Arhiv
Jože P. Damijan je v primeru NLB etatist
| 8. Maj 2008 | | kronist
JP “Morgan” Damijan je v svojem sestavku za neoliberalni blog razgledi.com končno priznal, da je državno lastništvo edina možnost, da dokapitalizacija NLB vsaj pogojno steče po načrtih. Ko govori o visoki ceni dokapitalizacijskih delnic (EUR 334), namreč zapiše:
Ali z drugimi besedami, vladi je uspelo v dokapitalizacijo NLB po tej ceni prisiliti le sebe, oba paradržavna sklada ter državni Triglav in njegov DSU. Vir.
Ko na finančnih trgih vladata panika in negotovost, je skušnjava, da bi si banka zagotovila svež kapital ne glede na ceno, velika. Nižja je cena dokapitalizacijske delnice, višjo ceno plačuje banka za kapital. Primeri iz ZDA, ko v banke vstopajo državni skladi izvoznic nafte, katerih državljani se med drugim ukvarjajo tudi s terorizmom, so poučni. Bankir bo prodal lastno mati za bakšiš, samo da dobi krvavo potreben keš. Razen seveda, če je lastnik banke država, ki razmišlja mnogo bolj racionalno in ima v svoji malhi tudi dovolj sredstev, da zaščito nacionalnega interesa podpre z denarjem.
To se je zgodilo v primeru NLB in JP “Morgan” Damijan je to uvidel. Sicer je v svojem prispevku nekaj napletal še o kapitalski ustreznosti NLB, vendar se tudi tukaj vidi blagohotna vloga države. NLB ima zaradi nje veliko bolj konservativno politiko kot nekatere tuje zasebne banke, ki jih vodil vampirska sla po dobičku in povečevanju bilance.
Kapitalska ustreznost NLB je v letu 2007 znašala 10,9 odstotkov, kar je zelo solidno in potrjuje besede šefa NLB Marjana Kramarja, da je NLB, kar se kapitala tiče, v razmeroma dobrem položaju. Neoliberalnim paničarjem, kot sta Igor Masten in JPD, si torej ni treba beliti glave s kapitalsko ustreznostjo NLB.
Kako so svoj kapital uspele zafurati zasebne banke, lahko vidimo na primeru Societe Generale, lastnici slovenske SKB banke. Da bi si zagotovila kapital, je morala ceno dokapitalizacijske delnice spustiti za skoraj 40 odstotkov, ker se “racionalni” vlagatelji (t.j. čreda) drugače sploh nočejo dotakniti delnic bank. In kapitalska ustreznost? Poglejmo:
It aims to boost its Tier One capital adequacy ratio to 8
percent. Vir.
Huh, zgleda so ga zasebniki dobro srali, da so šli pod zakonsko določeno mejo osmih odstotkov. Hvala bogu za dalekovidno slovensko državo. In hvala bogu za slovenske neoliberalne skrajneže, da nas opominjajo, kako manj učinkovito je državno upravljanje od zasebnega. Se smešijo kar sami.
Babji čvek: Stekle p****e s tanki na mejo
| 29. April 2008 | | kronist
Ne morem verjet: Anja Tomažin, Janja Vidmar in Violeta Tomič, cvet babje inteligence, v Piramidi udrihajo po zunanjemu ministru Ruplu, češ kakšna šleva je, da ne odstrani tistih cvetličnih korit na Jorasovi evropski poti. In baje so Slovenci Rijeko za 30 let posodili Hrvatom, pa jo pozabili zahtevati nazaj. Kar 20 arboretumov bi lahko zasadili na ozemlju, ki so ga Drnovšek in ostali pizdontarji prodali ali oddali Hrvatom, proti temu so štiri cvetlična korita malenkost. Jao.
