DRUGI DOM

Letos praznujemo 1. maj drugače…

Zasedba Jadranske pivovare s strani delavcev sijajno sovpada s praznovanjem 1. maja. Daje močan signal, da se delavski boj nadaljuje. Po desetletjih poskusa vzpostavitve teoretske hegemonije, da razredov ni in s tem tudi razrednega boja, se delavski razred vrača skozi glavna vrata. Seveda delavski razred ni enak kot pred 100 leti, kot tudi ni enak v vseh deželah. Tudi industrijski delavci ne izginjajo, le selijo se iz najrazvitejših dežel v razvijajoče se.
Poleg nujnega vprašanja o preoblikovanju delavskega razreda je najpomembnejše vprašanje, ali je zmožen prevzeti stvari v svoje roke. Kar po domače pomeni brez avantgard in posrednikov, skoncentriranih v političnih strankah, menedžerski eliti in režimskih intelektualcih.
Zasedba pivovarne je seveda obrambno dejanje, storjeno iz nuje, ko delavci nimajo kaj več izgubiti. Zasedbe proizvodnih obratov pa bodo še bolj radikalne, ko bo do njih prišlo v dobro stoječih podjetjih. Takrat bomo vedeli, da se je nekaj temeljito spremenilo. Ekonomska demokracija je pojem, ki je v konfliktu z razmerjem moči v produkciji, ko ima lastnik vso besedo, delavci so pa le mezdni delavci, za najeti in odvreči po uporabi.
Zabavna se mi zdi tudi trditev Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da ni razlogov za nasilne proteste. Le kako so prišli do te ugotovitve? Gre tu za globljo analizo ali za birokratski občutek za razpoloženje med ljudmi? Razlogi so, vendar tudi sam ne verjamem, da bo že jutri prišlo do nasilnih protestov v Sloveniji. Ker je na tem geografskem območju to velika redkost in ker ni zaslediti tendenc k temu. Možni pa so posamični izpadi. Ne bi se čudil, če bodo tudi pri nas kakšnega direktorja zaprli v pisarno. Vendar radikalnost političnega delovanja ne opredeljuje uporabo nasilnih sredstev, temveč cilji, za katere se zavzemamo. In cilji delavskega gibanja (ki seveda vključuje študentsko gibanje, sestavljeno iz bodočih intelektualnih delavcev) morajo biti jasno in preprosto opredeljeni. Pomembno je pri tem javno mnenje, ki se precej hitro spreminja in radikalizira. Vsaj če sodimo, po reakcijah na spletnih forumih. Pred meseci si ne bi mislil, da bo toliko ljudi podprlo zasedbo hrvaških delavcev pivovarne, ki je celo v lasti slovenskega podjetja. Preseženi sta bile dve mentalni oviri: nedotakljivost zasebne lastnine in zastrupljeno ozračje v slovensko hrvaških odnosih. Solidarnost med narodi je pogoj za internacionalizacijo delavskega boja. Gospodarska kriza daje pospešek skrajnim desničarskim gibanjem, vendar omogoča tudi pogumnejši delavski boj. In potrebno je krepiti zavest o skupnih interesih, ki nas združujejo, in konfliktu interesov z lastniki kapitala, ki nas postavljajo na nasprotne bregove. Brez skupnega čolna vmes.

Pirate Bay obsojen

Švedsko sodišče je danes obsodilo lastnika in 3 sodelavce spletne strani Pirate Bay, preko katere lahko najdemo torrente za brezplačno izmenjavo datotek, zaradi kršenja avtorskih pravic na leto zapora in plačilo denarne odškodnine. Sodba še ni pravnomočna in ji bo najverjetneje sledila pritožba.
Več v Independentu.

