Arhiv
Grožnja splošne stavke
| 6. september 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
Inflacija se zopet dotika vsakdanjega življenja vsakdanjika. Kratek je človeški spomin in inflacijo so nekateri večni optimisti že arhivirali med zgodovinsko kolateralno škodo nekih prejšnjih časov. Bolj pozoren opazovalec bi ugotovil, da je inflacija zgodovinski proces. Primerjajte realno vrednost dolarja pred 30imi leti in danes. Sicer pa je za življenje navadnega delavca in ostalih pripadnikov manj premožnih skupin pomembnejša realna vrednost njegovih dohodkov. Inflacija ni tako zelo moteča, če se plače večajo sorazmerno ali še močneje od inflacije.
Zahteva sindikatov so pričakovane. Plače naj se uskladijo z inflacijo in produktivnostjo. V nasprotnem primeru napoveduje največji slovenski sindikat splošno stavko. Vsekakor legitimna zahteva podkrepljena z edinim resničnim orožjem, ki ga resen sindikat ima. Stavke v posameznem podjetju so omejene in jim je namenjena žalostna usoda. Splošna stavka po celi državi je pa nekaj povsem drugega. Z usklajeno akcijo se lahko ohromi delovanje celotnega gospodarstva in tudi same države.
Dežurni apologeti interesov kapitala bodo sedaj zagnali vik in krik. Ne smemo popuščati pred komunističnim izsiljevanjem. Take sindikalne grožnje spadajo v zgodovino. In podoben blablabla. Dejstvo je, da so pozivi k zmanjšanju želje po dobičkih, ki jih podajajo nekateri nedonošenčki politike in civilne družbe, glas vpijočega v puščavi. Le zakaj bi nekdo, ki denar vlaga v delnice in sklade, pričakoval kaj manj kot čim večji zaslužek. Razširjenost vlaganja kapitala med prebivalci Slovenije dokazuje, da želja po hitrem zaslužku obstaja. And is here to stay! Drnovškove misli o svetovnem miru so manj utopične kot zgoraj omenjeni pozivi!
Kapital razume samo govorico nasilja. Splošna stavka je najmočnejše orožje proti nepravični delitvi bogastva, katerega vzorec ohranjajo najnovejše podražitve. Georges Sorel je že leta 1908 napisal, da so politiki in kapitalisti boječa bitja. Splošna stavka naj bo orožje, katero naj izboljša položaj navadnih ljudi. Pa četudi Rode odpridiga, da je potrebno biti lojalni do oblasti.
Danes Irak, jutri Iran, pojutrišnjem Sirija
| 3. september 2007 | Svet | kriptoproletarec
O napadu ZDA na Iran se vedno več piše in govori. Verjetno bo šlo samo za zračni napad, kar pa ne bo ostalo brez posledic na zemlji v Iraku in Afganistanu. Ali bo slovenska vlada v primeru poslabšanja varnostnih razmer zaradi ameriških vojaških akcij odpoklicala slovensko vojsko iz omenjenih področij?
Barnett Rubin reported on Global Affairs blog that one of the leading neo-conservative institutions has “instructions” from Dick Cheney’s office to “roll out a campaign for war with Iran in the week after Labor Day; it will be coordinated with the American Enterprise Institute, the Wall Street Journal, the Weekly Standard, Commentary, Fox, and the usual suspects. It will be heavy sustained assault on the airwaves, designed to knock public sentiment into a position from which a war can be maintained. Evidently they don’t think they’ll ever get majority support for this - they want something like 35-40 percent support, which in their book is ‘plenty.’”
Vrnitev najemniške vojske
| 31. avgust 2007 | Svet | kriptoproletarec
Zgodovinski pojavi se včasih res pojavljajo ciklično. Francoska revolucija je sprožila mobilizacijo naroda v imenu države. Francija je prva uvedla naborniško vojsko. Pred tem so države najemale vojake in pri tem nacionalnost niti ni bila tako važna. Dve stoletji sta se odvrteli in zoper se naborniška vojska umika. V Sloveniji smo že pred leti ukinili naborniški sistem. Vse več je poklicnih oz. najemniških državnih vojsk. Poleg teh pa se je pojavila zasebna iniciativa, ki je vedno po tihem delovala. Dogs of war, bi jim rekli Angloameričani. Ko slišimo, da so v Iraku zajeli uslužbence varnostne agencije, si lahko predstavljamo, da gre za pripadnika najemniške vojske. Blackwater je eno tako podjetje, ki prodaja svoje usluge med drugim tudi v Iraku.
