Radi bi vas opozorili na zadnjo epizodo v sistematični in vztrajni vladni politiki, da izkorenini filmsko kulturo v Sloveniji.

Odločitev Filmskega sklada RS, da ZAVRNE VSAKO FINANCIRANJE festivala Kino Otok – z obrazložitvijo, da je “vsebinsko neprimeren za sofinanciranje” – ni le v nebo vpijoča krivica, je tudi žalitev filmske kulture, žalitev kulture, žalitev medkulturnega dialoga, pa tudi žalitev pravnega sistema predsedujoče države EU.

Dovolite, da ilustriram:

Kino otok je mednarodni filmski festival, ki je v štirih letih obstoja uspel “zgraditi izjemen sloves”, kot piše Kieron Corless v eni najprestižnejših filmskih revij na svetu, Sight & Sound. Označil ga je za “skoraj popoln filmski festival”. Tudi vsi režiserji in režiserke, ki so v preteklih letih obiskali festival, so bili nad njim navdušeni in to navdušenje širili po svetu. Prav vsi so večkrat izrazili željo, da bi se radi vrnili na “otok filma”. Med njimi so: Apichatpong Weerasethakul, Abderrahmane Sissako, Lav Diaz, Abolfazl Jalili, Mika Kaurismäki, Shaji Karun, Pablo Trapero, Lisandro Alonso, Girish Kasaravalli, Peter Mettler, Roger Gnoam M’Bala, Valeska Grisebach etc. Nešteto je dokazov, ki govorijo o izjemnem ugledu Kino Otoka doma in v tujini, pri številnem občinstvu in brez izjeme pri celotni strokovni javnosti.

V preteklih štirih letih sta tudi občina Izola in Filmski sklad RS poudarjala izjemen pomen festivala in ga finančno podpirala.

16. januarja 2008 je v.d. direktor Filmskega sklada RS g. Igor Prodnik poslal festivalu “Obvestilo predlagatelju vloge na javni poziv za sofinanciranje akcij za leto 2008″. V njej je pisalo, da je ocenjevalna komisija Filmskega sklada RS vlogo za festival Kino Otok 2008 ocenila z 99 od 100 točk. Obrazložitev: “SPK (Strokovna programska komisija) ugotavlja, da predlagatelj “Otok, zavod za razvijanje filmske kulture” s festivalom Kino Otok vseskozi izkazuje utrjen in programsko kvalitetno zasnovan festivalski dogodek, ki predstavlja enega pomembnejših filmskih dogodkov na Slovenskem. O tem priča izjemna priljubljenost festivala tako pri strokovni publiki, kakor tudi pri številnih tujih gostih festivala ter domači in tuji publiki, ki se na festival odziva z vse večjim zanimanjem. SPK je enotnega mnenja, da je treba festival Kino Otok podpreti v največji možni meri.”

“Na podlagi podanega predloga SPK, razpoložljivih sredstev in upoštevanja vrstnega reda prispetja vlog” je g. Prodnik podal predlog za sofinanciranje festivala v višini 10.000 EUR.

Ker je to pomenilo skoraj 50% znižanje sredstev glede na pretekla leta, se je festival na odločitev pritožil v predpisanem roku treh dni.

Na pritožbo nismo dobili nobenega odgovora.

Brez kakršnega koli obvestila ali utemeljitve je bila nastavljena nova komisija (predsedoval ji je g. /Boštjan Miha/ Jambrek, vodja programskega oddelka Slovenske kinoteke), ki je ponovno ovrednotila isto vlogo in prišla do povsem drugačnega zaključka.

8. aprila nam je isti v.d. direktorja Filmskega sklada RS, g. Igor Prodnik, poslal novo pismo s pripisom: ”S tem obvestilom se nadomesti obvestilo z dne 16.1.2009”. V njem je bilo zapisano, da je nova ocena nove komisije bistveno nižja. Namesto 99 točk je nova komisija isti vlogi namenila 74,34 točke od 100. (Opomba: za sofinanciranje se predlagajo vloge, ki so ocenjene z najmanj 75 točkami) Sklep te nove komisije se je glasil: “Člani SPK smo mnenja, da je projekt kljub relativni medijski prepoznavnosti vsebinsko neprimeren za sofinanciranje.”

Ukinitev državne podpore festivalu Kino Otok resno ogroža prihodnost enega najpomembnejših filmskih dogodkov v Sloveniji.

