Arhiv
Megazabavišče ali v katerem grmu tiči zajec (drugi del)
| 29. July 2007 | | kriptoproletarec
Tretji blok nasprotovanja gradnji megazabavišča temelji na nasprotovanju škodljivemu razvoju, ki daje prednost kvaliteti življenja pred indeksom gospodarske rasti. Ta blok je verjetno najmanj množičen, pa tudi en del (Primer goriško Društvo za kakovost bivanja) je v presečišču z drugim blokom, ki opozarja predvsem na razmah protipravnih in nemoralnih dejavnosti.
Prevladujoče ekonomistično prepričanje uči, da je edino merilo trg in denar. Torej kvaliteta zadeve bo določil trg, cena na njem in količina denarja, ki se bo uspešnemu podjetniku znašla na njegovem računu. Značilnost kapitalizma je njegov imperativ po neskončni akumulaciji kapitala. Kar po domače pomeni, da je potrebno vedno več producirati, pa naj gre za industrijske produkte ali pa turistične storitve. Megazabavišče naj bi nudilo predvsem slednje, posredno pa bi trošilo tudi industrijske produkte. Torej vzpostavlja se nova količina storitev, ki je dosedaj še ni bilo na trgu. Potrebno je samo še prepričati potrošnike, da to nujno potrebujejo oz. si to želijo. Megazabavišče naj bi prineslo novo vrednost, ne samo odvzelo tržni delež drugim igralnicam. Torej morajo ljudje še več trošiti.
Sedaj stopamo na trhla tla vrednotenja, kajti monetarna merila nas ne zadovoljujejo. Igralništvo samo ni produktivna dejavnost, ponuja prepakirano obliko hazarda, ki spremlja človeka že od pamtiveka. Nekako bi ga lahko postavili vzporedno s prostitucijo. Tudi ta ni zaželjena in marsikje prepovedana. Zasvojenost s hazardiranjem je prav tako škodljivo, saj uničuje posameznikovo oz. posamezničino zmožnost racionalnega delovanja, včasih pa lahko tudi ogrozi lastno materialno eksistenco. Zakaj torej spodbujat dejavnost, ki le relocira kapital od enega dela prebivalstva v drugi? Produkt je samo zabava s hazardom (če odmislimo za trenutek spremljajoče aktivnosti šov biznisa), nič več nič manj. Ena od možnih lokacij so Biljenski griči, kar pomeni, da bi morali uničiti velik del kmetijskih površin. Kmetijske površine prinašajo hrano, nujno potrebni element za človekovo bivanje in reprodukcijo. V tržni ekonomiji (oz. sodobni kapitalistični ekonomiji, tržna ekonomija je navsezadnje obstajala tudi v starem veku) je sicer zelo malo cenjena v primerjavi z žetoni v igralnicah, vendar ostaja nesporna. Medtem ko so produkti oz. storitve igralništva zelo sporni in ne nujno potrebni.
Produkcija in distribucija produkcije so preveč resne zadeve, da bi lahko zamahnili z roko in odmislili celoten projekt kot moralno sporen. Zame je predvsem ekonomsko sporen, saj ne prinaša nič koristnega oz. uporabna vrednost je zame minimalna. Ugovor bi seveda lahko bil, da je to samo moje subjektivno mnenje. Toda kaj je potem tisto objektivno mnenje? Ekonomski denarni kazalci? BDP? Če si sistem določi, da bo svojo uspešnost meril z določenimi kazalci, to še ne pomeni, da so ti kazalci objektivni, saj jih je postavil sam sistem. Tu ni zakona gravitacije.
Da ne bom na tem mestu spet predolg. Megazabavišče kot tako je nepotrebno, razvoj si je potrebno zagotoviti na drugačne načine. Z multiplikacijo blaga in storitev ni človeštvo nič bolj bogato.
Megazabavišče ali v katerem grmu tiči zajec
| 28. July 2007 | | kriptoproletarec
Igralniška industrija se je v naše kraje prikladla ob koncu 80-ih let, njen razmah je sovpadal s t.i. tranzicijo. Odraščali smo ob nastajanju vzporedne Nove Gorice, njene nočne dimenzije, ko se vanjo vsak večer pripelje nekaj tisoč gostov iz sosednje Italije. Zgražali smo se nad potrošniškimi navadami in aroganco vrstnikov, ki so začeli delati v igralnicah in prejemali nekajkrat višjo plačo od svojih staršev. Medtem smo se tudi na vse to navadili in dvojno življenje teče še naprej vzporedno. HIT plačuje visoke davke od katerih ima veliko korist Mestna občina Nova Gorica, visoki dohodki zaposlenih pa omogočajo večjo porabo in s tem razmah trgovine in storitev. Seveda od obiska nočnih gostov dobro živijo tudi okoliški gostinci in manjši igralni saloni.
