DRUGI DOM

Janša v Miheljak: Opomnik

Ivan Janša toži kolumnista Vlada Miheljaka, ker je ta zapisal:

1. da je Janša za sabo pustil izpraznjeno državno blagajno. Da je to res, kaže dejstvo, da je računsko sodišče v zvezi z izvrševanjem državnega proračuna izreklo mnenje s pridržkom. Proračun 2007 po mnenju računskega sodišča ni izkazoval presežka, ampak primanjkljaj.

2. da je Janša zapravil prihodke za ceste. Ne vem točno, kaj naj bi bili prihodki za ceste. Ampak vsakemu, ki je spremljal nezgode s Šentviškim predorom, je jasno, da je vlada na veliko zapravljala denar za zadeve, ki nato niso bile opravljene, kot se spodobi. Pa ne zdaj reči, da je vlada tukaj brezmadežna.

3. da je Janša razmetaval denar za predvolilne golaže. Na misel mi pride zgodba z evidentno prepoceni vinjetami, ki po mnenju stroke Darsu ne zagotavljajo vzdržnega odplačevanja dolgov. Če golaž vzamemo metaforično, ne pa kot lonec kadečega se govejega mesa, seveda. Morda pa se tukaj skriva razlog za očitek zapravljanja prihodkov od cest.

Miheljak lahko prav vsako navedbo, ki mu jo očita Janša, podkrepi z dejstvi, ki so ga vodila do tega, da je zapisal, kar je zapisal. Kot pravi Miheljak, odvetniška pisarna bi morala Janši svetovati, da tožbo opusti, saj bo na sodišču pogorel.

Morda pa zmaga na sodišču niti ni prvotni motiv tožb. Morda gre za poskus discipliniranja piscev, ki bodo v prihodnje obravnavali lik in delo Ivana Janše. Jaz sem že bolj previden.

Le kam bi mejo del?

Da bi razpravo o slovenskem blokiranju vstopa Hrvaške v EU zaradi spora glede morske meje med državama naredili bolj transparentno, bo dobrodošel povzetek mednarodnopravnih argumentov obeh strank. Tokrat s hrvaškega vidika.

Da bo jasno takoj na začetku: Slovenija bi v sodnem postopku pred mednarodnim sodiščem, ki bi za osnovo svoje presoje vzelo veljavno mednarodno pravo, t.j. Konvencijo o pravu morja, pogorela. Zato bi slovenska vlada raje uporabila druge poti: arbitražo (ki je glede na jasnost mednarodnega prava v slovensko-hrvaškem primeru tvegana) in navadno izsiljevanje iz častitljive tradicije realpolitik.

Prvo vprašanje. Kaj in kakšen je sploh slovenski interes na morju, da upravičuje tako radikalne poteze, kot je blokada hrvaških pogajanj za vstop v EU? Je to celovitost Piranskega zaliva? Dostop do mednarodnih voda? Stik z mednarodnimi vodami? Možnost razglasiti svojo izključno ekonomsko cono (EEZ)? Vse skupaj? Morda.

Čeprav Slovenija sprejema zakonske akte, ki celoten Zaliv pojmujejo kot slovenske notranje vode, je lahko vsakomur jasno, da je to neumnost. Južna obala Zaliva je namreč hrvaško ozemlje. Če bi pomočili palec v morje pri Savudriji, bi ga namakali v slovenskem morju. Sodna praksa kaže, da v primeru, če imata dve državi nasprotno ležeči si obali, sodišče kot črto razmejitve običajno določi sredinsko črto.

Pa je to sploh relevantno? Dostop do mednarodnih voda je za ladje, ki npr. plujejo v in iz Kopra neoviran, saj pravico prehoda določa mednarodno pravo (glej zemljevid in koridorje). Tukaj se Slovenija nima česa bati, saj stvari gladko tečejo tudi danes, ko meja še sploh ni določena.

Pa stik z mednarodnimi vodami? To je zelo pomembno. Če ima država stik z mednarodnimi vodami, lahko zahteva svojo ekonomsko cono, ki ji potem omogoča ekskluzivno izkoriščanje morskih bogastev. Za kaj takšnega je vendarle treba tvegati in poseči po orožjih, kot je blokada pogajanj z EU, še posebej, če gre za Hrvate, ki nesramno kršijo Sloveniji pravice, ki ji gredo po mednarodnem pravu! Resno?