Fragmenti o krizi

Trenutna kriza kapitalističnega gospodarskega sistema je predvsem kriza učinkovitosti sistema. Zato toliko bolj pade v oči ocena, da gre tudi za krizo vrednost, in nenazadnje zaključek, ki ga po dolgem obdobju zopet zasledimo v množičnih medijih, da je sistem nepravičen do delavcev.
Kajti parametri so ostali enaki, delitev produkta med kapitalom in delom je podobna. Le da se je redko kdo še pred kratkim spraševal o pravičnosti sistema, ker je le-ta vsaj v razvitem svetu omogočal lagodno življenje srednjemu razredu. Kriza je odkrila, kako poteka delitev dobička, in da jo v krizi najslabše odnese šibkejši partner. Da meritokracije ni. In v teh časih je toliko težje prodati pravljico o skupnem čolnu. Ta skupni čoln spominja bolj na galejo, kjer je delitev dela in seveda ugodnosti radikalno postavljena.
Ko nastopi gospodarska kriza, se jasneje pokaže, razkrije, koga najbolj ščiti pravni sistem. Ko govorimo o pravni državi, seveda mislimo predvsem na vnaprej določena pravila, ki veljajo za vse enako. Vendar pravna država pomeni predvsem formalno ogrodje postopkov, ki zagotavlja vsakomur določene pravice. Problem je v vsebini predpisov. Pravni sistem vedno sledi gospodarskemu sistemu, skrbi, da so realni odnosi v produkcijskem procesu tudi pravno urejeni. V kapitalizmu mora pravo postaviti pravico do zasebne lastnine na prvo mesto. Prav to pravico ureja celotno področje obligacijskega prava. Zato tudi ni odgovora na vprašanje, kako preprečiti izplačila milijonskih nagrad zaslužnim menedžerjem. Že od rimskih časov velja, da je pogodbe potrebno spoštovati. Pa ne gre samo za ekscesne izjemne nagrade posameznikom, ob katerih je zgrožen povprečen prebivalec naše države. Državi pa ostane le vloga policaja, ki bo miril razjarjene množice ali pa vsaj posamezne padalce, ki jim bo prekipelo. Žalostna je podoba pravnih strokovnjakov. Tako ponosnih na svojo konzervativnost, ki naj bi bila ena od temeljnih sestavin pravnega delovanja, in tako neinovativni, kadar ne gre zgolj za njihove osebne koristi. Svet se spreminja iz minute v minuto, reakcija prava pa je počasna, počasna. Kot da jih padec nemškega pravnega sistema v tridesetih letih prejšnjega stoletja ni dovolj izučil.
V izrednih razmerah so potrebni izredni ukrepi. In nič ni narobe z razmišljanjem o nacionalizaciji, renacionalizaciji, odpravi finančnih skladov, uvedbi temeljnega dohodka… Še več. Ni dovolj samo razmišljati. Vlada je na potezi, da začne reševati krizo s prestrukturiranjem gospodarstva, vendar v korist delavcev.

Police lies… and kills

Na nedavnih protestih ob zasedanju skupine G20 v Londonu je umrl moški srednjih let. Policija je takrat podala uradno izjavo, da se je moški zgrudil in so mu policisti skušali čimprej pomagati in ga zavarovali pred obmetavanjem protestnikov.
Guardian pa sedaj odkriva drugačno resnico, v kateri pa policisti niso več good guys, ampak krivci za smrt Iana Tomlinsona. Policija in posredno država je kot že ničkolikokrat pred tem najprej storila zločin, potem pa ga skušala prikriti. Žal so pozabili, da kamere ne uporablja samo gromozanski nadzorstveni aparat, ampak tudi navadni smrtniki.

