Arhiv
Neoliberalna idolatrija in Friedman v Chicagu
| 19. junij 2008 | Razno | kronist
Mnogi ste že slišali za slavno ekonomsko katedro Univerze v Chicagu, kjer je svojo profesionalno pot začel marsikateri visoki uradnik avtoritarnih in morilskih režimov Južne Amerike, od Čila preko Argentine do Bolivije. Vsem je bilo skupno to, da so malikovali velikega mojstra neoliberalizma Miltona Friedmana - njegov inteligenčni količnik naj bi bil blizu dvakratnika njegove telesne višine v centimetrih. Sedaj želijo na čikaški univerzi ustanoviti raziskovalni center, poimenovan po temu velikanu. Trezno misleči profesorji univerze so se temu uprli, češ da takšna ideološka idolatrija meče slabo luč na celotno univerzo:
Few names are more associated with the University of Chicago than Milton Friedman’s.
But that’s exactly the problem, say some faculty who want to put the brakes on a plan to name a new research center after the Nobel Prize-winning economist.
In a letter to U. of C. President Robert Zimmer, 101 professors—about 8 percent of the university’s full-time faculty—said they feared that having a center named after the conservative, free-market economist could “reinforce among the public a perception that the university’s faculty lacks intellectual and ideological diversity.” Vir.
Sam razumem te svobodno misleče profesorje. Friedman je med drugim svetoval čilskemu diktatorju Pinochetu in bil mentor uradnikov, ki so po Južni Ameriki izvajali ekonomski genocid nad reveži ter se udinjali korporativnim klikam, sestavljenim iz ameriških korporacij in domačih velikašev, dobro izvežbanih v tehnikah represije delavstva in drugače mislečih.
Ah, in Friedmanov oboževalec je bil tudi zloglasni Donald Rumsfeld, arhitekt iraškega dizastra, vključno z Abu Graibom, krajo iraške naftne industrije in več kot milijon mrtvimi civilisti.
Reporter trobilo Socialnih demokratov
| 6. junij 2008 | Razno | kronist
Potem ko se je izkazalo, da so skisani novinarji Reporterja na čelu z nenadkriljivo mojstrico pisane besede in sočnega izraza Ane Jud ter nekateri neoliberalni jurišniki s Financ s svojim meketanjem o obvladovanju slovenske medijske scene s strani prvaka Zares Gregorja Golobiča streljali kapitalne kozle, je na mestu vprašanje, komu je to v interesu.
Glede na to, da med najbolj navdušenimi bralci Reporterja najdemo nekdanje uslužbence Ultre, ki so se z Golobičevim podjetjem razšli v nepojasnjenih okoliščinah, bi lahko sklepali, da gre preprosto za osebne zamere in nizkotno maščevalnost. Ampak slednje se dajo lepo vpreči v politikantska obračunavanja, še posebej ker imamo v primeru Reporterja opraviti s kupom političnih naivcev.
Marsikdo je tako v neokusnih litanijah okisanih opazil čudno odsotnost kritike Socialnih demokratov in njihovega šefa Boruta Pahorja. Temu najbolj v zelje hodi prav Golobič, zato je zelo verjetna domneva, da Reporter Golobiču posveča toliko pozornosti zato, da bi povzdignil Boruta Pahorja, glavnega konkurenta Zares na levici.
Takšna drža se je preko Stanislava Kovača vtihotapila tudi na Finance, kjer sicer deklarativno bijejo vojno proti Laškemu, hkrati pa na mnenjskih straneh preko blatenja Golobiča držijo štango Pahorju.
Zgleda, da so si domnevno pokončni “liberalci” že izbrali novega gospodarja in se mu dobrikajo na svoj način: širjenju nepreverjenih natolcevanj in teorij zarot. Čakamo samo, da se v Pahorjevemu strokovnemu timu znajde kakšen razvpit mladoekonomist. Damijan je sumljivo krotek, ko beseda nanese na SD.
PS: Tole šaljivo kozerijo sem spisal, ko sem si zavrel špagete za paštatuno. Kri gre raje v želodec na čago, kot v glavo delat, prav zares!