Glej zemljevid. Črta od točke 1 do točke 5 je razmejitev po osimskih sporazumih med Italijo in Jugoslavijo. Točka 5 je stik z mednarodnimi vodami. Levo od točke 5 so italijanske, desno hrvaške teritorialne vode. Vmes so mednarodne vode, na sredini pa pogodbena razmejitev morskega dna med Italijo in Jugoslavijo (Hrvaško).

Do točke 5 mora torej seči slovensko teritorialno morje, da bi lahko Slovenija razglasila ekonomsko cono. Ups, Slovenija je cono že razglasila. Škoda le, da mednarodno pravo določa, da je lahko teritorialno morje države le 12 navtičnih milj od obale države. Najbližja točka slovenske obale pa je od famozne točke 5 oddaljena malce več kot 15 navtičnih milj. Jeba.

No matter how the Bay is eventually delimited, the resulting Slovenian baselines will remain more than 12 nm away from Point 5 (be it the high seas or the Croatian Zone that ‘begins’ from that point). This is so even if the entire Bay is, hypothetically, regarded as internal waters of Slovenia, and a closing line at the mouth of the Bay is thus determined as a straight baseline. Vir.

Tega se je pred več kot desetletjem zavedala tudi Slovenija, saj se je sama opredelila kot geografsko prikrajšana država:

In its 1993 Memorandum, Slovenia stated its ‘specific situation’ as well as that it ‘belongs to the group of so-called geographically disadvantaged states, which due to their geographical situation can claim no exclusive economic zone of their own’

Zgleda torej, da je lahko rešitev le politična, v smislu sporazuma Drnovšek-Račan, s katerim je Hrvaška Sloveniji del morja odstopila, tako da je ta imela stik z mednarodnimi vodami. Ta sporazum je propadel.

Menda sedaj ni politika Slovenije, da bo Hrvaško prisilila, da ji odstopi del morja in ji tako omogočila nekaj, do česa po veljavnem mednarodnem pravu ni upravičena? Če je tako, potem je nedavna reakcija hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, še kako na mestu.

Pritlehnost slovenskih sionistov

Manipulacije, laži, spin, pritiski na medije in novinarje – vse to so mehanizmi, ki jih PR mašinerija izraelske vojske uporablja, da bi si zagotovila prevlado v medijski vojni. Da bi zakrila pravo naravo konflikta in na obscen način predstavila svojo vlogo kot zaščitnice svobodoljubnega Ziona pred islamskimi teroristi.

Robert Fisk je v zvezi s pokoli civilistov najprej v šoli Združenih narodov, nato pa še drugje v Gazi nedavno zapisal:

And I write the following without the slightest doubt: we’ll hear all these scandalous fabrications again. We’ll have the Hamas-to-blame lie – heaven knows, there is enough to blame them for without adding this crime – and we may well have the bodies-from-the-cemetery lie and we’ll almost certainly have the Hamas-was-in-the-UN-school lie and we will very definitely have the anti-Semitism lie. Vir.

Slovenski sionistični krožek pod vodstvom neoliberalnega skrajneža Libertarca je bil izredno hiter, ko je bilo treba pokol več deset civilistov v šoli Združenih narodov predstaviti na način, ki bi odgovornost za pomor postavil na Hamasov prag. Urno so na spletno stran postavili posnetek (“neodvisni” vir: izraelska vojska, kakopak), ki kaže Hamasovce pri pripravah na raketiranje juga Izraela.

Logika je jasna: palestinske ženske in otroci so umrli zato, ker so jih islamisti izkoristili za živi ščit.

Sedaj se je vse to izkazalo za veliko laž, v kateri so slovenski sionisti voljni pomočniki:

“In briefings senior [Israel Defense Forces] officers conducted for foreign diplomats, they admitted the shelling to which IDF forces in Jabalya were responding did not originate from the school,” Gunness said. “The IDF admitted in that briefing that the attack on the UN site was unintentional.”

He noted that all the footage released by the IDF of militants firing from inside the school was from 2007 and not from the incident itself.

“There are no up-to-date photos,” Gunness said. “In 2007, we abandoned the site and only then did the militants take it over.” Vir.