Ker ima festival Kino otok izrecno in izpričano na vrhu svojih poslanstev spodbujanje medkulturnega dialoga, razumemo to odločitev za žalitev in dejanje proti ideji medkulturnega dialoga. To je še toliko bolj nezaslišano, ker je prav leto 2008 Evropsko leto medkulturnega dialoga in ker se to dogaja v državi, ki prav zdaj predseduje EU.

Kot je razvidno iz poteka postopka (menjavanje komisije v teku postopka, pošiljanje dveh diametralno različnih ocen dveh različnih komisij za isto vlogo v okviru istega postopka, neodgovarjanje na v skladu s postopkom podano pritožbo etc.) je njegovo vodenje posmeh pravni državi in žalitev ideje legalnosti. Je popolno nasprotje transparentnosti kulturne politike in njenih postopkov.

Tudi na zadnji sklep komisije in odločitev g. Prodnika smo se v predpisanem roku pritožili, v upanju, da bodo svojo odločitev premislili. Toda glede na način, kako je bil v tem postopku obravnavan festival Kino Otok, zlasti upoštevajoč neutemeljeno in nezaslišano oceno o “vsebinski neprimernosti”, bo potreben precejšen pritisk domače in mednarodne javnosti, da bi se ta odločitev popravila.

Zato vas prosimo, da posredujete to informacijo vsakemu posamezniku in inštituciji, ki bi lahko s pritiski na odgovorne pripomogli, da se spremeni nepravična odločitev:

Igor Prodnik – igor.prodnik@gov.si – v.d. direktorja Filmskega sklada RS in direktor direktorata za medije pri Ministrstvu za kulturo
Dr. Vasko Simoniti – vasko.simoniti@gov.si – minister za kulturo
Janez Janša – gv.kpv@gov.si – predsednik vlade RS

S spoštovanjem,

Koen Van Daele
Direktor zavoda za razvijanje filmske kulture Otok
isolacinema@gmail.com

Vir: http://razgledi.net/blog/2008/04/14/prejeto-kako-je-festival-kino-otok-postal-vsebinsko-neprimeren/

Subejct: Summer Camp
From: Kimmi kimmiwast@gmail.com
Date: Fri, 15 Feb 2008 17:56:30
To: Suzy suzyqueen8@gmail.com

Dear Suzy!

Summer camp sucks! I am stuck in cabin with 72 virgins. It’s like Ground Zero for boredom here. Thanks god form my iPod. I have all my fav bends in there: Anthrax, Biohazard, Poison, Slayer, Megadeath, Suicidal Tendencies. And some girl stole my bottle of »Explosive« brand hair gel, and when I found my explosive gel was missing, I blew up! Someone said I look like Ugly Betty, which sucks because I hate America … Ferrara. Well, I need some toiletries, so I’m gonna hit Target before I crash. See u in the next life!

Par povezav, zakaj v tem primeru ni dobro prevec hiteti:

http://www.brusselsjournal.com/node/2773

http://www.vest.si/2008/01/14/legitimnost-eu-pogodbe/

http://www.mladina.si/tednik/200801/clanek/slo–evropski_dom-marjan_horvat/

http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/290018/

Zraven pa omenja, pred kratkim objavljeno, poročilo kanadskega novinarja Williama Thomasa, ki govori o tem, da so Američani v Afganistanu in Iraku odvrgli štiri atomske bombe, prvo že med zalivsko vojno, v luči preizkušanja novih orožij. Kakorkoli že:

http://willthomasonline.net./willthomasonline/US_Veteran_Reveals_Atomic_Bombs.html

Pa še razmišljanje Paula Rogersa o jedrski dobi v kateri živimo:

http://www.opendemocracy.net/article/conflicts/global_security/century_change

Pa kaj potem, če odstranitev geografskih meja ne pomeni tudi padca mej v glavah ljudi? Važno je, da smo zraven.

Pa kaj potem, če še nismo poskrbeli za varnost lastnih državljanov? Glavno je, da bomo po novem branili varnost Evropejcev.

Pa kaj potem, če bomo kmalu žrtve istega nadzora, ki ga bomo zdaj najprej sami izvajali na barikadah združene Evrope? Pomembno je, da smo noter.

