DRUGI DOM

Kino Otok brez sredstev?

Igor Prodnik, gospodar slovenskega filma, je znova na delu:

Radi bi vas opozorili na zadnjo epizodo v sistematični in vztrajni vladni politiki, da izkorenini filmsko kulturo v Sloveniji.

Odločitev Filmskega sklada RS, da ZAVRNE VSAKO FINANCIRANJE festivala Kino Otok – z obrazložitvijo, da je “vsebinsko neprimeren za sofinanciranje” – ni le v nebo vpijoča krivica, je tudi žalitev filmske kulture, žalitev kulture, žalitev medkulturnega dialoga, pa tudi žalitev pravnega sistema predsedujoče države EU.

Dovolite, da ilustriram:

Kino otok je mednarodni filmski festival, ki je v štirih letih obstoja uspel “zgraditi izjemen sloves”, kot piše Kieron Corless v eni najprestižnejših filmskih revij na svetu, Sight & Sound. Označil ga je za “skoraj popoln filmski festival”. Tudi vsi režiserji in režiserke, ki so v preteklih letih obiskali festival, so bili nad njim navdušeni in to navdušenje širili po svetu. Prav vsi so večkrat izrazili željo, da bi se radi vrnili na “otok filma”. Med njimi so: Apichatpong Weerasethakul, Abderrahmane Sissako, Lav Diaz, Abolfazl Jalili, Mika Kaurismäki, Shaji Karun, Pablo Trapero, Lisandro Alonso, Girish Kasaravalli, Peter Mettler, Roger Gnoam M’Bala, Valeska Grisebach etc. Nešteto je dokazov, ki govorijo o izjemnem ugledu Kino Otoka doma in v tujini, pri številnem občinstvu in brez izjeme pri celotni strokovni javnosti.

V preteklih štirih letih sta tudi občina Izola in Filmski sklad RS poudarjala izjemen pomen festivala in ga finančno podpirala.

16. januarja 2008 je v.d. direktor Filmskega sklada RS g. Igor Prodnik poslal festivalu “Obvestilo predlagatelju vloge na javni poziv za sofinanciranje akcij za leto 2008″. V njej je pisalo, da je ocenjevalna komisija Filmskega sklada RS vlogo za festival Kino Otok 2008 ocenila z 99 od 100 točk. Obrazložitev: “SPK (Strokovna programska komisija) ugotavlja, da predlagatelj “Otok, zavod za razvijanje filmske kulture” s festivalom Kino Otok vseskozi izkazuje utrjen in programsko kvalitetno zasnovan festivalski dogodek, ki predstavlja enega pomembnejših filmskih dogodkov na Slovenskem. O tem priča izjemna priljubljenost festivala tako pri strokovni publiki, kakor tudi pri številnih tujih gostih festivala ter domači in tuji publiki, ki se na festival odziva z vse večjim zanimanjem. SPK je enotnega mnenja, da je treba festival Kino Otok podpreti v največji možni meri.”

“Na podlagi podanega predloga SPK, razpoložljivih sredstev in upoštevanja vrstnega reda prispetja vlog” je g. Prodnik podal predlog za sofinanciranje festivala v višini 10.000 EUR.

Ker je to pomenilo skoraj 50% znižanje sredstev glede na pretekla leta, se je festival na odločitev pritožil v predpisanem roku treh dni.

Na pritožbo nismo dobili nobenega odgovora.

Brez kakršnega koli obvestila ali utemeljitve je bila nastavljena nova komisija (predsedoval ji je g. /Boštjan Miha/ Jambrek, vodja programskega oddelka Slovenske kinoteke), ki je ponovno ovrednotila isto vlogo in prišla do povsem drugačnega zaključka.

8. aprila nam je isti v.d. direktorja Filmskega sklada RS, g. Igor Prodnik, poslal novo pismo s pripisom: ”S tem obvestilom se nadomesti obvestilo z dne 16.1.2009”. V njem je bilo zapisano, da je nova ocena nove komisije bistveno nižja. Namesto 99 točk je nova komisija isti vlogi namenila 74,34 točke od 100. (Opomba: za sofinanciranje se predlagajo vloge, ki so ocenjene z najmanj 75 točkami) Sklep te nove komisije se je glasil: “Člani SPK smo mnenja, da je projekt kljub relativni medijski prepoznavnosti vsebinsko neprimeren za sofinanciranje.”

