DRUGI DOM

Pok baltskega balončka

Spomnimo. Lokalni neoliberalci, kot sta npr. Igor Masten in Jože P. Damijan, v času gospodarskega buma niso nikoli zamudili priložnosti, da nam ne bi pod nos potisnili baltskih držav – Litve, Latvije in Estonije – kot zgledov, ki bi jim morala slediti Slovenija. Le poglejte, kako hitro rastejo, so se radostili, obenem pa neusmiljeno bičali topoumnost slovenske politike, ki se ni hotela na vrat na nos podati v razprodajo bank, privatizacijo socialnih servisov in uvedbo enotne davčne stopnje.

Na tem blogu smo venomer, še preden se je zgoraj omenjena gospoda zdramila iz svojih neoliberalnih mokrih sanj, opozarjali, da baltski tigri ne rastejo tako hitro zato, ker bi bile njihove gospodarske politike nadmočne, ampak ker se njihova gospodarstva zadolžujejo po stopnjah, ki bi pri vsakemu resnemu ekonomistu morale sprožiti alarm. No, cvet slovenskega ekonomističnega kolumnajzanja je raje romal na predavanja estonskega premierja Marta Laarja, da jim je ta razodeval neoliberalni evangelij, kot pa da bi si k srcu vzel zapise na Drugem domu, ki so opozarjali na nevarnosti baltskega dolžniškega balončka.

Danes smo lahko v publikaciji Danske Bank prebrali:

The event risk has risen sharply in the Baltic markets and we advise outmost caution. Yesterday, the Swedish central bank Riksbanken said it will increase its currency reserve by SEK 100 bn through a loan from the Swedish debt agency. Investors seem to believe that this is a buffer to deal with potential problems arising from the Baltic crisis.Vir.

No, to banko lahko vzamemo resno, konec koncev njeni bankirji prav gotovo trepetajo pred posledicami tistega, kar so s kolegi Švedi uštimali v regiji. Pa prevedimo. “Event risk” pomeni grožnjo devalvacije baltskih valut, torej znižanje njihove vrednosti v primerjavi z evrom.

Danes je vrednost baltskih valut v primerjavi z evrom fiksirana. Vsak lat, ki ga Latvijec zasluži s trdim delom v neoliberalnem raju, odplača točno znano količino njegovih posojil, ki so mu jih velikodušno ponudile švedske in danske banke – in to v evrih. Latvijskih bank namreč ni več, vse so pokupili Švedi in Danci. In zakaj ne bi tile dajali posojil v evrih, ko pa so jih Latvijci takoj razgrabili, saj so bile obrestne mere na evrska posojila nižje od tistih v latih. Tečaj je tako ali tako fiksen, tako da ni treba skrbeti za to, da bi morali naenkrat dajati dvakrat več latov za tisti evro dolga – everybody wins!

Ali pa nobeden. Težava je v tem, da je bila gospodarska rast v Baltilandiji fiktivna. Ves tisti denar, ki so ga služili Balti v resnici ni bil toliko vreden, kot so mislili. Ko se enkrat gospodarstvo krči po letni stopnji 15 in več odstotkov, je jasno, da valuta takšnega gospodarstva ne more ostati neprizadeta. Vsi se je hočejo znebiti. In tako njena cena pada, če seveda na pomoč ne priskoči centralna banka, ki domačo valuto pokupi in tako umetno vzdržuje njeno ceno.

Težava je v tem, da so baltske centralne banke na koncu z močmi oz. evri. Zdaj zdaj bo počilo in fiksni tečaj, ta temelj sanjske gospodarske rasti, temelječe na poceni evrskih kreditih privatiziranih bank, bo romal na smetišče odsluženih neoliberalnih konceptov.

Pa to ne bo vse. Ko bodo enkrat baltske valute zgrmele v prepad, bodo tisti evrski krediti naenkrat postali dražji. Vse več latov bo treba dati za tisti evro in to v času, ko je velika težava sploh zaslužiti ta manjvredni lat. Bankroti, osebni in podjetniški, si bodo sledili kot po tekočem traku, švedski in danski davkoplačevalci pa bodo reševali svoje banke, ki se bodo utapljale v slabih dolgovih.

Baltska zgodba ima par pomembnih naukov. Prvič, priljubljen neoliberalni recept fiksiranja tečaja ni najboljše zdravilo za inflacijo, ampak prvi vzrok za nastanek eksplozivnih neravnotežij v obliki previsokega zadolževanja. Tukaj slovenski neoliberalni znalci pogorijo na celi črti – le spomnite se, kako so udrihali po gradualistih, ki so vpeljali drseči tečaj tolarja.

