bomo naslednjič minimalno predelali in enostavno ratificirali v parlamentu. Namesto, da bi EU o svojih temeljne dokumentih, o svojih temeljnih ciljih in strategijah uvedla razpravo, so njeni temeljni dokumenti rezultat zakulisnega mešetarjenja in sprejemanja pomembnih odločitev za hrbtom javnosti. Ko bi že mislili, da bo EU rekla: Dovolj z referendumi, začnimo z razpravo!, vztraja pri svoji stari igri: Pogodba je mrtva, živela pogodba!
Pravna država stavka
| 15. May 2008 | | MI
Sodniška stavka bo. Zdaj tudi vemo kdaj. Od 9. do 11. junija bo večina sodnikov izvedla opozorilno stavko, s katero bodo poskušali prepričati referenčne ministre, da jim povišajo plače, ki bi morale biti po njihovem mnenju primerljive s plačami poslancev in ministrov, torej z izvršno in zakonodajno vejo oblasti. Ironija stavke pa je v tem, da ni najbolj jasno ali stavka sploh je zakonita. Zakon o sodniški službi določa, da sodnik ne sme prekinit dela zaradi uveljavljanja svojih pravic, da mora varovati ugled sodniškega poklica itd. Mnenja o zakonitosti so deljena, a ostaja dejstvo, da nas tudi stavkajoči sodniki niso prepričali o zakonitosti stavke.
Še nek drug temeljni kamen pravne države, Ministrstvo za notranje zadeve, ni najbolj sprejemljiv do zakonov in odločb sodišč. Anton Gazvoda, nesrečni poslovnež, ki mu je policija pred desetimi leti uničila nasad industrijske konoplje, iz katere je prideloval olja, je po odločitvi sodišča upravičen do odškodnine. Tako pravi sodišče, a ne tudi ministrov čut za pravičnost. Gre za istega ministra, ki je raje kot Ustavi prisluhnil zahtevam ambruške lynch mob in mu je stolček skorajda odnesla afera Global. Gazvoda se je odločil za gladovno stavko ter 20 dni kasneje olajšan za 12 kil uspel doseči izplačilo odškodnine, ki jo je Ministrstvu naložilo sodišče.
A zakaj bi Ministrstvo delovalo kaj drugače kot vlada? Tudi ta ni najbolj nora na zakone in sodišča. Pod Janševo vlado se je nabralo lepo število neizpolnjenih odločb ustavnega sodišča. Prav tako se že dolgo vleče problem sodnih zaostankov. Zaradi njih so zakoni de facto suspendirani. Le kdo si lahko privošči leta in desetletja pravdanja, ki mu tudi ob ugodni sodbi ne bo nujno prineslo povračila škode?
Pravo ni več formalno, zaprto polje predpisov, zakonov in pravil, stvar odvetnikov in sodnikov. Očitno je postalo del dnevne politike, ki tudi zahteva politične prakse – stavke, gladovne in ostale, pogajanja in kompromise. Razdelitev oblasti, ki je temelj demokratičnih režimov, se umika povečani moči izvršne oblasti. Le kaj so nizke plače sodnikov v primerjavi z vse večjo nepomembnostjo njihovega dela?
Premajhni smo, da bi si delili oblast, bi nemara rekel Janša.
Lačni domoljubja
| 8. May 2008 | | MI
Slovensko politično sceno neprestano pretresajo etnopolitični škandali. Če to že niso Romi ali izbrisani so pa to migranti ali pa večno problematični slovensko-hrvaški odnosi. Vsi po vrsti so se uveljavili kot pomembni politični dogodki, ki so dvignili veliko prahu in do katerih so se morale opredeliti vse stranke. Če se leva sredina definira s hladnim, razumnim, vztrajno mlačnim odnosom pa zato desna sredina nastopa z bolj ostrim tonom, nacionalističnim žargonom in udarniškim slogom. V pregretem ozračju gre odlično politikom, katerih edini program je etnonacionalizem. Doslej je bil to le Jelinčič, zdaj sta tu še Peče in Podobnik. Do volitev se lahko pojavi še nekaj domoljubov
Trenutno je glavna etnopolitična atrakcija gladujoči Joras in njegova pravica. Njegova klovnovska igra je zopet na naslovnicah po zaslugi tragikomičnega spektakla v režiji Marjana Podobnika. In morda bi tudi njegovo gladovanje ne bilo tako vznemirljivo, če bi ga ne obiskal sam predsednik. Postavlja se vprašanje zakaj se predsednik ni odločil pofilozofirati o človekoljubju in radikalni gesti gladovne stavke pri Antonu Gazvodi, nesrečnemu poslovnežu, ki mu je policija prepovedala gojiti in poslovati z industrijsko konopljo in ki trenutno gladovno stavka v stavbi Ministrstva za notranje zadeve, ali pa še pred tem pri migrantih v Azilnem domu na Viču, ki so si rezali žile in gladovno stavkali, da bi opozorili na drastične razmere, v katerih so se znašli.
