DRUGI DOM

Lipa: populistična levica?

V t.i. stranke levice mediji večinoma uvrščajo SD, Zares in LDS, od parlamentarnih strank pa večinoma spuščajo Desus in Lipa, ki bi po nekaterih kazalcih spadali zraven. Levica in desnica se v slovenskem političnem prostoru sicer deli predvsem glede na odnos do zgodovine in katoliške Cerkve. Že pri vprašanju privatizacije bi tudi znotraj mogoče bodoče koalicije levih strank našli večja razhajanja. Medtem ko je LDS naklonjena čim hitrejšemu dokončanju privatizacije in s te umik države iz gospodarstva, pa ima SD drugačne načrte (država ohrani lastništvo, vendar se ne vmešava v upravljanje družb).
Na tem mestu me zanima predvsem fenomen stranke Lipa. Sicer je nastala kot posledica še ene shizme znotraj SNS-a, oziroma emancipacije izpod Jelinčičevega obvladovanja stranke. SNS je Jelinčič, brez njega stranka ne preživi. Lipa se poskuša volivcem predstaviti kot patriotska stranka, ki jo skrbi za malega človeka. Ker v Lipi vedo, da na skrajni desnici najlažje pobira glasove Jelinčič, so zavzeli bolj levičarsko pozicijo. Skrb za socialno državo, napad na Janšo (kot ključni element opredelitve levice v danem trenutku), celo kritičnost do Nato pakta je prisotna. Ob obvezno nacionalistično opredelitev. Torej socialna država za Slovence in asimilirane Slovence, ostali pa so samo gostje.
Kljub temu da je Lipa vsekakor s svojim programom precej na levici (ne umanjka niti kritika neoliberalnih reform), pa so mnoge stvari pri njih problematične npr. izrazita homofobičnost (Peče, Poljšak), zahteve po strogem kaznovanju prestopnikov (Žgajner Tavš ob problemu pedofilije) in nacionalizem, ki meji na nacional socializem (Poljšak).
Zanimivo bo v predvolilnih soočenjih videti, koliko daleč lahko ta stranka poseže. Uvrstitev v Državni zbor bi bil zelo velik uspeh. Predvsem pa je pomembno katere volivce bo stranka pobirala. Zdi se mi, da jih bo največ pobrala med potencialnimi volivci levice, mogoče tudi nekatere Jelinčičeve. Vsekakor se SDS in NSI nimata kaj bati.

O (ne)uravnoteženosti medijev – športni vidik

“Zadnja leta je bilo v našem cehu veliko govora o (ne)uravnoteženih medijih. Dokler se mi ni oglasil navijač Kopra Smiljan K., me kot športnega urednika to ni čisto neposredno zadevalo, moja izkustvena razlaga prevladujoče neuravnoteženosti (rahla nagnjenost na levo) medijev pa je bila vselej čisto funkcionalna: desničarji so bolj škrti, zato se težje odločijo za nakup časopisa. Kaj je torej storiti nam novinarjem, ki živimo od prodaje časopisa? Sicer pa mojo tezo odločno podpira tudi najnovejša preusmeritev desne opcije – na brezplačnike.”

Franci Božič, O (ne)uravnoteženosti medijev – športni vidik, Delo, sobota, 16.8.2008

Kaj pa če se je Božič s svojo zdravorazumsko intuitivno razlago približal resnici, hehehe?

Pomen taktičnega glasovanja

Do parlamentarne demokracije imam zelo resne pomisleke. Saj dejansko gre za partitokracijo. Tako se tudi parlamentarnih volitev redkeje udeležim. Poleg ideološkega nasprotovanja je tudi odsotnost stranke, s katero bi delil večino pogledov na ureditev družbe. Kakorkoli. Letošnje volitve so nekaj posebnega. 4 leta vladavine arogance, nestrpnosti, izigravanja pravne države so dovolj, da oddam glas nekomu, ki ga v normalnih razmerah ne bi podprl. Če ne želim več SDS na oblasti, bom torej izbiral med tistimi strankami, ki so trenutno v opoziciji in imajo možnost priti v Državni zbor. Izberem lahko torej med SD, Zares in LDS. Vse tri stranke bodo skoraj zagotovo zastopane tudi v nove sklicu.
Komu od teh treh zaupati svoj dragoceni glas? Za SD govori dejstvo, da bi s tem ji pomagal do zmage na volitvah. S tem bi ji pripadala moralna pravica do mandatarja, predsednik države bi verjetno najprej Pahorju zaupal mandatarstvo. Proti SD pa govori možnost velike koalicije. Če bosta Zares in LDS prešibka, bo SD morda razmišljal o veliki koaliciji s SDS. SDS se že zdej zaveda, da jo na oblasti lahko ohrani le velika koalicija. NSI in SLS sta trenutno prešibki, da bi zagotovili potrebno večino v Državnem zboru. Velike koalicije Slovenija ne potrebuje, sploh pa ne s SDS. Torej je bolje oddati glas Zares ali LDS, da bo ravnotežje na levici bolj enakopravno.
Zakaj pa ne bi dal glasa manjšim strankam, katerih sporočila so nam kdaj bližja? Ker glasujem taktično, drobitev glasov na levici je na teh volitvah škodljivo. Glasovanje prilagojeno konkretnim volitvam, nikakor ne za vse volitve.