In potem imajo ti sionistični krožkarji še jajca, da za sestavo seznama islamistov v slovenskih medijih zahtevajo imena novinarjev, ki ravnanje izraelske vojske v Gazi (600 mrtvih Palestincev v. šest mrtvih Izraelcev) označujejo kot nasilje. Zanikrnost res ne pozna meja.

Drugi Izrael, druga Palestina

V vročih razpravah o izraelsko-palestinskem konfliktu nestrpen diskurz običajno vzpostavi dva monolitna bloka, izraelskega in palestinskega. V ameriških medijih je zgodba znana: svoobodoljubni Izraelci se branijo pred terorjem Palestincev. V Evropi je stvar malenkost boljša, ampak dejanja judovske države se še vedno obravnavajo v rokavicah, stvari se ne imenujejo s pravimi imeni.

Verjetno bo zato koga presenetilo, da tudi v samem Izraelu potekajo razprave o upravičenosti krvavih posredovanj izraelske vojske in o tem, ali ni morda prav okupacija tista, ki je Judom na glavo nakopala srd Palestincev. Te razprave so veliko bolj ostre kot npr. v Sloveniji. V enem izmed največjih in najbolj uglednih izraelskih časnikov Haaretz je komentator nedavno zapisal:

The unbridled aggression and brutality are justified as “exercising caution”: the frightening balance of blood – about 100 Palestinian dead for every Israeli killed, isn’t raising any questions, as if we’ve decided that their blood is worth one hundred times less than ours, in acknowledgement of our inherent racism.

Anyone who justifies this war also justifies all its crimes. Anyone who sees it as a defensive war must bear the moral responsibility for its consequences. Anyone who now encourages the politicians and the army to continue will also have to bear the mark of Cain that will be branded on his forehead after the war. All those who support the war also support the horror. Vir.

Na palestinski strani je situacija podobna. Ko so Izraelci tolkli po Arafatu, si ta ni mogel obetati podpore vseh Palestincev. Konec koncev so Palestinci Arafatov Fatah brcnili z oblasti in izvolili Hamas. Ampak še preden se je to zgodilo, je znotraj palestinskih krogov mrgolelo kritikov Arafata in njegove korumpirane druščine. Pokojni Edward Said je leta 2001 dejal takole:

The Palestinian people deserve better. We have to say clearly that with Arafat and company in command, there is no hope . . . What the Palestinians need are leaders who are really with and of their people, who are actually doing the resisting on the ground, not fat cigar-chomping bureaucrats bent on preserving their business deals and renewing their vip passes, who have lost all trace of decency or credibility . . . We need a united leadership capable of thinking, planning and taking decisions, rather than grovelling before the Pope or George Bush while the Israelis kill his people with impunity . . . The struggle for liberation from Israeli occupation is where every Palestinian worth anything now stands. Vir.

Judovska klavnica dela z vso paro

Izraelska vojska je ponovno dokazala svojo smrtonosno učinkovitost. Z enim napadom ji je v par minutah uspelo pobiti več civilistov, kot so jih v 10 letih vse Hamasove rakete na jug Izraela.

Združeni narodi so danes, sklicujoč se na navedbe očividcev, sporočili, da so izraelske sile na območju Gaze obstreljevale hišo, v katero so le 24 ur pred tem evakuirale kakih 110 Palestincev, pri čemer je bilo ubitih okoli 30 ljudi. Vir.

Pred judovskimi bombami niso varni ne Rdeči križ, ne Združeni narodi:

Tiskovna predstavnica Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC) Anne Sophie Bonefeld je medtem sporočila, da bodo svoje aktivnosti na območju Gaze začasno omejili na območje glavnega mesta Gaze, potem ko je bilo njihovo vozilo tarča napada, domnevno s strani izraelske vojske.

Že v četrtek je svoje operacije na območju Gaze začasno ustavila Agencija ZN za palestinske begunce (UNRWA), potem ko je bil v tankovskem napadu na konvoj tovornjakov, namenjenih na sever območja Gaze, ubit njihov voznik.

To ni nič novega. Kot piše Robert Fisk, dolgoletni dopisnik iz Bližnjega vzhoda:

Have we forgotten the 17,500 dead – almost all civilians, most of them children and women – in Israel’s 1982 invasion of Lebanon; the 1,700 Palestinian civilian dead in the Sabra-Chatila massacre; the 1996 Qana massacre of 106 Lebanese civilian refugees, more than half of them children, at a UN base; the massacre of the Marwahin refugees who were ordered from their homes by the Israelis in 2006 then slaughtered by an Israeli helicopter crew; the 1,000 dead of that same 2006 bombardment and Lebanese invasion, almost all of them civilians? Vir.

