DRUGI DOM

Doktrina šoka JP Damijana

Z ukrepi, ki jih je za boj s prihajajočo gospodarsko krizo predlagal Jože P. Damijan, se je v veliki meri mogoče strinjati. Ko piše o zagotavljanju stabilnosti finančnega sektorja, Damijan pravilno oceni, da se ni mogoče zanašati na to, da bodo banke državno pomoč uporabile zato, da bodo kreditirale gospodarstvo. Mogoče se profesor Damijan ne zaveda ironije, ko predlaga prodajo NLB belgijski KBC. Slednja bo za kupnino lahko porabila npr. ravno tiste milijarde evrov, ki jih je dobila od belgijske države zato, da bi začeli krediti bolj hitro teči v gospodarstvo. Tudi v ZDA banke dokapitalizacijske milijarde raje porabijo za prevzeme kot za kreditiranje gospodarstva.

Neposredni državni nadzor nad tokom kreditov je torej neprimerno zanesljivejši ukrep, očitno meni Damijan, saj kot alternativo omenja Slovensko izvozno družbo (SID), ki “bi kot državna banka lahko bistveno bolj ciljno uporabila državne depozite za namenske kredite podjetjem za kratkoročno financiranje proizvodnje ter tudi za dolgoročne investicijske projekte.” Majhen korak za keynesianca, velik skok za nekdanjega neoliberalca Damijana.

Vendar pa Damijan enake logike ni sposoben uporabiti pri svojih predlogih za lajšanje težav podjetij in spodbujanje agregatnega povpraševanja preko znižanja davkov. Podjetjem bi po Damijanovem mnenju morali pomagati z znižanjem prispevkov in davka na dobiček, kar je hvalevredno, dokler so takšni ukrepi začasne narave.

Agregatno povpraševanje bi Damijan spodbudil z znižanjem dohodnine. Tukaj pa se zalomi. Kako smo lahko prepričani, da se bo povpraševanje res povečalo in potrošniki denarja ne bodo preprosto privarčevali? Še posebej, ker želi Damijan plačati za ta znižanja davkov s stiskanjem javnih uslužbencev, za katere očitno misli, da so bogato dotirani odojki na državnih jaslih. Pa niso.

Damijanov neoliberalni instinkt in sovraštvo do vsega državnega se pa najbolj pokaže, ko ob vseh zgoraj omenjenih ukrepih za povečanje povpraševanja in lajšanje težav podjetij pribije, da je treba zmanjšati javno porabo.

Glede povečevanja agregatnega povpraševanja prek javnih izdatkov sem precej bolj skeptičen. Dvomim, da si lahko privoščimo še en »Dars«, tokrat za financiranje železniške infrastrukture. Mislim, da je bistveno bolj smiselno k izgradnji in modernizaciji železnice povabiti domače in tuje strateške partnerje prek javno-zasebnega partnerstva. Domača gradbena podjetja bodo od tega imela pozitivne učinke, le bistveno bolj racionalna bo ta investicija. Sploh, ker zraven ne bo države.

Halo? Zmanjšati javno porabo v času recesije? To je neumnost. Ni vprašanje, če si Slovenija lahko privošči še en Dars, Slovenija ga krvavo potrebuje. Državna vlaganja v infrastrukturo, od cest in železnic, pa do električnega omrežja in raziskovalnih kapacitet, so nujna v vseh obdobjih, v času recesije pa še bolj.

Nobenega zagotovila ni, da bodo podjetja prihranke pri prispevkih in davkih v teh časih usmerila v investicije, zato mora za to poskrbeti država. Nobenega zagotovila ni, da bodo potrošniki prihranke pri davkih v teh časih usmerili v potrošnjo in ne v preplašene in panične banke, zato mora za povečanje povpraševanja poskrbeti država.

Kot se je v komentarju veselil eden izmed najbolj vokalnih besedovalcev lokalnega neoliberalnega krožka, je Damijan, če odmislimo caveate v smislu začasnosti ukrepov, v bistvu predstavil klasičen neoliberalni program zmanjševanja davkov v maniri Reagana in Thatcherjeve. V časih recesije Keynesa od Friedmana očitno ne loči več ocean.

