Še ena domina je padla…
Kot kaže je na volitvah v Salvadoru relativno zmago dosegla levičarska stranka FMLN, neposredna naslednica nekdanje levičarske gverile, ki se je dolga leta borila proti diktaturi.
Več o volitvah v Salvadoru
Zapisi za:
Kje se skrivajo?
Že kar nekaj časa se spravljam spraviti na ekran nekaj misli o stanju levičarstva v Sloveniji. Nedavni komentar Igorja Vidmarja na razgledi.net me je prepričal, da je čas za intervencijo. V času ko se lomijo kanoni monetaristične filozofije, vsi pričakujejo nov trend v miselnosti. Vsekakor je kar nekaj posameznikov zmožnih vratolomnih preskokov od danes na jutri, vendar vsem tega ne moremo pripisati.
Če dojamemo javni prostor, tudi kot prostor spopada idej, potem je vprašanje o potrebi po izražanju alternativ kapitalizmu na mestu. Slovenski prostor je zaradi obdobja, ko je vladal deklarirani socializem, alergičen na ideje o takšnih alternativah. Igor Vidmar se sprašuje, kje so levičarski mladi ekonomisti. Mladoekonomisti so stari do 30 do 40 let, torej so del mladosti preživeli med izdihljaji jugoslovanskega projekta, študijska leta pa preživeli v zanosu nove svobode, podkrepljene s tržno ekonomijo, prestrukturiranjem družbe in vdorom ameriške pop kulture. V ekonomske znanosti so se usmerili predvsem lukratrivno usmerjeni posamezniki. Ekonomija je namreč postala sinonim za nauk o načinu služenja denarja. Podobna je razporeditev posameznikov znotraj pravnih znanosti na ljubljanski fakulteti. Karikirano povedano je kazenska katedra v navezi z Inštitutom za kriminologijo levičarska utrdba, upravna katedra je bližja konzervativnemu dojemanju družbe in države križana z inovativnimi tržnimi prijemi prodajanja znanja, civilna katedra sledi liberalizaciji trga, ustavno pravna katedra se oprijema nepolitičnega dojemanja človekovih pravic, čeprav je to nemogoče dejanje. S tem hočem povedati, da ljudje izbiramo predmet naših študij tudi na podlagi naših vrednostnih in političnih prepričanj. Tako je levičarska akademska misel močno prisotna na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbeni vede, delno pa tudi na ostalih družboslovnih fakultetah.
Problem ni samo v premajhni angažiranosti levičarsko usmerjenih intelektualcev v javnem prostoru. Veliko večji problem je odsotnost gibanja med delavci. Pod pojem delavci ne uvrščam samo industrijske delavce, ampak tudi delavce storitvenih dejavnosti in »nove ekonomije«. Gibanja, ki bi združevalo interese in zahteve tovrstnih delavcev, in jih tudi artikulirano posredovalo javnosti. Delno to uspeva Nevidnim delavcem sveta (IWW), ki se zavzemajo predvsem za pravice tujih delavcev v Sloveniji. Vendar se pomen tega delovanja zmanjšuje v času krize, kajti število tujih delavcev je odvisno od števila delovnih dovoljenj. Vsekakor pa je to ena redkih iniciativ. Manjkajo pa gibanja začasnih oz. prekarnih delavcev, ki jih je med mladimi vedno več. Pomanjkanja družbenega boja na tem področju je še bolj zaskrbljujoče, saj je veliko prekarnih delavcev tudi med najvišje izobraženimi, ki so vsaj usposobljeni za artikuliranje svojih interesov v javnosti. Takšno delovanje bi bilo veliko zanimivejše in pomembnejše kot poročanja o majevski gibanjih v Chiapasu. Nič ni narobe, da se del protikapitalistično usmerjenih posveča bojem zatiranih po svetu, in iz njih skušamo povleči tudi koristne napotke za delovanje v našem lokalnem okolju. Problem je, ko se zanemari lokalni boj na račun mednarodnega solidarizma.