Neznosna domišljavost neoliberalcev

Te dni smo lahko v koordinirani akciji opazovali cvetober slovenske neoliberalne srenje, Igorja Mastena in JP Damijana, ki sta se namenila nasprotnikom neoliberalnih reform povedati nekaj bridkih resnic.

Reforme so sedaj hočeš-nočeš na dnevnem redu, sta gromko oznanila, kriza je tukaj in tudi levičarjem ne preostane nič drugega, kot da se posujejo s pepelom, ponižno sprejmejo neoliberalne nasvete in začnejo reformirati.

Ob tem neoliberalna glasnogovornika, ki se sicer grejeta v udobni varnosti državno dotiranih fakultetnih kabinetov, ne moreta skriti zadovoljstva nad tem, da je kriza končno prišla v deželo.

Zato sem v teh mračnih časih krize pravzaprav zelo optimističen. Če je bila potrebna zato, da več ljudi uvidi potrebo po strukturnih reformah, potem bo lahko dolgoročno prinesla več dobrega kot slabega. Vir.

Kot priden Friedmanov učenec Masten dobro pozna mnenje papeža neoliberalizma, da je reforme najlažje izvesti v kriznih razmerah. Ampak zgornji citat je zavajajoč. Ljudje ne sprejmejo radikalnih reform zato, ker bi se naenkrat zavedli njihove nujnosti, ampak zato, ker so njihove misli drugje.

Kako si predstavlja reforme Masten, je lepo povedal pred časom, ko je dejal, kako lepo bi se prilegla recesija in zlomila hrbtenico, t.j. pogajalsko moč, sindikatom.

Uvedba neoliberalnih reform ni stvar intelektualnega uvida, ampak preproste spremembe razmerij moči v družbi, ki jo prinese kriza.

Trkanje po prsih obeh neoliberalcev, češ da bodo sedaj Slovenci pač morali spoznati, kako prav sta imela, ob tem izpade malodane čudno. O kakšnih neoliberalnih reformah sploh govorita in na čem temelji njuno trobentanje o slavnem prihodu reformističnega duha v deželo?

Je mar vlada za spopad s krizo napovedala privatizacijo zdravstvenega sistema? Radikalno reformo pokojnin? Uvedbo enotne davčne stopnje? Močno krčenje javne porabe? Vse to so ukrepi, ki so v času Janševe vlade neslavno pogoreli (skupaj z ekonomskim magom Mrkaićem, ki je razočaran spokal kovčke v ZDA, in JP Damijanom, ki je ministrstvo zamenjal za Barcolano). Prav nobenega indica ni, da bi premier Pahor razmišljal o tem, da bi oživil neoliberalno agendo mladoekonomistov.

800 milijonov vreden paket ukrepov, ki sta jih sprejeli Janševa in Pahorjeva vlada vsebuje odpravo davka na izplačane plače, znižanje akontacij in samega davka na dobiček, subvencioniranje krajšega delovnega časa in dokapitalizacijo SID banke.

Gre za tipično proticiklično fiskalno politiko. So to “reforme”, ki razveseljujejo domače neoliberalce? Le zakaj? Sašo Polanec bi rad podjetjem olajšal odpuščanje, JP Damijan bi rad skrčil javno porabo. Nič od tega se ne bo zgodilo, in prav ta ukrepa bi se dalo uvrstiti v originalni reformni paket, ki je bil poteptan v plundro na sindikalnih demonstracijah leta 2005.

Ostane torej znižanje davkov, ki ga, kot je znano, neoliberalci fetišizirajo. Če držimo Mastena in Damijana za besedo, bi ta znižala davke že pred krizo. V času rekordne gospodarske rasti bi prilila olja na ogenj, še malce povečala proračunski primanjkljaj, tako da bi Slovenija v krizo vstopila s še manj manevrskega prostora za protikrizne ukrepe. Genialno, ni kaj.