Pahor, ne serji

Pred volitvami sem se odločal, ali naj dam glas SD ali Zares. Kot racionalen volivec bi ga verjetno moral nameniti Pahorju, saj je volilni boj izkristaliziral dva bloka, levega pod vodstvom Pahorja in desnega pod vodstvom Janše. Najbolje bi bilo torej voliti za Pahorja, da bi ta lažje dobil mandatarstvo, kot pa drobiti glasove med ostale stranke levice.

Pa sem volil za Zares. Ne zato, ker bi mi bil Golobič tako všeč, ampak zato, ker mi je Pahor že od nekdaj šel na jetra. Začelo se je z njegovim neokusnim paktiranjem s ksenofobno desnico v primeru izbrisanih. Namesto da bi kot predsednik parlamenta podprl najvišjo sodno oblast v državi, ustavno sodišče, je iskal vsako možnost, da bi izigral spoštovanje njenih odločitev. Svoji nečimrnosti, ki je od njega zahtevala poziranje v stilu mostograditelja in človeka, ki bo presegel razlike med političnimi bloki, je dal prednost pred pravno državo.

Naslednja vaja v slogu je bilo njegovo slinjenje Janši v primeru pakta o nenapadanju v času, ko je Slovenija predsedovala EU. Podobno kot v primeru vključevanja v Nato in EU je tukaj Pahor nastopil kot steber totalitarne enotnosti političnega razreda, ki ne dopušča ugovora in ne izbira sredstev za utišanje drugače mislečih, ko gre za t.i. nacionalne projekte posebnega pomena. V svojem dobrikanju in lezenju v rit Janezu Janši je šel tako daleč, da se je nekaj cvetličnobesednega cukra dobesedno zalepilo na Janševe prste. Pahor je znova dal prednost poliranju svoje podobe kot zmernega, všečnega gobezdača pred svojo opozicijsko vlogo, v kateri se pričakuje ostrina in argumentirano sesuvanje vladajoče koalicije.

Velikokrat me je stisnilo srat, ko sem bral intervjuje s Pahorjem, v katerih ni skoparil s pohvalami na račun Janše, in dajal vtis, da si najbolj želi prav velike koalicije, ki bi dokončno zacementirala njegov sloves človeka, ki se je nagnil preko ideoloških delitev, podal roko sovragu in zaplul v totalitarno enost, kjer konsenzualno odločamo o svoji prihodnosti.

Njegovo imenovanje Rupla za svetovalca za zunanje zadeve demonstrira prezir do volivcev, ki smo nagnali Janšo in njegovo ekipo z oblasti. Pahor znova daje prednost glancanju svojega renomeja konsenzualnega politika pred jasnim distanciranjem od ekscesov nekdanje oblasti. Ni važno, če je taisti Rupel teptal novinarje, se posmehoval slovenskim manjšinam v tujini, podprl nezakonit napad na Irak, zafural odnose s Hrvaško ter nazadnje vlekel svojo državo pred sodišče, ker mu ni namenila službe, ki si jo je nagledal.

Edino, kar šteje, je, da Pahor izpade mostograditelj, ki je pripravljen tvegati tudi razdor v koaliciji, če ga bo to prikupilo tistim, ki so jih njegovi volilci izgnali iz vladnih prostorov. Kdo ve, morda pa je to le taktična poteza, da dobi tisto, kar si je venomer želel: konkubinat z njegovo večno fascinacijo Janezom Janšo.

Dodajam: Nekateri označujejo Pahorjevo odločitev za imenovanje Rupla za malodane genialno, saj naj bi se s tem rešil zgage, ki bi javkala po medijih in sodiščih, kakšna krivica da se ji je zgodila. Tej razlagi ne verjamem in četudi bi bila pravilna, bi bila kratkovidna. Pahor ni zmožen načelnosti in poguma, ki bi ga predsednik vlade moral imeti. Z Ruplom bi moral obračunati že zato, da bi pokazal, kakšna zunanja politika ne bi smela biti. Težave, ki bi mu jih potem povzročalo Ruplovo morebitno pobalinstvo v primerjavi s tem, kaj ga čaka na drugih področjih, niso omembe vredne.

