Arhiv
Po delavski demonstraciji in pred splošno stavko(?)
| 18. november 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
Za večje plače - je bilo geslo sobotnih sindikalnih demonstracij. Glede na pogajanja sindikatov s predstavniki delodajalci je takšna manifestacija moči seveda priročna in več kot smiselna. Kar je sicer ekonomistom nerazumljivo, ker gre za pojav, ki ni iz njihovega sveta. Za neoliberalce je sindikat pojav, ki ni racionalen. Prvič je nekakšen kolektivističen organ, ki zastopa vse vanj vključene delavce. Torej je nekakšen posrednik med delavcem in kapitalistom (če ti ta beseda ni všeč, jo nadomesti z delodajalcem, vendar boš dobil prav drug pomen). Ker neoliberalci priznavajo samo posamično pogodbo med posamezniki in pravnimi osebami, so seveda zgroženi nad kolektivnim zastopnikom. Seveda tudi demonstracija in stavka nista racionalni izbiri v njihovem preprostem svetu številk. Koliko škode je narejeno s temi dejanji, koliko nepotrebne energije se potroši, ko bi delavci lahko več naredili v tem času? O tem razpravljajo fotelaši iz ekonomske fakultete.
Neznan jim je koncept razredne vojne. Nepojmljivo jim je, da lastnik kapitala plačuje samo kolikor je nujno potrebno. In da brez stavk bi vsi delali za toliko denarja kot Kitajci. Ok, ob predpostavki srednjega razreda, ki je nujno potreben za potrošnjo nepotrebnega blaga pod katerim se šibijo naše trgovine. Priporočam, da si kdaj kdo vzame v roke tudi Georgesa Sorela, ki je odlično prikazal moč, ki jo v sebi skriva sindikalno gibanje in strah meščanstva pred njim. Stavka je seveda nasilje v določenem pomenu. Nasilje, ki ga država mora tolerirati, da ne poči premočno. Zato tudi pravila, kako naj potekajo stavke.
Bomo videli, kako bo s splošno stavko. Seveda naši sindikati niso nekakšne revolucionarne organizacije in so pripravljene na gnile kompromise. Tako da so takšne grožnje prej blef, da delodajalci malo popustijo. Na grozo ekonomistov. Kaj ne bi bil svet enostavnejši, če bi se ljudje zadovoljili z malim in omogočili razcvet podjetij? Delavce vpisat na ekonomsko fakulteto, da se jih prevzgoji.
Volitve zdaj!
| 14. november 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
Nespodobno povabilo vladajočih strank Pahorjevim socialdemokratom in ostali opoziciji naj prevzame vlado je prozorno. Sprenevedanje je ogromno. Kako naj opozocija normalno vlada, če nima večine v parlamentu? Zakaj novinarji niso sposobni postaviti tega vprašanja? Vlada naj odstopi, če ni sposobna več voditi države. In potem naj predsednik republike razpiše volitve. Vodenje EU-ja gor ali dol.
PS: Sklicevanje na predsedovanje EU-ja in narodno enotnost glede tega spominja na zahteve ameriških republikancev o narodni enotnosti zaradi neskončne vojne proti terorizmu.
Kaj pa referendum?
| 13. november 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
V senci predsedniških volitev je potekal tudi referendum o zakonu o lastninenju dela Zavarovalnice Triglav. Vladni predlog je pogorel na celi črti. S prodajo lastniškega deleža naj bi se pridobila določena finančna vsota s katero bi gospodaril državni sklad KAD. Kljub zagotovilom vlade, da bo ta denar šel za pokojnine, ljudstvo temu ni verjelo. Zakaj? Prvič, ker je predlagala osovražena vlada. Drugič, po vseh tranzicijskih privatizacijah, ki so bile bolj ali manj legaliziran rop (da uporabim izraz najbolj konzervativnega profesorja kazenskega prava v naši državi), ko so se s pomočjo takšne primitivne akumulacija kapitala na novo vzpostavile finančne elite, je zaupanje v pravilnost postopka prodaje enaka nuli. Tretjič, sam proces privatizacije je delno postavljen pod vprašaj. Kar kaže tudi nasprotovanje novi šolski zakonodaji, ki pod pretvezo različnih možnosti za malčke, širi zasebno šolstvo oz. privatno dejavnost z davkoplačevalskim denarjem.