Projekt megazabavišča je stara ideja, ki so si ga pri HIT-u zamislili že pred mnogimi leti. Visoka obdavčitev igralniške dejavnosti jih je odvrnila od investicije. Spomnim se arhitekturne diplomske naloge ene vrstnice, ki ga je HIT tudi odkupil. Ta je bil res futurističen in po svoje grozljiv. Diznejlend sredi breskvinih nasadov. Kakorkoli projekt je končno aktualen. Pojavil se je še tuj partner - ameriški Harrah’s Entertainment, ki naj ne bi samo vložil pol sredstev, ampak naj bi tudi postavil svojo upravo. Projekt naj bi privabil dodatne goste na Primorsko in tudi širšo Slovenijo, saj naj bi poleg igralništva nudili tudi ostale turistične storitve. Na podlagi dodatne ponudbe je vlada RS Slovenije pripravila predlog spremembe davčne zakonodaje, ki naj bi prepolovil davčno obremenitev za novi projekt. Mimogrede, gre za pisanje zakona ad personam, kar je precej sporna praksa.
Začetno navdušenje nad pravljičnim projektom, ki naj bi prinesel nekaj tisoč novih delovnih mest in posredno vplival na razvoj turistične dejavnosti, počasi plahni. Zagovorniki projekta stavijo na gospodarski razvoj, na njegovo nujnost, da v svetovni tekmi ne zaostanemo in da čimprej dosežemo standard zahodnih vzornikov. Nekateri zagovorniki projekta se zavzemajo za drugačno obdavčitev tudi za Hitove igralniške dejavnosti, saj bodo nekonkurenčni zaradi dvakrat višje davčne stopnje. Župani občin na Goriškem se zavzemajo za udeležbo v novi družbi in enako stopnjo dajatev kot jih prejemajo sedaj od HIT-a.
Nasprotnikev je veliko, kot je tudi veliko razlogov zakaj nasprotujejo projektu. Najprej je tu sam HIT oz. zaposleni v njem. HIT se upravičeno boji, da bo Megazabavišče pobralo del njihovih strank, tako da bo upadel promet v dosedanjih igralnicah. Zaposleni se bojijo za svoja delovna mesta in precej dobro plačane dohodke. Dvom, da bodo pogoji za delo v Megazabavišču tako dobri kot so v HITovih igralnicah, je več kot upravičen. Že sedaj so znotraj igralnic zelo različne politike glede dela. Medtem ko v Novi Gorici krupje večinoma ima pogodbo o zaposlitvi, pa mora v Kranjski gori odpreti s.p., da lahko dela kot krupje. Prikrita kršitev delovne zakonodaje, ki lahko služi kot model bodoči ameriški upravi.
Drugi veliki blok nasprotnikov je katoliški blok. Nova Slovenija se je že postavila proti projektu, zadržke ima tudi Slovenska ljudska stranka. Oglasile so se tudi katoliške organizacije iz sosednje Gorice, tudi škofovska konferenca ima svoje stališče. Glavni razlogi za nasprotovanje tičijo v strahu pred povečanjem kriminalitete, ki se pokriva tudi z moralnimi zapovedmi katoliške vere. Gre v glavnem za odvisnost od hazarda (ok, to še ni kaznivo), prostitucijo, pranje denarja in preprodaja ter uživanje prepovedanih drog. Če jih pranje denarja, res moti, nisem prepričan. Ne da bi se preveč nadrobno spuščali v dinamiko razvoja omenjenih ilegalnih ekonomskih dejavnosti lahko takoj ugotovimo, da so njihovi pomisleki upravičeni. Drugo vprašanje je, če so toliko škodljivi, da bi zaradi tega odpovedali celoten projekt. Dejstvo, da velikokrat legalna in ilegalna ekonomska dejavnost delujeta skupaj. Dejavnost nudenja prenočišča sodeluje z nelegalno računanje posteljnih storitev. Igranje v igralnici sovpada s pranjem “umazanega” denarja (oz. denarja, ki izvira iz ilegalnih dejavnosti npr. preprodaja drog, preprodaja ponarejenih industrijskih izdelkov). Problemi so resni, vendar se pojavljajo v vseh močnih finančnih centrih. Kjer se obrača veliko denarja, se obrača tudi “umazani” denar. Domnevamo, da bo država in policija glede prostitucije malo zamižala, saj gre za pomembno dopolnilno dejavnost, ki omogoča boljše počutje gostu in potrošniku ostalih legalnih storitev. Pri drogah bo verjetno manj prizanesljivosti, vendar bo uspešnost preprečevanja merjena v 10% in ne kaj dosti več. Za preprečevanje organizanega kriminala pa je potrebno visoko usposobljeno osebje, tako na policiji kot na tožilstvu. Tu pa je država že šibka in bo težko resneje posegla v to razvejeno dejavnost. Če zaključim glede tega problema, igralniška dejavnost prinaša s seboj več kriminalitete kot kakšna druga gospodarska dejavnost.
Tretje nasprotovanje je vprašanje samega razvoja in kam naša družba sploh želi priti. Kaj so naše prioritete in kaj bomo ponudili našim zanamcem? O tem problemu se bom posvetil v naslednjem prispevku, ker je potrebno malo daljše argumentiranje, kajti potrebno je spregovoriti tako o sedanjih vrednostnih usmeritvah kot o alternativnih vrednotah. O ekonomiji gospodarske rasti in o ekonomiji pravične distribucije produciranih dobrin. O željah posameznika in o generiranju želja.
(se nadaljuje)
Loading ...