A medtem ko politiki tekmujejo v domoljubju, ostaja en problem, ki ni prišel na prve strani dnevnikov, ki ni vznemiril domoljubnih čustev in nacionalistične retorike. Dijaški dom in kulturni center Korotan na Dunaju se po neuspešnih prošnjah naj mu na pomoč priskoči Slovenija prodaja. Tako vsaj kaže po dolgih pogajanjih in dogovarjanjih, ki očitno niso omehčale Vlade. V Korotanu bivajo večinoma koroški Slovenci in pa študenti iz Slovenije, v njem se prirejajo koncerti in drugi družabni in kulturni dogodki. Težko bi lahko kdo rekel, da Korotan nima pomena za Slovenijo. A kljub temu, ostaja brez pomoči politikov.
V zvezi s Slovenci v Avstriji pa se je pred nekaj časa dogodila tudi sproščujoča afera z Delovim novinarjem Matijo Grahom, ki, kot je to sam povedal, pod pritiski takratnega odgovornega urednika ni smel objavljati o problematiki Slovencev v Avstriji. Nekomu očitno ni bilo po godu, da nekdo celo piše o interesih slovenske manjšine in odnosu Republike Slovenije do njih. Ne dogajanje, o katerem je pisal Grah, ne njegovo cenzuriranje nista uživala tolikšne pozornosti kot jo uživa gladujoči Joras.
Zakaj bi se šli domoljube z našimi rojaki v Avstriji, ko pa je to veliko lažje narediti z Jorasom. Veliko lažje kot pomagati rojakom s konkretnimi sredstvi in podporo je uprizoriti spektakel in naelektriti ozračje z bombastičnimi izjavami. Res nenavadno domoljubje.
Bodimo realisti…
| 4. May 2008 | | MI
Čeprav je bil 1. maj, ga na nek način ni bilo. Komentatorji so si edini, da ta praznik ni več to, kar je nekoč bil. Nobena od strank ni 1. maj izkoristila za predvolilno propagando, kot to storijo z vsakim najmanjšim pripetljajem. Nobena od velikih političnih figur nas ni prepričala s čestitkami ob prazniku dela. Ne prepričevanje Türka, tega uglajenega gospoda polnega puhlic za vsako priliko, da delo ostaja osnovna družbena vrednota, ne Jankovićeve golobice miru niso uspele odvrniti pozornosti od vsesplošnega razočaranja nad tem praznikom, ki to ni. Celotna zadeva je minila v nostalgiji po časih, ko je ta praznik nekaj pomenil, ko govori sindikalistov niso zveneli tako votlo, ko kresi niso bili le kulisa veselic in osvetljava stojnic z mesnimi izdelki, ko je, skratka, delo še bilo osnovna družbena vrednota.
Praznik sicer obeležuje dogodek izpred 140 let. 1. maja 1886 so delavci v mestih širom ZDA stavkali z zahtevo, da se uvede osemurni delovnik. V Čikagu, takrat centru industrije, se je nekaj deset tisoč delavcev udeležilo demonstracij, ki so se končale z nasiljem. Nekaj policistov je umrlo, zakar so obtožili organizatorje demonstracij. Sedem so jih obesili. Kljub temu, da so jih kasneje oprostili krivde in je bilo sojenje označeno kot eno najbolj nepravičnih v zgodovini, v ZDA 1. maj še dandanes ni dela prost dan. Kljub temu so tudi v ZDA potekale mnoge demonstracije, pa čeprav se jih je udeležilo nekoliko manj protestnikov, kot so pričakovali organizatorji. Veliko potencialnih protestnikov namreč ni uspelo prepričati svoje nadrejene, da jim dovolijo zapustiti delovna mesta.