Ljudje so se torej izrekli proti potencialnemu in zvečine nesankcioniranemu kriminalu spretnih tranzicijskih mešetarjev. Naslednji javni udarec vladi lahko pričakujemo v soboto, 17.11., na delavskih demonstracijah v Ljubljani. Ki pa bo hkrati tudi opozorilo Pahorju in njegovim, da se z ljudmi ni šalit. Nenazadnje so med kritiki vlade tudi znani slovenski neoliberalci, ki podpirajo obračun s sindikati in krčenje socialnih in delavskih pravic. In ki seveda čakajo na novo priložnost za uresničitev osebnih ambicij v prihodnji vladi od leta 2008 naprej.
Cela ulica nori…
| 12. november 2007 | Svet, Šport | kriptoproletarec
V Italiji ima nogomet pomemben status. Nedelje so popolnoma prepuščene spremljanju nogometnih tekem. Zadnja leta se je sicer zmanjšal obisk tekem na račun televizijskih prenosov, vendar se boji na štadionih še vedno odvijajo. Ultrasi so navijači, ki zvesto in glasno spodbujajo svoj klub. Pri tem se občasno spopadejo z navijači nasprotnega kluba. V Italiji ima tudi klasična politična delitev na desno in levo veliko težo. Tako imajo nekateri izrazito podporo skrajno desno usmerjenih navijačev kot so rimskega Lazia, nasprotno pa so navijači Livorna izrazito levičarsko usmerjeni.
Včeraj je umrl navijač Lazia, ustrelil ga je policist. Ali je šlo za nesrečo ali naklepen uboj bo pojasnila preiskava. Navijači so zahtevali odpoved vseh tekem, vendar je bila odpovedana le tekma Inter Lazio. Navijači so na vseh tekmah pobesneli. Zakaj takšna reakcija? Poleg znanega nasprotavanja silam reda je tu še ogorčenje, ker je februarja letos v spopadih med policijo in navijači v Cataniji umrl policist. Takrat so bile vse tekme odpovedane. Navijači smatrajo, da je smrt policista očitno več vredna od smrti navijača. Zato se je v nekaterih italijanskih mestih začela prava urbana gverila, saj so npr. v Milanu in Rimu celo napadli policijsko postajo. V Bergamu pa so navijači poskušali vdreti na igrišče, zato je bila tekma med Atalanto in Milanom odpovedana.
Reakcije so predvidljive, ultras subkultura je specifična, nasilje je njen del, hkrati pa se sooča z veliko represivnimi ukrepi državnih organov. Tako kmalu postane policija skupni sovražnik. Država v Italiji nikoli ni bila na dobrem glasu, mogoče je le med fašizmom dobila nekaj več podpornikov. Rešitve, ki jih predlagajo institucije, so v smeri nadaljnje represije in preprečevanja gibanja navijačem npr. predlog prepovedi gostovanja navijačev. Ni dvoma, da bo javnost takšne ukrepe podprla, saj so navijači že vnaprej obsojeni, tudi če niso vedno krivi za nasilje in izgrede. Medtem pa lahko samo nemočno opazujemo, kako se znižuje stopnja svobode posameznika.
volitve kot javnomnenjska raziskava
| 12. november 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Peterle je od nespornega favorita postal veliki poraženec. Vzporedno z njegovim padcem poteka padec vladajoče koalicije. Turk je zmagal na krilih protivladnega razpoloženja. Če bi v drugi krog prišel Gaspari, bi verjetno ravno tako premagal Peterleta. Pahor je očitno pokazal dober občutek za politične odločitve, ko se je odločil, da bo namesto sebe poslal v predsedniški boj relativno neznanega Danila Turka. Vendar tudi Pahor jezdi na nezadovoljstvu z vlado Janeza Janše.
Kaj lahko še t.i. pomladne stranke v prihajajočem letu še storijo, da ne bodo naslednje parlamentarne volitve njihov polom? Najprej bodo verjetno SLS in NSI skušale pritisniti na SDS, da se usmeritev vlade pokaže v populistični luči. Visoka podpora Jelinčiču jim odžira potencialne volivce, tako da bi lahko katera od teh strank uporabila govorico nestrpnosti in sovraštva do drugačnosti. SLS se je na tem področju v preteklosti že izkazala npr. lokalne volitve v Ljubljani. NSI se bo morala potruditi, da se prebije v parlament. Pri tem sicer lahko računa na močno podporo katoliške Cerkve, kajti NSI je njen predstavnik v parlamentu. SDS je zmagal na prejšnjih volitvah s podporo nezadovoljnih sredinskih volivcev. Sedaj je to podporo skoraj v celoti izgubil, kajti nezadovoljstvo z vlado je izredno veliko, na kar nas opozarja tudi rezultat referenduma. V kolikor bo inflacija še rasla in glede na prihajajočo zimo, ki prinaša rast cen energentov, ni razloga za optimizem, bo podpora morda še padla. Predsedovanje EU bo sicer vlada skušala izkoristiti za svojo reklamo, vendar EU je za večino Slovencev preveč abstraktna zadeva v primerjavi s ceno mleka in kruha, tako da kaj veliko jim ne more koristiti.