Zakaj neoliberalec sovraži sindikate?
| 5. junij 2008 | Razno | kronist
Neoliberalcem so sindikati trn v peti. Spomnimo se, kako so izpostavljeni člani lokalnega neoliberalnega krožka rjuli, ko so delavci zborovali v Ljubljani. Spomnimo se, kako so uvodničarji Financ bičali sindikalne liderje in delavcem pokroviteljsko svetovali, naj se samorazpustijo ter se vržejo v fleksibilni trg dela. Na tem blogu smo takrat opozarjali, da nesorazmerje moči med delavstvom in lastniki kapitala ob odsotnosti sindikatov nujno vodi v fleksibilnost za delavce in večje dobičke za kapitaliste. Zakaj torej neoliberalec sovraži sindikate? Ker so sindikati tisto jamstvo, ki negotovosti in stroške, inherentne v kapitalističnem sistemu produkcije, porazdeli tako na ramena kapitalistov kot delavcev. In ker je neoliberalec apologet izkoriščevalskega kapitalizma, drugače ob ideološkem imperializmu vulgarnega liberalizma tudi ne more biti, se zgrozi, če njegovega gospodarja-kapitalista omejuje nekdo, ki bi moral molčati in se potiti za strojem - torej delavec.
In kaj o tem pravi z neoliberalnimi puhlicami neobremenjena stroka, torej resni ekonomisti? Poglejmo:
we conjecture that greater flexibility in pay setting for workers played a role, possibly a major one. Greater pay flexibility is consistent with the rise in wage and earnings inequality in U.S. labor markets since 1980 and with increases in individual income volatility and earnings uncertainty. Vir.
Ali drugače:
greater wage volatility has been traded for reduced output and employment volatility. If true, this interpretation has two implications: (1) labor markets are working better since the price of labor is now more flexible; (2) more economic risk has been shifted to labor. Vir.
Dodati je treba še samo, da je zavzemanje za ukinitev sindikatov (v Kolumbiji, ki jo vodi neoliberalni skrajnež in diplomant Harvarda Uribe, to urejajo kar z eksekucijami sindikalnih liderjev) predvsem v funkciji t.i. tržnega določanja plač, torej fleksibilnosti slednjih.
Kaj so si pa mislili na Financah?
| 4. junij 2008 | Razno | kronist
Medtem ko lahko opazujemo novopečene velekapitaliste, kako preštevajo svoje deleže v poslovnih imperijih na Slovenskem, so na časniku Finance, kot običajno, že korak ali dva pred nami. Kdo se ne spomni vsiljivih novinarskih vprašanj Bavčarju in Šrotu, kje sta dobila denar za nakup milijone evrov vrednih podjetij? I, saj je menda jasno, knede, kam pa gre človek po denar, če si hoče kupiti nekaj, za kar trenutno nima denarja?
No, na Financah so v zadnjih komentarjih in uvodnikih zavohali, da bi lahko državno lastništvo, nacionalni interes in kar je še druge socialistične navlake dodatno očrnili s primerom slovenskih bank v državni lasti. Veriga sklepanja gre nekako takole: državne banke so tajkunom posodile denar za nakup podjetij, ti so za posojila zastavili delnice teh podjetij, sedaj ko vrednost teh delnic pada in se ustrezno s tem niža kapitalska ustreznost bank, pa se na pomoč kliče davkoplačevalski denar za dokapitalizacijo. Preprosteje: mi, davkoplačevalci, smo Šrotu in Bavčarju s svojim denarjem omogočili, da sta se dokopala do bogastva. Neizrečena predpostavka, ki čemi v ozadju, pa je, da se je to zgodilo zaradi državnega lastništva bank.
Rokohitrstvo takšnega sklepanja je očitno. Vzemimo primera zasebne Societe Generale, ki ima v lasti SKB banko, in državne NLB. Kapitalska ustreznost prve je pred časom zdrsnila pod zakonsko predpisanih osem odstotkov, medtem ko je imela druga ob koncu leta 2007, torej pred dokapitalizacijo, 10,9-odstotno kapitalsko ustreznost. Tudi primera britanske Northern Rock (z davkoplačevalskim denarjem jo je rešila angleška centralna banka) in ameriške Bear Stearns (z davkoplačevalskimi denarjem jo je rešil ameriški Fed) kažeta, kako trhla je predpostavka, da je zasebno upravljanje superiorno državnemu. Še več, medtem ko se je dobiček državne NLB stekal v državni proračun, so si zviti angleški in ameriški bančniki prilastili dobičke iz dobrih časov, izgube zaradi poraznega vodenja pa prevalili na ramena davkoplačevalcev.