Osemurni delovnik, za katerega so se borili delavci, in ki ga je večina delavcev dočakala šele sredine dvajsetega stoletja, je danes sicer institucionaliziran, a se ga dejansko odpravlja. Po eni strani se delo onstran regulacij in zakonov podaljšuje in intenzificira, po drugi strani pa vedno večji del delavstva ostaja zunaj redne zaposlitve in tako tudi zunaj sindikatov in onstran kakršnekoli možnosti, da bi si izbojevali boljši položaj. Prepuščen na milost in nemilost konkurenčnemu trgu dela, vsakdo dela kolikor pač mora.
Če se čikaških demonstracij praktično nikjer ne omenja več, pa zato časopise polnijo prispevki o nekem drugem dogodku. Pred 40 leti, 100 let po prvem 1. maju, so po celem svetu potekale demonstracije. Glavno vlogo tokrat niso odigrali delavci temveč študenti. Kljub temu pa so uspeli spremeniti delovne razmere. Zahteve študentov maja 68 so bile precej bolj abstraktne narave kot zahteve čikaškega delavstva. Niso zahtevali skrajšanja delovnika, ne povišanja in usklajevanja plač. Hoteli so svobodo, domišljijo, kreativnost, sanje in užitek. In dobili so jih – v obliki potrošniškega kapitalizma, te mašinerije za produkcijo užitka. Čeprav to ni bil njihov cilj, so izvedli restavracijo kapitalizma, fleksibilizacijo dela. Celo njihovi bojeviti slogani danes izzvenijo kot reklame: Bodite realni, zahtevajte nemogoče, kupujte v…
In kaj narediti v situaciji, v kateri je delo vedno bolj intenzivno in fleksibilno, ko delo ne zahteva le telo, temveč tudi dušo človeka? Kaj narediti v situaciji, ko je vedno večji del delavstva v prekernem razmerju? Potegovati se ljudi, ki ne premorejo veliko politične moči je očitno nevarna zadeva. Posebej še pred volitvami. Politična kasta se je odločila: Bodimo realisti, ne storimo ničesar.
Mi, državljani, oni, ljudje
| 27. April 2008 | | MI
Na nedavnih španskih volitvah je vodja opozicije predlagal, da naj bi vsi migranti v Španiji podpisali pogodbo o integraciji, ki bi nove Špance zavezovala k higienskim standardom, spoštovanja enakopravnosti med spoloma (v Španiji sicer vsako leto umre nekaj deset žensk zaradi nasilja v domorodskih družinah) in k spoštovanju španskih običajev. Karikaturisti so si nerodnega politika privoščili in po mnogih časopisih so objavili karikature migrantov, ki strastno spremljajo bikoborbe, se ležerno pogovarjajo ob tapasih in zahtevajo čas za popoldansko siesto. Na lanskih volitvah v Franciji je Sarkozy iz migrantov naredil veliko temo in – za razliko od njegovega španskega imitatorja – uspel zmagati na volitvah. Prav tako je zmaga na račun migrantov uspela Švicarski ljudski stranki, ki se je reklamirala z neslavnimi plakati, ki prikazujejo kup belih ovčic, ki iz Švice brcajo črno ovco. Zdi se, da po vsej Evropi volitve opredeljujejo migranti in temeljna razlika med političnimi strankami je ravno njihov odnos do njih. Tako je bilo v tradicionalni izvoznici migrantov, Španiji, v tradicionalni uvoznici, Franciji in v doslej umirjeni, konsenzualni Švici.
Z vseh držav lahko slišimo zgodbe o nepravičnem, nezakonitem ravnanju do migrantov. Slovenija, kot vedno, tudi tokrat ne zaostaja za evropskimi trendi. Pred nedavnim so prosilci za Azil spregovorili o šikaniranju s strani slovenskih uradnikov. Še vedno kroži Peticija proti kaznovanju prosilcev za azil, ki so spregovorili o razmerah v azilnem domu, ki je sovpadla sovpadla s šestnajstim rojstnim dnevom izbrisanih, še enega administrativnega genocida. Resnična perverzija je, da smo se že navadili na tovrstne zgodbe o maltretiranju migrantov. Oni, se zdi, nimajo nobenih pravic in nobene pravne zaščite. Zanje se vedno znova morajo postaviti domačini. In tudi tokrat je tako. Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma ugotavlja, da so migranti izgubili tiste pravice, za katere smo mislili, da so neodtujljive. Pravice, ki so definirane kot neodtujljive – človekove pravice namreč. In če so razseljeni ljudje brez države, ti Judje 21. stoletja, ostali brez vseh pravic, kdo pravzaprav je subjekt človekovih pravic? Ne človek, sklepa Arendtova, temveč državljan. Človekove pravice, domnevno neodtujljive, so postale neaplikabilne – celo v državah, katerih ustava je temeljila na njih – kadarkoli so se pojavili ljudje, ki niso pripadali nobeni državi. In tako so bil v Azilnem domu Vič človekove pravice suspendirane in prosilci za azil deležni tepeža in žaljenja. Bralci z močnejšimi želodci najdejo poročilo tukaj in tukaj.