Kaj mu ni jasno??

Današnji nastop predsednika vlade Janeza Janše v Državnem zboru bi bil tragikomičen, če ne bi bilo vse skupaj zelo resno.

“Premier je poudaril, da se mu zdi omenjena odločitev preiskovalnega sodnika sporna. Sporno je tudi, da se državni tožilec srečuje z enim od osumljencev, “češ da bo postal njegov odvetnik”, je dodal. “Ne bom pristal na tezo, ki jo je izrekla nekdanja generalna državna tožilka, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje,” je zatrdil Janša in se vprašal, “kaj pa je kaznivo dejanje, če ne velika svinjarija?” Poudaril je, da družba ščiti državljane “pred velikimi svinjarijami tako, da jih preganja”. ” Vir

Janša očitno tudi ne ve ali noče vedeti, kaj je kaznivo dejanje. Razumem, da ima pomanjkljivo izobrazbo, vendar bi lahko kdaj prisluhnil kakemu svetovalcu, ki ima vsaj diplomo iz prava. Kaznivo dejanje je samo tisto dejanje, ki ustreza zakonskim znakom kaznivih dejanj, naštetih v kazenskem zakoniku. Torej imamo omejeno število kaznivih dejanj, ne pa neko splošno definicijo pod katero lahko stlačimo vsa dejanja, ki se nam zdijo grda in zlobna. Kje si dr. Šturm, ki si tako lepo udrihal proti totalitarni zlorabi prava na tvojih predavanjih, in kje je njegov soborec dr. Jerovšek, mojster pravnih akrobacij? Pravo res lahko različno obravnava podobne dogodke (enakih namreč ni, vsi so neponovljivi), vendar temeljni postulati so obče sprejeti. Janša očitno sledi naukom Busha mlajšega, ki je tudi mimo zakonov uvedel novo kategorijo ljudi.

“Dejal je, da organov, kot so sodstvo, tožilstvo in policija, nimamo zato, da bi “ščitili kriminalce, ampak da bi jih preganjali in ščitile državljane”. Dodal je, da je dejansko možno, da imamo ljudi, ki se na tožilstvu ukvarjajo z postopki proti nekomu, “naslednji dan pa postanejo njegovi odvetniki”. Janša je poslancu LDS še zatrdil, da nikoli ni imel težav z razumevanjem demokracije in da se ni nikoli dal izvoliti na kakšno funkcijo, “ko je bil Školč v zaporu”. ”

Vse lepo in prav, vendar tožilci morajo preganjati kriminalce v skladu z zakoni. In zakon predvideva tudi kontrolno funkcijo preiskovalnega sodnika. Ta odloči, ali se bo izvedla hišna preiskava ali ne. Tožilstvo in policija bi itak najraje vidla, da lahko vedno opravijo hišno preiskavo. Škodit ne more, a ne?
Ta zadnji stavek je pa biser. Janša se nikoli ni dal izvoliti na kakšno funkcijo, ko je bil Školč v zaporu. Halo, a sem kaj zamudil v vseh teh letih? Kdaj je bil Školč v zaporu? Janša se hvali s hipotetično situacijo, ki dejansko ni obstajala. Nikoli nisem prevaral žene, ko sem ležal ob goli Pameli Anderson.