Drugič, razprodaja bank tujcem in liberalizacija financ nista najboljši recept za učinkovit finančni sistem. Ko domači neoliberalci udrihajo po državni NLB, češ poglejte, kam nas pripelje državno lastništvo bank, jim lahko brez zadrege pod nos pomolite baltski primer. Dolžniški balonček so tam napihnile tuje zasebne banke.

In tretjič, ne računajte na to, da bodo neoliberalci po takšnem intelektualnem bankrotu utihnili. Takšen je pač domet bralcev neoliberalne blogosfere in hujskaškega poslovnega tiska, da bodo pozdravljali reševanje bankirjev z denarjem davkoplačevalcev, slednjim pa sladostrastno napovedovali nujnost radikalnih reform, s katerimi bomo na koncu vse to plačali. Socializem za bankirje, neoliberalci pa njegovi apologeti.

Se bo pa med slednjimi vedno se bo pa našla kakšna bistra glava, ki bo tupila, kako jasno ima razjasnjene pojme o redistribucijski in stabilizacijski vlogi države. Šur.

Kranjec bi spumpal še par milijard

Kakor da že ne dajemo dovolj denarja bankirjem, ki so zvesto sledeč neoliberalnim dogmam državno dotiranih profesorjev uspeli zafurati finančni sistem in realno gospodarstvo v najhujšo krizo po 30ih letih prejšnjega stoletja, se je zdaj k besedi javil še guverner Banke Slovenije Marko Kranjec. Predvidljivo: Bankirjem bi rad podaril še več denarja, ki ga bomo davkoplačevalci nato morali pljuniti ali preko višjih davkov, ali pa se bomo morali sprijazniti z višjo inflacijo.

Kranjec je tako razkril razdor znotraj Evropske centralne banke, ki je nedavno objavila, da bo kupila za 60 milijard t.i. pokritih obveznic, finančnih instrumentov, s katerimi so predvsem španske in irske banke financirale svoje nepremičninske bume (medtem ko je cvet slovenske ekonomske stroke, zbrane v društvu S(exy)M(other)F(uckers), nabijal o presvitlih liberalnih zgledih, ki ju Irska in Španija predstavljata za Slovenijo), sedaj pa denarja, ki so ga dolžne kupcem teh obveznic, ne morejo vrniti.

Težava je v tem, da so predvsem španske banke izdajale obveznice z ročnostjo do 7 let (krajša ročnost, nižje obresti), pobasale denar kupcev obveznic in ga plasirale na vroč nepremičninski trg, kjer so dajale stanovanjska posojila z ročnostmi od 20 do 30 let (daljša ročnost, višje obresti). Razlika med obrestnimi merami je šla v žep bankirjem, ki so se za svojo uspešnost nagrajevali z astronomskimi bonusi.

Dokler ni postalo jasno, da banke ne bodo niti v sanjah izterjale denarja od novopečenih lastnikov stanovanj, je bilo vse v redu. Ko je balonček počil, pa naenkrat banke za svoje obveznice niso našle več kupcev. Kar je velik problem, če moraš zaradi krajše ročnosti refinancirati obveznico vsakih nekaj let, medtem ko si denar posodil za par desetletij.

In tako so neodgovorne banke ostale na suhem. Na pomoč je prijezdila ECB, ki bo vskočila kot kupec teh obveznic. Ampak guvernerji se ne strinjajo o vsem. Kranjec bi neodgovornost bankirjev nagradil še z večjimi nakupi obveznic, medtem ko šef Bundesbanke Weber meni, da je 60 milijard več kot dovolj.

That came a day after Germany’s Axel Weber and Slovenia’s Marko Kranjec reopened a split over the size of the ECB’s bond-purchase plan. Kranjec said in an interview yesterday the ECB is likely to spend more than 60 billion euros, a figure that Weber insisted would be a “maximum.” Vir.

Žalostno je videti, kako tudi Kranjec podlega maksimi reševanja financarjev za vsako ceno, potem pa bo skupaj z madrfakerji jamral o tem, kako mora ljudstvo zategniti pas in pogoltniti grenko pilulo radikalnih reform in varčevanja na vseh frontah socialne države, da bo mogoče odplačati dolgove.

Učinkovite zasebne banke

Potem ko so domači neoliberalci začeli lajnati o tem, kako ni mogoče reči, da so se državne banke v današnji finančni in gospodarski krizi odrezale bolje od zasebnih (hm, pa sem mislil, da vse to besedovanje in razlogovanje o umiku države iz gospodarstva in nujnosti prodaje državnih bank pomeni, da gremo na boljše, ne pa da banke prodajamo zasebnemu kapitalu, ki mu potem, ko zagusti, na pomoč prihitimo z davkoplačevalskim denarjem …), si poglejte spodnji primer, pa vam bo jasno, zakaj smo tam, kjer smo.

Gre za ameriško banko Countrywide, ki jo je kupila Bank of America. Slednja je že pokurila 45 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja zaradi slabe kondicije prve.