Zadnje mesece pa je člankov v tiskanih medijih, ki postavljajo pod vprašaj trenutno ureditev, vedno več. Mogoče gre le za uskladitev uredniške politike s trendom iskanja krivcev za nastalo gospodarsko krizo, vendar gre za pomembno spremembo. Sedaj tudi v mainstreamu ni več tako bogokletno odkrito pozivanje na odpravo kapitalizma. Sedaj je trenutek, ko lahko levičarski kritiki izkoristijo svoj trenutek in dosežejo s svojimi besedami večji učinek, kot v času splošne potrošniške blaginje.
Za konec pa je seveda potrebno opozoriti, da je levičarstvo zelo heterogena kategorija, ki se razteza od sociademokratskih rešitev za blažitev učinkov trga pri delitvi bogastva, državnega planskega gospodarstva do anarhističnih alternativnih družbenih skupnostih brez avtoritarne organizacije kot je država. Heterogenost omogoča pestro izmenjavo mnenj in samokritiko, hkrati pa postavlja levico v šibkejši položaj v spopadu z veliko bolj homogeno desnico (Ob tem ne trdim, da na desnici ni heterogenosti, le manjša se mi zdi). Toda če želimo svobodno in pravično družbo, potem je tudi heterogenost lahko le prednost, ne pa slabost. In to prednost je potrebno izkoristiti v spopadu idej.
Pahorja skrbijo izzivalci nestrpnosti
Ljubljeni premier vsak dan znova išče tisto točko, na kateri bo ugajal tipski podobi Slovenca. Tokrat je zablestel z izjavo o džamiji.
Država je dolžna zavarovati versko svobodo, je po današnjem sestanku z muftijem Islamske skupnosti v Sloveniji Nedžadom Grabusom dejal premier Borut Pahor. Izgradnjo verskega centra podpira, vendar meni, da “ne more biti tak, da bi s svojo podobo izzival nestrpnost tistih, ki mu nasprotujejo”. Vir: Dnevnik
Torej treba je skrbeti za čustva nestrpnežev. Kajti njihovi javni izbruhi nestrpnosti nas morajo skrbeti, ne pa njihovo stalno prisotno sovraštvo do drugačnosti. Še bolj nas morajo očitno skrbeti povzročitelji nestrpnosti, ki provocirajo poštene Slovence.
SDS je stranka vrednot
Krivično poraženi voditelj edine prave politične stranke (ostale so le prikriti avatarji Komunistične partije Slovenije) je nagovoril edine prave Slovence.
JJ nikoli ne umre! Lahko ga tepeš, ponižuješ, blatiš v domovini in po svetu, on se ne bo nikoli predal. Za Slovenijo živi in za Slovenijo bo umrl. Začasno so ga sile Zla premagale, a naslednja štiri leta bo bil težak boj, da se nebo Slovencem zopet zjasni. Kajti vračamo se v težke železne čase kolhozov, razvrata (beri: swingerstva) in možač. Strnimo vrste, Slovenci, in pokažimo, da nam ni vseeno za našo domovino. Z Janezom Janšo, za domovino naprej!
Slovenci smo povsod – tudi v stripu
Ted Rall nas večkrat na teden razveseljuje s kratkim politično satiričnim stripom. Pozor na zadnji kvadratek. :)
Glasbeni predah (prispevek k novi kulturni pokrajini)
Da vas malo odtrgam od dnevne politike, ponujam kulturno politiko. Potem ko so na javni televiziji zavladale zdravice, je potrebno po vseh medijih ponujati malce drugačne godbe. Dejstvo je, da tudi glasbeni okus določa vrednostno usmeritev. Ali morda obratno? :)
Tu je nekaj glasbenih skupin in njihovih albumov, ki so v zadnjem času pri meni zbudile največ zanimanja in tudi užitkov.
Black Kids – Partie Traumatic
Post punkovski dance revival je aktualen že nekaj let, večinoma po krivdi otoških zasedb. Black Kids so otroci Floride Jeba Busha. S svojim prvencem nas hitro zazibljejo. Sicer pa nas že sam naslov I am not gonna teach your boyfriend how to dance with you prepriča.