Paradoks pa bi lahko peljali še dlje. Če so migranti, ti zgolj-ljudje, izključeni iz pravnega varstva, kaj to pomeni za institucijo državljanstva? Kaj postane državljanstvo, ko ga je enkrat groza tujcev? Kot je prej omenjeni španski politik zahteval, da migranti podpišejo pogodbo o integraciji, je tudi Sarkozy poudarjal, da morajo migranti sprejeti francoski način življenja. Britanska vlada je šla še nekoliko dlje in zadevo institucionalizirala. Britanski notranje ministrstvo je nedavno pripravilo predlog novega zakona o pridobivanju državljanstva. Po tem predlogu naj bi kandidati za državljanstvo poleg standardnih kriterijev, kot so stalno bivališče, obvladovanje jezika, nekaznovanost ipd., predvideva za sprejem v britanski narod tudi določeno mero »britanskosti« oziroma prilagojenost »britanskemu načinu življenja.« Britanskost bi po tem zakonu morali izkazovati vsi novi kandidati za pridobitev državljanstva – z izjemo kandidatov, ki lahko dokažejo izjemno visoke prihodke oziroma lastnino.
Če so države doslej podeljevale državljanstvo na podlagi treh principov – ius solis, po katerem pripada državljanstvo vsakomur, ki je rojen na teritoriju neke države, ius sanguinus, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi, ki pripadajo narodu po rodu in ius domicili, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi državljani, ki določen čas bivajo in delajo na ozemlju določene države – se zdi, da se danes uveljavlja v Evropi nek nov princip. Nekakšen ius familiaris, po katerem državljanstvo lahko pripada le tistim, ki izkažejo določeno mero britanskosti, španskosti, francoskosti ali švicarskosti. Karkoli že ti medli pojmi pomenijo. Ni dovolj, da nekdo živi, dela in plačuje davke v neki državi, potrebno je nekaj več, nek presežek, ki bo iz človeka naredil državljana.
Iz državljanstva se, predvsem na hrbtih migrantov, dela nekaj novega. Prej kot nekakšen napredek državljanstva, prej kot večjo pomembnost tega statusa, se zdi, da ves ta moralizem, vsa ta emocionalnost in toplina, ki jo novi kriteriji zahtevajo od kandidata, zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Država, ki se predstavlja kot dovršitev zgodovine, kot smisel človeka, kot nekaj pristnega, toplega in bližnjega vsakemu državljanu, le zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Po celi Evropi opuščajo velik del tega, kar je državljanstvo pomenilo: socialno varstvo, zdravstveno skrb in predvsem politično participacijo in sodno varstvo. Tisto, kar morda še najbolj definira državljanstvo je, da preseka vse razlike in nas, vsaj pred zakonom, naredi enake. Idealen način kako živeti skupaj in ohraniti razlike. Nekaj, na kar državni filozofi v svojih govorancah o medkulturnem dialogu vztrajno pozabljajo. A ko pride do tujcev nobeno pravo ni več aplikabilno. Ne Ustava, ne odločbe Ustavnega sodišča, ne Človekove pravice, takrat ne veljajo več. Država se iz instrumenta prava spreminja v podaljšano roko etnije.
Naj, nekoliko rokohitrsko, tvegam tezo: rasizem ni dovršitev nacionalizma, temveč njegovo nasprotje. Niso migranti, tujci, muslimani, Romi in izbrisani tisti, ki razjedajo nacionalno tkivo, temveč je to strah pred njimi. In ne sploh strah, ne neka občečloveška bojazljivost pred tujim, temveč namerno, organizirano in od zgoraj navzdol spodbujano sovraštvo do njih. Bližajo se volitve in ni rečeno, da ne bo tudi slovenskih volitev obvladovala etnopolitika. Že pozabljeni Marjan Podobnik je začel s svojo kampanjo in se včeraj lotil odstranjevanja hrvaških cvetličnih korit. Čeprav so korita ostala, je izpeljal pravi spektakel. Več novinarjev kot pa udeležencev (med njimi plešasta Starmanova glava, vedno manj bujni Marjanovi kodri in kup obritoglavcev), veliko simbolike (kot se za etnopolitiko spodobi, ni manjkalo evropskih zastav) in bombastičnih izjav. Na več spletnih portalih so zadevo prenašali neposredno.