NLB: Mastne šale, grozni nasveti
| 25. April 2008 | | kronist
Nedavno sem si ogledal Omizje, na kateri je cvet slovenske ekonomske inteligence razpravljal o dokapitalizaciji NLB. Kot je bilo pričakovati, je pri tem z nepremišljenimi izpeljavami blestel Igor Masten z ljubljanske Ekonomske fakultete, presenetljivo pa mu je sekundiral Peter Groznik iz Gantarjeve KD. Najprej me je zmotilo, da so slednjega predstavljali kot predsednika nekakšnega strateškega sveta vlade, čeprav dr. Peter ob vseh milijardah, s katerimi žonglira v KD, za predsedovanje verjetno nima preveč časa. Ampak verjetno na RTVju raje zavajajo gledalce z v neodvisne strokovnjake preoblečenimi morskimi psi na slovenskem finančnem trgu.
No, dr. Masten je najprej gledalcem razložil, kako je NLB “too big to fail” in da je dokapitalizacija nujna za zdravje slovenskega bančnega sistema (ok, sam ne mislim, da je stanje tako kritično). Do tukaj približno seže njegovo racionalno razmišljanje. Takoj potem je namreč zatrdil, da kot zasebnik, delničar NLB, pri dokapitalizaciji nikakor ne bi sodeloval. Je predrago. On bi se ozrl malce naokoli, če je kje kaj boljšega za kupit. Najraje ne v bančnem sektorju, ta se zdaj itak potaplja. In potem je dr. Masten nadaljeval v pokroviteljskem tonu, češ kako slabo je, da je NLB v rokah države.
Mislim, vse kar je prav! Mali delničarček, ki bi NLB v težavah zapustil tako hitro, kakor bi ga noge nesle, kritizira državno lastništvo največje slovenske banke? Kritizira tisto državo, ki zagotavlja trdnost slovenskega finančnega sistema z dokapitalizacijo, medtem ko v isti sapi zagotavlja, da bi sam spizdil ob prvi priložnosti? Takšne lgorje je imel za lastnike Bear Stearns - ti so vrednost delnice banke iz 100 dolarjev uspeli spraviti na vsega dva, tako da je moral posredovati Fed. Dr. Masten je s svojim ekspozejem dokazal, da je državno lastništvo v sedanji situaciji najboljši garant za trdnost bančnega sektorja v Sloveniji, čeprav je ideološko zaslepljeno v znani maniri palamudil o zagovednem državnem menedžiranju. (Ob tem je dr. Masten tudi govoril o kapitalski ustreznosti, vil roke ob domnevno kritični situaciji NLB ter se skliceval na zanesljive vire - pa ne, da tudi on hodi na kavice z Ano Jud?!).
Dr. Groznik je bil sicer skozi oddajo dokaj miren, zaneslo ga je edino, ko je svetoval direktorjema Triglava in NLB, Kociču in Kramarju, naj nikar ne ukinjata zavarovalniškega produkta NLB Vita. Tega je NLB razvila v sodelovanju bančno-zavarovalniške skupine KBC, ob vstopu Triglava v NLB pa bi bil ta produkt konkurenčen Triglavovim. Dr. Groznik je ob tem posvaril direktorja, da bi bila ukinitev NLB Vita v nasprotju z evropskimi direktivami, saj te nalagajo podjetjem, da morajo ponuditi potrošnikom najboljše produkte. Za takšno direktivo še nisem slišal, kolikor vem, lahko podjetje na trgu svobodno ponudi ali z njega umakne produkt. Ampak škoda, da se dr. Groznik tega ne drži v primeru KD - njihovi produkti niso bogve kaj. Al kaj?
Hvala bogu, da je Milton pod rušo
| 18. Marec 2008 | | kronist
Včasih me kar zmrazi, ko kakšen lokalni vedež maha z nasveti Miltona Friedmana in zaslepljenim ignorantom priporoča to ali ono njegovo knjigo (ko je to nazadnje storil razgledni Vojc, sem zgubil upanje v uravnoteženo debato na tistem blogu - in prav sem imel). Domnevam pa, da tudi liberalni skrajneži tiho pritrjujejo Paulu Krugmanu, ko ta izpostavlja neke vrste keynesianizem kot edino možno pot iz gospodarske krize v ZDA:
Why not the Great Depression?