Brezplodna tajkunska fiksacija

Medtem, ko se po svetu politiki, finančni strokovnjaki in komentatorji ukvarjajo s tem, kako prebiti kreditni krč in znova vzpostaviti življenjsko potrebno vez med financami in realnim gospodarstvom, lahko opazujemo v Sloveniji zanimiv pojav: skoraj že nevrotično iskanje načina, kako bi banke v državi prisilili, da nekaterim izmed največjih slovenskih podjetij ne bi refinancirale posojil.

Potem ko Vojko Flegar iz Razgledov nazorno predstavi, kako daleč v drobovje razpredenega konglomerata lahko seže t.i. tajkunski kredit za financiranje menedžerskega prevzema, v nasprotju z zdravo pametjo pojamra, da Slovenija verjetno ne bo našla politika, ki bi si upal bankam ukazati, da zaustavijo tok posojil prevzetemu podjetju, če se ugotovi, da jih to rabi za pokrivanje stroškov prevzema. Hvala bogu! Kakor da podjetja nimajo več kot dovolj težav z gospodarsko krizo in skopuškimi bankami, sedaj bi nekateri tem stebrom slovenskega gospodarstva na prste stopli še s političnim racioniranjem kredita.

Čudi me, da tako luciden komentator kot je Flegar, ne zapopade dejstva, da bi bilo to racioniranje ravno zaradi mrežnih učinkov, ki jih je tako lepo opisal, zelo nevarno. Če bilanca podjetja ječi pod dolgovi (kar se sicer zgodi po večini menedžerskih prevzemov, doma in po svetu), je prav malo važno, ali je to zaradi tajkunskih ambicij ali ambicioznih vlaganj, ki se bodo v času recesije skisala. Če podjetje ne more refinancirati dolgov, jih bo moralo odplačati tako, da bo varčevalo pri plačah, proizvodnji, dobaviteljih, morda tudi z likvidacijo – v času recesije to prav gotovo ni cilj, ki naj bi ga zasledovala gospodarska politika.

Flegar, Damijan et consortes očitno menijo, da je zdaj pravi čas za obračun z njihovo veliko travmo, nacionalnim interesom. Kriza je dobrodošla priložnost, da se likvidira (po delih razproda) po njihovem mnenju preveč razpredene tajkunske konglomerate, ki dušijo konkurenco. Pri tem si ne obotavljajo svoje verzije konkurenčne politike kovati na plečih tistih, ki bi zaradi prepovedi kreditiranja lahko izgubili službe in to v času, ki Sloveniji prav gotovo ne bo prizanesel z gospodarskimi pretresi. Logično je, da se poskušata temu tako Banka Slovenije kot politika izogniti; v optiki neoliberalcev je seveda to le zamujanje priložnosti za uveljavitev doktrine šoka, ki jo tako dobro obvladajo.

Na srečo je na čelu BS Kranjec in ne Jazbec, tako da pretirane nevarnosti, da bi šel kdo na limanice mladoekonomskim modrostim, ni. Pot bi morala biti jasna. Če banka ni solventna, jo je treba nacionalizirati brez vprašanj, slabe kredite prenesti na davkoplačevalsko financirano slabo banko, posojanje dobre banke pa usmeriti tako, da bo lahko s krediti financirala gospodarsko aktivnost podjetij – tajkunskih ali ne. To je vse kar v tem času potrebujemo. Prav gotovo pa ne potrebujemo moralističnega hujskanja, ki naj bi odločevalce prisililo v to, da iz domnevno zdravega narodovega telesa izrežejo tajkunske metastaze, kakor se slikovito izrazi Flegar.

Če kdo meni, da smo se v godlji znašli zaradi tajkunov in nacionalnega interesa, se moti. V njej smo zato, ker smo kupili neoliberalne modrosti o učinkovitosti trga. Nekje med profesorskim stolčkom in nadzornim svetom banke so neoliberalci pozabili, da finančni trg ni kakršenkoli trg. Na finančnem trgu, ki ga poganja kredit, zvišanje cene (delnic, hiš, etc.) ne povzroči upada povpraševanja, ampak njegovo naraščanje. Ravno obratno kot na trgu dobrin. Ko cene (delnic, hiš) padajo, pa na finančnem trgu ni mogoče pričakovati navala posojilojemalcev, ki bi izkoristili razprodajo.

Pravljice o tem, kako je treba trgom pustiti proste roke in jim s čim manj regulacije omogočiti dovolj prostora za inoviranje, se slišijo smešno, če vemo, da se finančni trgi v nasprotju s teorijo ne uravnotežijo in ne regulirajo sami, ampak so podvrženi povratnim zankam, ki neravnotežja v vse smeri še poudarjajo. Ravno zaradi tega bi bilo treba slediti Martinu Wolfu, pred krizo trdoglavemu neoliberalnemu komentatorju Financial Timesa, ko pravi, da so finance preveč pomembne, da bi jih prepustili trgu, temveč bi jih morali regulirati podobno strogo kot proizvajalce elektrike in upravljalce vodovodnega omrežja.