Pa kaj potem, če bo z lizbonsko pogodbo (http://www.brusselsjournal.com/node/2773) kot kaže vrag odnesel šalo o neumnih Američanih, ki mislijo, da je Evropa država, ne celina? Nujno je, da jo prvi ratificiramo.

Pa kaj potem, če za kongresne centre, evropsko birokracijo in vojsko, namenjamo ogromne vsote denarja, od teh pridobitev pa navadni državljani nimamo nič? Dobro je, da imamo kaj za pokazat.

Pa kaj potem, če še vedno ni jasno, kaj ta »evropskost«, ki se je tako krčevito držimo, sploh je? No, kul je, da smo del nje.

Vse skupaj je namreč čudno; že lep čas plačujemo v evrih, izobešamo evropske zastave, potujemo naokrog brez potnih listov, čisto upehani lovimo različne evropske standarde, podpisujemo evropske sporazume in pogodbe, sanjamo o evropskih plačah, pa na žalost nimamo evropske produktivnosti, z Evropo nabiramo politične točke, se nanjo sklicujemo kadar nam sede, jo zatajimo ob podobnih priložnostih, vlečemo z njo primerjave – skratka širimo ideologijo nove Evrope, evropski raj, kjer se cedita med in mleko, pa je še vedno približno enako nedosegljiv in skrivnosten, kot je bil na začetku. Videti je, kot da je prav tako.
No, tudi mama Evropa ne sedi čisto križem rok; zalaga nas s subvencijami, uvedla je prosti pretok delovne sile, vec možnosti za gospodarsko sodelovanje, itd., pri čemer vselej skrbno opazuje, kaj bo lahko prevedla v številke, ki ji bodo pomagale prehiteti ZDA.
Živimo v času polarizacije sveta, zato združevanje v različne interesne skupine niti ni sporno, zaskrbljujoče je, kako to Slovenija počne. Hitro, nepremišljeno in neučakano (to neučakanost omenja tudi legendarni Boris Pahor v novi Mladini). Z treznejsim in preudarnejšim pristopom bi morda celo izbojevali kakšen interes, postavili zahtevo, sooblikovali kakšen pomemben osnutek. Mi pa moramo važne dokumente podpisati preden jih sploh preberemo, evolucijske stopnje članstva bi najrajši preskočili, in zato brez pomisleka storili vse, kar nam ukažejo v Bruslju. To pa tako ali tako jemljemo kot edino resnico. Slovenija kot nacionalna država trpi za manjvrednostim kompleksom, zato bomo zdaj s podpisom lizbonske pogodbe ponovno, najprej sebi, potem pa še drugim, dokazali kako dobri smo. Janša bluzi o tem, da smo s Schengenom dosegli najvišjo možno stopnjo razvoja, o katerem si pred dvajsetimi leti nismo upali niti sanjati, in ki nam bo prinesel večno srečo v onostranstvu. Ali drugače povedano; po desetletjih življenja v Jugoslaviji in po dvanajstih letih v samostojni državi, nujno potrebujemo novega gospodarja. Nujno! Eh, kako tipično.
Zato sem ob tem veselem decembru za evropsko povezavo pogrešal navaden dvom ali pomislek, da ni vse zlato, kar je EU ali Schengen. Tudi uporabniki spletnih portalov kot sta rtvslo.si ali 24ur.com, so minuli teden v glavnem izražali veselje, kako nas bo schengenski mejni nadzor končno obvaroval pred nevarnimi hrvaškimi sosedi. Jaz pa bi rad mejo, ki nas bo obvarovala pred samimi sabo.
Za novo Evropo pa bo tako ali tako najpametnejše, da jo z njeno ideologijo, kulturo in padlimi mejami vred, zavijemo v bankovec za sto evrov, vržemo na cesto, pa naj jo ima kdor jo hoče.