In še nekaj, Masten pravi, da na levi gospodarsko rast fetišiziramo prav tako kot na neoliberalni strani. Ima prav. Gospodarska rast je izjemno pomembna za razvoj družbe. Ampak na levi ne fetišiziramo trga kot edinega razsodnika o tem, kako se dobički od rasti razporedijo, ampak trg pojmujemo zgolj kot enega izmed mehanizmov za urejanje odnosov med različnimi interesi v družbi.

Feni Siona v ofenzivi

Medtem ko izraelska vojska brutalno obračunava s prebivalstvom Gaze, kjer je po zadnjih podatkih v preteklih dneh življenje izgubilo okoli 450 Palestincev (in štirje Izraelci) je uspelo češkemu zunanjemu ministrstvu pridelati tole neumnost:

Z našega stališča gre pri tem bolj za del obrambnih akcij Izraela. Kot razumemo, gre bolj za obrambno kot ofenzivno akcijo. To je stališče češkega premiera za predsedstvo EU. Vir.

Tale je bila za okus EU vendarle malo prehuda, zato je ameriški ritoljubec Schwarzenberg, sicer češki zunanji minister, pohitel z izjavo, češ da se je piarovec zmotil. Morda res, ampak ob tem je tudi razkril vso nizkotnost politike ameriških vazalov v EU, ki se res obnašajo tako, kakor da bi bil Izrael miroljubna državica, ki jo ogrožajo islamski fanatiki, ne pa surov okupator.

Skoraj hkrati so Schwarzenbergovi ameriški šefi uspeli zablokirati (kolikokrat že?) tudi Združene narode, ki so želeli z resolucijo obe strani pozvati k prekinitvi spopadov. Zakaj bi pozivali k prekinitvi spopadov, če pa se Izrael zgolj brani pred palestinskim terorizmom?

Ob tem je večini medijev znova ušlo dejstvo, da so Palestinci podvrženi brutalni vojaški okupaciji in nasilni kolonizaciji na Zahodnem bregu ter vojaški blokadi in konclagerizaciji v Gazi.

V kolikor bi mediji pripoznali ta dejstva, bi v Izraelovih akcijah zlahka prepoznali kolonialno kazensko ekspedicijo, ki naj vbije v glave zatiranih, da z gospodarjem ni dobro češenj zobati. To pa bi bilo v teh civiliziranih časih, kjer bi lahko poimenovanje stvari s pravimi imeni koga užalilo, malce pretirano, kajne?

Izraelski klavci delajo nadure

Judovska država je znova pokazala, da pri zaničevanju palestinskega ljudstva in njegovih ambicij po državnosti ne pozna meja. Potem, ko je več let uničevala infrastrukturo organizacije Fatah, poleg Hamasa ene izmed temeljnih političnih predstavnikov Palestincev, je pred dnevi sprožila napad na Gazo, ki je zahteval preko 350 žrtev, med njimi mnogo civilnih.

Ko je bil na oblasti na okupiranih ozemljih Fatah, je Izrael njegovo avtoriteto spodkopoval tako, da je podpiral Hamas. Ko so Palestinci na svobodnih in demokratičnih volitvah na oblast izvolili Hamas, so Judje začeli kot alternativo predstavljati skorumpirani Fatah. To so seveda zgolj taktične izbire za doseganje strateškega cilja: uničenja vseh pogojev, tako političnih kot materialnih, za vzpostavitev palestinske države in nadaljevanje židovske okupacije, kolonizacije in konclagerizacije palestinskega ozemlja.

Čeh Schwarzenberg, ameriški ritoljubec, sicer češki zunanji minister in kmalu najvišji zunanjepolitični predstavnik EU, je ob tem dejal, da razume izraelski odziv na Hamasove rakete. Kdaj bo razumel tudi to, da človeku težko preostane kaj drugega, če živi v koncentracijskem taborišču, kjer je za vodo, hrano, elektriko in golo življenje odvisen od dobre volje poblaznele judovske kamarile v Jeruzalemu.

The Economist bere Naomi Klein

V času, ki je neoliberalne dogme in recepte osvetlil v njihovi pravi luči, t.j. kot apologijo nebrzdanega kapitalizma, ki si ne pomišlja, če smo le malce tendenciozni v metafori, tudi z ognjem in mečem uveljaviti tistega, kar zapoveduje evangelij deregulacije, liberalizacije in privatizacije, so sedaj na dnevnem redu spreobrnjenja in posipanja s peplom nekdaj gorečih vernikov.