Because I think we know something that we didn’t then. The Federal Reserve was clueless back then. They were only concerned about protecting the nation’s gold reserves, and the federal government believed that austerity and cutting spending was the answer to recession. I think we know more than we did then, and just the fact that we have a big federal government is a stabilizing factor. But the current problem is still pretty awesome. Vir.
Sicer pa - kdaj so se razni neoliberalci branili socializma in keynesianizma, ko je bilo treba rešiti njihove riti? Od dolžniške krize 80ih, ko jih je na plečih globalnih revežev reševal IMF, do danes, ko jih na plečih brezdomcev rešuje Fed.
Finančna kriza ali socializem za bankirje
| 12. Marec 2008 | | kronist
Težko je dandanašnji biti bankir, še posebej v Španiji ali ZDA. Še do pred kratkim si je velika bankirska gospoda mastila brke z obilnimi provizijami ob pakiranju in prepakiranju ničvrednih nepremičninskih in potrošniških in kreditov v nekakšne vrednostne papirje, ki jih je s sodelovanjem slavnih, visoko verodostojnih rejting agencij prodajala nič hudega slutečim vlagateljem. Danes taisti alpha dedci cvilijo kot odojki, ki so jih odstavili od vimen matere prasice in jih vodijo v zakol. Preden se nam pocedijo sline, poglejmo, kaj se je dogajalo.
Španska banka je npr. zamorcu, ki je pred nekaj dnevi preplaval gibraltarsko ožino, brez odvečnih vprašanj odobrila kredit. Ameriška banka je tolstoritemu rednecku iz trailer parka nekje na vznožju Apalačev veselo, ne da bi trenila z očesom, ponudila denar, da si sezida topel domek, v katerem se bo lahko še naprej do onemoglosti natepaval z junkom iz Wal-Marta. Le kako je to mogoče, se sprašujete, ko pa moraš tukaj v Sloveniji imeti na lagerju nebroj papirjev, tudi če si hočeš za zgolj EUR 10.000 kupiti ušiv Renault Clio?
I, preprosto: te gnile kredite si vrgel v bazenček skupaj z nekaj prvovrstnimi krediti, malce pomešal, da ni več tako smrdelo, potem pa brozgo zapakiral v lične pakete z ličnimi imeni kot so MBS, CDO, CLO, etc. Poenostavljeno povedano, pustil si domišljiji prosto pot in ustvaril obveznice. Rabil si samo še dobrega PRovca, ki ti bo pomagal te sumljive obveznice prodati vlagateljem. Nič lažjega. Najdeš rejting agencijo, ji mastno plačaš, da tvoj finančni produkt dobro oceni, in si na konju. In tako je tudi bilo. Donosov lačni vlagatelji so hiteli kupovati fancy obveznice z odličnimi rejtingi, misleč da bodo bogato poplačani, ko bodo zamorci in rednecki odplačevali kredite, ki so jih iznajdljivi bankirji zavozljali v obveznice.
Tukaj je treba vedeti, da so banke s tem, ko so kredite zapakirale v obveznice in jih prodale naprej, te kredite odstranile iz svoje bilance. Manj kreditov na bilanci, manj je treba na stran dati kapitala za primer, da kredit na bo odplačan. In manj kapitala je treba dati na stran, več ga je možno posoditi novim zamorcem in redneckom. Brez papirjev, brez vprašanj - konec koncev je bilo mogoče kredite zlahka prodati naprej, pa naj se z njimi ukvarja kdo drug. Kot je dejal Kurt Vonnegut: So it goes.
V času visoke gospodarske rasti in rasti cen nepremičnin se je enačba še nekako izšla. Ampak kaj kmalu je postalo jasno, da bodo vsi tisti zamorci in rednecki (+ ostali) imeli hude težave, če se izkaže, da je gospodarska rast laufala na kredit in da je ta kredit napihnil kar nekaj balončkov. Začelo se je v ZDA. Ko so cene nepremičnin začele padati, se je med bančniki in vlagatelji začel širiti strah. Če redneck ni mogel odplačati kredita, je imela banka, ki je mešala in prodajala obveznice, znatno izgubo kljub temu, da ga brcnila iz hiše nazaj v njegov trailer park. Vrednost nepremičnine je padla, vrednost kredita pač ne. In ko so to skapirali tudi lujzeki, ki so kupovali s temi krediti “zavarovane” obveznice, so jih začeli prodajati, kakor hitro so pač mogli.