Umik iz Iraka kot napad na Iran
| 23. avgust 2007 | Svet | kriptoproletarec
Pred časom so ZDA napovedale, da bodo na seznam terorističnih organizacij uvrstile tudi iransko Revolucionarno gardo. Ni v navadi, da bi se na tak seznam uvrstile organizacije, ki so del državne oblasti. Nekateri smatrajo, da takšna dejanja smrdijo po vojaških operacijah proti Iranu.
Bivši analitik CIA-e Ray McGovern smatra, da je vojna možna. Četudi se zdi nora ideja, da bi vojaško nikakor ne vsemogočne ZDA zmogle obvladati Iran, ki je še večja in močnejša država kot Irak, pa avtor smatra, da se trenutna administracija nikakor ne obnaša vedno racionalno. Tako da je še ena vojna čisto mogoča. Sicer pa imajo ameriški volivci itak raje republikanskega predsednika, ko je “America under attack”. Naslednje leto so pa nove volitve.
Celotna analiza.
Čemu in komu predsedniške volitve?
| 15. avgust 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
Čas kislih kumaric in pasjih dni nam krajšajo morebitni kandidati na predsedniških volitvah. Ustavna ureditev Republike Slovenije namenja predsedniku protokolarno funkcijo z nekaterimi manjšimi pristojnostmi kot so predlaganje guvernerja Banke Slovenije. Nikakor pa nima izvršilne oblasti, ki je popolnoma v domeni vlade. Posredno pa na izvršilno oblast seveda vpliva zakonodajna oblast v podobi Državnega zbora. Toliko o delitvi oblasti v naši domovini.
Bolj zanimivo je vprašanje, kaj je torej izkupiček zmage na prihajajočih volitvah. Ker je predsednik le simbol, predstavnik vseh državljanov republike, gre za osvojitev simbola. Torej za prikazati katera politična opcija lahko to simbolno moč osvoji. Ljudje se seveda odločajo na teh volitvah bolj glede na kandidata kot glede na politično opcijo, ki kandidata podpira. Vendar pa sami kandidati izžarevajo nek vrednostni sistem v katerem se volivci prepoznajo.
Pa pojdimo po vrsti: Peterle je tipičen predstavnik zdravorazumskega pogleda na svet, zdravega načina zabave (+alkohola, ki ni škodljiva snov, ampak tradicija, sic). Hkrati kot bivši predsednik Demosove vlade računa na vse nostalgike in spomeničarje borbe za osamosvojitev. Zaenkrat mu zmaga v prvem krogu ne uide, saj nima protikandidata, ki bi gojil podoben življenjski slog.
Danilo Turk je kopija Boruta Pahorja. Človek bi jih skoraj zamenjal. Tako na daleč. Kandidat ima za sabo diplomatsko kariero, poleg tega pa predava še mednarodno pravo. Torej prepričal bo vse nadebudne sredince, tiste, ki se nikoli ne znajo postaviti ne na eno, ne na drugo stran. Za tiste, ki ne znajo reči ne. In niti ja, ko je nujno potrebno. Aristokrat, ki bo lovil plebejce na finte.
Gaspari je ekonomist, torej strokovnjak. Njega bodo podprli vsi, ki so ponotranjili ekonomistični pogled na svet. Torej svet matric, SWOT analiz, borznih rekordov, podjetništvu prijaznega okolja. Kandidat za ljubitelje strokovnjakov, avtoritet z pedigrejem.
Jelinčič bo privabil vse večne godrnjače, ljubitelje bobu bob izrekov, malikovalce svete slovenske zemlje. Ne uide mu nekaj odstotkov in dobra reklama za njegovo stranko, ki bo naslednje leto spet naskakovala svojo pozicijo v Državnem zboru.
Potem je še kar nekaj manj znanih kandidatov, ki bodo pritegnili razne družbene manjšine.
Elena Pečarič lahko računa na radikale in levičarje, ki ne vidijo več smisla v podpiranju Pahorjevih in LDSovih desno sredinskih politik. Njeni volivci pa dobo v drugem krogu resignirano obkrožili kandidata samoimenovane levice.
Artur Štern lahko računa na glasove samskih individualistk in individualistov urbanih okolij, ki so sam svoj mojster in ne poznajo kompromisov. Ne potrebujejo jih, ker so sami dovolj pametni. Ljubitelji in ljubiteljice kolumn Vesne Milek bodo njegovi volivci.
Ostali tudi lahko računajo na svojo peščico volivcev. Poleg žlahte jih bodo volili še ljudje, ki se bodo prepoznali v njihovem psihološkem profilu. Ali pa bodo oddali glas iz protesta največjemu domnevnemu luzerju.