Pri tem lahko pustimo obstrani glasnogovornike lokalnega neoliberalnega krožka, katerega skrajno krilo je Jure Mesarič nedavno posrečeno označil za zanimivo versko skupnost. Religiozna metafora torej ni pretirana. Ampak eno je, ko JP Damijan skuša nespretno pozirati kot prijazni keynesianski striček, drugo pa, ko imaš občutek da je trdnjava (neo)liberalizma, britanski The Economist, podlegel argumentom Naomi Klein.

Slednji so sicer formulirani dokaj ostro, vendar imajo svojo intelektualno podstat v razvojni ekonomiji, tistemu polju politične ekonomije, kjer so dvomi v ortodoksijo in implicitni šovinizem neoklasike ekonomiste, kot so Joseph Stiglitz, Paul Krugman in Dani Rodrik spodbudili k treznejšemu premislek posledic globalizacijskih procesov.

Ena izmed bolj škandaloznih ugotovitev Kleinove je, da neoliberalni revoluciji ne sledi nujno demokratična revolucija (ali obratno), preprosto zato, ker se da večino neoliberalnih receptov lažje in učinkoviteje uveljaviti z dekretom kot pa skozi demokratični proces. Medtem ko neoliberalci mahajo s Capitalism and Freedom, kjer papež neoliberalizma Milton Friedman posreduje veselo oznanilo poroke med politično in ekonomsko svobodo, Kleinova prešteva žrtve morilskih južnoameriških avtokratov in hunt, katerim je čikaški veliki mojster svetoval pri razprodaji državnega premoženja ter deregulaciji in liberalizaciji trgov, od finančnega do trga dela.

Primera Indije in Kitajske, ki ju v zadnji številki analizira The Economist, sta lepa ilustracija logike, ki pravi, da je gospodarsko šok terapijo mnogo lažje uvesti v avtokratskem režimu, ki lahko državljane učinovito izključi iz procesa odločanja, kot pa v demokraciji, kjer mora ambiciozni neoliberalec upoštevati vrsto bolj ali manj vplivnih interesnih skupin. The Economist ob dejstvu, da Kitajska raste hitreje od Indije, čeprav je slednja država z dolgo zgodovino demokracije, razočarano zapiše:

It used to be a platitude of Western—and Marxist—analysis of China that wrenching economic change would demand political reform. Yet China’s economy boomed with little sign of any serious political liberalisation to match the economic free-for-all. The cliché fell into disuse. Indeed, many, even in democratic bastions such as India, began to fall for the Chinese Communist Party’s argument that dictatorship was good for growth, whereas Indian democracy was a luxury paid for by the poor, in the indefinite extension of their poverty.Vir.

Tako Kitajska in Indija sta stopili na pot (neo)liberalnih reform, doziranih previdno, a vendar v kitajskem primeru uveljavljenih bolj brutalno in, kakor kažejo podatki o gospodarski rasti, dosti bolj produktivno. Neoliberalni ukrepi so namreč v Indiji problem političnega procesa, na Kitajskem pa problem obvladovanja množic. V 90ih je kitajski režim dal v peto prestavo:

Two of the most far-reaching reforms of the past 30 years—the dismantling of tens of thousands of state-owned enterprises (SOEs) and the privatisation of urban housing—did not take off until the late 1990s. In the case of enterprise closures, massive suffering (and not a little protest) was involved as millions were left unemployed.

In the late 1990s around 30m workers were laid off as a result of SOE reform. China Labour Bulletin, an NGO based in Hong Kong, said in a September report that millions of these workers were left barely able to support their families, thanks to widespread corruption and a lack of clear policy guidelines.

Brez sindikatov (razen partijskih) in demokracije se delavcem povsod godi isto, od Čila do Kitajske. Njihove pravice in interese povozi s strani države sponzoriran (toleriran, preferiran) kapital, pa naj bo za krmilom komunistična partija ali novodobni fašist. V obeh primerih ljudstvo počasi bogati, gospodarska rast je impresivna in kakor v posmeh demokracijam z vsemi njihovimi sindikati, socialno državo, levičarji in drugimi nebodigatreba kritiki. Ampak najbolj pa bogati gospodarsko-politična (za časa Busha v ZDA nisi točno vedel katera je katera) elita in razkorak med revnimi in bogatimi se povečuje:

Brakes began to be applied in 2004 after Larry Lang, a Hong Kong-based scholar and popular TV commentator in China, drew attention to asset-stripping during management buy-outs of SOEs, then a common form of privatisation. This struck a chord with many Chinese, who felt that factory bosses (officials, in effect) were getting fabulously rich as a result of such buy-outs, while workers were getting next to nothing. Vir.

