Arhiv
Zornu še ni dovolj
| 24. August 2007 | | Matej
Približno mesec in pol je minilo od spora med predsednikom države Janezom Drnovškom in predsednikom koordinacijskega odbora za proslave Aleksandrom Zornom, katerega rezultat je bil Drnovškova odločitev o prenehanju sodelovanja z omenjenim odborom.
Vendar pa stvar, kot kaže, še vedno ni končana. Predsednik republike se je odločil, da bo častni pokrovitelj novogoriškega zborovanja Zveze združenj borcev in udeležencev NOB ob letošnji 60. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji, to pa je, izgleda ponovno, užalilo Aleksandra Zorna, ki je na predsednikov račun zopet stresel nekaj krepkih:
Če se je odločil, da bo pokrovitelj proslave, ki ni državna, temveč gre za staro partizansko proslavo, potem je to v protislovju s tistim, kar je govoril.
…okrcal je še proslavo v organizaciji zveze združenj borcev NOB:
Rekel je, da so velike proslave lastnost totalitarnih režimov, to pa bo velika proslava, na katero bodo borce z avtobusi pripeljali iz cele Slovenije. To je najbolj značilno za totalitarne režime.
…in na koncu tudi samo partizansko zvezo:
Če je kakšna institucija sinonim za prejšnjo državo in totalitarni režim, potem je to zveza borcev.
Upam sicer, da je Zorn tako s sebe spravil vse kar ga je težilo, da se mu bo tako počutje izboljšalo ter da se bo začel ukvarjati z bolj resnimi stvarmi, kot pa s tem, kdo kam hodi in kdo se s kom druži.
(vir: Siol)
Obrazec P-1
| 19. August 2007 | | Matej
Že pred dnevi so Mladi Asi (podmladek Kekove Aktivne Slovenije) opozorili na pomanjkljivost obrazca P-1, ki je namenjen zbiranju podpore volivcev predsedniškemu kandidatu. Obrazec (ki si ga lahko ogledate tukaj) namreč nima polja v katerega bi vpisal ime predsedniškega kandidata. Na starih spletnih straneh republiške volilne komisije za predsedniške volitve 2002 pa se da najti tudi obrazec P-1 iz leta 2002, ki pa začuda ima polje za vpis svojega kandidata. Torej, zakaj se je letos RVK odločila to polje umakniti?
Vseeno pa “dober” opazovalec hitro opazi, da ne na starem in ne na novem obrazcu ni datuma, ki bi označeval za katere volitve se gre, torej lahko na Upravno enoto odnesete tudi star obrazec in vanj vpišete ime svojega kandidata. Ali pa izpolnete nov obrazec in upate da bo le prišel v prave roke.
“Kdo pa ste vi?!”
| 18. August 2007 | | Matej
V današnjih 24urah na Pop TV so bili eksluzivno objavljeni posnetki, oziroma delček le-teh, ki jih je v Darfurju posnel Tomo Križnar in zaradi katerih je bil v Sudanu tudi obsojen ter zaprt. Posnetke je tik pred aretacijo zaupal pripadnikom Afriške unije, nato pa so kar dolgo časa potovali iz Darfurja, s pomočjo tamkajšnih upornikov, do Slovenije.
Tomo Križnar je dejal, da bo iz teh posnetkov sestavil dokumentarec, hkrati pa je tudi okrcal svetovne velesile, da za končanje konflikta storijo premalo. Na vprašanje, kako se glede te zadeve trenutno angažira Janez Drnovšek je Križnar odvrnil:
Predsednik se še vedno trudi, vendar pa je dobil blokado s strani ameriške administracije. Ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice mu je napisala zelo nesramno pismo, v katerem mu pravi: “Kdo pa ste vi?! To je naša vojna s Kitajsko, kdo pa ste vi Slovenci da se boste vmešavali!”
Vzrok za sam začetek konflikta so po Križnarjevem mnenju podnebne spremembe. Kot pravi, so svetovne emisije toplogrednih plinov povzročile pomanjkanje padavin v Darfurju, ljudje pa so zato postali panični in se pričeli klati med seboj. Za te emisije pa je odgovoren predvsem Zahod, zato bi se moral v reševanje krize aktivneje vključiti ter si resnično želeti konec tega genocida.