http://www.presstv.ir/detail.aspx?id=34263&sectionid=351020101

http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/282642/

Kot sporoča zgornja spletna stran, bo Zeitgeist, the Movie, končno doživel prvo javno projekcijo v soboto, desetega novembra, na 4TH ANNUAL ARTIVISTS FILM FESTIVAL v Los Angelesu, kjer se bo pojavil tudi avtor in producent filma, Američan Peter Joseph. In kaj za vraga sploh je tale Zeitgeist? Najbolj znan underground dokumentarec letošnjega leta, narejen v maniri kultnega in preroškega Orwellovega dela, 1984, alternativen ter neprofiten poizkus pripraviti ljudi do družbeno kritičnega razmišljanja s seciranjem duha našega časa skozi religijo, dogodke enajstega septembra, skozi prerez ameriškega bančnega sistema in vojaško-industrijskega kompleksa. Avtorji Zeitgeista so v ta namen tudi ustanovili aktivistično gibanje. Film se je po medmrežju širil prek forumov, blogov, komentarjev, v IMDb-jevi bazi ga še danes ne boste našli, brezplačno pa ga dobite na zgornji povezavi.
V globalni dobi kolektivne ignorance in amerikanizacije, ko vojne obstajajo samo zato, da čim dlje trajajo, ko se vsevprek lepi oznaka ‘levičarska propaganda’, ko me www.24ur.com naprej razveseli, da je Sanja Grohar na obisku v ZDA spoznala Paris Hilton, potem pa razžalosti, da je bila to le njena dvojnica, se zdi Zeitgeist pravi balzam za dušo. Če ne drugega zato, ker je jasno, kako se bo v prihodnosti širila družbeno-kritična umetnost. Ja, in prihodnost ne bo rožnata. Kako bi lahko bila, če pa smo prišli v situacijo, ko ni več tako važno, ali bo v nedeljo zmagal diplomat Danilo ali orgličar Peterle, temveč je pomembnejše, kdo bo naslednji ameriški predsednik. In nad katero državo bo porabljal svoje bombe.

http://dimitrijrupel.blog.siol.net/

Pred kratkim je o tem na svojem blogu pisal filozof in medijski čuvaj, dr. Boris Vezjak (http://vezjak.blog.siol.net/2007/10/02/en-in-edini-zunanji-minister/) ter prišel do naslednjih zaključkov;

Rupel je skriboman. Piše, zato da piše, ker nekaj pač mora pisati. Temu primeren je njegov slog pisanja. Ste kdaj brali Jadrana Krta? Zunanji minister se lahko skrije pred njim.

Ker na Delu Peter Jančič ni več odgovorni urednik, Rupel nima več možnosti objavljati svojih mnenj in za vsako pokasirati, mislim da, okoli 400 evrov. Zato je stopil v korak s časom in začel blogati.

Moj skromen zaključek: ravno zato, ker je zunanji minster znan po svoji ljubezni do pisanja (skribomanstvu, če hočete), ni naključje, da je neka bistra piarovska glava iz SDS-a prav njega ‘določila’ za mešanje megle na Siolovih blogih.

Ker končno sem se tudi sam odločil prečekirati zadevo, potem ko je eden od njegovih blogovskih umotvorov celo pristal med izjavami tedna v Mladini. Ruplovem blogu primanjkuje osebne note. Že res, da nas recimo ministrovo zasebno življenje ne zanima preveč, toda iz njegovega bloganja večinoma ni razvidno, ali gre za njegova stališča, ali za stališča njegove trenutne stranke. Vse skupaj se namreč na trenutke bere kot transkripicija vladinih tiskovnih konferenc, tekste pa bi po nareku lahko natipkala tudi kakšna tajnica z zunanjega ministrstva.

Rupel se ne gre dvosmerne komunikacije (razen pri prvem zapisu), kar je po mojem mnenju ena glavnih for bloganja. Skratka, ne odgovarja na komentarje. Menda zato, ker se ne želi prepirati, kot je nekje zapisal, a komentarjev, ki bi bili žaljivi ali klicali po prepiru, ni. Mogoče pa samo nima časa, ampak potem napiše naslednje: »Za tole sporočilo imam 10 minut časa. Po seji Odbora za zunanjo politiko v parlamentu (o pogajanjih EU s Hrvaško) po seji vlade (kjer smo med drugim govorili o novi evropski pogodbi), po sestankih s sodelavci in na Novi reviji (kjer smo pozdravili novega glavnega urednika Senegačnika), po podpisovanju pisem in gradiv… in pred naslednjim sestankom v MZZ imam 10 minut časa za blog«. Če si lahko vzame deset minut za takšen dnevniški intermezzo, zakaj ne more narediti podobno za odgovor na kakšen komentar?