Podobnik, ki so ga iz politike najbrž izločili kar njegovi kolegi, po nekaj letih neuspešne poslovne kariere napoveduje svojo vrnitev v politiko. Kdo ve, morda mu bodo dovolili vrniti se in mu podelili kako funcijo, če bo naredil dovolj problemov in spravil etnopolitiko med pomembnejše teme prihajajočih volitev, ter morda uspel z njimi celo zasenčiti precej velike ekonomske in socialne probleme Slovenije. Če ni migrantov in teroristov, bodo pa tudi Hrvati dobri. Recept za zmago v multikulturni Evropi.
Še en napor, domoljubi, da postanete republikanci!
Do takrat pa sodelujte in podpisujte.
Gre demokracija skozi želodec?
| 23. April 2008 | | MI
Želodec…
Stavkovni val je torej zajel Slovenijo. Dolgo se je napovedoval, dolgo se je o njem govorilo in končno je tu. V obliki stavk sindikatov javnega sektorja. Stavkali bodo torej sodniki, v zadnjem trenutku so stavko odpovedali zdravniki, učitelji se še niso odločili. Kompromisi, ki jih vedno bolj nepopularna vlada mora sklepati pred volitvami, so ta val nekoliko zajezili, a kljub temu ostaja nezadovoljstvo veliko, število potencialnih stavk pa vse večje. Naj za to krivimo tega ali onega ministra, to ali ono nesposobnost ali ošabnost vlade, kljub temu moramo priznati, da gre za precej širši fenomen. Po celi Evropi se pripravljajo na stavke ali pa z njimi grozijo. V Nemčiji poštarji, v Veliki Britaniji učitelji, v Franciji novinarji.
In kaj je temeljna zahteva vseh stavkajočih? Ponavadi izboljšanje plač, nekoliko redkeje izboljšanje pogojev dela. Vsi stavkajoči so mnenja, da je njihovo delo vredno več, kot dejansko zaslužijo. Najbrž ne zato, ker je njihovo delo na sebi več vredno, kot pa zanj dobijo plačano, ampak predvsem zaradi nesorazmernosti, ki jo občutijo v primerjavi s plačami drugih primerljivih poklicev. Ne torej zato, ker dobijo malo, temveč zato, ker dobijo manj. Na delavskih demonstracijah smo lahko poslušali eno in isto argumentacijo: če je denarja dovolj za menedžerske prevzeme in za bajna izplačila, ga bo pa ja dovolj še za delavske plače. Vsakič znova, ko se govori o vrednosti določenega dela, se ne postavlja toliko vprašanje, koliko je to delo vredno, kaj obsega in zakaj ga potrebujemo, temveč koliko zanj zaslužijo v kateri drugi državi. In ko govorijo o povišanju, ponavadi mislijo na izravnavo. Plače javnega sektorja so še posebej občutljive za to. Povišaš eno in padejo vsi dogovori.
V vsesplošni ekonomski blaginji, v nenehoma rastočem gospodarstvu je v tem čudežu vzhodne Evrope popolnoma normalno zahtevati več. Z vseh strani poslušamo zgodbe o gospodarskem uspehu, gospodarskem čudežu, napredku in razvoju, že skorajda dve desetletji nas pumpajo z zgodbo o uspehu. Slovenija je v tem času dobila multinacionalke, tajkune in, kot se za zgodbo o uspehu spodobi, tudi listo najbogatejših Slovencev. A doslej se ta razvoj ni pretočil z vrha proti dnu. Kmalu tudi nova velika zgodba – recesija – ne bo mogla zavreti vsesplošne zahteve po povišanju plač.