Seveda pa, če je to res vojna med ZDA in Kitajsko, bo konflikta konec, ko bosta tako rekli ti dve velesili.
Blogi predsedniških kandidatov
| 10. August 2007 | | Matej
30. julija se je na e-demokraciji končala anketa z vprašanjem: koliko slovenskih predsedniških kandidatov bo imelo v predvolilnem obdobju blog. Kakega pretiranega odziva na anketo žal ni bilo, vseeno pa lahko možnost “Nihče.” odpišemo, saj pišeta do sedaj svoj blog že kar dva predsedniška kandidata.
Prvi si ga je konec junija ustvaril “mafijski” kandidat Jože Andrejaš, na svoji novopečeni spletni strani pa je blog predstavil tudi Danilo Türk. Seveda sta to le dva od, do sedaj, enajstih kandidatov, vendar pa je za slovenske razmere, kjer se politika premalo zaveda moči interneta, to kar veliko.
V ZDA kandidati, poleg svojih blogov, izkoriščajo tudi druge možnosti spleta, npr. eni izmed večjih svetovnih spletnih skupnosti: YouTube (YouChoose ‘08) ter Myspace (Impact) - slednji pa tudi organizirata spletne predsedniške debate.
Vprašanje je, kdaj se bo kdo pri nas spomnil kaj takega. Siolov Blogos in pa mogoče kakšna Mojvideo ter Vest mi že kot prvi padejo na misel…
Playboy Peterle
| 6. August 2007 | | Matej
Zadnje čase nas iz jumbo plakatov gleda črno-bela slika moža s sklenjenimi rokami, zaradi katerih se ga mogoče ne prepozna na prvi pogled, vendar naslednji, bolj pozoren, že izda da je na sliki naš evroposlanec Lojze Peterle.
Plakat seveda (bognedaj) ni kršenje volilne zakonodaje, saj reklamira revijo Playboy. Hkrati lahko odmislimo dejstvo, da bi lahko na jumbo plakat “prilepili” še marsikoga drugega, med drugim tudi Danila Türka s katerim je ta znana revija tudi že imela intervju. Nadalje lahko odmislimo vprašanje, zakaj se revija prej ni tako množično reklamirala (ti Peterletovi plakati so res na vsakem koraku). Odmislili bomo še simpatije med revijo in našim premierjem ter dejstvo, da je sedanja vladna piarovka Nina Orel bivša novinarka Playboya. Čisto za konec pa lahko še odmislimo dejstvo, da je človek na sliki kandidat za predsednika republike ter da je bil intervju z njim objavljen januarja tega leta (torej ne reklamira najnovejše izdaje revije).
Seveda pa pri volilni kampanji šteje tudi iznajdljivost. In te štabu Lojzeta Peterleta zagotovo ne manjka.
Bogati Ruplovi honorarji
| 1. July 2007 | | Matej
V predzadnji Mladini, ki je dostopna tudi na internetu, sem zasledil članek, ki govori o bajnem honorarju dr. Dimitriju Ruplu za njegove članke/komentarje v Delu.
Časopis Delo je zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, večinoma za njegove honorarje v rubriki Gostujoče pero, v letu 2006 plačal 2,335.486 tolarjev, odgovarjajo iz vladnega urada za komuniciranje, od koder so nam poslali podatke iz ministrove davčne napovedi. Ker smo v arhivu našli 17 njegovih gostujočih komentarjev in tri prispevke v Delovi Sobotni prilogi, lahko izračunamo, da je minister v povprečju za napisan prispevek zaslužil 487 evrov (117 tisoč tolarjev).
Človek se ob tem vpraša - kako je mogoče da minister, kot politična oseba, dobiva tako ogromne honorarje? Če si pogledamo članke vidimo, da Rupel v njih ves čas propagira le svojo zunanjo politiko ter (subjektivno) ocenjuje domače politično dogajanje. Sicer nimam nič proti temu da minister objavlja v kakem časopisu – ampak da mu to celo plačajo? In to skoraj 500 evrov za prispevek?