Še ena zadeva pa mora desnico resnično skrbeti. Večina mladih je podprla Turka, Peterle je boljši rezultat dosegel le pri starejših. Ali to pomeni, da SLS in NSI počasi izgubljata volivce, ki jih Bog pokliče k sebi? Razlog za veselje pa nimajo tudi t.i. leve stranke, saj je v prvem krogu med mladimi pobiral glasove Zmago Jelinčič s svojo jasno, cinično in seveda sovražno govorico do drugačnosti. No, ironija pa je, da je Jelinčič dosegel tako dober rezultat predvsem zaradi svoje drugačnosti. Ker mladi si želijo diferenciacije, kar je sodobni kapitalizem že zdavnaj pogruntal, pri naših politikih pa le redki.
90-letnica Oktobrske revolucije
| 7. november 2007 | Svet | kriptoproletarec
Danes mineva 90 let od Oktobrske revolucije, dogodka, ki je spremenil svet. Tega dogodka se večina sramuje in ga obsoja, propaganda reakcije je pač hegemonska. Hitro pa lahko naštejemo pozitivne posledice revolucije.
1. Ženske so na prvih volitvah leta 1918 prvič dobile volilno pravico, t.i. zahodne demokracije so sledile šele kasneje.
2. Revolucija je bila vzor delavskim gibanjem in protikolonijalnim gibanjem po celem svetu.
3. Zahodne države so bile prisiljene konkurirati socialističnim državam s socialno državo.
Negativne značilnosti ne bom ponavljal, teh omenjajo dovolj že drugi.
Nekaj zanimivih povezav:
Marxist internet archive o revoluciji
Komunistična partija Irske
Anarhistični pogledi na revolucijo
Libcom.com
Prihajajoče indijansko poletje
| 5. november 2007 | Svet | kriptoproletarec
Prva polovica meseca oktobra. Nočna vožnja La Paz - Uyuni. Avtobus poskakuje po edini cesti, ki omogoča dostop do obmejnega mesta na jugu Bolivije. Cesta, ki ji bi pri nas težko rekli cesta. Vozimo se po za silo utrjenem vozišču sredi opustele pokrajine, kjer raste samo grmičevje. Boliviji se tudi na infrastrukturi pozna njena revščina. Revščina, ki se ne drži samo države, ampak tudi večine njenih prebivalcev. 60% vseh prebivalcev je Indijancev, pripadnikov 37 različnih plemen (Kečua, Ajmara in Guarani so največje jezikovne skupine). Njihova etnična pripadnost se skoraj popolnoma pokriva z revščino. Kar se pa zopet pokriva z življenjem na podeželju. Kmečko prebivalstvo je nedvomno najrevnejše, konkurenco jim lahko delajo samo še brezposelni prebivalci mest. Še imam v glavi spomin na kmečke ženice, ki delajo na poljih na pobočjih pod kotom 45 stopinj, sklonjenih hrbtov, da pridelajo tiste nekaj zelenjave za družino in morebitno prodajo na bližnjem trgu.
Bolivija je tudi politično postala nekaj posebnega. Predseduje ji Evo Morales, prvi predsednik indijanskega porekla katerekoli latinskoameriške države. Poleg tega je tudi kmečkega porekla, saj je včasih gojil koko, tako kot veliko njegovih sodržavljanov. Gojenje koke je legalna dejavnost v Ekvadorju, Peruju in Boliviji. Prepovedan je pa kokain. Nasledil je osovraženega Gonzala Sancheza de Lozada, imenovanega Goni, ki je pobegnil v ZDA, želijo si ga bolivijska sodišča zaradi korupcije in poboja demonstrantov, vendar ga ZDA ne bodo nikoli izročila. (Prijateljem je treba stati ob strani, ne glede na krvave roke.) Še najpomembnejše pri Boliviji pa je, da predstavlja še eno državo, ki se je odločila iti po svoji poti za dobro prebivalstva. Potem ko je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izkusila šok terapijo čudežnega dečja Sachsa, se je naveličala neoliberalnih reform, ki so samo še bolj osiromašile že tako revno prebivalstvo. Evova stranka se imenuje Movimiento a socialismo (Gibanje za socializem) in nekatere njegove reforme sledijo imenu stranke. Čeprav je pri imenih političnih strank v Latinski Ameriki potrebno biti previden. Tako kot so v tranzicijskem delu Evrope vse stranke že v imenu bile demokratične oz. so še vedno take (po imenu seveda:)), tako je na drugem koncu sveta včasih bilo moderno dati v ime pridevnik revolucionarna. Kar pa ne pomeni, da takšna stranka še vedno zastopa karkoli revolucionarnega.