Neoliberalna slepota

Ko se k besedi prijavi Igor Masten, me pri srcu mnogokrat stisne. Ne zato, ker bi si obetal kakšno hudo relevantno napoved bodočih ekonomskih dizastrov, ampak zato, ker imam (neo)liberalne monopolizacije gospodarsko-analitičnega diskurza v slovenskih medijih preko glave. Kot običajno, neoliberalcem držijo štango na Razgledih, kjer v zadnjem času ne boste prebrali komentarja, ki bi udrihal po kateri izmed svetih profesorskih krav, ki tam krošnjarijo s svojimi modrostmi.

Pa se posvetimo Mastenu, ki med drugim razdre tole mastno šalo:

Prevzem evra je namreč odstranil devizni tečaj kot enega najpomembnejših ovir za prosti pretok kapitala in nas bistveno močneje integriral v evropskega. Vendar to dejstvo ne preprečuje, da svojega prav ne bi razglašali isti ljudje, ki so nasprotovali strategiji hitrega prevzema evra, ki nam je dejansko omogočil, da smo se zatekli v varno območje evra le osem mesecev pred izbruhom krize.

Res je, gradualisti so bili sredi tega desetletja proti prehitremu prevzemu evra. Ampak izpod peresa Igorja Mastena to zveni kot očitek, čeprav gre za odločitev, ki je za dobrobit slovenskega gospodarstva enako pomembna kot gradualistični izgon IMFovih strokovnjakov, ko so ti v začetku 90ih zahtevali fiksacijo tečaja tolarja. Tudi to odločitev so domači neoliberalci povzdigovali kot dokaz nekompetentnosti gradualistov, kot sta npr. ugledna profesorja Jože Mencinger in Mojmir Mrak.

Izvoz je glavni motor slovenske gospodarske rasti, to je statistično dokazljivo dejstvo. Če fiksiraš tečaj, izvoznikom več ne moreš pomagati z depreciacijo, kakor se je dogajalo v 90ih, ko je Slovenija vodila politiko uravnavanega drsečega tečaja. S tem sicer spodbudiš inflacijo in posledično znižaš kupno moč državljanov, ampak zavedati se je treba, da je veliko teh istih državljanov zaposlenih pri ali odvisnih od uspešnosti izvoznih podjetij. Udariti ta podjetja s fiksnim tečajem v času, ko so izgubila jugoslovanske trge in so se preusmerjala na Zahod, bi bila norost.

Tranzicija bi bila veliko bolj brutalna, če bi poslušali neoliberalce in si zavezali roke pri spodbujanju najbolj dinamičnega dela slovenskega gospodarstva. Namesto da bi žrtvovali izvoznike na oltarju neoliberalne šokterapije, so jim gradualisti omogočili izvozne prihodke in s tem najprej preživetje, nato pa vlaganja v razvoj in proizvodne kapacitete.

Ista logika je vodila gradualiste pri nasprotovanju prehitremu prevzemu evra. Če postaviš prevzemni tečaj na napačni ravni, bo gospodarstvo trpelo. Še več, če se ne trudiš ujeti ravnotežja med spodbujanjem izvoza in inflacijo, pride v gospodarstvu do neravnotežij, ki so izjemno nevarna.

Zato me čudii, da si Masten, ki je baltske države dolgo izpostavljal kot zgled gospodarske politike, ni utegnil pogledati, kam so jih pripeljali njegovi recepti. Trgovinski primanjkljaji nad deset odstotkov, visoka inflacija, hitro zadolževanje – vse to so simptomi tega, kar bi storil Masten, če ne bi bil v 90ih še mlečnezobec. Namreč fiksiral tečaj (in se na vrat na nos zaletel v območje evra).

Ker so Balti fiksirali tečaje prehitro, je začel uvoz rasti mnogo hitreje od izvoza. To ni bila samo posledica dejstva, da domači izvozniki niso mogli več računati na pomoč depreciacije, ampak tudi z zadolževanjem spodbujenega povpraševanja po uvoženih izdelkih. Le kdo se ne bi zadolžil v evrih, kjer je obrestna mera dva- ali trikrat nižja kot za zadolževanje v “baltih”, pri čemer država garantira, da se menjalno razmerje med valutama ne bo spremenilo? Eksplozija zadolževanja je vodila najprej v porast povpraševanja po vsem in svaćem (baltski nepremičninski balončki so med najbolj napihnjenimi) in nato, logično, v inflacijo.

