Arhiv
Damjan žebljico na glavico
| 18. September 2007 | | kronist
Jože P. Damjan se sprašuje:
Kaj hudiča smo tako hudega naredili našemu predsedniku vlade, da nas kaznuje z omogočanjem nastanka še enega, tokrat, naftno-plinskega monopola? S čim smo si zaslužili, da se histerija o nacionalnem interesu sprevrže v tajkunizacijo in popolno divjo privatizacijo Slovenije?
Na to sicer ne odgovori, ampak njegova analiza posledic je pertinentna.
Priporočeno poletno branje
| 22. Julij 2007 | | kronist
Preden tudi jaz odrinem, še malce branja, ki se ga splača opraviti, kjerkoli že boste:
J.M. Coetzee: In the Heart of the Country (postkolonialni roman o pasteh prisilne spolne vzdržnosti, way hardcore)
Jonathan Franzen: The Corrections (eden izmed razlogov, da verjamete tistim, ki pravijo, da iz Amerike ne prihaja samo slabo)
Salman Rushdie: The Satanic Verses (zabavno, z več kot ščepcem magičnega realizma)
Vladimir Nabokov: Lolita (fantje, na plaži treba malo pazit!, sweltering)
Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom (socialistični ennui, ki mi je iz neznanega razloga v glavo vedno priklical podobo Milovana Djilasa, avtorja legendarne Nove klase)
Hunter S. Thompson: Hell’s Angels (get on the road, you faceless fuck 
Recesija dobrodošla - če bodo le sindikati tenko piskali
| 20. Julij 2007 | | kronist
Ekonomistu Igorju Mastenu se je nedavno zapisalo naslednje:
Prav prilegla bi se recesija, v kateri bi pogajanja s sindikati končno decentralizirali. Vir.
To logiko lahko razumemo nekako takole: bogdaj, da se gospodarska rast upočasni; če bo šlo vse po načrtih bodo začela podjetja propadati, delavci se bodo znašli na cesti in bodo za svoj obstoj pripravljeni poprijeti za vsako delo za vsako plačilo. Ne le, da bo s tem vzpostavljen primat trga na brezupno reguliranemu in z mnogimi varovalkami socializiranemu “trgu” dela, sindikati bodo hkrati izgubili pogajalsko moč, ki jo imajo v časih skoraj do viška izkoriščenih proizvodnih zmogljivosti.
Z Mastenom se lahko strinjamo, da bi morale plače rasti v skladu s produktivnostjo na ravni podjetja in ne panoge. Ampak rešitev zato ni decentralizacija sindikatov. Sindikati morajo v današnjih časih, ki so časi globalizacije in triumfa nebrzdanega kapitalizma, igrati vlogo protiuteži zmagovalcem teh procesov.
Delež plač v BDPju v svetu pada, medtem ko delež profitov raste. Razlike med bogatimi in revnimi med in znotraj držav še nikoli niso bile tako velike. Sindikati morajo pri tem prevzeti odgovorno vlogo, pri čemer se velja spominiti na nemški zgled. Tam so sindikati za skoraj celo desetletje privolili v zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti, kar je po nekaterih podatkih vodilo v negativno rast realnih plač (torej: plače so rasle počasneje kot inflacija). Plače delavcem so se zmanjšale - in Nemčija se je kot feniks dvignila iz recesije kot Exportweltmeister, ena izmed najuspešnejših svetovnih izvoznic. Ni treba posebej omenjati, da so ob tako nizki rasti plač lastniki kapitala dobro pomalicali, ko so se delili dobički izvoznikov.
Vendar je odgovornost dvosmerna cesta. Ne morejo biti vedno sindikati tisti, ki zategujejo pas in se odrekajo, ko pa pride čas konjunkture, pa začno vsi, na čelu z Evropsko centralno banko, trobezljati o inflaciji in sindikate opominjati, naj ja ne bodo preveč požrešni in naj ne ogrožajo visokih profitov podjetij s svojimi nerazumnimi zahtevami po zvišanju plač.
Kar je tukaj pod vprašajem, je usoda socialnega sporazuma, pakta, ki poveže tržne akterje na poti vzdržne, socialno odgovorne gospodarske rasti. Gre za distribucijo izplena: kdo bo dobil koliko. In tukaj si z grafi iz ekonomskih učbenikov ne moremo pomagati. Pravičnost ni ekonomska kategorija, še več, ekonomija, kakor jo prakticirajo Masten in kolegi, lahko deluje le, če je iz nje koncept pravičnosti eksplicitno izključen.
Zato lahko Mastena razumemo kot sužnja določenih ekonomskih modelov. Da bi svet karseda približal slednjim, si želi recesije - ta bi namreč za nazaj potrdila, kako prav je imel.
Britanski ministri so se ga zakajali
| 19. Julij 2007 | | kronist
Te dni na Otoku poteka razprava o tem, ali zopet zaostriti kazni za posedovanje (in s tem uživanje) marihuane. Angleži so leta 2004 marihuano prestavili iz kategorije B (kamor je bila uvrščena skupaj z amfetamini, posedovanje pa je bilo lahko kaznovano tudi z aretacijo), v kategorijo C, torej med manj nevarne droge, kjer so kazni milejše. V razpravo so se javili tudi nekateri ministri, ki so se ga v študentskih letih očitno veselo zakajali:
Five members of the cabinet, including the chancellor and home secretary, today admitted they had smoked cannabis in their youth.
The chancellor, Alistair Darling, was the most senior member of Gordon Brown’s new government to confess he had smoked cannabis “occasionally in my youth”. Vir.
Čakamo torej, kdaj se bodo pri nas javili prvi pogumneži - v Rožni dolini se je v 70ih letih baje veselo obračalo.
Loading ...