Jadranje na valovih nestrpnosti

Mogoče imam samo jaz tak občutek, vendar ob prebiranju komentarjev novic na spletnih straneh se ne morem znebiti občutka, da se stopnja sovraštva med ljudmi v Sloveniji nevarno dviguje. Prezgodaj je sicer za alarm, vendar včasih se stanja družbe zavemo že, ko smo globoko v blatu. Še posebej, ker Slovenija ni osamljen primer znotraj evropskega okoliša. Ko pa prebiraš tudi s priimkom in imenom podpisane članke v tiskanih medijih, ki širijo nestrpnost in sovraštvo do drugačnega od abstraktne podobe Slovenca (poudarjam Slovenca, ne Slovenke, to je že kategorija druge lige), se zaveš, da ni več sramotno prezirati ljudi. Kajti to ni spodbujanje sovraštva, to je svoboda govora. Vsakdo ima pravico drugim odvzemati pravice. Saj je samo retorika, boste porekli. Vendar ta retorika se postopoma materializira.
Vzemimo samo konkreten primer boja proti tajkunstvu (že to militaristično pojmovanje reševanje problema je simptomatično: boj proti drogam, boj proti kriminaliteti, boj proti mlinom na veter…). Najprej se v javnosti sproži sovraštvo do novih bogatašev, tako da se ustvari ozračje v katerem bo podpora akcijam represivnih organov legitimizirana s strani ljudskih množic. Zakonodajne omejitve tako niso več garanti človekovih pravic, ampak zaščitnice zlobnih tajkunov, ki jim pravična oblast zato ne more do živega. Naščuvana množica zahteva glave. Odbor za blaginjo ljudstva dela noč in dan, da obsodi špekulante. Toda medtem ko je Robespierre imel dovolj intelektualnega poguma, da je stal za svojimi idejami in prevzel tudi odgovornost za svoja dejanja, sedanji državni vrh manipulira, laže in potvarja. In v takšnem ozračju lahko tudi uporabi policijo za svoje namene. Pod krinko preganjanja kriminala. Že videno. Manjkajo nam samo še paravojaške strankarske organizacije. Pa smo v Nemčiji leta 1933. No, če se ne motim, je Plemeniti to že enkrat poskušal.
Jelinčič je v preteklosti pokazal pot, kako se splača širiti sovraštvo in podpihovati nizke strasti med ljudmi. Ne splača se biti umirjen in spoštovati drugačne, če lahko veliko več dosežeš z nestrpnostjo. In to retoriko so prevzeli SDS jurišniki, NSI pa je svetohlinsko tiho. Kako značilno za bogaboječe duše! Vsi smo božji otroci, samo eni bolj, drugi manj.
V predvolilnem času si obetam nove izpade proti družbenim manjšinam, proti vsemu drugačnemu. In morda bo glavna odločitev volitev, ali želimo oblast, ki jadra na valovih nestrpnosti, ali želimo oblast, ki vsaj skuša spoštovati vse prebivalce naše države.

Ljudski tribun Janša proti patricijem

Navidezna moč represivnih organov Republike Slovenije je zopet udarila. Tožilstvo in kriminalistična policija sta preteklo nedeljo pridržala g. Zidarja in g. Penka. In ju tudi kmalu spustila. Penka celo brez zaslišanja. Ker ne poznamo ozadja zgodbe, ne moremo ugotavljati kdo je kriv in kdo ni. Vsekakor pa je to naloga sodišča, ne pa linčarsko usmerjenega medmrežnega občestva.
Zakaj navidezna moč? Ker spektakularnost medijsko podprtih akcij organov pregona ni premosorazmerna z težo dokazov, ki jih imajo na razpolago. In le na teh dokazih zavisi, kam bo tehtnica justice prevagala. (Opomba pod črto: V zadnji Mladini smo lahko prebrali, da je v Sloveniji obsojenih kar štiri petine vseh, ki se znajdejo na sodni klopi zaradi enega ali več kaznivih dejanj. Toliko o mitu o popustljivosti slovenskih sodišč do zlobnih kriminalcev, ki nas vsakodnevno ogrožajo in nam me pustijo mirno spati.) Namen takih spektaklov je seveda prepričati pravice željnih množic, da ta oblast pa res kaznuje lumpe in nagrajuje pridne. Tako približno kot dobri Bog v nebesih. V svetu kjer je krivica normalno stanje, kjer razdelitev dohodkov in bogastva na splošno temelji na pozicijah moči znotraj družbenih oz. ekonomskih procesov, je krik po pravici seveda nujen. In tu nastopi sam ljudski tribun Janez Janša, ki zastopa pravice množice, oškodovane s strani parazitov. (Druga opomba pod črto: Da ne bo pomote. Določeni osebki so dejansko paraziti, vendar jim to omogoča tržno gospodarstvo skupaj s prevladujočo vlogo finančnega kapitala, ne pa samo hoja po robu zakonitega.)
Ljudski tribun seveda mora motivirati množice, kajti čas odločilnih volitev za njegovo nadaljnjo kariero in nadaljnji razvoj SDS-a se bliža. In uspeva mu nekaj, kar je pomembno. Vodilne politike opozicijskih strank se prikazuje kot zaščitnike bogatašev, brez čuta za potrebe malih (ne nujno revnih!) ljudi. In s tem pridobiva glasove razžaljenih, oškodovanih, ponižanih posameznikov, ki jih je družbeni tok potisnil ob rob družbe ali pa v samo sredino toka, kjer se izgubljajo v sivini povprečnosti. In ni samo problem v hujskanju množic, problem je v tem, da imajo ljudje razloge, da so jezni. Ker dejansko same stranke t.i. levice ne zmorejo postaviti svojih stališč tako, da jih bo navaden človek lahko prepoznal za svoje. Pa to ne pomeni, da je potrebno hujskati ljudi v Jelinčičevem slogu, saj kljub vse večjemu razmahu nestrpnosti do drugačnosti in strahu za lastno prihodnost, so ljudje še vedno pripravljeni prisluhniti pozitivnim sporočilom. Stopnja solidarnosti pa je med ljudmi v Sloveniji še vedno zelo visoka.
Opozicija naj pripravi programe in predloge zakonodajnih rešitev, ki bodo onemogočili pojave gospodarskega kriminala in korupcije. Torej v iskanju preventivnih sistemskih rešitev, represija naj bo zadnja izbira. Na dolgi rok nam le to lahko prinese boljše življenje. Navijaški real time policijski TV program pa poslati tja kamor sodi. V katodno onostranstvo.