Lov na Romune
| 4. november 2007 | Svet | kriptoproletarec
Pred dnevi se je v Rimu zgodil brutalen umor Giovanne Reggiani. Obtožen in priprt je državljan Romunije. Eden izmed mnogih iz te države, ki so po njenem vstopu v EU v začetku tega leta, prišli s trebuhom za kruhom v Italijo. Vendar ta umor ni ostal brez posledic, tako kot večina vsakodnevnih umorov v Italiji. Po hitrem postopku je bil sprejet vladni ukrep z zakonodajno močjo, ki ga je tudi že podpisal predsednik republike Napolitano. Ukrep omogoča izgon po hitrem postopku državljanov EU brez sodnega varstva. Razumljivo, saj vemo, da sodišča samo zavlačujejo pravično presojo organov pregona (sic). Da je ukrep pisan zaradi enega samega primera je nevarno za pravno državo za katero bi glede na njeno ureditev smatrali Italijo. (Čeprav, roko na srce, je tradicija izrednih razmer pri naših sosedih prisotna celotno povojno obdobje.) Zanimivo je tudi, da so le nekaj minut po sprejetju ukrepa buldožerji začeli podirati nelegalna barakarska naselja, kjer prebivajo Romuni.
Romunov je v Italiji ogromno. Del so sloja, ki ponuja italijanskemu kapitalizmu najcenejšo delovno silo. Živijo v na črno zgrajenih barakarskih naseljih. Delajo za plačilo, ki jim ne omogoča najema primernejšega bivalnega prostora. Veliko žensk je tudi prisiljeno v prostitucijo, njihove stranke so seveda spodobni italijanski moški, v postelji multikulturni, javno nacionalisti. Italijansko gospodarstvo jih potrebuje, da delajo pod višino minimalne mezde, hkrati pa omogoča nastanek ekplozivne socialne bombe. Kriminaliteta je v takih primerih večinoma res posledica brezizhodne situacije. Garaj za življenje v barakah ali pa udari po tistih, ki imajo, kar ti nimaš.
V Italiji je na oblasti t.i. levosredinska vlada, ki pa se ne brani sprejeti takšne pravno sporne ukrepe, če začuti, da jih bo ljudstvo dobro sprejelo. Opozicijska desnica seveda nabira dodatne točke med nezadovoljnim ljudstvom, ki ob pogledu na vsakega tujca izgubi točko občutka varnosti. Tako se politična nomenklatura zanaša, da bo odpor do tujcev (ki sicer pomagajo upehanemu italijanskemu gospodarstvu) brez velikih pretresov vključila v svojo politično agendo. Vendar je signal bil dan. Takoj po sprejetju ukrepa so neofašistični skvadristi napadli in hudo pretepli štiri Romune. Kdo je komu dal signal? Vlada fašistom, da so Romuni vsi po vrsti farabuti (lopovi) in jim malo batin ne more škoditi, ali fašisti vladi, kako naj se njeni represivni organi (od vedno prepleteni s fašistično ideologijo, slike Mussolinija na stenah policijskih postaj in podobni znaki ideološke pripadnosti) v prihodnosti ravnajo pri svojem obravnavanju z domnevnimi nevarnimi elementi.
PS: Lokalni šefi oz. prefekti so že podpisali prve odločbe o izgonu ljudi, ki se smatrajo za nevarne javnemu redu in miru.
Zanimive povezave 11/01/2007
| 1. november 2007 | Zanimive povezave | kriptoproletarec
Neoliberalism is Fascism
In the interest, then, of attacking those who deserve to be defeated, and in the interest of reminding myself and others that the bad guys really are out there and dangerous, here is the first in what I think might be a new feature highlighting the interconnections between neoliberalism and fascism.
Jabolko ne pade daleč od drevesa
| 31. oktober 2007 | (Pop)kultura | kriptoproletarec
Bushevi naj bi bili daljni sorodniki Vlada Tepeša, transilvanskega grofa, katerega ime je v legendo pretvoril Bram Stoker z romanom Dracula. Nov dokaz, da so v človekovo gensko zasnovo položena nagnjenja do sadizma in ostalih zavrženih emocij. :)
Loading ...