Raznolikost kandidatov torej obeta predvsem medijski cirkus, ki bo na koncu sproduciral novega očeta naroda. V katerem se pa večina itak ne bo prepoznala in mirno čakala na naslednji konec mandata.
Transformerji v Koaliciji voljnih
| 4. avgust 2007 | (Pop)kultura | kriptoproletarec
Glede na popularnost filma Transformers med blogerji ponujam v branje naslednjo kritiko njegovega ideološkega delovanja.
vir
LDS - stranka sredine?
| 3. avgust 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
V 30. številki Mladine z dne 28. julija 2007 je bil objavljen intervju z novo predsednico LDS-a Katarino Kresal, ki marsikaj pojasni glede nove (ali stare?) usmeritve omenjene politične stranke. V intervjuju je nekaj bistvenih točk iz katerih lahko razberemo, kje Kresalova in kompanija stojijo in za kaj se zavzemajo. Ostalo je seveda balast v stilu Boruta Pahorja.
V enem izmed odgovorov opredeli, da niso ne levica, ne desnica, temveč razvojno naravnana stranka. Nekako po starem geslu, ne levo, ne desno, naprej. Še ena prežvečena tretja pot. Pričakovan odgovor, kajti volivce bodo iskali okoli abstraktne sredine. Torej manj levičarskih volivcev in več neopredeljenih (”razvojno” naravnanih?) volivcev.
Seveda nas zanima, kaj pojmuje pod razvoj. Nekako lahko razumemo, da bo sledila tekovinam neoliberalizma. Glavni očitek vladi je namreč nedokončanje privatizacije in slab izkoristek gospodarske konjukture. Seveda je tudi za omejitev delavskih apetitov pri plačah, saj ovirajo razvoj. Iz osnov ekonomske teorije nam je jasno, da je najboljši možen razvoj, če so plače čim nižje. Pač stroški produkcije in nič drugega. Na vprašanje o visokih dohodkih pa pričakovan odgovor, pogojen z njeno razredno pripadnostjo. Visoka odgovornost, obveznost, trdo delo menedžerjev.
Prav tako ne odgovori na konkretno vprašanje glede Bajukove davčne reforme, ki je nekoliko razbremenila najvišje sloje. Tu sploh ne poda odgovora, kakšno je njeno ali strankino stališče, ampak nekaj naklada o nujnosti davčnih reform. Pozna se jih odvetniška šola.
Na koncu poda misel, da so pri LDS veliko jasnejši kot pri SD-ju, kar pa ji glede na njeno neodgovarjanje na nekatera konkretna vprašanja ne bi morali popolnoma pritrditi.
Kakorkoli, LDS je liberalna stranka (pravna država, ločitev cerkev od države, pravice homoseksualcev itd.), hkrati pa tudi stranka kapitala. Nobene potrebe ni, da se jo uvršča na levico. Pod Kacinom so poskušali prevzeti nekatere socialdemokratske usmeritve, vendar z novim vodstvom se vračajo k bolj tradicionalni liberalistični usmeritvi. Glede na to, da se Pahor tudi raje vidi na sredini kot na levici, prepričanim levičarjem (verjetno ogrožena živalska vrsta) na volitvah ne ostane drugega kot voliti manjše zlo ali pa dati svoj glas manjšim neparlamentarnim strankam in upati, da se zgodi čudež.
Megazabavišče ali v katerem grmu tiči zajec (drugi del)
| 29. julij 2007 | Razno | kriptoproletarec
Tretji blok nasprotovanja gradnji megazabavišča temelji na nasprotovanju škodljivemu razvoju, ki daje prednost kvaliteti življenja pred indeksom gospodarske rasti. Ta blok je verjetno najmanj množičen, pa tudi en del (Primer goriško Društvo za kakovost bivanja) je v presečišču z drugim blokom, ki opozarja predvsem na razmah protipravnih in nemoralnih dejavnosti.
Prevladujoče ekonomistično prepričanje uči, da je edino merilo trg in denar. Torej kvaliteta zadeve bo določil trg, cena na njem in količina denarja, ki se bo uspešnemu podjetniku znašla na njegovem računu. Značilnost kapitalizma je njegov imperativ po neskončni akumulaciji kapitala. Kar po domače pomeni, da je potrebno vedno več producirati, pa naj gre za industrijske produkte ali pa turistične storitve. Megazabavišče naj bi nudilo predvsem slednje, posredno pa bi trošilo tudi industrijske produkte. Torej vzpostavlja se nova količina storitev, ki je dosedaj še ni bilo na trgu. Potrebno je samo še prepričati potrošnike, da to nujno potrebujejo oz. si to želijo. Megazabavišče naj bi prineslo novo vrednost, ne samo odvzelo tržni delež drugim igralnicam. Torej morajo ljudje še več trošiti.