Burning Saviours – Hundus
Po odličnih Witchcraft sem na daljni Švedski odkril še Burning Saviours. Za vse ljubitelje prvih plošč Black Sabbath je to nujna zadeva. Težke kitare, kombinirane z akustiko, vokali, ki zvenijo odmaknjeni nekam v neke druge dimenzije.
Calexico – Carried To Dust
Nova plošča puščavskega dueta Calexica ponuja poleg običajne mešanice americane in folka, kar nekaj kubanskih vplivov. S posvetitvijo prve pesmi glasbeniku Victorju Jari, mučeniško ubitemu ob državnemu udaru v Čilu, pa še dodatno pokažejo, da je njihova glasba na strani sil svetlobe. :)
Magyar Posse – Random Avenger
Noben, ma res noben post ne more mimo Finske, tako da predstavljam še ta odlični finski bend. Album je sicer starejšega datuma, vendar to ni ovira za nas časovne popotnike. Orkestralno zgrajeni instrumentalni post rock ponuja izlete skozi neznane pokrajine. Za pokušino še nagrajeni video z aktualno tematiko.
Mugstar – Mugstar
Za potovanja po vesolju še malo space rocka iz Liverpoola. Odlična plata iz leta 2006 instrumentalnega rocka. Na sploh ugotavljam, da glasbo čisto drugače dojemam, če ni prisoten vokal. Veliko bolj se lahko posvetiš vsakemu instrumentu posebej. Valovi organiziranega hrupa vas bodo odnesli nekam v višave. Tudi brez pomoči določenih substanc.
Intervju leta
V Dnevnikovem Objektivu sta danes objavljena intervjuja s potencialnima novima mandatarjema Janezom Janšo in Borutom Pahorjem. Pričakovano več zanimanja zbuja intervju s prvim. Nenazadnje je le-ta edini me prvakimi parlamentarnih strank zavrnil intervju z Delom. In ta intervju je res vredno prebrati.
Prvič, ker še enkrat pokaže, kako je vprašanje medijev in kulturne fronte skoraj najpomembnejše za Janeza Janšo. Gramscijev koncept kulturne hegemonije z veseljem sprejema tudi desnica. (Jebat ga, marksizem ponuja boljša orodja za razumevanje družbe kot klasični liberalizem.) Janšin napad na novinarja je nekaj najbolj bizarnega, kar sem kdaj prebral v kakem intervjuju.
Drugič, klinična slika Janševe psihe ni najbolj obetajoča. Obramboslovec razmišlja, kako je v stalni vojni s starimi silami. Tudi osamosvojitev je spet privlekel na dan in obtožil nekatere, da so bili proti osamosvojitvi. Heroj, narcis, lider maximus.
Janši ne bi posvečal toliko pozornosti, če ne bi ta intervju tako izstopal. Res toplo priporočam v branje.
Motiv Magnusa Berglunda
Vprašanje človekovega odločanja v določenih situacijah je zelo staro. Med doktrino svobodne volje in determinizma se nahaja malo morje teorij, zakaj sprejemamo takšne in ne drugačne odločitve.
To vprašanje si moramo zastaviti tudi pri presojanju verodostojnosti trditev Magnusa Berglunda. Kakšen motiv je imel, da je obtožil prejemanja podkupnine predsednika slovenske vlade? V kolikor ima za svoje trditve trdne dokaze tu motiva ni težko najti. Razkriva veliko afero korupcije v državnem podjetju.
Težje je s tem vprašanjem ob dejstvu, da nima trdnih dokazov in da trdi nekaj, za kar nima trdnih dokazov. Racionalistično utilitaristična razlaga domneva, da ima neko korist od tega. V tej smeri gre tudi teorija zarota, ki jo je takoj lansirala slovenska desnica. Morda je za svoje očrnitev Janeza Janše dobil denarno nagrado ali pa kakšno drugo protiuslugo. V tem primeru bi morala biti ta protiusluga zelo velika, kajti novinar je še relativno mlad in ima pred sabo še dolgo novinarsko kariero. Tu res ne vidim neke velike materialne koristi glede na vse posledice, ki ga lahko zadanejo, če se izkaže, da se je zlagal.