Kapitalska ustreznost NLB kaže na to, da je bila njena kreditna politika v primerjavi s politikami vsevprek občudovanih finančnih inovatorjev konservativna oz. pametnejša. Medtem ko so analitiki Financ v času borznega booma nekritično pisali o prednostih private equity modelov (preprosteje: z zadolževanjem financiranih odkupov podjetij) in togosti slovenskega finančnega trga, sta slovenski državni banki posojali pametneje in previdneje kot tuje banke. Rezultati so vidni danes: v Sloveniji niti pomislimo ne, da bi se nam dogajale takšne stvari kot v ZDA ali Veliki Britaniji, teh trdnjavah domnevno nadmočnega finančnega kapitalizma.
Nadalje se rokohitski uvodničarji iz Financ le stežka posvetijo konkretnim številkam, saj te niso na voljo. Kolikšna izpostavljenost tajkunom bi morala biti dosežena, da bi se kapitalska ustreznost bank znižala za eno odstotno točko? Dokler to ni znano, ne gre za resno analizo, ampak natolcevanje. Ampak uredniška politika Financ še nikoli ni izpustila priložnosti, da bi je ne podkurila državnemu lastništvu, viru vsega gospodarskega zla na Slovenskem. Če bi tamkajšnji uvodničarji ne ujčkali tako izmojstrene zaplotniške mentalitete, bi videli, da se zdravstveno stanje finančnega sistema ne meri po lestvici takšnega ali drugačnega lastništva, ampak po sposobnosti menedžerjev, da ustrezno upravljajo s tveganji.
In tuja finančna gospoda je topogledno v primerjavi z državnimi menedžerji na Slovenskem pogorela.
Vote Obama, or else …
| 18. maj 2008 | Razno | kronist
Lahko se namreč zgodi, da se v ZDA na oblasti usidra takšen skrajnež:
So here’s what you need to know about John McCain.
He isn’t a straight talker…, he’s a politician as slippery and evasive as, well, George W. Bush. He isn’t a moderate. Mr. McCain’s policy positions and Senate votes don’t just place him at the right end of America’s political spectrum; they place him in the right wing of the Republican Party.
And he isn’t a maverick, at least not when it counts. When the cameras are rolling, Mr. McCain can sometimes be seen striking a brave pose of opposition to the White House. But when it matters, when the Bush administration’s ability to do whatever it wants is at stake, Mr. McCain always toes the party line.
It’s worth recalling that during the 2000 election campaign George W. Bush was widely portrayed by the news media both as a moderate and as a straight-shooter. As Mr. Bush has said, “Fool me once, shame on — shame on you. Fool me — you can’t get fooled again.” Vir.
Jože P. Damijan ni Paul Krugman
| 12. maj 2008 | Razno | kronist
Niti pod razno.
Čeprav se je mogoče z večino tega, kar je zapisal v svojem prispevku za Finance, strinjati, pa je JP “Morgan” Damijan s svojim videnjem pompozno najavljene moralne prenove družbe razočaral. Ne vem, ali temu botruje pregovorni presežek ambicije slovenskih mladoekonomistov nad njihovim esejističnim talentom, kljub temu pa bi lahko JPD znanja željnemu bralstvu postregel z malce bolj razdelano vizijo moralne prenove kot pa skromnim stavkom:
Ekonomski liberalizem je zasnovan na libertarnih vrednotah in na visokih etičnih standardih.
Say what? Znano mi je, da imamo v Sloveniji nekaj libertarnih klovnov, ki pozivajo k civiliziranju barbarskih islamskih dežel, podpirajo judovsko politiko apartheida nad Palestinci ter desettisočem mrtvih otrok v Iraku pravijo kolateralna škoda svobode. Menda JPD ne misli na takšne libertarne vrednote? Slišal sem tudi, da podporniki ekonomskega liberalizma pridigajo o tem, kako odlično deluje globalizacija ter se posmehujejo njenim kritikom, kot sta Joseph Stiglitz in Dani Rodrik, češ da so izgubili kompas. Menda JPD ne misli, da so procesi, ki pehajo prebivalce revnih držav v še večjo revščino, temelj nove moralne ureditve družbe?