Nadaljevanje zgodbe je znano. Trg teh obveznic se je sesul, investicijske banke, ki so pakirale in preprodajale kredite ter obveznice preko svojih nereguliranih podružnic, pa imajo velike izgube. Veliko teh sedaj ničvrednih obveznic sedi na njihovih bilancah, ker ga ni bukseljna, ki bi jih kupil. Ali pač?
Neoliberalci imajo vedno polna usta nasvetov, kako je treba imeti produkti, ki ga lahko prodaš, če hočeš živeti človeka vredno življenje. Si tekstilec? Sori, crkni, ali pa se prekvalificiraj v programerja. Ali pa investicijskega bančnika mogoče? Tako boš lahko imel ničvreden produkt, pa boš ga lahko vseeno prodal. Kot v socializmu - za bančnike. Ne za delavce, ki morajo stavkati za 40 evrov višjo plačo, ne za delavce, ki jim neoliberalci in bankirji pridigajo vzdržno rast plač.
Danes je ameriški Fed v svet poslal veselo oznanilo: bankirji, ne bojte se, svoje ničvredne obveznice boste lahko zastavili pri nas in v zameno dobili davkoplačevalski keš. Če niso pomagale nižje obrestne mere, bo mogoče takšna velikodušna subvencija. Če vaših obveznic nihče noče, pa jih bomo kupili mi, pravi Fed. Evropska centralna banka (ECB), katere predsednik Trichet je znan po branju levit “neodgovornim” sindikatom, kupuje podobne obveznice španskih bank. Ko pošten delavec zahteva višjo plačo, ga napotijo na zavod, ko zajavkajo njihovi neodgovorni prijateljčki z milijonskimi bonusi, so centralni bankirji pripravljeni na široko odpreti denarnice.
Res bi rad videl, kako se potapljajo gospodarji vesolja, Morgan Stanley, Bear Stearns in ostali vojni dobičkarji te vojne delavstva proti povampirjenim kapitalskim kobilicam. Ampak slednje imajo zaslombo v krošnjarjih z neoliberalnimi modrostmi, ki onečejajo mnenjske strani večine tujih in slovenskih časnikov. Nedavno je lokalni neoliberalec Igor Masten predlagal omejitev demokracije, češ da ta škodi gospodarstvu. Predlagal je namreč, da bi politiki poleg vpliva na monetarno politiko vzeli še vpliv na fiskalno politiko. Kako “neodvisni” centralni bančniki na račun poštenih davkoplačevalcev krijejo hrbet finančnemu velekapitalu, sem zgoraj že opisal. Da bi ne počilo prehitro, bi morda dr. Masten moral nadaljevati svojo misel in predlagati zapiranje tistih, ki bi lahko s širjenjem neresnic in nezadovoljstva med ljudstvom onemogočili presvitlo vladavino neoliberalnih ekonomistov-kraljev.
Telekom: Prodajalci megle
| 9. Marec 2008 | | kronist
Jože P. Damijan je nedavno v zvezi s privatizacijo Telekoma Slovenije zapisal naslednje:
Tuj strateški kupec bi prinesel nove in posodobljene storitve, pa še domača regulatorja Apek in UVK bi mu bolj gledala pod prste. Vir.
Zakaj dr. Damijan krošnjari s takšnimi brezprizivnimi trditvami? Izkušnje kažejo, da prodaja strateškemu kupcu ne vodi nujno do učinkov, ki jih reklamira v svojem komentarju. Ravno nasprotno. Če strateški kupec vstopi na trg, kjer nove storitve niso najboljši, najcenejši način za doseganje dobičkov, se to ne bo zgodilo.