Sedaj stopamo na trhla tla vrednotenja, kajti monetarna merila nas ne zadovoljujejo. Igralništvo samo ni produktivna dejavnost, ponuja prepakirano obliko hazarda, ki spremlja človeka že od pamtiveka. Nekako bi ga lahko postavili vzporedno s prostitucijo. Tudi ta ni zaželjena in marsikje prepovedana. Zasvojenost s hazardiranjem je prav tako škodljivo, saj uničuje posameznikovo oz. posamezničino zmožnost racionalnega delovanja, včasih pa lahko tudi ogrozi lastno materialno eksistenco. Zakaj torej spodbujat dejavnost, ki le relocira kapital od enega dela prebivalstva v drugi? Produkt je samo zabava s hazardom (če odmislimo za trenutek spremljajoče aktivnosti šov biznisa), nič več nič manj. Ena od možnih lokacij so Biljenski griči, kar pomeni, da bi morali uničiti velik del kmetijskih površin. Kmetijske površine prinašajo hrano, nujno potrebni element za človekovo bivanje in reprodukcijo. V tržni ekonomiji (oz. sodobni kapitalistični ekonomiji, tržna ekonomija je navsezadnje obstajala tudi v starem veku) je sicer zelo malo cenjena v primerjavi z žetoni v igralnicah, vendar ostaja nesporna. Medtem ko so produkti oz. storitve igralništva zelo sporni in ne nujno potrebni.
Produkcija in distribucija produkcije so preveč resne zadeve, da bi lahko zamahnili z roko in odmislili celoten projekt kot moralno sporen. Zame je predvsem ekonomsko sporen, saj ne prinaša nič koristnega oz. uporabna vrednost je zame minimalna. Ugovor bi seveda lahko bil, da je to samo moje subjektivno mnenje. Toda kaj je potem tisto objektivno mnenje? Ekonomski denarni kazalci? BDP? Če si sistem določi, da bo svojo uspešnost meril z določenimi kazalci, to še ne pomeni, da so ti kazalci objektivni, saj jih je postavil sam sistem. Tu ni zakona gravitacije.
Da ne bom na tem mestu spet predolg. Megazabavišče kot tako je nepotrebno, razvoj si je potrebno zagotoviti na drugačne načine. Z multiplikacijo blaga in storitev ni človeštvo nič bolj bogato.
Megazabavišče ali v katerem grmu tiči zajec
| 28. julij 2007 | Razno | kriptoproletarec
Igralniška industrija se je v naše kraje prikladla ob koncu 80-ih let, njen razmah je sovpadal s t.i. tranzicijo. Odraščali smo ob nastajanju vzporedne Nove Gorice, njene nočne dimenzije, ko se vanjo vsak večer pripelje nekaj tisoč gostov iz sosednje Italije. Zgražali smo se nad potrošniškimi navadami in aroganco vrstnikov, ki so začeli delati v igralnicah in prejemali nekajkrat višjo plačo od svojih staršev. Medtem smo se tudi na vse to navadili in dvojno življenje teče še naprej vzporedno. HIT plačuje visoke davke od katerih ima veliko korist Mestna občina Nova Gorica, visoki dohodki zaposlenih pa omogočajo večjo porabo in s tem razmah trgovine in storitev. Seveda od obiska nočnih gostov dobro živijo tudi okoliški gostinci in manjši igralni saloni.
Projekt megazabavišča je stara ideja, ki so si ga pri HIT-u zamislili že pred mnogimi leti. Visoka obdavčitev igralniške dejavnosti jih je odvrnila od investicije. Spomnim se arhitekturne diplomske naloge ene vrstnice, ki ga je HIT tudi odkupil. Ta je bil res futurističen in po svoje grozljiv. Diznejlend sredi breskvinih nasadov. Kakorkoli projekt je končno aktualen. Pojavil se je še tuj partner - ameriški Harrah’s Entertainment, ki naj ne bi samo vložil pol sredstev, ampak naj bi tudi postavil svojo upravo. Projekt naj bi privabil dodatne goste na Primorsko in tudi širšo Slovenijo, saj naj bi poleg igralništva nudili tudi ostale turistične storitve. Na podlagi dodatne ponudbe je vlada RS Slovenije pripravila predlog spremembe davčne zakonodaje, ki naj bi prepolovil davčno obremenitev za novi projekt. Mimogrede, gre za pisanje zakona ad personam, kar je precej sporna praksa.