Drugi motiv se lahko skriva v tem, da mu je nekdo te ideje sugestiral. Torej, slovenski sogovorniki so mu položili v usta ime Janeza Janšo, ki naj bi bil mastermind vseh orožarskih poslov v Sloveniji. Ta je nekoliko verjetnejša razlaga, vendar bi bilo presenetljivo, da bi tako resno obtožbo podal na tej podlagi.
Tretji motiv je želja po osebni slavi. S tako pomembno afero si nabira točke. Ob tem zanalašč podaja tudi težko dokazljive primere.
In sedaj prehajamo že na manj racionalistične razlage motiva Magnusa Berglunda. Npr. Janez Janša ga spominja na njegovega očeta, ki mu ni nudil dovolj očetovske ljubezni v otroštvu in se sedaj mu upira v obliki napada na očeta slovenske nacije. Fantastična domneva, vendar nič bolj kot tista o socialistični internacionali, ki obvladuje finsko državno televizijo.
Ker v teorije zarote ne verjamem, domnevam, da neki dokumenti dejansko so, vprašanje je, kako si jih je novinar interpretiral. Skrajno manipulativno pa je, da se prikazuje opozicijo kot povzročitelja afere in umazane volilne kampanije. Žal je preobračenje dejstev značilnost vladajoče stranke SDS. Pred štirimi leti notranji sovražniki izbrisani, sedaj zunanji sovražniki Finci + peta kolona v podobi leve opozicije.
Janez Janša: Dokumentov o podkupovanju ni
Janez Janša je v nekaj urah pridobil pomembne podatke. Potem ko je v četrtek zvečer v oddaji na POP TV-ju izjavil, da lahko da roko v ogenj le zase, kar logično pomeni, da za ostale ne more garantirati, da niso prejeli podkupnine, naslednji dan v spletni klepetalnici RTV Slovenija poda izjavo, da dokumentov o podkupovanju ni. Še bolj smešna (ali žalostna, po želji) je njegova spodnja izjava, da so relacije med vejami oblasti jasne. Po modusu operandiju te vlade so res jasne. Izvršilna oblast dirigira zakonodajni po strankarski liniji, sodna je pa itak odvisna od obeh.
Na vprašanje, kako se bo zagovarjal, če na finski televiziji pokažejo dokumente, iz katerih bi bilo razvidno, da so podkupovanja v Sloveniji le bila, je odvrnil, da takšnih dokumentov ni, ker je obtožba neresnična. “Lahko sicer kdo kaj ponaredi kot v primeru Depale vasi, vendar se da ponaredke vedno razkrinkati. Če se dokaže, da so podkupili kogar koli, bo enostavno določiti odgovornost, saj so relacije v državi med vejami oblasti jasne.” Vir
Vlada bo tožila finsko televizijo Kaj bodo zahtevali, še ne vedo
Zgornji naslov je s spletne strani RTV Slovenija. Mislil sem, da se bom uscal od smeha. Kaj si lahko še bolj nesposoben in butast? Anže Logar, pojdi nazaj v osnovno šolo.
Torej nekdo se odloči za tožbo, ker se čuti oškodovanega. Pustimo ob strani dejstvo, da Vlada v oddaji ni bila obtožena prejemanja podkupnine. Kar je tudi nemogoče, saj po kazenskem pravu le posameznik lahko prejme podkupnino. Tožiti pomeni, da za nekaj tožiš, pa naj bo to opravičilo, denarna odškodnina ali kako drugo povračilo. Torej če že slavni Urad za komuniciranje podaja medijem take izjave, bi lahko vsaj toliko se potrudil, da bi povedal, kaj bodo tožili. Vendar vojščakom je prepovedano misliti, zato se jim na dolgi rok to pozna.