Delovanje Deutsche Telekoma na Hrvaškem je dober primer zato, kako škodljiva je lahko prodaja javnega monopola zasebnemu podjetju. Regulator lahko skozi prste gleda tudi strateškemu kupcu, takšna je hrvaška lekcija. Le kaj je dr. Damijana napeljalo na sklep, da bi bilo v slovenskem primeru drugače? Primerov gledanja skozi prste je v EU malo morje. Zgornja trditev dr. Damijana je tako preveč kategorična, da bi jo lahko jemali resno. Zopet so dejstva tista, ki naj se prilagodijo teoriji - drugače toliko slabše za dejstva.
Nadalje:
S proračunskega vidika je bila neprodaja Telekoma na tem razpisu definitivno velika izguba. Če bi Telekom prodali po ponujeni ceni 400 evrov za delnico (za četrtino več od borzne cene), bi država dobila v proračun dobrih 500 milijonov evrov več.
S tem se strinjam. Čudi me le, da je bil dr. Damijan ob prodaji NKBM trdno v prvih bojnih vrstah, ko je bilo treba osmešiti tiste, ki so trdili, da je bil delež NKBM prodan prepoceni. Nikjer nisem zasledil, da bi dr. Damijan v silni skrbi za dobrobit proračuna računal, koliko več bi lahko država iztržila za delnice, glede na to, da je bilo povpraševanje po njih petkrat večje od ponudbe. Ampak dr. Damijan je tiste dni vzklikal “Janša, prodaj vse” in ga je iztržek privatizacije kaj malo brigal. Važno je bilo le to, da se je prodajalo.
Dr. Damijanu zavidam njegovo gotovost v samoumevnem prepričanju v dobrobiti privatizacije. Vendar pa Telekom slovenskega trga telekomunikacij ne drži v kameni dobi, uporabniki so lahko razmeroma zadovoljni. Poglejmo samo nekaj podatkov:
-> mobilni klici: med 49 evropskimi mobilnimi operaterji je Telekomov Mobitel cenejši od 28ih.
-> fiksni klici: cene notranjih fiksnih klicev med najcenejšimi v EU
-> fiksni mednarodni klici: cene v Sloveniji so pod povprečjem EU
-> mesečne cene telekomunikacijskih storitev za posameznike in podjetja daleč pod povprečjem EU
-> v številu širokopasovnih povezav na 100 prebivalcev Slovenija vodi pred vsemi novimi članicami EU, razen Estonijo
-> cene najemov razvezane lokalne zanke in shared access za konkurenčne ponudnike so v povprečju EU
Če se prav spomnim, je dr. Damijan še pred nekaj dnevi zapisal, da se Telekomu ne bo pustil odirati. Zgornji podatki Evropske komisije kažejo, da se mu to ne dogaja oz. se mu to ne bi zgodilo, če bi kot ponudnika storitev izbral Telekom.
Z dr. Damijanom se v marsičem strinjam, posebej ko predlaga regulativne ukrepe po britanskem vzoru. Ampak veselilo bi me, če bi se osvobodil dogmatizma, ki ga sili v postavljanje kategoričnih trditev, ne glede na širok diapazon možnih rešitev, ki so na mizi v vsakem trenutku. Ali bi bil nek Skipti res primeren strateški partner Telekomu, podjetju, ki ga ne more kupiti drugače kot s Telekomovim denarjem? Ali bi se uprava konzorcija Bain Capital etc. preko LBOja močno zadolženega Telekoma res ukvarjala z uvajanjem novih storitev za nižjo ceno, ali bi raje nabijala cene in odpuščala delavce? Kakor hitro o privatizaciji prenehamo razmišljati na počez, postane to vprašanje mnogo večplastnejše, kot se zdi sprva in kot ga prikaže dr. Damijan.
S prodajo Telekoma nov rop proračuna?
| 3. Marec 2008 | | kronist
Vlada se je odločila prekiniti privatizacijo Telekoma. To pomeni, da bo vlada po vsej verjetnosti delnice prodala državljanom. Scenarij bo podoben tistemu za prodajo NKBM. Vlada bo državljanom pod ceno prodala delnice, s strokovnim drekanjem pa bodo luknjo v proračunu poskušali zapolniti lokalni neoliberalni skrajneži. Kapitalski dobiček bomo delničarjem subvencionirali pošteni davkoplačevalci.
