Arhiv
Ustvarjanje zgodovine
| 8. September 2007 | | kriptoproletarec
Medtem ko to pišem poteka proslava Zveze borcev ob obletnici osvoboditve Primorske. Ozvočenje imajo dovolj močno, da govorance sežejo preko cele Nove Gorice. No, izdatna doza nihilističnega psychobillya The Meteors mi omogoča zvočno izolacijo pred zunanjimi vdori.
Kar me v takih trenutkih zanima je ustvarjanje zgodovine. Zgodovina ne nastane v trenutku, ko se dogodek odvija, ampak šele z intepretacijo dogodka. Tako poznamo več zgodovin ali resnic. Partizanski boj je bil v preminulem sistemu povzdignjen v državni mit, ki je bil nedotakljiv. Ob razpadu prejšnje države se je ta mit delno umaknil ostalim mitom. Eden tak novodobni mit je mit o TIGR-u, odporniški organizaciji za časa fašistične Italije, ki je z nasiljem in propagando podtalno delovala na območju Primorske. Ni mogoče spregledati dejstva, da je namen trenutne oblasti s povečanjem pomena gibanju TIGR zamegliti mit o partizanstvu. Hkrati s favoriziranjem novega državotvornega mita razgradnja prejšnjega poteka še s sodnomedicijsko arheologijo na drugem koncu države. Poboji kažejo na delovanje nekdanje partizanske vojske. Pri tem se takoj povleče enačaje in sinonime. Tako postajajo partizani zločinci, ostali pa žrtve. TIGR so pa good guys, brez madeža na sebi. Dejstvo, da se je TIGR postavil proti fašizmu. Kot je tudi dejstvo, da je sodeloval z italijansko komunistično partijo. Kljub temu pa se obseg delovanja te organizacije ne more primerjati z obsegom delovanja partizanskega gibanja. Povojno nasilje je bilo nasilje vzpostavitve nove države. Poleg maščevanja so bile razmere vse prej kot gotove. Dovolj je pomisliti na grško državljansko vojno, ki je potekala vse do leta 1948. Odločitev za fizično likvidacijo je bil tudi pragmatičen ukrep. Grozljiv, a političen. Vendar pa ne moremo enačiti ne samo partizanske borbe, niti revolucije, s temi poboji. Ideja revolucija je bila v preobrazbi produkcije, večji svobodi in enakopravnosti kot so jo bili ljudje deležni pred drugo svetovno vojno. In zaradi tega jo je veliko ljudi podprlo, ne pa zaradi strahu pred terorjem.
Nekateri bi še raje postavili domobransko gibanje na piedestal, vendar se zavedajo, da bi to težko prišlo skozi. Korenine tega gibanja ne segajo v vaške straže, ampak v filonacistične ideje pred drugo svetovno vojno. Leon Rupnik je napisal antisemitski esej v slogu aktualnih nacionalsocialističnih idej. Pa tudi o vlogi Cerkve v podpori fašističnega državnega udara v Španiji bi se dalo kaj napisati. No, nekateri bi radi bili samo žrtve, katerih grehi so samo zmote ali pa še to ne.
Dvojna ali nikakršna merila
| 7. September 2007 | | kriptoproletarec
Bližnji vzhod je nevsahljiva zbirka novic in zgodb. Meje niso prepustne samo za domnevne teroriste, begunce in poštene tihotapce, ampak očitno tudi za bombnike. Izraeska letala so zopet “zašla” globoko na sirsko ozemlje. Sirija je za zaščito svojega ozemlja uporabila protiletalski ogenj, na kar so letala odgovorila z odvrtjem bomb. Izrael si lasti pravico, da lahko kjerkoli intervenira, če ocenjuje, da s tem prepreči napade nanj. Preventivna vojna ni samo v domeni ZDA, ampak jo Izrael uporablja že od svojega nastanka. Preventivno zapiranje Palestincev brez obtožnic, preventivno rušenje naselij, preventivno maščevanje nad družinskimi člani obtoženih terorističnih napadov, izvensodne likvidacije itd. Kršitev različnih pravnih vej je preveč za naštevati.
Ob tem pa Izrael še vedno okupira Golansko planoto, ki je del sirske države. Združeni narodi pa nič. Kritiki izraelske politike pa so označeni za antisemite, naciste in podobne vedno priročne oznake. Holokavst ne more in ne sme biti carta bianca za vse zločine s strani izraelske države.