Ko človek bere Ruplove monologe (tudi na spletni strani minstrstva za zunanje zadeve je link do njegovega bloga) se mu zazdi, da je izgubil vojno z mediji, pred katero je nekoč svaril slednje. In to človek, ki se je nedolgo nazaj hvalil novinarki Pop TV- ja, da bo pomagal vsakemu, ki mu iz različnih razlogov ni uspelo objaviti določenega teksta v slovenskih časnikih. Ampak ni panike pravi Rupel, tudi mnogi moji kolegi v inozemstvu počnejo podobno, pišejo bloge in komentarje. Glede tega sicer nisem najbolje informiran (kdor ve kaj več, z besedo na dan), vem pa, da to prakticira recimo britanski zunanji minister David Milliband (http://blogs.fco.gov.uk/blogs/david_miliband/about_blog.aspx) .
In da ne bo nesporazumov, Dimitrij tokrat piše zastonj

Kakorkoli že, Ruplov blog gor ali dol, politični boj in nabiranje točk pri volivcih se dokončno selita, tudi v Sloveniji, na svetovni splet.

Grah piše: » SVP se je v tokratni volilni boj podala z izredno agresivno in poudarjeno ksenofobno volilno kampanjo. Sedeminpolmilijonsko Švico je prepredla z volilnimi plakati in letaki, na katerih so tujci oziroma prebivalci brez švicarskega državljanstva upodobljeni kot »črne ovce«, ki se jih je treba znebiti. Slednji sicer sestavljajo petino vsega švicarskega prebivalstva (in četrtino vse delovne sile, op. a.). Njihov sicer sorazmerno velik delež je po drugi strani posledica izredno strogih pogojev za pridobitev državljanstva. Tujci lahko zanj zaprosijo šele po dvanajstih letih stalnega bivanja v Švici. Hkrati z volilnim bojem SVP zbira podpise za ljudsko pobudo, da bi sodišča po prestani kazni lahko izgnala tujce, ki bi se pregrešili zoper švicarske zakone, če pa bi bili mladoletni, bi sodišča lahko izgnala mladoletniki z njihovimi družinami vred. Nevtralna Švica se je v prejšnjem stoletju izognila tako fašizmu in nacizmu kot boljševizmu. Bila je tako pribežališče ali prehodna postaja za mnoge, ki so bežali pred različnimi totalitarizmi. Toda sedanja kampanja SVP je tako nestrpna do tujcev, da je posebni poročevalec ZN za rasizem in ksenofobijo, Senegalčan Doudou Diene na nedavnem zasedanju ZN za človekove pravice v Ženevi, Švico obtožil rasizma«.

Naj še dodam, da je posebno problematično »počezno« enačenje tujcev, kot se izrazi Grah, z kriminalci – z zvodniki ali prostitutkami, razpečevalci mamil, tatovi ali lenuhi.

In kdo je sploh Christoph Blocher? Milijonar, rojen leta 1940, ki je obogatel z nakupom giganta EMS Chemie, podjetja, ki se ukvarja z plastičnimi materiali. Leta 1977 je postal predsednik SVP-ja, potem je bil v osemdesetih zelo aktiven pri agitiranju proti vstopu svoje države v razne mednarodne organizacije, zatem pa je ustanovil lobistično skupino Gibanje za neodvisno in nevtralno Švico. Prav leta 1990 je z agresivno kampanjo in propagando dosegel, da je tri četrt Švicarjev na referendumu glasovalo proti vstopu v OZN. Sčasoma se je njegova stranka prelevila iz neodločne, ruralne in nepomembne politične skupine v kontroverzno nacionalistično stranko, ki svoje glasove nabira s širjenjem strahov in stereotipov v življenja Švicarjev in Švicark. Pri tem je velikokrat izkoriščala možnost prirejanja referendumov v primeru nestrinjanja z vladno politiko, kar dopušča švicarski politični sistem. Blocher se je v parlament preselil leta 2003, lansko jesen pa je dvignil prah z dvema zakonoma: o tujcih in o azilu, ki sta nastala v njegovem resorju.

Tudi o tem je pisal Grah: »Zakona o tujcih in zakon o azilu sta bila ob referendumski udeležbi, ki je bila nekoliko nad običajno (48 odstotkov), sprejeta z več kot dvotretjinsko večino 68 odstotkov glasov. Po pisanju švicarskih medijev je pravosodni in notranji minister Christoph Blocher volivce prepričal s ‘preprosto, pa tudi učinkovito kampanjo o zlorabah’, ki da se dogajajo pri priseljevanju in dodeljevanju azila.