Namesto da bi fiksni tečaj prinesel gospodarstvu stabilnost, je sledenje neoliberalnim receptom privedlo do neravnotežij, ki se sedaj razrešujejo na znan način. Posojil ni več možno dobiti, dolgove je treba zmanjšati, povpraševanje upada in baltske države so v recesiji. Neoliberalec Masten pa se posmehuje gradualistom, katerih politike so Sloveniji zagotovile, da bo prihajajočo svetovno recesijo prebrodila zgolj z nižjo gospodarsko rastjo.

Že v začetku svojega članka, ki naj bi izzvenel kot obramba (neo)liberalnih gospodarskih politik, pa se Masten diskvalificira kot kompetenten sogovornik na temo razvojnih modelov. Ko namreč pridiga o zablodah komunizma, omeni zgled Južne Koreje, ki naj bi v praksi demonstrirala nadmoč liberalnih razvojnih modelov nad vsemi drugimi.

Negativne posledice komunističnega ekonomskega eksperimenta lepo ponazori podatek, da je bila ob padcu berlinskega zidu Južna Koreja – še v petdesetih letih razsuta zaradi državljanske vojne – bogatejša tudi od najboljše med enakimi, Slovenije.

Masten tukaj demonstrira podoben prezir do dejstev kot v primeru posmehovanja gradualistom zaradi njihovega zavzemanja za preudaren, pragmatičen in neideološki pristop do tečajne politike in prevzema evra. Južna Koreja je namreč svoje gospodarstvo iz pepela potegnila s ščitenjem svoje industrije pred tujo konkurenco z visokimi uvoznimi dajatvami, velikodušnimi državnimi pomočmi, spodbujanjem nastanka domačih monopolov, državnemu usmerjanju državnih bank, manipuliranjem tečaja, zavestnim kršenjem pravic do intelektualne lastnine ter strogim nadzorom nad tujimi neposrednimi in portfeljskimi naložbami. Skratka: neoliberalno razvojno paradigmo je postavila na laž.

Zgleda, da je s prehodom Jožeta P. Damijana med odgovorne ekonomiste mesto neoliberalnega zastavonoše prevzel Masten. In, kakor kažejo manipulacije in ignoriranje dejstev v njegovem najnovejšem članku, se bo v fotelju prvega domačega neoliberalca kar dobro znašel.

Finančna kriza: Kdo je kriv?, part deux

Ker bo King-Kingova verbalna inkontinenca verjetno prispevala k temu, da do MatejaM ne bodo prišli moji zaključki najine debate o krivcu za finančno krizo, stvar objavljam tukaj.

Strinjamo se lahko, regulacija je zatajila: ker so jo izvajali površno, je sploh niso izvajali, ali pa ni bilo ničesar za izvajat. Poceni denar je eden izmed vzrokov današnje finančne krize, tudi tukaj se lahko strinjamo. Po Friedmanovi teoriji to pripelje do inflacije, nikakor pa niso vse epizode inflacije uvod v, posledica ali sopotnik finančnim krizam sistemskih razsežnosti.

Sistemski značaj je kriza dobila zaradi značaja globalnega kapitalizma, ki jo poganja friedmanovska / neoliberalna vera v dobrobiti prostega trga, v pozitivni prispevek proste trgovine, liberaliziranih mednarodnih finančnih trgov in deregulacije / liberalizacije / privatizacije vse bolj globaliziranega nacionalnega gospodarstva k človekovemu blagostanju.

Na mikro, policy ravni so se ti procesi v prologu finančne krize manifestirali kot zavestno outsourcanje nadzora tveganj investicijskim bankam s strani regulatorja ter podleganje pritiskom za nižjo dovoljeno kapitalsko ustreznost. Pač kot izraz tistega friedmanovskega “markets know best”. To je omogočilo nenadzorovano finančno inovacijo in leverage, ki sta kanalizirali ogromne vsote (poceni, a vse dražjega) denarja v nedonosne investicije na nepremičninskem trgu. O tem sem pisal tukaj.