Daleč smo očitno od Henryja Forda, tega markantnega lika naše polpretekle zgodovine, ki je v svojih spominih zapisal, da nikoli ni prihranil več denarja kot takrat, ko je delavcem podvojil plačo. Delavci so zato veliko bolj redno prihajali na delo – absentizem je takrat predstavljal precejšen problem za industrialce – in se obenem tudi nehali pritoževati, stavkati, demonstrirati in sabotirati. Glavni argument sindikalnega boja – povišanje plač – jim je ukradel sam lastnik tovarne, njihove aspiracije pa uničil s tem, da jih je enostavno vključil v proizvodnjo. Glavni razlog za uspešnost tega ukrepa ni bil zgolj v tem, da je zgolj povišal plače, temveč jih je povišal glede na ostale industrialce. Delati za Forda je postal celo nekakšen privilegij in vir samozadovoljstva.
A zdi se, da je danes problem drugačen. Niso delavci tisti, ki jih primanjkuje, temveč je dela daleč premalo, da bi ga vsi opravljali. Delavcev ni več potrebno privabljati in mamiti. Zlahka jih dobimo. In če bodo ti zahtevali preveč, dobimo zlahka še cenejše in še cenejše, tudi take, ki bodo delali praktično zastonj. Gromozanske industrijske korporacije, ki so se rodile v ZDA in Evropi, danes obstajajo le še v Aziji. In tudi samo delo je postalo precej nevredna beseda, nekaj, kar povezujemo z Azijci in tretjim svetom, z migranti in reveži.
A ta problem je pravzaprav zgolj minimalen. Še večji problem je v tem, da danes vrednost sploh ne izhaja več iz dela. Če je za neko blago potrebno dvakrat več dela, kot za neko drugo blago, bi to blago moralo v povprečju tudi stati približno dvakrat več. Tako pravijo klasiki politične ekonomije, tako pravi zdrav razum. A danes ta enačba vseeno ne velja več. Večina bogastva, se zdi, ne prihaja iz dela temveč iz nekaterih drugih naslovov – trgovanja z delnicami in valutami, finančnih špekulacij, monopolnih ureditev in sumljivih državnih projektov. Liste najbogatejših so se izpraznile industrialcev, kot je bil Henry Ford. Delati za denar, se zdi, je danes nerentabilno. Zakaj bi delali za denar, ko pa lahko denar dela za nas. Pravzaprav so edini, ki lahko vrednost še vedno primerjajo z delom, ravno poklici javnega sektorja. Šolniki, zdravniki, sodniki – brez njih ne more funkcionirati nobena država in v tej stabilnosti zaposlitve se zato tudi zlahka lahko primerjajo eden z drugim.
…demokracija…
A kaj ima vse to opraviti z demokracijo? Lahko bi rekli, da popolnoma nič in lahko bi ravno tako rekli, da popolnoma vse. In najbrž bi bila oba odgovora popolnoma pravilna. Demokracija lahko – kako demokratično – pomeni toliko različnih zadev, kolikor demokratičnih subjektov o njej govori. Ta eterični pojem se vdaja vsakomur in lahko pomeni praktično karkoli. Kot je to ubesedil George Orwell je kar se tiče besede demokracija, problem ne le v tem, da ne obstaja nobena splošna definicija, ampak tudi, da se vsak poskus definirati to besedo sooči z vsesplošnim odporom. A ravno to je lepota te besede brez pomena, besede, ki lahko pomeni dve popolnoma nasprotni zadevi in zato tudi lahko zavzema centralno pozicijo v naših političnih diskurzih. Zato ji tudi nihče ne nasprotuje, nihče ne more reči, da se ne zavzema za demokracijo, pa čeprav od časa do časa kdo uveljavlja mnenje, da jo je bržkone nekoliko preveč in bi jo bilo potrebno nekoliko uravnovesiti in sprostiti. Skorajda je neverjetno, da je bila ta beseda nekoč označevalec radikalcev, obtožba in žalitev obenem, popoln škandal. Podobno kot je to kasneje postala beseda »komunist«. Demokracija danes ni več nikakršen škandal.
Še ena definicija najbrž ne bo prepričala nikogar. A poskusimo lahko vseeno. Demokracija še vedno ni diktatura niča, ki bi ga vsakdo zapolnil glede na lastno mnenje ali interes. Kljub vsemu obstaja hegemon pomen. Kaj pomeni demokracija v Sloveniji? Kot prvo je demokracija predvsem nasprotje jugoslovanskemu komunizmu. Kot tolikokrat doslej se je demokracija tudi v Sloveniji definirala kot nasprotje orientalnemu despotizmu. Tako je bilo v stari Grčiji, tako je bilo v revolucionarni Franciji in tako je v samostojni Sloveniji. Kot prvo je demokracija nasprotje Orientu, temu večnemu domovanju despotov, diktatorjev in teroristov, in zato tudi zna imeti določene rasistične konotacije. Kot drugo pa pomeni svobodo pred vmešavanjem neke arbitrarne oblasti, despota ali Partije, in zato torej pomeni stranke, volitve in svobodni trg.