Tajkunstvo

Vsaka človeška skupnost obsoja kršilce pravil. Pa naj si bodo ta kodificirana v obliki pravnih aktov ali splošna etična pravila. V zadnjih mesecih so v slovenski javnosti že obsojeni domnevni kršilci takšnih pravil, t.i. tajkuni. Zločin, ki naj bi ga ti posamezniki storili je naslednji: neetično naj bi si nabrali veliko premoženje.
Pri tem je najprej pomembno poudariti, da večina njihovih dejanj ni bila v nasprotju s Kazenskim zakonikom. Torej so izpeljali določene operacije, ki jih je sistem namerno ali nenamerno dopuščal. Če so bili storjeni določeni prekrški, bodo plačali določeno kazen in bodo imeli mir. Razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom je prav v tem, da se slednjemu ne pripisuje tako velik pomen in hudo kršitev pravil skupnosti.
Zakaj torej zgražanje nad hitrim obogatenjem posameznikov? Kaj niso bogataši junaki družabnih kronik? Kaj ne nastopajo tako v južnoameriških limonadah kot tudi na vseh naslovnicah trač revij? Ali niso dejansko naši idoli, saj so “uspeli”?
Ne, očita se jim, da so nepravično obogateli. Da svojega bogastva niso ustvarili s svojim trudom. Očitno so eni preveč brali Strica Skopušnika, ki je šel v Klondike iskat zlato in je potem počasi obogatel. Morali bi brati Jacka Londona, ne Walt Disneya, potem bi bilo mogoče komu kaj bolj jasno. Postavlja se vprašanje meritokracije, ko naj bi bil vsak nagrajen po svojem trudu. Utopija v kontekstu finančnega kapitalizma. Kaj ima služenje s skladi in delnicami veze z meritokracijo, mi ni prav jasno. Bogastvo si posameznik vedno ustvari na račun nabiranja presežne vrednosti dela ostalih.
Mogoče pa večino moti samo dejstvo, da so pri nas nekateri ubrali bližnjice. Niso sicer izvedli oboroženega ropa, temveč so s finančnimi mahinacijami uspeli prevzeti deleže v podjetjih. Pa je bila to res bližnjica. Kaj ni bil namen slovenske države izvesti privatizacijo? Kaj ni železno pravilo kapitalizma, da se lastništvo koncentrira? Delitev družbenega premoženja se je morala tako končati. Družba delničarjev je visoko zastavljen cilj, vendar žal dopušča obstoj velik del nedelničarjev. Karte so razdeljene, ker so morale biti razdeljene.
V tej luči je tudi boj vlade s tajkuni pesek v oči javnosti. Gospodarska moč bo določala politiko in ne obratno. Pravosodje pa samo po sebi nima dovolj moči, da bi dosledno lahko izvrševalo zakone. Tudi če bi hotelo, ji nasproti stoji vojska odvetnikov, ki si jih lahko privoščijo osumljenci takšnega kova. Ves boj je tako le nabiranje političnih točk. Žal.