Na makro ravni friedmanovska / neoliberalna agenda najde svojo manifestacijo v globalni trgovini in financah. Denar v svetu ni bil poceni zato, ker je tako rekel Greenspan, ampak zato, ker sta liberalizirana mednarodna trgovina in tesno povezan globalni finančni sistem omogočila Američanom, da so se zadolžili pri Kitajcih in arabskih šejkih.

Denar je lahko poceni tako dolgo, dokler so ti ga tujci z nakupi tvojih obveznic voljni poceni posojati. To bo pa tako dolgo, dokler bodo zaradi izvoznih presežkov – nafte ali zabavne elektronike, to je vseeno – imeli na pretek denarja za reciklirat. Najti je treba samo nekoga z dovolj veliko absorpcijsko sposobnostjo. Pomanjkljivo reguliran in dinamičen ameriški finančni trg, ki je obljubljal varnost in lepe donose, je bil najboljši kandidat. Predvidljivo, teh obljub ni uresničil.

Zanimivo se je friedmanovski liberalni drive odrazil tudi v EU. Medtem ko je EU v skladu z interesi (neo)liberalne Evropske komisije in liberalnega bloka držav (Velika Britanija, Španija, Irska,…) deregulirala evropski finančni trg (t.i. negativna integracija, ker gre za odpravljanje ovir), uniji nad njim ni uspelo vzpostaviti nadzornih mehanizmov, ki bi jih zahtevala nova situacija. Ker odpravljanju ovir ni sledila pozitivna integracija skozi reregulacijo finančni trgov, ima sedaj EU težave pri oblikovanju sistemskih ukrepov za zagotavljanje stabilnosti.

Tako se zdi vprašanje, ali je za krizo kriv Greenspan ali Friedman, nerelevantno. Greenspan je bil le v stranski vlogi v tej krizi, takorekoč marioneta v rokah silnic globalnega kapitalizma. Je pa slednji vsekakor bolj intelektualni produkt friedmanizma in neoliberalizma, v njiju je našel tudi svoja ideološka zagovornika in nekritična apologeta, kot pa keynesianizma ali “socializma”.

Kot navdihovalec gospodarske politike je bil Keynes na vrhuncu do 1970ih, ko naj bi keynesianske politike pripeljale do stagflacije. Pogumni novi svet so se nam namenili pokazati Friedman in njegovi fani in intelektualni dediči, skupaj s prvoborcema Ronniejem Reeganom in Maggie Thatcher. Ampak kakor vse kaže, so nas pripeljali še bližje robu prepada.

Finančna kriza: Kdo je kriv?

Ideoloških razprtij v zvezi z vzroki svetovne finančne in očitno tudi širše gospodarske krize še dolgo ne bo konec. Zanimiva debata se je razvnela tudi na tem blogu, ob oceni Naomi Klein, da je krizi v veliki meri botrovala intelektualna in politična dediščina neoliberalnega papeža Miltona Friedmana.

Če povzamem: Friedmanovi verniki so pred kratkim obrnili ploščo in nehali pljuvati po regulaciji ter se raje, politično korektno, posvetili teoretičnim izsledkom tega Nobelovega nagrajenca. Kakor je znano, se je Friedman zapisal v zgodovino ekonomske misli s tisto “inflacija je monetarni fenomen” vižo, ki inflacijo vidi kot posledico povečane količine denarja v obtoku. Poenostavljeno, v kolikor rast količine denarja sledi gospodarski rasti (torej realni vrednosti ustvarjenega v gospodarstvu), bodo cene stabilne. Če je denarja v obtoku preveč, imamo inflacijo, če ga je premalo, deflacijo.

Za nazaj je jasno, da je nepremičninska kriza tudi posledica poceni denarja, ki ga je v gospodarstvo pumpal Fed pod vodstvom Alana Greenspana. Ta je obrestne mere po poku dot-com balončka (torej inflacije cen delnic) predolgo držal prenizko. Poceni denar je nato napihnil nepremičninski balonček (torej inflacijo cen nepremičnin). Stvar je jasna, kajne – če bi poslušali Friedmana do krize ne bi prišlo.