Neoliberalizem kriv za krizo

Že nekaj časa med ekonomisti potekajo jalovi prepriri o tem, kdo je krivec za največjo gospodarsko krizo po letu 1929. So to morda globalna neravnotežja, t.i. Bretton Woods št. 2, posledica recikliranja presežnih dolarjev velikih izvoznic (Kitajska, Azija, naftne države) v ameriške obveznice? Ali je morda to pomanjkljiva regulacija, ki je bankam dopustila, da so te dolarje namenjale za napihovanje nepremičninskih in še kakšnih balončkov?

Odgovor ni enoznačen – za krizo namreč potrebujete tako poceni denar iz izvoznih presežkov kot tudi pohlepne bankirje in ideološko (t.j. prostotržno) korumpirane regulatorje. Kljub temu pa ne gre prezreti dejstva, da brez poceni denarja pomanjkljiva regulacija ne bi mogla narediti takšne škode, kot jo je. Pravo vprašanje je torej: Kaj stoji za to poplavo denarja iz držav v razvoju, obratu tradicionalnih razmerij med izvozniki in uvozniki kapitala? Zakaj so bili z Azijci z denarjem iz izvoza pripravljeni financirati ameriško zapravljanje, namesto da bi ga porabili za domača vlaganja?

Preprosto: neverodostojnost in škodljivost neoliberalnih politik v režiji IMF in WTO. Azijska kriza 1997-1998 je pokazala, da liberalizacija financ (v režiji WTO) in morebitno reševanje njenih posledic zaradi vdorov vročega denarja (v režiji IMF) prizadetim državam ni prineslo nič dobrega. Zaukazano krčenje javne porabe, da bi se tako lažje poplačalo tuje bankirje, je azijske države pahnilo v ostro recesijo. Le razmeroma ugodnim trendom v globalnem gospodarstvu se imajo zahvaliti, da jim neoliberalci niso naredili še večje škode.

Azijci so iz te epizode potegnili dve lekciji. Prva: kapitalske tokove je treba nadzorovati, ne pa slepo verjeti, da bodo ti v skladu s teorijami neoliberalnega papeža Miltona Friedmana že uredili stvar na najbolj učinkovit način. Druga (in trenutno pomembnejša): vedno imej dovolj denarja, da ne boš rabil za pomoč prositi lakajev globalnega velekapitala pri IMF.

Kopičenje mednarodnih deviznih rezerv je posledica upoštevanja te druge lekcije in najbolj nazoren kazalec globalnih neravnotežij. Več izvoza pomeni več deviz, več deviz pomeni več rezerv in več rezerv pomeni več kupcev ameriških obveznic kot najbolj likvidnih dolžniških finančnih instrumentov na svetu.

Ironija usode pa je hotela, da je na čelu ameriških prizadevanj za rešitev krize prav človek, ki je vodil IMF pri reševanju azijske krize, Tim Geithner, ameriški finančni minister:

When Barack Obama announced his champion to rescue the world from economic ruin, it was the first time most Americans had ever heard the name Tim Geithner.

The initial impression was good…..”Exactly a decade ago, he was Uncle Sam’s golden-boy emissary sent into the stormy centre of what was then the world’s worst financial crisis [the Asian crisis],” reported The New York Post.
Vir.

Nekdanji avstralski premier Paul Keating pa je ob tem povedal:

Worse, Keating argued, Geithner’s misjudgment had done terminal damage to the credibility of the IMF, with seismic geoeconomic consequences: “The IMF is the gun that can’t shoot straight. They’ve been making a mess of things for the last 20-odd years, and the greatest mess they made was in east Asia in 1997-98, so much so that no east Asian state will put its head in the IMF noose.”

Slednje je v bistvu srž današnjega problema. Institucionalna in siceršnja struktura mednarodne ekonomije, ki služi predvsem interesom gospodarskih elit Zahoda in (občasno) njihovim epigonom iz držav v razvoju, bolj malo pa tistim, ki v potu svojega obraza služijo kruh. Enako lahko rečemo za neoliberalno ideologijo učinkovitih trgov, ki služi kot ideološki aparat in apologija obstoječih razmerij.

Podobno diagnozo vpliva politik IMF na krizo lahko sicer preberemo tudi v Economistu.