Lekcija Petru Franklu
| 3. Marec 2008 | | kronist
V Financah smo lahko pred časom brali naslednjo nebulozo:
A dejstvo je, da je Estonija bila hitrejša in pogumnejša. Res je bil izhodiščni položaj Estonije veliko nižji, a hitrost napredka je kljub temu nesorazmerno večja, kot je bila v Sloveniji. V primerjavi z estonskimi tekači smo mi revna, plaha počasneta. Vir.
Uredniku Financ Petru Franklu svetujem, da v prihodnje natančneje prebira relevantne polit-ekonomske bloge, da ne bo družno s čudežnimi ekonomskimi dečki, Stanetom Kovačem in Ano Jud klobasal o presvitlem estonskem zgledu in objokoval krute usode Slovencev. Mar Frankl res želi trobiti v isti rog kot neoliberalni diletanti, namesto da bi bil kot novinar zavezan faktom?
Domače branje o Estoniji je dostopno tukaj: http://drugidom.net/na-sencni-strani-estonskega-poletja/
Estonski zgled s perspektive makroekonomske analize ne vleče več tako, kot to domnevajo neoliberalci, slovenski gradualizem pa se izkaže za zmago razuma in pragmatizma nad ideološko agresijo washingtonskega konsenza.
Izbrisani v času predsedovanja Slovenije EU v središču
| 31. December 2007 | | kronist
Perfidna strategija slovenskih vladavcev, ki so se najprej namenili izbrisati 18.000 ljudi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, nato pa to grobo kršitev človekovih pravic pred predsedovanjem Slovenije EU pomesti pod preprogo (torej izbrisati še drugič), se očitno ne bo izšla. Kljub totalitarni enotnosti slovenske politične elite (cvetličnobesedni Pahor se pri odnosu do tega vprašanja le malo loči od avtoritarca Janše), ki jo je ta na takšen način izkazala le še pri ožanju prostora javne debate o EU in Natu, bodo slavni predsedovalci v Evropi izbrisane le stežka zbrcali v kot in jih ozmerjali za izdajalce slovenske države.
Kot je namreč izvedel Drugi dom, bo Amnesty International ravno v času slovenskega predsedovanja EU, ki se začne s 1. januarjem 2008, zagnal obširno kampanjo, s katero bo opozarjal na krivico, ki se je zgodila izbrisanim in na brezbrižni odnos slovenskih oblasti do človekovih pravic izbrisanih. Avtoritarni PRovci slovenske vlade bodo morali biti pred uglednimi mediji malce bolj ponižni, skrbno zloščen ugled Slovenije pa bo znova trpel zaradi domačih izdajalcev. Skrajni čas, da se osamosvojitelji zavedo, da Slovenija kot članica EU ne more selektivno priznavati človekovih pravic le tistim, ki imajo pravi rodovnik.
Kaj pijejo slovenski borci proti kartelom?
| 21. December 2007 | | kronist
Zagotovo ne piv iz Laškega, toliko je zdaj že jasno. Če jih zaradi tega kaj manj boli glava, ne vem, vem pa, da me ob prenapeti retoriki prvoborcev proti kartelom, kakršen je npr. je Jože P. Damjan, spreleti srh. Ne zato, ker bi črtil njegovo zavzemanje za dosledno vzpostavljanje konkurenčnih pogojev na slovenskem trgu, ampak zato, ker si je ta isti Jože P. Damjan pred časom dosledno prizadeval demolirati slovensko socialno državo. Če danes benti proti tajkunom, je pred časom z enotno davčno stopnjo želel v njihove žepe natlačiti še več denarja. Če danes benti nad neenakimi možnostmi podjetij na trgu, je pred časom želel privatizirati socialne servise, od šolstva in zdravstva, in tako spodmakniti lestev revnejšim slojem.
Loading ...