In tako bi lahko govorili tudi v Sloveniji, knede? Zgleda torej, da obstaja nekakšen trade-off med demokracijo in neoliberalnimi ambicijami. S tem, ko nekdanji verniki zapovedi svojega papeža jemljejo vse bolj z rezervo, se končno odpira tudi prostor za debato o tem, kaj so prednosti in slabosti različnih razvojnih modelov. Predvsem pa postaja v današnjem času neoliberalni model samo eden izmed mnogih, kar gre z roko v roki s širšo diskreditacijo tržnega fundamentalizma kot takega.

Fiskalne bitke

Pred kratkim sem se obregnil ob pisanje JP Damijana, ki je v vrsto svojih dobrodošlih predlogov državi za spodbujanje povpraševanja in pomoč podjetjem v času prihajajoče recesije skril strupeno tabletko.

Ob znižanju socialnih prispevkov (za podjetja) in davkov (tako za podjetja in državljane) je namreč profesor Damijan neprijetno presenetil s predlogom, naj država v času recesije zmanjša javno porabo, pri čemer je pribil, da še enega Darsa ne potrebujemo. Če si je profesor Damijan želel pozirati kot odgovoren in prijazen keynesianec, mu to ni ravno uspelo. Predlagal je namreč klasičen neoliberalen recept, ki ga v današnjem gospodarskem položaju prav gotovo ne potrebujemo. Kar bi nam prišlo veliko bolj prav, bi bilo povečanje javne porabe, t.j. povečanje državnih vlaganj v infrastrukturne in druge projekte.

Seveda doktor Damijan ni osamljen v svojih predlogih. V ZDA, ki jo gospodarska kriza pesti že zelo močno, so neoliberalci pred kratkim udarili s študijo, ki naj bi po njihovem dokazovala, da javna poraba ne pomaga kaj prida pri soočanju z recesijo. Keynesianizem namreč temelji na predpostavki, da en evro, ki ga porabi država, poveča BDP za več kot en evro, čemur pravimo multiplikator. Če je slednji enak 1, potem povečanje javne porabe ni dobra investicija. Če pa en evro javne porabe spodbudi gospodarstvo, da ustvari npr. 1,5 evra več, potem je investicija smiselna. Poglejmo ameriški primer v času II. svetovne vojne:

The increase in GDP is about equal to the increase in government spending. If you think that the Obama administration is ambitious in spending a trillion dollars over several years on infrastructure projects, note that military spending maxed out at $7 trillion per year during the war, rescaled to the current size of the economy. During the expansion, GDP rose pretty much the same amount as did military spending.

We believe that the one-for-one rule derived from wartime increases in military spending would also apply to increases in infrastructure spending in a stimulus package. Vir.

Na kratko, multiplikator je enak 1, zato bi se moral Obama raje posvetiti zniževanju davkov. Čeprav logika argumenta ni enaka Damijanovi – ta se namesto k izračunom raje zateče k strašenju z Darsom -, pa je sklep podoben: javno porabo pustite na miru in znižajte davke.

Počakati smo morali samo na Nobelovca Krugmana, da je razložil, zakaj povečanje javne porabe med II. svetovno vojno ni imelo takšnih učinkov na spodbujanje povpraševanja, kakor bi pričakovali. Odgovor je preprost: ne samo, da so ZDA milijarde evrov vlagale v orožje, hkrati so strogo racionirale vse vrste dobrin, da bi pomagale vojnemu naporu. Težko je v teh razmerah pričakovati bum pri proizvodnji in potrošnji potrošnih dobrin. Neoliberalca sta izbrala res dober primer:

With the onset of World War II, numerous challenges confronted the American people. The government found it necessary to ration food, gas, and even clothing during that time. Americans were asked to conserve on everything. With not a single person unaffected by the war, rationing meant sacrifices for all.

[Bangs head against the table]