Mogoče pa si le narobe predstavljam vlogo medijev v odnosu do vladajoče politike in se resnica skriva v misli, ki jo je dr. Rupel zapisal v enem od teh plačanih Delovih komentarjev:
…V času velike moči medijev, ki terjajo zase pravice, ki bi jih pri drugih označili za teptanje evropskih standardov in celo za totalitarizem…
Sproščenost
| 30. June 2007 | | Matej
Umestitev
Pojem, ki zaznamuje zadnje obdobje slovenske politike in družbe. Sicer ne vem, kdaj točno je prišel na plano kot politično orodje – Ivan Štuhec omenja leto 2002, nato »pa ni bilo nobene debate o sproščenosti, zdaj pa je spet naenkrat nastala.«. Ne glede na vse, sproščenost dobiva pomembno mesto v političnem dialogu – ob boku z izrazi kot so politična kultura, interes, strpnost, strast, razum ipd. Za slednje se seveda zdi, kot da so v človeški družbi že od nekdaj, torej da so naravni. Vendar je taka predpostavka napačna – vsi koncepti pridejo v politični prostor s človekovim blagoslovom, kot razmerje političnih sil ter z namenom, da bi nanj vplivali. Najlepši primer je pojem politična kultura.
Politična kultura
V politični prostor je bil ta pojem vnešen v šestdesetih letih 20. stoletja in je imel namen propagirati superiornost angloameriškega političnega sistema oziroma angloameriškega razumevanja demokracije. Guru tega koncepta, Gabriel Almond, je sestavil kriterije po katerih homogena politična kultura, značilna za Veliko Britanijo in ZDA, pomeni stabilnejšo demokracijo, heterogena, značilna za kontinentalno Evropo, pa manj stabilno oziroma že kar nestabilno demokratično ureditev. Seveda pa je tak koncept, ko se je razširil po znanstvenem svetu, trčil ob nasprotovanje in drugačno razumevanje pojma. Nasproti Almondovemu konceptu se je postavila Lehmbruchova in Lijphardova analiza političnih sistemov kontinentalno-evropskih Nizozemske, Švice in Avstrije. Ta analiza je pokazala, da so najbolj stabilni demokratični sistemi heterogeni oziroma pluralni (kar pomeni da v družbi obstaja več stebrov – katoliški, liberalni in socialistični) in sicer pod pogojem, da je odnos med različnimi stebri koalicijski in ne nasprotniški.
K bistvu
No, pa da ne bomo preveč zašli. S kratkim opisom politične kulture sem želel pokazati da katerikoli pojem, ki pride v politični prostor kot sredstvo za promoviranje lastne politike (ter se seveda prime v družbi), kmalu »posvoji« tudi nasprotna stran ter politična znanost, ki ga kritično ovrednoti. Sproščenosti, ki jo je v politiko lansirala desna politična opcija, se je prvi proces že zgodil – pojem je z velikim veseljem pograbil vodja opozicije in ga obrnil sebi v prid. Kako? Tako, da je z njim začel promovirati svojo politiko in način izvajanja le-te ter to zelo uspešno prodal javnosti. Sproščenost je definiral kot pojem, ki si prizadeva za mirnejšo in nekonfliktno politiko, politiko ki ne zapostavlja drugače mislečih in ni maščevalna. Hkrati pa je sproščenost (sproščenost družbe) tudi produkt te sproščene politike. Tak koncept vse bolj posvajajo tudi druge stranke, le »mati pojma«, SDS, še vztraja na starem pojmovanju ki enači konflikt med sproščenostjo in nesproščenostjo s konfliktom med dobrim in zlim.
Prihodnost
Drugi proces, kritična znanstvena presoja, še poteka. V javnosti se kaže ogromno zanimanja zanjo, pišejo se knjige in na temo sproščenosti so celo oblikovane umetniške razstave. Pojem se je v političnem prostoru ustalil, ne le zato ker je desnica z njim razburkala javno mnenje, temveč tudi zato, ker ga je posvojil še ostali del politike in mu tako zagotovil prihodnost.
Loading ...