Ukinitev državne podpore festivalu Kino Otok resno ogroža prihodnost enega najpomembnejših filmskih dogodkov v Sloveniji.

Ker ima festival Kino otok izrecno in izpričano na vrhu svojih poslanstev spodbujanje medkulturnega dialoga, razumemo to odločitev za žalitev in dejanje proti ideji medkulturnega dialoga. To je še toliko bolj nezaslišano, ker je prav leto 2008 Evropsko leto medkulturnega dialoga in ker se to dogaja v državi, ki prav zdaj predseduje EU.

Kot je razvidno iz poteka postopka (menjavanje komisije v teku postopka, pošiljanje dveh diametralno različnih ocen dveh različnih komisij za isto vlogo v okviru istega postopka, neodgovarjanje na v skladu s postopkom podano pritožbo etc.) je njegovo vodenje posmeh pravni državi in žalitev ideje legalnosti. Je popolno nasprotje transparentnosti kulturne politike in njenih postopkov.

Tudi na zadnji sklep komisije in odločitev g. Prodnika smo se v predpisanem roku pritožili, v upanju, da bodo svojo odločitev premislili. Toda glede na način, kako je bil v tem postopku obravnavan festival Kino Otok, zlasti upoštevajoč neutemeljeno in nezaslišano oceno o “vsebinski neprimernosti”, bo potreben precejšen pritisk domače in mednarodne javnosti, da bi se ta odločitev popravila.

Zato vas prosimo, da posredujete to informacijo vsakemu posamezniku in inštituciji, ki bi lahko s pritiski na odgovorne pripomogli, da se spremeni nepravična odločitev:

Igor Prodnik – igor.prodnik@gov.si – v.d. direktorja Filmskega sklada RS in direktor direktorata za medije pri Ministrstvu za kulturo
Dr. Vasko Simoniti – vasko.simoniti@gov.si – minister za kulturo
Janez Janša – gv.kpv@gov.si – predsednik vlade RS

S spoštovanjem,

Koen Van Daele
Direktor zavoda za razvijanje filmske kulture Otok
isolacinema@gmail.com

Vir: http://razgledi.net/blog/2008/04/14/prejeto-kako-je-festival-kino-otok-postal-vsebinsko-neprimeren/

Nevarna pošta

Ameriški komik Bill Maher (http://www.billmaher.com/?page_id=4), se je v svoji petkovi oddaji Real Time with Bill Maher na HBO, ko je bilo govora o Bushevi zahtevi podaljšanja zakona po katerem lahko ameriškim državljanom oblasti prisluškujejo po telefonu in berejo njihovo elektronsko pošto, takole pošalil ter napisal svoj potencialno nevaren mejl:

Subejct: Summer Camp
From: Kimmi kimmiwast@gmail.com
Date: Fri, 15 Feb 2008 17:56:30
To: Suzy suzyqueen8@gmail.com

Dear Suzy!

Summer camp sucks! I am stuck in cabin with 72 virgins. It’s like Ground Zero for boredom here. Thanks god form my iPod. I have all my fav bends in there: Anthrax, Biohazard, Poison, Slayer, Megadeath, Suicidal Tendencies. And some girl stole my bottle of »Explosive« brand hair gel, and when I found my explosive gel was missing, I blew up! Someone said I look like Ugly Betty, which sucks because I hate America … Ferrara. Well, I need some toiletries, so I’m gonna hit Target before I crash. See u in the next life!

»Dobro je biti med prvimi …

… ki bodo podpisali Lizbonsko pogodbo. Tudi na olimpijadi in na svetovnem prvenstvu je dobro biti prvi,« je danes v DZ v okviru razprave o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, bleknil poslanec SDS, Miro Petek, in še enkrat več dokazal, da nima veliko pojma o delu, ki ga trenutno opravlja.