Kakorkoli, v Sloveniji se soočamo z inflacijo, inflacijo besedovanj, sodb, domislic in, hvala bogu, občasnih konkretnih uvidov v stanje stvari, ki jih producira JPD. Nekaj mi pravi, da se bo JPD ponovno poskusil v politiki - glede na njegovo vse bolj nedoločno in spravljivo retoriko verjetno pri Borutu Pahorju. To vsekakor pozdravljam. Mogoče se bodo po tem leni uredniki na Financah in na Dnevniku podali v lov na kakšne druge kolumniste, ne pa da se mi od povsod smeji JP “Morgan” Damijan.
Nordijski model na Harvardu
| 11. maj 2008 | Razno | kronist
Impresivno število zanimivih paperjev na konferenci “The Nordic Model: Solutions for Continental Europe’s Problems?”, ta vikend na Harvardu.
Jože P. Damijan je v primeru NLB etatist
| 8. maj 2008 | Slovenija | kronist
JP “Morgan” Damijan je v svojem sestavku za neoliberalni blog razgledi.com končno priznal, da je državno lastništvo edina možnost, da dokapitalizacija NLB vsaj pogojno steče po načrtih. Ko govori o visoki ceni dokapitalizacijskih delnic (EUR 334), namreč zapiše:
Ali z drugimi besedami, vladi je uspelo v dokapitalizacijo NLB po tej ceni prisiliti le sebe, oba paradržavna sklada ter državni Triglav in njegov DSU. Vir.
Ko na finančnih trgih vladata panika in negotovost, je skušnjava, da bi si banka zagotovila svež kapital ne glede na ceno, velika. Nižja je cena dokapitalizacijske delnice, višjo ceno plačuje banka za kapital. Primeri iz ZDA, ko v banke vstopajo državni skladi izvoznic nafte, katerih državljani se med drugim ukvarjajo tudi s terorizmom, so poučni. Bankir bo prodal lastno mati za bakšiš, samo da dobi krvavo potreben keš. Razen seveda, če je lastnik banke država, ki razmišlja mnogo bolj racionalno in ima v svoji malhi tudi dovolj sredstev, da zaščito nacionalnega interesa podpre z denarjem.
To se je zgodilo v primeru NLB in JP “Morgan” Damijan je to uvidel. Sicer je v svojem prispevku nekaj napletal še o kapitalski ustreznosti NLB, vendar se tudi tukaj vidi blagohotna vloga države. NLB ima zaradi nje veliko bolj konservativno politiko kot nekatere tuje zasebne banke, ki jih vodil vampirska sla po dobičku in povečevanju bilance.
Kapitalska ustreznost NLB je v letu 2007 znašala 10,9 odstotkov, kar je zelo solidno in potrjuje besede šefa NLB Marjana Kramarja, da je NLB, kar se kapitala tiče, v razmeroma dobrem položaju. Neoliberalnim paničarjem, kot sta Igor Masten in JPD, si torej ni treba beliti glave s kapitalsko ustreznostjo NLB.
Kako so svoj kapital uspele zafurati zasebne banke, lahko vidimo na primeru Societe Generale, lastnici slovenske SKB banke. Da bi si zagotovila kapital, je morala ceno dokapitalizacijske delnice spustiti za skoraj 40 odstotkov, ker se “racionalni” vlagatelji (t.j. čreda) drugače sploh nočejo dotakniti delnic bank. In kapitalska ustreznost? Poglejmo:
It aims to boost its Tier One capital adequacy ratio to 8
percent. Vir.
Huh, zgleda so ga zasebniki dobro srali, da so šli pod zakonsko določeno mejo osmih odstotkov. Hvala bogu za dalekovidno slovensko državo. In hvala bogu za slovenske neoliberalne skrajneže, da nas opominjajo, kako manj učinkovito je državno upravljanje od zasebnega. Se smešijo kar sami.