Zastava naredi Slovenca

Po pisanju Dela naj bi odslej bila slovenska zastava izobešena na vzgojno-izobraževalnih zavodih ves čas in s tem vcepila ljubezen do svoje domovine vsem uporabnikom izobraževalnih storitev. Kdo najraje blebeta o koncu ideologij? Sicer pa poudarjanje nacionalnosti je najpomembnejše takrat, ko se družba vedno bolj razslojuje in se tudi interesi družbenih skupin razlikujejo ter so si med seboj konfliktni.
Sicer pa sem najprej pomislil, da je danes 1. april, potem pa vidim, da smo že globoko v mesecu maju. Nestrpno pričakujem naslednje poteze vlade najboljše dežele na svetu, predsedujoče Evropski uniji. V predvolilnem letu jih bo očitno še veliko.

Ljubljeni svetovni vodja na obisku

Prihaja imperator maximus George Bush. 9. oz. 10.6. nam bo namenil to čast, da bo stopil na sveto slovensko zemljo. Žal naš Kazenski zakonik sankcionira samo zločine nad civilnim prebivalstvom, ki so bili storjeni na ozemlju Republike Slovenije. Mednarodno kazensko sodišče pa proti ameriškim državljanom tudi ne more podati obtožnice. Torej predlagam vsaj kako častno odlikovanje s strani slovenske države.

Kitajska

Pogled nam določa okolje v katerem bivamo in delujemo. Za nas, ki živimo v relativno majhnih krajih, ob tem da v Sloveniji velikih mest ni, je izkušnja milijonskih mest vedno posebno doživetje. Bližnje srečanje z metropolami Kitajske so pravi mali kulturni šoki tudi za vsega vajenega duha. Veliko smo lahko prebrali, da je Kitajska eno samo veliko gradbišče, da se industrija nezadržno širi, da 10% rast BDP ni samo statistični podatek, vendar šele pogled na gozd nebotičnikov prikaže vse razsežnosti spreminjanja po številu prebivalcev največje države na svetu. Bleščeče stolpnice z ogromnimi displaji, ki bombardirajo človekove možgane s propagando, in vlak, ki drvi s hitrostjo 430 km/h proti letališču, so zadnji vtisi, ki jih je ta dežela ogromnih razsežnosti pustila name.
Kitajska je država z ogromno produkcijo, ki za svojo nadaljnjo rast potrebuje rast potrošništva. In ni dovolj le izvoz, ampak nastaja vedno večji srednji razred, ki se obnaša popolnoma enako kot ljudje na drugih koncih sveta. Tisočletna tradicija se umika prevladi menjalnih odnosov med ljudmi. Na Kitajskem je tudi manj socializma kot v Sloveniji. Partija bi se lahko preimenovala v Kapitalistično partijo Kitajske. Še simboli komunizma so zelo redki, večinoma se pojavljajo le še na turističnih stojnicah. Prvega maja je bilo le nekaj državnih zastav, nobenega poudarjanja delavskega boja, kaj šele internacionalizma. Le dela prost dan, vendar ne za trgovce. Partija ohranja svojo avtoritarno oblast in nadzoruje delovanje trgov znotraj Kitajske. Na področju ekonomije gre za pa surovo obliko kapitalističnih odnosov. Na eni strani veliki finančni centri Shanghaija, na drugi strani največ delavskih stavk na svetu. Razslojenost med ljudmi je vedno večja. Povečuje se prodaja avtomobilov, hkrati pa raste cena hrane. Vsaj tu država intervenira in vpliva na ceno osnovnega živila – riža. Prepuščanje železnim pravilom trga bi v milijardni državi pomenilo smrt za mnoge. Partija si oblast ohranja tudi z ideologijo kitajskega nacionalizma. Od poudarjanja tisočletne tradicije kitajskega imperija do obrambe pred napadi, do ogorčenja nad podporo zahodnih držav tibetanskemu boju na neodvisnost oz. pravice. Mirno lahko označimo kitajsko državo za totalitarni kapitalizem, avtoritarno verzijo kapitalistične družbe. Kar nam kaže, da kapitalizem in demokracija nista nujno sopotnika. Spekulativno bi lahko rekli, da nam Kitajska kaže našo prihodnost. Svoboda, v kolikor je sploh vredna tega imena, je tako samo še možnost potrošniške izbire, za ostalo poskrbijo tehnokrati, pa naj bodo pekinški ali instruirani z ene od bežigrajskih fakultutet.
Največji problem na Kitajskem vsekakor ni Tibet, ampak dehumanizirajoč kapitalistični režim, ki surovo izkorišča večino delovne sile za visoko stopnjo akumulacije kapitala. Na drugi strani pa ustvarja razčlovečene potrošnike, ki jih v milijonskih mestih ne druži ničesar več. In tudi tradicionalni način življenja Tibetancev veliko bolj ogrožajo strukturne sile sistema kot pa državna represija Kitajske.