Kdo je v mojem računalniku?
| 6. September 2007 | | kriptoproletarec
Terorizem je zopet dober izgovor za poostritev nadzora nad posameznikom. V Nemčiji zopet padajo ideje, da bi v posebnih primerih dovolili preiskavo osebnih računalnikov preko spleta. Ne dvomim, da so ti posebni primeri precej raztegljivi pojmi, ki se jih da prilagoditi situaciji primerno. No, sej argumenti so pa znani. To bo samo za teroriste, pa kriminalce, pošteni narod se nima kej bat.
Grožnja splošne stavke
| 6. September 2007 | | kriptoproletarec
Inflacija se zopet dotika vsakdanjega življenja vsakdanjika. Kratek je človeški spomin in inflacijo so nekateri večni optimisti že arhivirali med zgodovinsko kolateralno škodo nekih prejšnjih časov. Bolj pozoren opazovalec bi ugotovil, da je inflacija zgodovinski proces. Primerjajte realno vrednost dolarja pred 30imi leti in danes. Sicer pa je za življenje navadnega delavca in ostalih pripadnikov manj premožnih skupin pomembnejša realna vrednost njegovih dohodkov. Inflacija ni tako zelo moteča, če se plače večajo sorazmerno ali še močneje od inflacije.
Zahteva sindikatov so pričakovane. Plače naj se uskladijo z inflacijo in produktivnostjo. V nasprotnem primeru napoveduje največji slovenski sindikat splošno stavko. Vsekakor legitimna zahteva podkrepljena z edinim resničnim orožjem, ki ga resen sindikat ima. Stavke v posameznem podjetju so omejene in jim je namenjena žalostna usoda. Splošna stavka po celi državi je pa nekaj povsem drugega. Z usklajeno akcijo se lahko ohromi delovanje celotnega gospodarstva in tudi same države.
Dežurni apologeti interesov kapitala bodo sedaj zagnali vik in krik. Ne smemo popuščati pred komunističnim izsiljevanjem. Take sindikalne grožnje spadajo v zgodovino. In podoben blablabla. Dejstvo je, da so pozivi k zmanjšanju želje po dobičkih, ki jih podajajo nekateri nedonošenčki politike in civilne družbe, glas vpijočega v puščavi. Le zakaj bi nekdo, ki denar vlaga v delnice in sklade, pričakoval kaj manj kot čim večji zaslužek. Razširjenost vlaganja kapitala med prebivalci Slovenije dokazuje, da želja po hitrem zaslužku obstaja. And is here to stay! Drnovškove misli o svetovnem miru so manj utopične kot zgoraj omenjeni pozivi!
Kapital razume samo govorico nasilja. Splošna stavka je najmočnejše orožje proti nepravični delitvi bogastva, katerega vzorec ohranjajo najnovejše podražitve. Georges Sorel je že leta 1908 napisal, da so politiki in kapitalisti boječa bitja. Splošna stavka naj bo orožje, katero naj izboljša položaj navadnih ljudi. Pa četudi Rode odpridiga, da je potrebno biti lojalni do oblasti.
Danes Irak, jutri Iran, pojutrišnjem Sirija
| 3. September 2007 | | kriptoproletarec
O napadu ZDA na Iran se vedno več piše in govori. Verjetno bo šlo samo za zračni napad, kar pa ne bo ostalo brez posledic na zemlji v Iraku in Afganistanu. Ali bo slovenska vlada v primeru poslabšanja varnostnih razmer zaradi ameriških vojaških akcij odpoklicala slovensko vojsko iz omenjenih področij?
Barnett Rubin reported on Global Affairs blog that one of the leading neo-conservative institutions has “instructions” from Dick Cheney’s office to “roll out a campaign for war with Iran in the week after Labor Day; it will be coordinated with the American Enterprise Institute, the Wall Street Journal, the Weekly Standard, Commentary, Fox, and the usual suspects. It will be heavy sustained assault on the airwaves, designed to knock public sentiment into a position from which a war can be maintained. Evidently they don’t think they’ll ever get majority support for this - they want something like 35-40 percent support, which in their book is ‘plenty.’”