Babji čvek: Stekle p****e s tanki na mejo
| 29. april 2008 | Razno | kronist
Ne morem verjet: Anja Tomažin, Janja Vidmar in Violeta Tomič, cvet babje inteligence, v Piramidi udrihajo po zunanjemu ministru Ruplu, češ kakšna šleva je, da ne odstrani tistih cvetličnih korit na Jorasovi evropski poti. In baje so Slovenci Rijeko za 30 let posodili Hrvatom, pa jo pozabili zahtevati nazaj. Kar 20 arboretumov bi lahko zasadili na ozemlju, ki so ga Drnovšek in ostali pizdontarji prodali ali oddali Hrvatom, proti temu so štiri cvetlična korita malenkost. Jao.
NLB: Mastne šale, grozni nasveti
| 25. april 2008 | Razno | kronist
Nedavno sem si ogledal Omizje, na kateri je cvet slovenske ekonomske inteligence razpravljal o dokapitalizaciji NLB. Kot je bilo pričakovati, je pri tem z nepremišljenimi izpeljavami blestel Igor Masten z ljubljanske Ekonomske fakultete, presenetljivo pa mu je sekundiral Peter Groznik iz Gantarjeve KD. Najprej me je zmotilo, da so slednjega predstavljali kot predsednika nekakšnega strateškega sveta vlade, čeprav dr. Peter ob vseh milijardah, s katerimi žonglira v KD, za predsedovanje verjetno nima preveč časa. Ampak verjetno na RTVju raje zavajajo gledalce z v neodvisne strokovnjake preoblečenimi morskimi psi na slovenskem finančnem trgu.
No, dr. Masten je najprej gledalcem razložil, kako je NLB “too big to fail” in da je dokapitalizacija nujna za zdravje slovenskega bančnega sistema (ok, sam ne mislim, da je stanje tako kritično). Do tukaj približno seže njegovo racionalno razmišljanje. Takoj potem je namreč zatrdil, da kot zasebnik, delničar NLB, pri dokapitalizaciji nikakor ne bi sodeloval. Je predrago. On bi se ozrl malce naokoli, če je kje kaj boljšega za kupit. Najraje ne v bančnem sektorju, ta se zdaj itak potaplja. In potem je dr. Masten nadaljeval v pokroviteljskem tonu, češ kako slabo je, da je NLB v rokah države.
Mislim, vse kar je prav! Mali delničarček, ki bi NLB v težavah zapustil tako hitro, kakor bi ga noge nesle, kritizira državno lastništvo največje slovenske banke? Kritizira tisto državo, ki zagotavlja trdnost slovenskega finančnega sistema z dokapitalizacijo, medtem ko v isti sapi zagotavlja, da bi sam spizdil ob prvi priložnosti? Takšne lgorje je imel za lastnike Bear Stearns - ti so vrednost delnice banke iz 100 dolarjev uspeli spraviti na vsega dva, tako da je moral posredovati Fed. Dr. Masten je s svojim ekspozejem dokazal, da je državno lastništvo v sedanji situaciji najboljši garant za trdnost bančnega sektorja v Sloveniji, čeprav je ideološko zaslepljeno v znani maniri palamudil o zagovednem državnem menedžiranju. (Ob tem je dr. Masten tudi govoril o kapitalski ustreznosti, vil roke ob domnevno kritični situaciji NLB ter se skliceval na zanesljive vire - pa ne, da tudi on hodi na kavice z Ano Jud?!).
Dr. Groznik je bil sicer skozi oddajo dokaj miren, zaneslo ga je edino, ko je svetoval direktorjema Triglava in NLB, Kociču in Kramarju, naj nikar ne ukinjata zavarovalniškega produkta NLB Vita. Tega je NLB razvila v sodelovanju bančno-zavarovalniške skupine KBC, ob vstopu Triglava v NLB pa bi bil ta produkt konkurenčen Triglavovim. Dr. Groznik je ob tem posvaril direktorja, da bi bila ukinitev NLB Vita v nasprotju z evropskimi direktivami, saj te nalagajo podjetjem, da morajo ponuditi potrošnikom najboljše produkte. Za takšno direktivo še nisem slišal, kolikor vem, lahko podjetje na trgu svobodno ponudi ali z njega umakne produkt. Ampak škoda, da se dr. Groznik tega ne drži v primeru KD - njihovi produkti niso bogve kaj. Al kaj?
Loading ...