Prašičem popuščajo živci…

… so peli Agropop sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se spremembe v slovenski družbi dogajale zelo hitro. Agropop so bili bend širokih mas, nekako so ujeli nacionalno prebujanje v Sloveniji in težnjo po osamosvojitvi. Pa ne med intelektualci pri Novi Reviji ali aktivistih novih družbenih gibanj, temveč med navadnimi delavci. In bliskovito drsenje v veliko brezposelnost ponuja vprašanje o pragu potrpljenja med delavci.
Pred dnevi sem hotel napisat kaj o “ugrabitvah” direktorjev s strani delavcev v Franciji, ker se mi je zdela pomembna kvalitativna sprememba pri spontanih oblikah delavskega boja. Pa me je prehitel petkov napad na direktorja Gorenja Bobinaca. V trenutku ko to pišem, še niso znani napadalci ali motiv napada. Vendar način napada s palicami, vsekakor ne kaže, da bi šlo za navaden rop. Prej za maščevanje ali zastraševanje. Zanimivi pa so odzivi na spletnih forumih. Večina smatra, da je to pričakovano, da gre za nekakšno delavsko maščevanje. Domnevna anonimnost interneta omogoča komentatorjem tudi odkrite vzklike občudovanja, češ nekdo si pa le upa. Takšen napad kaže predvsem nemoč delavcev. Na državo ne morejo veliko računati, pravna država ni namreč samo varovanje pravic šibkejših, temveč tudi vzdrževanje lastniških razmerij, kjer kapital vodi igro. Sindikati so pa le socialni partner in nič več. Partner, ki naj bi razumel, da smo vsi v istem čolnu, če uporabim to ideološko meglo vseh parlamentarnih političnih strank. Tako jim ostane golo nasilje, gverilski napad na posameznika, ki je hkrati predstavnik osovraženih menedžerjev in hkrati simbol vseh pritiskov, ki so jim dandanes izpostavljeni delavci. Odobravanje tega dejanja pa je podobno vzklikom za smrtno kazen nad pedofili. Ni pa v tem primeru tako zelo pomembna strogost kazni, ampak občutek med ljudmi, da je nekdo kaznoval nepravičnost.
Pred dnevi smo lahko na primeru Izbrisanih videli, kako lahko pravna država zaščiti šibkejše prebivalce države. Kar pa nas lahko zavede v zmotno prepričanje, da pravna država že sama pomeni rešitev vseh problemov. Pravna država v kapitalističnem sistemu odlično služi tudi kapitalistom, da vodijo svojo igro. Menedžerskemu sloju pa omogoča, da dosežejo dosledno izpolnitev pogodb. Pravna država pomeni tudi, da se lahko vsi poslužujemo pravne poti. Vendar je žal tako, da nimamo vsi enakega znanja (pravna izobrazba) ali denarja (dostop do odvetniške pomoči), da bi lahko to pravno pot uspešno uporabili. To da večina obtoženih za kazniva dejanja nima odvetniške pomoči na sodišču, kaže na zelo veliko omejenost koncepta pravne države.
V kolikor se bo svet pogrezal v vedno večjo gospodarsko krizo, bo brezposelnim in revnim še težje razložiti pomembnost pravne države. Dejanja obupa so značilnost vsega človeštva, ne samo samomorilskih napadalcev v Iraku ali Afganistanu. Nezadovoljstvo ljudi bo moralo preiti v bolj organiziran nastop za spremembe. Ki se ne tičejo samo vprašanja delitve produciranega, ampak vprašanja načina produkcije. Res pa je, da nobena sprememba statusa quo ne bo miroljubna.

Wallerstein o razrednem konfliktu

Well, after hearing nationalization proposals by arch-conservative notables, we are now hearing serious discussions about the possibilities of civil war in the United States. Zbigniew Brzezinski, apostle of anti-Communist ideology and President Carter’s National Security Advisor, appeared on a morning television talk show on February 17, and was asked to discuss his previous mention of the possibility of class conflict in the United States in the wake of the worldwide economic collapse.

Immanuel Wallerstein – Civil War in the United States?

Kresalkina ustava ali zakaj to ni več orožje

Spominjam se predavanj s Pravne fakultete v 90-ih letih. Profesorji prava so ničkolikokrat vzdihovali nad nerazumevanjem prava in človekovih pravic med ljudskimi množicami na eni strani in oblastniki na drugi strani. Ujeti v svoje koncepte, izhajajoč iz avstrijske šole čiste teorije prava, ki gradi pozitivni pravni sistem na hierarhičnem sistemu norm, ki ima čim manj veze z vsebinskimi določili pravičnosti, katere napolnjujejo idejo naravnega prava, so ustvarili idealno podobo zakonodajnega reda, ki bo prinašal samo koristi prebivalcem Slovenije. Gojenje pravne kulture je seveda hvalevredno dejanje, vendar le v pogojih velike dohodkovne enakosti in varnosti med prebivalstvom. V nasprotnem primeru se votlo okostje pravnih norm začenja sesuvat v prah. Če se pa že samo ne sesuje, jo sesuje pljusk množic, ki jih žene strah in sovraštvo.