Neoliberalni debakel v Estoniji

Čudno, prečudno! Kako tiho so dandanašnji vrli mladoekonomisti, ko beseda nanese na Irsko ali baltske države, še nedolgo tega svetle zglede, ki bi jim morala po njihovem mnenju Slovenija slediti. Kam pa, gospoda? Morda v dvoštevilčne primanjkljaje na tekočem računu? V besno zadolževanje, ki je te primanjkljaje financiralo? Morda v neoliberalno razprodajo domačih bank tujcem, ki so presrečni tiščali denar v žepe potrošnikom, da so se napihnili nepremičninski balončki? Ali pa v fiksni tečaj, ta nesmrten nasvet neoliberalcev, ki naj bi ukrotil inflacijo, pa je le spodbudil brezskrbno kopičenje dolgov v tujih valutah, prvi pogoj za krizo?

Medtem ko so neoliberalci še veselo razdirali žaltave v njim prijaznih medijih ter se trepljali po ramenih na spletni platformi za razpečevanje mladoekonomskih modrosti, je Drugi dom objavil pertinentno analizo estonskega čudeža in razkrinkal estonski zgled kot dolžniški mehurček, ki se bo kmalu razpočil. To je bilo pred letom dni.

Danes lahko v ugotovitvah referenčnega European Housing Review za prejšnje leto preberemo:

Property in Estonia was the worst performing market, where average residential prices dropped 23% in 2008, followed by the UK, where prices fell 18%.

Ko se je po naših krajih pred par leti sprehajal rekrut ameriškega neokonservativnega trobila American Enterprise Institute, nekdanji estonski premier Mart Laar, je tukajšnja neoliberalna srenja zasula medije s petjem hvalnic estonskemu modelu: enotna davčna stopnja, fiskni tečaj in privatizacija bank naj bi tudi Slovenijo popeljali v vrh Evrope, Slovenci bi lahko estonskemu ob bok postavili slovenski čudež.

Danes lahko vidimo, kakšne so posledice neoliberalnih politik, ki naj bi jih prevzela tudi Slovenija: največji nepremičninski balonček v Evropi. Preden kakšen neoliberalec sfantazira slovenski subprime v režiji državnih bank, naj pripomnim, da so 95 odstotkov posojil, ki so napihovala balonček, dale nordijske zasebne banke. Mimogrede, tudi prodaja državnih bank tujcem po estonskem zgledu je bila priljubljena tema mladoekonomistov. Tako naj bi se izognili posojilom za neproduktivne naložbe, ker država kao ne zna voditi bank, so vztrajali neoliberalci.

Da sedaj taisti modreci, potem ko jih je realnost grobo postavila na laž, v medijih še vedno pozirajo kot edini relevantni komentatorji na temo gospodarske politike, bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično.

Neoliberalni poskok v levo

Dolgo smo čakali in naposled le dočakali. Mladoekonomisti Polanec, Masten in Damijan, ne ravno sveta trojica neoliberalizma, prav gotovo pa njegovi trije mušketirji, so se v nedavnem ekspozeju presenetljivo (ali pa, glede na pregovorno gibkost nekaterih izmed njih, tudi ne) priklonili skandinavskemu modelu. Nobenega poziva h krčenju javne porabe in privatizaciji javnih servisov ni bilo zaslediti v njihovi analizi ukrepov za preboj kreditnega krča, nobenega mahanja z estonskimi ali irskimi zgledi, ki so bili tako v modi v dobrih časih. Kriza je ločila semena od plev in neoliberalni recepti so romali na kompost. Dobrodošli med razumne ekonomiste!

Takšen obrat v levo je morda presenetljiv, vendar pa v kriznih časih ni veliko prostora za ideološka prepucavanja. Kriza ni čas za brain-storming ali vaje v (neoliberalnem) slogu, ampak za pogumne in delujoče rešitve. Švedska je najprej z nacionalizacijo in nato s prenosom slabih terjatev na slabo banko učinkovito počistila svoj finančni sistem. Zakaj ne bi torej skandinavskega pristopa uporabili tudi doma – pa ne samo za banke, ampak, kot predlagajo zgoraj omenjeni, tudi za upgrade samega socialnega modela?

Seveda mladoekonomisti ne bodo nikoli priznali, da stališča menjavajo kot gate. Gre bolj za finese in spremembe v poudarkih. Igor Masten tako zatrjuje, da “ima zelo dobro razčiščene pojme o tem kakšna naj bo alokacijska in redistribucijska vloga države na eni strani, ter kakšna naj bo stabilizacijska na drugi.” Sam bi pripomnil, da redistribucijske (npr. davki in uporaba davkoplačevalskega denarja) in stabilizacijske (npr. vzpostavljanje trdnosti finančnega sistema) vloge države ne gre na vrat na nos ločevati, še posebej ne v primeru finančne krize.