Ne čisto. Tisto, kar friedmanovci radi pozabijo, je, da so se obrestne mere Feda v letu 2004 začele zviševati in se v dveh letih, torej od junija 2003 do junija 2005 zvišale za skoraj 300 odstotkov! In banke? Brad Setser, eden izmed največjih ameriških poznavalcev mednarodnih financ:

In retrospect, the fact that (reported) bank profits didn’t fall as the Fed raised rates should have been a clue that risks were building. It is now clear how the financial sector kept profits up: it took on more risk, as it shifted from borrowing short to buy safe long-term assets (Treasuries and Agencies) to borrowing short to buy risky long-term assets. Vir.

Hitro in ostro zaostrovanje denarne politike se torej na profitih in kreditni aktivnosti bank ni poznalo. Že res, da se je denar podražil (kar bi moralo znižati dobičke bank), ampak banke so to kompenzirale z vlaganji v bolj dobičkonosne finančne instrumente, kot so dolgočasne državne obveznice. Npr. nepremičninske obveznice, ki so jih silno inovativni, sposobni, mastno plačani, predvsem pa neregulirani gospodarji vesolja izumili, da bi nategnili regulatorje.

In kaj je bila posledica zvišanja obrestnih mer, ki naj bi izpustile nekaj vročih kreditov iz balončka? Eksplozija tveganih naložb v nepremičninski trg. Znova Setser:

the housing boom didn’t end when the Fed reversed course and raised long-term rates. The really risky loans were made in late 2005, 2006 and early 2007 – after policy rates had increased. Private institutions kept on lending – in part because they decided that it was safe, in a world of low assumed macroeconomic volatility – to take on more leverage and more credit risk to keep profits up.

Na tem mestu običajno pride klasična obramba friedmanovcev, češ da sta za to eksplozijo stali kvazidržavni instituciji Fannie Mae in Freddie Mac. Ampak po finančnih škandalih leta 2003 so regulatorji nad tema finančnima institucijama poostrili nadzor in od leta 2005 naprej lahko opazujemo eksplozijo drugorazrednih hipotekarnih posojil in hipotekarnih obveznic v povsem zasebnem sektorju. Kljub stalno višajočim se obrestnim meram.

Kraljica in stupidna RTV

Kakšen kretenizem, že 10 minut poslušam nabijanje o obisku angleške monarhinje, zraven pa gledam kretensko angažirane ksihte novinarjev in ekskluzivna poročila o prometnem režimu v in okoli Ljubljane. Ma gonite se u kurac, debili.

Islandija vzor Sloveniji?

Spomnimo: Še ne tako dolgo nazaj so domači neoliberalci povzdigovali vzor liberalnega islandskega gospodarstva, ki bi mu po njihovem mnenju morala slediti tudi Slovenija. Hkrati so se pridušali, kako monopolisti na trgu hrane Slovencem z visokimi cenami zategujejo pasove. Ampak zgleda, da bodo prej kot Slovenci zaradi neoliberalnih ekscesov stradali Islandci:

Narodna banka Islandije trdi, da so devizne rezerve, ki jih ima, dovolj za nakup hrane za naslednjih 8 do 9 mesecev. Uvozniki zatrjujejo drugače: deviznih rezerv je dovolj samo še za hrano za 3 do 5 tednov. Problem je, ker uvozniki zaradi drastičnega padca krone težko pridejo do deviz, dodatno težavo pa predstavlja valutno neravnovesje v državi in visoke cene hrane na trgu. Vir.

Finančna kriza v Sloveniji

Iz The Slovenia Times:

But as exports and investment, the two engines of Slovenian economic growth, slow down, analysts are taking a harder look at the economy’s prospects. Growth is forecasted at 4.8 percent for 2008, down from a record 6.8 percent last year. With the stock market teetering and banks scrambling for capital, it seems that the fallout from the US financial crisis is hurting both the financial and real sectors of the economy.

Poraz tržnega fundamentalizma

Paula Krugmana so predstavljali tudi kot enega izmed najmlajših nobelovcev med ekonomisti. Danes je tisti ekonomist, ki je pri 51 letih kot najmlajši dobil Nobelovo nagrado, danes pa je častitljiv gospod pri 87ih, zapisal:

There have been two developments in the economic theory of uncertainty in the last 60 years, which have had opposite implications for the radical changes in the financial system. One has made explicit and understandable a long tradition that spreading risks among many bearers improves the functioning of the economy. The second is that there are large differences of information among market participants and that these differences are not well handled by market forces. Vir.