Ustava, ki jo je izročila Katarina Kresal nadebudnim mladeničem in mladenkam perspektivne stranke z duhovnim predznakom, postaja vedno bolj le še nujno zlo. Izogiba se ji predsednik vlade, ker bi rad bil prijazni ljudski voditelj, ki posluša vsakogar in o vsem. Izogiba se ji predsednik države, ki bi rad presegel omejitve simbolične vloge, katera pritiče njegovi funkciji. Izogiba se ji opozicija, ki bi rada ohranjevala apartheidno ločitev na Slovence in Neslovence, kot da ni država Slovenija država vseh njenih državljanov in tudi njenih prebivalcev s tujim državljanstvom. Katarina Kresal se je drži in je tudi pokazala veliko večjo odločenost kot njeni predhodniki, da se ta zgodba zaključi. Na žalost je za velik del Slovenije tudi ona del najvišjega družbenega sloja, kar je zadnje čase vse prej kot znamenje dobrega renomeja. Zasluge žanje za nekaj, kar bi moralo biti povsem normalno delovanje vsakršnega ministrstva. Namreč delovanje v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča. Udeležba na prireditvah kot je Operabal na Dunaju pa pokaže simbolno hrbtno plat spoštovanja Ustave. Ustava zagotavlja vsem človekove pravice, ki pa so pomembne ljudem predvsem v kontekstu, da lahko delajo, da preživijo, da se lahko svobodno združujejo. Ob večanju revščine in propadanju industrije je golo zavzemanje za goli pravni red napačno in pomanjkljivo.

Da ne bo prišlo do napačnega razumevanja mojih besed, potrebno je zagotoviti izbrisanim pravice, ki so jim bile protipravno odvzete, da se izboljšajo posamične usode. Tudi odškodnino si marsikdo zasluži, saj je izgubil delo, družino, zdravje. Tudi Katarina poteza z Ustavo je bil dober povratni udarec. Vendar samo z učinkom presenečenja. Ustava se jih ne bo dotaknila.

Strah kroži po Evropi, strah pred skrajno levico

Gospodarska kriza postavlja izredna vprašanja in zahteva izredne odgovore. Ideologi kapitalizma, med drugimi tudi ekonomisti, mrzlično svarijo, opozarjajo, pišejo predloge, da vrnejo svet zopet v stare tirnice. V tirnice domnevnega blagostanja. V čase ko je bila gospodarska rast ogromna in ko so se dohodkovne relativne razlike povečevale.
Odgovor levice na krizo je v veliko primerih porazen. Veliko levičarskih intelektualcev se zadovoljno treplja po ramenih: “Saj smo ves čas govorili, da bo prišlo do krize.” Levica ostaja ujeta v zanke objektivizma in ekonomskega determinizma. Omejuje se na pozive po večjem vplivu države pri regulaciji gospodarstva. Kliče po vrnitvi socialne države, ne upoštevajoč, da se je od zlatih časov socialne države marsikaj spremenilo v kulturnih navadah ljudi. In da so časi socialne države zahodnih demokracij tudi časi imperialističnega izkoriščanja tretjega sveta.
Seveda marsikdo od humanistično usmerjenih publicistov ne pozablja opozoriti, da v kolikor ne bomo hitro rešili krize, bo pridobila skrajna levica in njen populizem. Seveda nam ne razložijo, kaj naj bi se skrivalo pod to grozečo nevarnostjo. Dovolj je pridevnik skrajna, da bo prestrašil bogaboječe posameznike. Pojmen skrajnež je medijski produkt, ideološki konstrukt za opredelitev posameznika, ki nasprotuje hibridni zmesi parlamentarizma in kapitalističnega gospodarstva. V kolikor posameznik uporablja še nasilje, pa je sploh skrajnež, v tem primeru sploh ni potrebno prepoznati njegovega političnega prepričanja, saj je fizično nasilje per se skrajnost. Seveda je nasilje države prepoznano kot nujnost, kot zadnji ukrep, ki je potreben za ohranitev njenega obstoja. Če potegnemo tu še enačaj med državo in družbo, imamo skončano sliko in si jo lahko obesimo na steno.
Skrajna levica je seveda pojem, ki ga uporablja zunanji opazovalec. Zaradi njene heterogenosti je težko najti skupni imenovalec, saj je skupinic in skupin nešteto, že med teoretskimi nasledniki Marxa je veliko razlik, prav tako med anarhističnimi skupinami. To je dejstvo, raznolikost nam omogoča eklektično prebiranje zanimivih idej in rešitev. Kajti kaj je sploh lahko glavni očitek branilcev obstoječega reda? Da levica nima odgovorov, da alternative tržnemu sistemu praktično ni. Pri tem pa ne opazijo, da se jim za hrbtom posuvajo njihovi trdni odgovori, ki so bili povzdignjeni v dogmo. Prav kriza je trenutek, da se išče nove odgovore. Kajti krizo je povzročila predvsem brezidejnost, prepuščanje dogajanja neznanim višjim silam iracionalnega prostega trga. Presekati krizo pomeni prevzeti zopet nadzor nad dogajanjem. Z državo ali brez.