Recimo, da je vrednost kapitala zavožene banke v resnici EUR 0, uprava pa uspe prepričati državo (npr. tako, da ne odpiše vseh dolgov, ki bi jih morala), da je ta EUR 10 milijonov. Država z dokapitalizacijo primakne EUR 90 milijonov in banka se iz propadlega podjetja čudežno prelevi v steber finančnega sistema. Obstoječi delničarji so pravkar profitirali na račun davkoplačevalcev – stabilizacija skozi redistribucijo.

Prav danes se podobne stvari dogajajo v ZDA. Banke, še posebej tiste, v katerih sedijo poslovni prijatelji članov ameriške administracije, dobivajo jamstva in dokapitalizacijske dolarje. Čeprav državni kapital pri tem nekoliko “razredči” vrednost delnic v lasti financarjev, lahko slednji kljub temu mirno spijo. Država jim je v žepe natlačila davkoplačevalski denar, namesto da bi jih v poduk in opomin izbrisala iz lastništva in banko preprosto nacionalizirala. Tako bi delničarji dobili dobro lekcijo – za pretekle ekscese in nezmerno bogatenje na račun celotnega gospodarstva lahko pričakujete kazen in ne usmiljenja.

Mladoekonomisti v svojem članku sicer operirajo s konceptom podržavljenja, vendar so neoliberalni refleksi pri njih očitno še vedno preveč živi, da bi nacionalizacijo brez zadržkov podprli tudi v praksi. Dokapitalizacija in odkup slabih terjatev s strani slabe banke nista podržavljenje, ampak ohranjanje (morda nesolventnih) bank in njihovih delničarjev pri življenju. Zakaj bi morali davkoplačevalci reševati lastnike bank, katerih pohlep je upravo prisilil v prevzemanje vse večjih tveganj? Če so se lastniki zakalkulirali tako, da banka brez države ne more preživeti, jih je treba izbrisati in banko preprosto nacionalizirati v celoti.

Čiščenje bank bi potem potekalo veliko lažje. Vsaj kar se NKBM in NLB tiče, bi z nacionalizacijo država lahko povozila ostale delničarje, belgijsko KBC v NLB in par institucionalnih investitorjev v NKBM, ter brez odvečnih diskusij, in po pošteni ceni, počistila s slabimi terjatvami.

Seveda lahko razumemo Damijana, Mastena in Polanca, da o čem takšnem niti ne razmišljajo. Pole papirja so porabili za zavzemanje za privatizacijo slovenskih bank, sedaj pa se lahko zgodi, da bo zaradi krize ves trud zaman. Realnost je grobo vdrla v teoretske modele in pokazala, da državno lastništvo v bankah ni a priori nekaj, kar je nujno slabo. Največji ekscesi so se dogajali v zasebnih tujih bankah in kljub poskusom sfantazirati nekaj, kar bi lahko poziralo kot slovenski subprime dizaster (npr. tajkunska posojila), je zelo verjetno, da jo bo Slovenija razmeroma poceni odnesla. Kljub veliki vlogi države v bankah – ali pa prav zaradi nje.

Medtem ko so predlogi mladoekonomistov za čiščenje bank zelo prijazni do tujih vlagateljev v slovenske banke, kot so KBC in tuji skladi v NKBM, si podobne milosti ne morejo obetati tisti, ki so jim taiste banke odobrile kredite. Namesto da bi država z nacionalizacijo kaznovala lastnike bank, ki so v času buma nepremišljeno delili kredite levo-desno, banke skoraj spravili na boben in ogrozili stabilnost finančnega sistema, bi morali biti po mnenju trojice kaznovani tisti, ki so kredite jemali.

Eden izmed predlogov je namreč, da banke, ki bi bile deležne državne pomoči, ne bi več financirala podjetij, katerih krediti so se skisali in zato padejo v kategorijo odkupljenih slabih terjatev. Brez da bi si predolgo razbijali glavo, lahko vidimo, v katero smer pes taco moli: bankam bi mladoekonomisti prepovedali, da refinancirajo posojila tajkunom.

Pustimo ob strani dejstvo, da je takšen predlog v okviru ekspozeja o načinih preboja kreditnega krča in vnovičnega zagona posojilne aktivnosti malodane čuden. Samo podjetja, kot so Mercator, Istrabenz, Merkur neposredno zaposlujejo okoli 30.000 ljudi. Zakaj bi njihovim lastnikom ravno v času krize še otežili dostop do kreditov, če pa gre za podjetja, katerih prispevek k slovenskemu BDP sploh ni zanemarljiv? Ni razvozlanje kreditnega vozla potrebno zato, da začno podjetja, tako velika kot mala, tajkunska ali ne, zopet normalno poslovati?