Kenneth Arrow velja za tistega, ki je, še preden so se sklerotična 1970. leta prav začela, napovedal ponoven vznik neoklasike, ki je v banalni inkarnaciji kot reaganovski in thatcherjanski neoliberalizem ideološko zavladala v 1980ih. Medklic: Pinochet je bil, kako ironično, tukaj “naprednejši”. Svojo verzijo tržnega fundamentalizma je začel izvajati takoj po vojaškem puču leta 1973, le leto potem, ko je Arrow za uspešno obuditev neoklasike dobil Nobelovo nagrado.

Njegova teorija splošnega ravnotežja je bila in je še vedno konceptualno rigorozen, matematičen temelj ideje o trgu kot najučinkovitejšemu urejevalcu družbenih razmerij, kakor jo je v svojih spisih populariziral veliki papež neoliberalizma, tudi Nobelovec, Milton Friedman.

Arrow jedrnato zapiše, kako se neoklasika kot tržni fundamentalizem odrazi v delovanju finančnih trgov. Različne, tranširane hipotekarne obveznice in obsežen trg zavarovanj (CDS) zanje so odraz neoklasične / neoliberalne modrosti o čim bolj prostem delovanju tržnih sil saj

increasing the number and coverage of risk-bearing instruments would improve the running of the economy. Not only would risks be more efficiently borne, but, more importantly, additional socially valuable risky enterprises would be undertaken.

Beri: več inovativnih instrumentov, ki omogočajo odprodajo in zavarovanje dolgov, hipotek in posojil (CLO, CDO, MBS, CDS etc.), več je vlagateljev, ki so jih pripravljeni kupiti, bolj razpršeno je tveganje, več lahko posojamo in financiramo tisto, česar drugače ne bi, npr. napihovanje nepremičninskega balončka.

Kot alternativo neoklasiki in njeni vulgarni policy izpeljanki, neoliberalizmu oz. tržnemu fundamentalizmu, Arrow postavi teorijo asimetrije informacij, za katero je Nobelovo nagrado dobil Joseph Stiglitz. Slednji je pod vprašaj postavil neoklasično teorijo in neoliberalne ukrepe, ki v sproščanju tržnih sil vidijo bistven in poglaviten mehanizem za uspešno upravljanje tveganj in negotovosti v ekonomskih odnosih. Spet Arrow:

If individuals in the market have different degrees of information, the ability to create securities or engage in other forms of contracts becomes limited; the less informed understand that the more informed will take advantage and react accordingly.

Pretok informacij seveda zagotavljata nadzor in regulacija. Odsotnost regulacije poslabša problem asimetrije informacij. V ZDA je banke, ki so dajale nepremičninska posojila, prav malo brigala kreditna sposobnost posojilojemalcev. Investicijske banke, ki so ta posojila kupile, so vedele še manj o njihovi pravi vrednosti. Vlagatelji, ki so kupovali na teh posojilih oblikovane izvedene instrumente, so vedeli toliko, kot so jim povedale rating agencije, torej še manj. Najmanj pa so vedeli regulatorji, ki se morajo sedaj ukvarjati s sistemsko krizo nezaupanja, negotovosti.

In to potem, ko so trgu pustili prosto pot, v zaupanju, da bo s to negotovostjo najbolje opravil. Tržni fundamentalisti papagajsko ponavljajo dogme neoklasike, v katerih ni prostora za asimetrijo informacij, moralni hazard, tržne pomanjkljivosti, upravljalsko vlogo države.

these concepts found their most important application in financial markets, precisely in the complex securities that the first strand of analysis (i.e. neoklasika, op.p.) had called for.

Na kratko: poraz tržnega fundamentalizma je v tem, da je propagiral instrumente, ki bi morali v neoliberalni optiki pripeljati do pogumnega novega sveta, so ga pa namesto tega pahnili v gospodarsko krizo neslutenih razsežnosti.

Haider s ceste zaradi dvojezične table?

Komentar na Dnevnikovem forumu kaže na možni vzrok za Haiderjevo smrtno prometno nesrečo:

Po mojem da je hotu eno tablo povozit ! Ampak res tolk je mel dela z tablami ob cesti zdej je pa on zletu s ceste v table.