Vstajniška Evropa (non profit EPP)

Upam, da ne kršim pravil tega bloga, če posredujem napoved zanimivega dogodka, ki se bo zgodil v Ljubljani ta konec tedna. Pa da zraven še utrdimo prepričanje o FDV-ju kot valilnici rdečih kadrov. :)

Vabljeni na mednarodno srecanje Europe Insurgent / Vstajniška Evropa v okviru projekta Uninomada. Teoretiki/carke in aktivisti/ke iz stevilnih evropskih mest bodo razpravljali o pojavnih oblikah financne ter gospodarske krize in o konstituirajoči moči antikapitalističnih uporov in gibanj v Evropi.

Petek, 23. januarja, na FDV ob 14. uri, predavalnica st. 20
Sobota, 24. januarja, v Socialnem centru Rog ob 15. uri

Nekatere hipoteze okrog katerih bodo potekale razprave:
.
1. Zaostreni socialni konflikti ter mnozicni izbruhi nezadovoljstva, ki jih sprožajo napadi na dohodke in pravice ljudi, pricajo o poskusih ekonomskih in politicnih elit, da bi restavrirale naceto oblast kapitala;
2. Nastajajoce oblike kapitalisticnega reformizma – oblike vkljucevanja proizvajalcev druzbenega bogastva v krizni menedzment – skusajo bodisi prepreciti bodisi krotiti izbruh razrednih in druzbenih bojev;
3. Le boji lahko ustvarijo alternative in naredijo iz krize priloznost. Gibanja, ki delujejo v konkretnih bojih za dohodek in pravice ter ustvarjajo nove prostore participacije in avtonomije, lahko preprecijo restavracijo komande kapitala in ustvarijo nove dispozitive samovladanja zunaj njene neracionalnosti;
4. Gibanja potrebujejo skupno transnacionalno politicno strategijo na evropski ravni.
(Ostale teme in hipoteze, okrog katerih bodo organizirane razprave, najdes na www.njetwork.org.)

Nadaljuj z branjem…

Epidemija se širi, epidemija tožb

Pred kratkim so nekateri v slovenski javnosti zagovarjali stališče, da ima v pravni državi vsak pravico vsakogar tožiti ali prijaviti. In da ni nič narobe, če takšno pravico zelo pogosto uporabljamo. Mnenja so se kresala predvsem zaradi groženj s tožbami in ovadbami nekdanjega predsednika slovenske vlade Janeza Janše. Da lahko nekritično uveljavljanje določenih pravic vodi v absurde in nenazadnje v prezasičenost že tako obremenjenih slovenskih sodišč so le redki opozarjali.
Danes imamo ponovno nadrealistično situacijo, ko je v.d. generalnega direktorja policije Matjaž Šinkovec vložil predlog za pregon zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve in obrekovanja, ki naj bi ga storil pisec Goran Vojnović v svoji lanskoletni knjigi Čefurji raus. V njej naj bi s pomočjo fiktivnih dogodkov in oseb škodoval ugledu slovenske policije.
Več o tem v Dnevniku.
Absurdnost očitanega je še hujša kot v primeru slavnega policista Petarde v romanu Matjaža Pikala. Tam se je bivši policist prepoznal v liku. Sedaj pa se celoten policijski aparat prepozna v dogodkih v knjigi. Knjigo sem prebral že pred časom in lahko mirne duše rečem (brez diplome iz primerjalne književnosti), da dogajanje povsem prepoznam iz lastnih izkušenj. Vse je seveda karikirano, kar je tudi namen takšnega žanra. Še dobro, da ni v Sloveniji bolj radikalnih hip hoperjev ali pankerjev, ki bi v svojih besedilih napadali policiste. Npr. kakšna slovenska verzija komada Copkiller bi bila primeren začetek.
Upam, da bo vsaj tožilstvo zmoglo dovolj razuma in absurdno ovadbo odvrglo v koš za smeti. O vrhu slovenske policije pa škoda zgubljat besed. Goranu pa želim, da njegovo knjigo prebere še več ljudi.