Seveda, mokre sanje slovenskih neoliberalcev bile vedno povezane z razprodajo slovenskega premoženja tujcem. Če bi bankam prepovedali dajati posojila tajkunom, bi morda ti bili prisiljeni prodati svoja podjetja. Hkrati bi z dokapitalizacijo in odkupom slabih terjatev država omogočila tujim bankirjem in skladom, ki so skupaj s slovenskimi žegnali z delnicami zavarovana posojila, da ostanejo v lastništvu slovenskih bank, čeprav so se izkazali za nič prida lastnike.

Vse kaže, da mladoekonomisti v krizi vidijo priložnost za poravnavo starih računov. Domače tajkune bi stisnili ob zid, tuje bankirje zasuli z davkoplačevalskim denarjem. Bomo morali namesto o neoliberalnem začeti govoriti o janičarskem refleksu?

Dvojezični neoliberalci na trdobučen način

Že ptički na vejah čivkajo, da ekonomisti, še posebej tisti neoliberalni, na gospodarstvo gledajo skozi očala, s katerih dioptrijo se je nekdo grdo poigral. Tako lahko v dobrih časih slišite neoliberalce pridigati o nenadkriljivi učinkovitosti trgov, na dolgo in široko razlagati dobrobiti tržnih mehanizmov in mastno pljuvati po vseh oblikah državnega (ali regulatornega) poseganja v delovanje prostega trga. Ko pa trg pokaže zobe in začno prenapihnjeni balončki pokati, so taisti tržni fundamentalisti v prvih bojnih vrstah, ko je treba državo opozarjati na nujnost znižanja obrestnih mer, zagotavljanje likvidnosti s kupovanjem toksičnih papirjev, reševanje bank in pumpanje državnega denarja v gospodarstvo.

Zdi se, da krepostni malikovalci neoliberalnega papeža Miltona Friedmana v kriznih časih pozabijo zaklinjati hipotezo učinkovitega trga in se kakor en mož oklenejo častitljivega Johna Maynarda Keynesa. Slednji je nekoč pikro pripomnil, da lahko trg ostane ne-umen dlje časa, kakor lahko vi ostanete solventni. In šele solventnost lastne denarnice ima za neoliberalne zastavonoše prednost pred dogmami (ne-umnostmi par excellence), ki narekujejo podleganje zakonitostim trga tako v dobrih kot slabih časih.

Ko cene delnic in nepremičnin letijo v nebo, boste le stežka našli neoliberalca, ki bi podvomil v sposobnost trga, da pravilno oceni vrednosti različnih kategorij premoženja. Neoliberalna srenja bo takrat raje nakladala o učinkoviti razpršitvi tveganj, ki jo je omogočil z regulatornimi domislicami neobremenjen in zato nadvse inovativen finančni trg. Morda kdo celo presenetil s teorijo o pogumni novi dobi (neo)liberalnega kapitalizma, kjer je inflacija le še slab spomin, saj centralni bančniki z mirno roko in zaupanjem v tržne mehanizme vodijo svetovno gospodarstvo k neslutenemu napredku.

Težava je le v tem, da ti centralni bančniki hipotezo učinkovitega trga uporabljajo le takrat, ko cene rastejo, saj lahko rečejo, da trg že ve, kaj dela, in da se v to ne bodo vmešavali. Ko pa balonček poči, je treba ne več tako učinkovitemu trgu priskočiti na pomoč z nižjimi obrestnimi merami in velikodušno uporabo davkoplačevalskega denarja za dokapitalizacijo bank, umiritev finančnih trgov in podporo cenam finančnega in drugega premoženja. Zgleda, da je v glavah neoliberalcev bogatenje financarjev nekakšno naravno stanje učinkovitega trga, njihov propad pa rezultat panike in ne morda zgrešenih naložbenih odločitev.

Trdnjava neoliberalizma, ZDA, so lep primer te dvojezične neoliberalne logike, ki finančnikom pusti proste roke v dobrih časih, v slabih časih pa roke zveže davkoplačevalcem, ki so hočeš-nočeš prisiljeni investirati v bančno-finančne podrtije. Ko se je konec 1980ih razpočil balonček t.i. junk bonds (visokodonosnih, a tveganih obveznic, s katerimi se je financiralo prevzeme), je Fed reagiral z močnim znižanjem obrestnih mer, ki so omogočile novo poceni zadolževanje. Ko se je v začetku novega tisočletja neslavno končal internetni bum, je Fed ponovno poplavil trge s poceni denarjem, ki so pripeljali do pregrevanja nepremičninskega trga. Osem let kasneje so, predvidljivo, obrestne mere na ničli, ameriški davkoplačevalci pa lahko v prihodnje pričakujejo višje davke na račun njihovega pregrešno dragega reševanja nasedlih bankirjev.
Nadaljuj z branjem…

Bo dovolj denarja?

Mediji se nekako niso preveč zavzeli, ko je minister za gospodarstvo Matej Lahovnik v petek dejal, da je likvidnost v tem trenutku glavni izziv za državni proračun.