Zakon o tujcih zlasti prizadeva priseljence iz “tretjih držav”, torej tistih, ki niso članice EU oziroma Efte. Iz teh držav se bodo v Švici poslej lahko zaposlili samo še vodstveni in posebej kvalificirani delavci, pa še ti samo takrat, kadar delovnega mesta ne bo mogoče zasesti z delavci iz Švice ali držav EU oziroma Efte. Približno poldrugi milijon tujcev bo moral odslej bolj skrbeti za lastno integracijo v švicarsko družbo, saj bodo oblasti podaljšanje dovoljenja za bivanje lahko pogojevale z uspešno opravljenim jezikovnim tečajem. Še bolj restriktiven je zakon o azilu. Oblasti prošenj za azil sploh ne bodo več obravnavale, če se begunec ne bo mogel izkazati z veljavnim osebnim dokumentom ali si ga priskrbeti v 48 urah. Visoki komisariat OZN za begunce je zapisal, da tako primeri iz sedanjosti kakor iz preteklosti kažejo, kako težko včasih begunci pridobijo osebne dokumente. Begunce, ki se bodo pred vstopom v Švico zadrževali v kateri izmed “varnih” tretjih držav, bodo odslej izgnali nazaj v varno državo. Begunci, katerih prošnja za azil bo zavrnjena in bodo čakali na izgon iz države, ne bodo več upravičeni do socialne pomoči, ampak le do nujne pomoči, zagotovljene v švicarski ustavi, to je do nastanitve in hrane. To velja tudi za posebno prizadete in občutljive begunce, kakor so oboleli, starejši in ženske z otroki«. Oba zakona sta bila s strani humanitarnih organizacij in verskih skupnosti razglašena za neustavna.

Pri tokratni kampanji SVP ne izbira sredstev: jumbo plakati, časopisni oglasi, kratki filmi so polarizirali državo, ki je nekoč slovela po svoji multikulturnosti, njihovo sporočilo pa pravi, da tujci zastrupljajo švicarsko družbo na vseh nivojih.

Seveda ima življenje v »talilnem loncu« svojo specifiko, a zdi se, da Švica samo sledi trendu konservativnih nacionalističnih vlad, ki vladajo ali pa so pred kratkim, po Evropi. Berlusconijeva Italija, Francija, Nizozemska, Danska, Poljska so samo nekatere izmed njih. Evropa je sicer je že od nekdaj cilj priseljevanja, a ob staranju evropskega prebivalstva se počasi kažejo razlike o razumevanju imigracij (predvsem se pojavlja strah pred izgubo narodne identitete), nasprotno kot v ZDA, kjer so priseljenci zelo iskana ‘roba’. Če citiram ameriškega, politično nekorektnega, komika Billa Maherja: »Američani včasih trdijo, da jim priseljenci, predvsem Mehičani, odžirajo službe. A pri tem vedno pozabijo omeniti, da gre za delo, ki ga sami za nič na svetu ne bi opravljali«.
Na eni strani imamo torej EU, ki jo poganja korporativni kapital, ta pa potrebuje prost pretok delovne sile, na drugi pa »islamsko nevarnost« in pritiskanje nezakonitih prebežnikov na južno mejo združene Evrope, skoraj popolno okolje za razvoj nacionalistične politike. In to v času, ko EU briše svoje notranje meje – mi pa smo strpni do drugačnih dokler so vi enaki, ne.

A demoniziranje, getoiziranje, razširitev problemov na cel segment ‘drugih’ namesto osamitve in distanciranja od določenih težav povezanih z imigracijo, samo še zaostruje probleme. Saj ste sami videli, kako je Bush z imperialistično politiko po enajstem septembru poskrbel, da se je islamski fundamentalizem dvignil iz pepela, potem ko je bil že v zatonu in potem, ko istemu radikalizmu cela devetdeseta na Bližnjem Vzhodu ni uspelo zanetiti niti ene islamske revolucije, za kar naj bi si v osnovi prizadeval.

V Švici, kjer bo naslednje leto tudi evropsko nogometno prvenstvo (mimogrede, domača reprezentanca, ki bi lahko bila presenečenje tekmovanja, je pravi primer svicarske multikulturnosti) bo Blocher sicer dobil volitve, a problemi z ‘črnimi ovcami’ bodo ostali.