Vrnitev najemniške vojske
| 31. August 2007 | | kriptoproletarec
Zgodovinski pojavi se včasih res pojavljajo ciklično. Francoska revolucija je sprožila mobilizacijo naroda v imenu države. Francija je prva uvedla naborniško vojsko. Pred tem so države najemale vojake in pri tem nacionalnost niti ni bila tako važna. Dve stoletji sta se odvrteli in zoper se naborniška vojska umika. V Sloveniji smo že pred leti ukinili naborniški sistem. Vse več je poklicnih oz. najemniških državnih vojsk. Poleg teh pa se je pojavila zasebna iniciativa, ki je vedno po tihem delovala. Dogs of war, bi jim rekli Angloameričani. Ko slišimo, da so v Iraku zajeli uslužbence varnostne agencije, si lahko predstavljamo, da gre za pripadnika najemniške vojske. Blackwater je eno tako podjetje, ki prodaja svoje usluge med drugim tudi v Iraku.
Umik iz Iraka kot napad na Iran
| 23. August 2007 | | kriptoproletarec
Pred časom so ZDA napovedale, da bodo na seznam terorističnih organizacij uvrstile tudi iransko Revolucionarno gardo. Ni v navadi, da bi se na tak seznam uvrstile organizacije, ki so del državne oblasti. Nekateri smatrajo, da takšna dejanja smrdijo po vojaških operacijah proti Iranu.
Bivši analitik CIA-e Ray McGovern smatra, da je vojna možna. Četudi se zdi nora ideja, da bi vojaško nikakor ne vsemogočne ZDA zmogle obvladati Iran, ki je še večja in močnejša država kot Irak, pa avtor smatra, da se trenutna administracija nikakor ne obnaša vedno racionalno. Tako da je še ena vojna čisto mogoča. Sicer pa imajo ameriški volivci itak raje republikanskega predsednika, ko je “America under attack”. Naslednje leto so pa nove volitve.
Celotna analiza.
Čemu in komu predsedniške volitve?
| 15. August 2007 | | kriptoproletarec
Čas kislih kumaric in pasjih dni nam krajšajo morebitni kandidati na predsedniških volitvah. Ustavna ureditev Republike Slovenije namenja predsedniku protokolarno funkcijo z nekaterimi manjšimi pristojnostmi kot so predlaganje guvernerja Banke Slovenije. Nikakor pa nima izvršilne oblasti, ki je popolnoma v domeni vlade. Posredno pa na izvršilno oblast seveda vpliva zakonodajna oblast v podobi Državnega zbora. Toliko o delitvi oblasti v naši domovini.
Bolj zanimivo je vprašanje, kaj je torej izkupiček zmage na prihajajočih volitvah. Ker je predsednik le simbol, predstavnik vseh državljanov republike, gre za osvojitev simbola. Torej za prikazati katera politična opcija lahko to simbolno moč osvoji. Ljudje se seveda odločajo na teh volitvah bolj glede na kandidata kot glede na politično opcijo, ki kandidata podpira. Vendar pa sami kandidati izžarevajo nek vrednostni sistem v katerem se volivci prepoznajo.
Pa pojdimo po vrsti: Peterle je tipičen predstavnik zdravorazumskega pogleda na svet, zdravega načina zabave (+alkohola, ki ni škodljiva snov, ampak tradicija, sic). Hkrati kot bivši predsednik Demosove vlade računa na vse nostalgike in spomeničarje borbe za osamosvojitev. Zaenkrat mu zmaga v prvem krogu ne uide, saj nima protikandidata, ki bi gojil podoben življenjski slog.
Danilo Turk je kopija Boruta Pahorja. Človek bi jih skoraj zamenjal. Tako na daleč. Kandidat ima za sabo diplomatsko kariero, poleg tega pa predava še mednarodno pravo. Torej prepričal bo vse nadebudne sredince, tiste, ki se nikoli ne znajo postaviti ne na eno, ne na drugo stran. Za tiste, ki ne znajo reči ne. In niti ja, ko je nujno potrebno. Aristokrat, ki bo lovil plebejce na finte.
Gaspari je ekonomist, torej strokovnjak. Njega bodo podprli vsi, ki so ponotranjili ekonomistični pogled na svet. Torej svet matric, SWOT analiz, borznih rekordov, podjetništvu prijaznega okolja. Kandidat za ljubitelje strokovnjakov, avtoritet z pedigrejem.
Jelinčič bo privabil vse večne godrnjače, ljubitelje bobu bob izrekov, malikovalce svete slovenske zemlje. Ne uide mu nekaj odstotkov in dobra reklama za njegovo stranko, ki bo naslednje leto spet naskakovala svojo pozicijo v Državnem zboru.