Preprosteje povedano, država se mora vse bolj ukvarjati z vprašanjem, kje dobiti denar za ukrepe, ki jih je sprejela za boj proti gospodarski krizi. Trenutno je paket ukrepov težak okoli 800 milijonov evrov in v kolikor država nima dovolj denarja, da te ukrepe plača iz svojega žepa, si mora denar sposoditi na tujem.

Slovenski proračun je po uradnih podatkih sicer v minimalnem presežku, čeprav Računsko sodišče temu ugovarja. V vsakem primeru pa se bo morala država priklopiti na mednarodne finančne trge, če bo želela v napovedanem obsegu uresničiti svoje protikrizne ukrepe.

Finančno ministrstvo letos načrtuje zadolževanje v obsegu 2,8 milijarde evrov, kar bo javni dolg povečalo za skoraj pet odstotkov, na 23,9 odstotka BDP.

Slovenija tako že od decembra zbira ponudbe za posojilo v višini ene milijarde evrov, vendar so mednarodni finančni trgi obotavljivi. Še pred letom ali dvema bi milijarda slovenskih obveznic šla za med, danes pa so banke veliko bolj previdne. V proračunu torej zeva milijardna luknja. V primeru, da denarja ne bo, je pod vprašajem tudi načrtovan obseg javne porabe.

Trg sindiciranih posojil je tako rekoč mrtev, državne obveznice pa so zgubile sijaj netveganih papirjev. Rating agencije so nedavno povišale ocene tveganja za španski državni dolg, morda se podobno obeta Irski. Portugalska in Grčija imata težave s prodajo svojega dolga že dlje časa.

Lahko s tem računa tudi Slovenija? V zadnjih nekaj mesecih razlika med obrestnimi merami na slovenske in nemške državne obveznice vztrajno raste. Če bo Slovenija dobila denar, ga bo vsekakor plačala dražje.

“To je otroška igra.”

V času, ko človeška surovost in ideološka nadutost narekujeta nekaterim čustveno zakrnelim posameznikom, da ob vsakem ubitem otroku v Gazi na dan privlečejo abotna opravičila, prepisana s spletnih strani okupatorske vojske, je dobro pogledati, kaj o tem menijo v Izraelu. Kaj o tem menijo ljudje, Judje, ki o izraelski okupaciji in krvavih operacijah izraelske vojske pišejo že več let in so imeli kot (vojni) dopisniki priložnost stvari opazovati na terenu.

V kolikor nekateri zaradi nevednosti ponavljajo laži kamarile v Jeruzalemu, je to pač spomenik učinkovitosti izraelske propagande. Ta spomenik smo na tem blogu temeljito razrušili že večkrat. Vendar je narava človeka takšna, da se le stežka odreče predsodkom in implicitnemu rasizmu, ki mu je bil privzgojen v mladosti, medtem ko je bil njegov intelektualni razvoj zavrt s sicer visoko kalorično, a manjvredno medijsko dieto.

Zato želim, da si naslednje vrstice komentarja v izraelskem časniku Haaretz vzamemo k srcu in k njim pristopimo kot k pričevanju novinarja, ki ga je pokol prizadel kot Juda in človeka; zato, ker se zaveda, da ni prvi in še zdaleč ni zadnji. Napad na Gazo je otroška igra, pravi:

The fighting in Gaza is “war deluxe.” Compared with previous wars, it is child’s play – pilots bombing unimpeded as if on practice runs, tank and artillery soldiers shelling houses and civilians from their armored vehicles, combat engineering troops destroying entire streets in their ominous protected vehicles without facing serious opposition. A large, broad army is fighting against a helpless population and a weak, ragged organization that has fled the conflict zones and is barely putting up a fight. All this must be said openly, before we begin exulting in our heroism and victory.

This war is also child’s play because of its victims. About a third of those killed in Gaza have been children – 311, according to the Palestinian Health Ministry, 270 according to the B’Tselem human rights group – out of the 1,000 total killed as of Wednesday. Around 1,550 of the 4,500 wounded have also been children according to figures from the UN, which says the number of children killed has tripled since the ground operation began. Vir.

In potem besede, ki si jih ponovite vedno, ko boste trdosrčno parlamentirali o Hamasovi taktiki:

One can say Hamas hides among the civilian population, as if the Defense Ministry in Tel Aviv is not located in the heart of a civilian population, as if there are places in Gaza that are not in the heart of a civilian population. One can also claim that Hamas uses children as human shields, as if in the past our own organizations fighting to establish a country did not recruit children.

A significant majority of the children killed in Gaza did not die because they were used as human shields or because they worked for Hamas. They were killed because the IDF bombed, shelled or fired at them, their families or their apartment buildings. That is why the blood of Gaza’s children is on our hands, not on Hamas’ hands, and we will never be able to escape that responsibility.