A če je demokracija poistovetena s svobodnim trgom, kako lahko pomeni kaj drugega kot institucionalizirano sebičnost in vsesplošno zavist. Ali lahko pomeni kaj drugega kot pa merjenje in premerjanje plačil, kaj drugega kot višina plače? Enakost, ki se je da natančno izmeriti. Danes je pravi demokratični subjekt stavkajoči uslužbenec, ki se zavzema za višjo plačo. Višjo glede na tisto, ki jo dobiva kdo drug. In kako bi lahko bilo drugače. Kot to pove Jacques Ranciere je v praksi posameznik-potrošnik poistoveten z likom uslužbenca, ki sebično brani svoje zastarele privilegije. Niso, kot je to povedal Bajuk, volitve maša demokracije (ali v sekularni, Türkovi različici, praznik demokracije), temveč so to stavke. In v prvi vrsti stavke sindikatov javnega sektorja. Najbolj učinkovite in najbolj pogoste stavke danes.
…in škandal
Če je demokracija poenotena s svobodnim trgom in zato za večino ljudi pomeni predvsem stabilno službo, spodobno plačo in normalne cene, je nekaj najbolj demokratičnega zavzemati se za te dobrine. A poglejte kdo se za te dobrine sploh še lahko bori. Ne več delavci v avtomobilskih tovarnah, ne več delavci v velikih industrijskih korporacijah in rudnikih – vse to so tradicionalna mesta stavk – temveč javni uslužbenci. Zdravniki, sodniki in učitelji, vsi nepogrešljivi za funkcioniranje katerekoli države in katerekoli ekonomije. Zato pa tudi so v privilegiranem položaju, ko si lahko izborijo boljše plače, pa naj se z njihovimi zahtevami strinjamo ali ne. Na nek način so ti sindikati zastarele organizacije. Organizacije, ki pripadajo bolj kot naši, Fordovi dobi. Delo, ki je nujno potrebno, delo, ki ga ni mogoče izvoziti in s katerim je potrebno delati kompromise. Delo, ki je skoncentrirano in ki se zato tudi lahko organizira v močne sindikate.
Sindikati v zasebnem sektorju ne morejo izvajati tolikšnih pritiskov. Velik del delavstva namreč ostaja izven njih. Ne sicer po njihovi krivdi, temveč zaradi sprememb v ekonomiji sami. Prekerne in fleksibilne delavce, te vedno številčnejše rezerviste sodobnega kapitalizma, je težko združiti in organizirati. Kot prvo niso več združeni pod eno streho tovarne, ampak so razpršeni vsepovsod. Tudi niso nujno potrebni, ampak so zlahka premestljivi z enega konca sveta na drugega. Obenem pa njihov delodajalec ne kandidira na volitvah in ne rabi delati nobenih kompromisov, pravzaprav sploh ne potrebuje te države. Eden od problemov, ki jih bo socialna Evropa morala razrešiti v prihodnosti je kako organizirati, kako združiti to razpršeno delovno silo – multitudo, če želite – in kako si izborila politično participacijo, torej zahtevala svoj delež zgodbe o uspehu, svoj del pogače za svoj želodec.
V Franciji se je odvila neka druga stavka, o kateri ni bilo veliko poročil v slovenskih medijih pa čeprav je del mnogih poskusov kako organizirati prekerno delavstvo. Gre za stavko sans-papiers v Parizu. Stavkajoči so večinoma zaposleni v trgovinah, restavracijah in barih, zahtevajo pa, da se njihov status uredi in njihovo bivanje v Franciji legalizira. Sans-papiers zapolnijo velik del pomanjkanja delovne sile v teh ne ravno privlačnih poklicev in so jih zato pri zahtevah podprli celo delodajalci. Škandalozne zahteve, ki so že izzvale klice, da naj država sans-papiers enostavno izžene. Tudi tu gre demokracija skozi želodec, a v tem primeru gre ob njej tudi marsikomu na kozlanje.
Loading ...