Potem je še kar nekaj manj znanih kandidatov, ki bodo pritegnili razne družbene manjšine.
Elena Pečarič lahko računa na radikale in levičarje, ki ne vidijo več smisla v podpiranju Pahorjevih in LDSovih desno sredinskih politik. Njeni volivci pa dobo v drugem krogu resignirano obkrožili kandidata samoimenovane levice.
Artur Štern lahko računa na glasove samskih individualistk in individualistov urbanih okolij, ki so sam svoj mojster in ne poznajo kompromisov. Ne potrebujejo jih, ker so sami dovolj pametni. Ljubitelji in ljubiteljice kolumn Vesne Milek bodo njegovi volivci.
Ostali tudi lahko računajo na svojo peščico volivcev. Poleg žlahte jih bodo volili še ljudje, ki se bodo prepoznali v njihovem psihološkem profilu. Ali pa bodo oddali glas iz protesta največjemu domnevnemu luzerju.
Raznolikost kandidatov torej obeta predvsem medijski cirkus, ki bo na koncu sproduciral novega očeta naroda. V katerem se pa večina itak ne bo prepoznala in mirno čakala na naslednji konec mandata.
Transformerji v Koaliciji voljnih
| 4. August 2007 | | kriptoproletarec
Glede na popularnost filma Transformers med blogerji ponujam v branje naslednjo kritiko njegovega ideološkega delovanja.
vir
LDS - stranka sredine?
| 3. August 2007 | | kriptoproletarec
V 30. številki Mladine z dne 28. julija 2007 je bil objavljen intervju z novo predsednico LDS-a Katarino Kresal, ki marsikaj pojasni glede nove (ali stare?) usmeritve omenjene politične stranke. V intervjuju je nekaj bistvenih točk iz katerih lahko razberemo, kje Kresalova in kompanija stojijo in za kaj se zavzemajo. Ostalo je seveda balast v stilu Boruta Pahorja.
V enem izmed odgovorov opredeli, da niso ne levica, ne desnica, temveč razvojno naravnana stranka. Nekako po starem geslu, ne levo, ne desno, naprej. Še ena prežvečena tretja pot. Pričakovan odgovor, kajti volivce bodo iskali okoli abstraktne sredine. Torej manj levičarskih volivcev in več neopredeljenih (”razvojno” naravnanih?) volivcev.
Seveda nas zanima, kaj pojmuje pod razvoj. Nekako lahko razumemo, da bo sledila tekovinam neoliberalizma. Glavni očitek vladi je namreč nedokončanje privatizacije in slab izkoristek gospodarske konjukture. Seveda je tudi za omejitev delavskih apetitov pri plačah, saj ovirajo razvoj. Iz osnov ekonomske teorije nam je jasno, da je najboljši možen razvoj, če so plače čim nižje. Pač stroški produkcije in nič drugega. Na vprašanje o visokih dohodkih pa pričakovan odgovor, pogojen z njeno razredno pripadnostjo. Visoka odgovornost, obveznost, trdo delo menedžerjev.
Prav tako ne odgovori na konkretno vprašanje glede Bajukove davčne reforme, ki je nekoliko razbremenila najvišje sloje. Tu sploh ne poda odgovora, kakšno je njeno ali strankino stališče, ampak nekaj naklada o nujnosti davčnih reform. Pozna se jih odvetniška šola.
Na koncu poda misel, da so pri LDS veliko jasnejši kot pri SD-ju, kar pa ji glede na njeno neodgovarjanje na nekatera konkretna vprašanja ne bi morali popolnoma pritrditi.
Kakorkoli, LDS je liberalna stranka (pravna država, ločitev cerkev od države, pravice homoseksualcev itd.), hkrati pa tudi stranka kapitala. Nobene potrebe ni, da se jo uvršča na levico. Pod Kacinom so poskušali prevzeti nekatere socialdemokratske usmeritve, vendar z novim vodstvom se vračajo k bolj tradicionalni liberalistični usmeritvi. Glede na to, da se Pahor tudi raje vidi na sredini kot na levici, prepričanim levičarjem (verjetno ogrožena živalska vrsta) na volitvah ne ostane drugega kot voliti manjše zlo ali pa dati svoj glas manjšim neparlamentarnim strankam in upati, da se zgodi čudež.
Loading ...