Začetno navdušenje nad pravljičnim projektom, ki naj bi prinesel nekaj tisoč novih delovnih mest in posredno vplival na razvoj turistične dejavnosti, počasi plahni. Zagovorniki projekta stavijo na gospodarski razvoj, na njegovo nujnost, da v svetovni tekmi ne zaostanemo in da čimprej dosežemo standard zahodnih vzornikov. Nekateri zagovorniki projekta se zavzemajo za drugačno obdavčitev tudi za Hitove igralniške dejavnosti, saj bodo nekonkurenčni zaradi dvakrat višje davčne stopnje. Župani občin na Goriškem se zavzemajo za udeležbo v novi družbi in enako stopnjo dajatev kot jih prejemajo sedaj od HIT-a.
Nasprotnikev je veliko, kot je tudi veliko razlogov zakaj nasprotujejo projektu. Najprej je tu sam HIT oz. zaposleni v njem. HIT se upravičeno boji, da bo Megazabavišče pobralo del njihovih strank, tako da bo upadel promet v dosedanjih igralnicah. Zaposleni se bojijo za svoja delovna mesta in precej dobro plačane dohodke. Dvom, da bodo pogoji za delo v Megazabavišču tako dobri kot so v HITovih igralnicah, je več kot upravičen. Že sedaj so znotraj igralnic zelo različne politike glede dela. Medtem ko v Novi Gorici krupje večinoma ima pogodbo o zaposlitvi, pa mora v Kranjski gori odpreti s.p., da lahko dela kot krupje. Prikrita kršitev delovne zakonodaje, ki lahko služi kot model bodoči ameriški upravi.
Drugi veliki blok nasprotnikov je katoliški blok. Nova Slovenija se je že postavila proti projektu, zadržke ima tudi Slovenska ljudska stranka. Oglasile so se tudi katoliške organizacije iz sosednje Gorice, tudi škofovska konferenca ima svoje stališče. Glavni razlogi za nasprotovanje tičijo v strahu pred povečanjem kriminalitete, ki se pokriva tudi z moralnimi zapovedmi katoliške vere. Gre v glavnem za odvisnost od hazarda (ok, to še ni kaznivo), prostitucijo, pranje denarja in preprodaja ter uživanje prepovedanih drog. Če jih pranje denarja, res moti, nisem prepričan. Ne da bi se preveč nadrobno spuščali v dinamiko razvoja omenjenih ilegalnih ekonomskih dejavnosti lahko takoj ugotovimo, da so njihovi pomisleki upravičeni. Drugo vprašanje je, če so toliko škodljivi, da bi zaradi tega odpovedali celoten projekt. Dejstvo, da velikokrat legalna in ilegalna ekonomska dejavnost delujeta skupaj. Dejavnost nudenja prenočišča sodeluje z nelegalno računanje posteljnih storitev. Igranje v igralnici sovpada s pranjem “umazanega” denarja (oz. denarja, ki izvira iz ilegalnih dejavnosti npr. preprodaja drog, preprodaja ponarejenih industrijskih izdelkov). Problemi so resni, vendar se pojavljajo v vseh močnih finančnih centrih. Kjer se obrača veliko denarja, se obrača tudi “umazani” denar. Domnevamo, da bo država in policija glede prostitucije malo zamižala, saj gre za pomembno dopolnilno dejavnost, ki omogoča boljše počutje gostu in potrošniku ostalih legalnih storitev. Pri drogah bo verjetno manj prizanesljivosti, vendar bo uspešnost preprečevanja merjena v 10% in ne kaj dosti več. Za preprečevanje organizanega kriminala pa je potrebno visoko usposobljeno osebje, tako na policiji kot na tožilstvu. Tu pa je država že šibka in bo težko resneje posegla v to razvejeno dejavnost. Če zaključim glede tega problema, igralniška dejavnost prinaša s seboj več kriminalitete kot kakšna druga gospodarska dejavnost.
Tretje nasprotovanje je vprašanje samega razvoja in kam naša družba sploh želi priti. Kaj so naše prioritete in kaj bomo ponudili našim zanamcem? O tem problemu se bom posvetil v naslednjem prispevku, ker je potrebno malo daljše argumentiranje, kajti potrebno je spregovoriti tako o sedanjih vrednostnih usmeritvah kot o alternativnih vrednotah. O ekonomiji gospodarske rasti in o ekonomiji pravične distribucije produciranih dobrin. O željah posameznika in o generiranju želja.
(se nadaljuje)
Loading ...