Par povezav, zakaj v tem primeru ni dobro prevec hiteti:

http://www.brusselsjournal.com/node/2773

http://www.vest.si/2008/01/14/legitimnost-eu-pogodbe/

http://www.mladina.si/tednik/200801/clanek/slo–evropski_dom-marjan_horvat/

Atomske bombe na Bližnjem Vzhodu

Tomaž Mastnak se je v svoji kolumni v današnjem Dnevniku na kratko dotaknil ameriške vojne politike in njenih metod na Bližnjem Vzhodu:

http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/290018/

Zraven pa omenja, pred kratkim objavljeno, poročilo kanadskega novinarja Williama Thomasa, ki govori o tem, da so Američani v Afganistanu in Iraku odvrgli štiri atomske bombe, prvo že med zalivsko vojno, v luči preizkušanja novih orožij. Kakorkoli že:

http://willthomasonline.net./willthomasonline/US_Veteran_Reveals_Atomic_Bombs.html

Pa še razmišljanje Paula Rogersa o jedrski dobi v kateri živimo:

http://www.opendemocracy.net/article/conflicts/global_security/century_change

In kaj potem, če smo dokončno v Evropi

Medtem, ko je prejšnji teden celotni Sloveniji, še posebej pa aktualni oblasti, družno prihajalo ob vstopu naše države v schengensko območje, in medtem, ko me je že strah silovitih orgazmov, ki bodo nastali ob začetku in koncu našega predsedovanja EU, sem prisiljen zapisati par vrstic in izraziti svojo nehvaležnost. Ob spremljanju politikov, komisarjev in drugih pomembnežev, različnih narodnosti, ki so vsi mehki od sreče, proslavljali širitev Schengena, sem pogrešal samo eno stvar – dvom. Pristno človeško nejevero, pomislek, tisti dvom, ki je skozi zgodovino pripeljal človeka do vsega miselnega in tehničnega napredka. Ko ljudje nehajo dvomiti v elemente družbe okoli sebe, je ponavadi nekaj narobe.
In ob priložnostnih slovesnostih, ki jim ni bilo videti ne konca ne kraja, sem se nekajkrat vprašal; pa kaj potem? Odgovori so se ponudili kar sami od sebe.

Pa kaj potem, če odstranitev geografskih meja ne pomeni tudi padca mej v glavah ljudi? Važno je, da smo zraven.

Pa kaj potem, če še nismo poskrbeli za varnost lastnih državljanov? Glavno je, da bomo po novem branili varnost Evropejcev.

Pa kaj potem, če bomo kmalu žrtve istega nadzora, ki ga bomo zdaj najprej sami izvajali na barikadah združene Evrope? Pomembno je, da smo noter.

Pa kaj potem, če bo z lizbonsko pogodbo (http://www.brusselsjournal.com/node/2773) kot kaže vrag odnesel šalo o neumnih Američanih, ki mislijo, da je Evropa država, ne celina? Nujno je, da jo prvi ratificiramo.

Pa kaj potem, če za kongresne centre, evropsko birokracijo in vojsko, namenjamo ogromne vsote denarja, od teh pridobitev pa navadni državljani nimamo nič? Dobro je, da imamo kaj za pokazat.

Pa kaj potem, če še vedno ni jasno, kaj ta »evropskost«, ki se je tako krčevito držimo, sploh je? No, kul je, da smo del nje.

Vse skupaj je namreč čudno; že lep čas plačujemo v evrih, izobešamo evropske zastave, potujemo naokrog brez potnih listov, čisto upehani lovimo različne evropske standarde, podpisujemo evropske sporazume in pogodbe, sanjamo o evropskih plačah, pa na žalost nimamo evropske produktivnosti, z Evropo nabiramo politične točke, se nanjo sklicujemo kadar nam sede, jo zatajimo ob podobnih priložnostih, vlečemo z njo primerjave – skratka širimo ideologijo nove Evrope, evropski raj, kjer se cedita med in mleko, pa je še vedno približno enako nedosegljiv in skrivnosten, kot je bil na začetku. Videti je, kot da je prav tako.
No, tudi mama Evropa ne sedi čisto križem rok; zalaga nas s subvencijami, uvedla je prosti pretok delovne sile, vec možnosti za gospodarsko sodelovanje, itd., pri čemer vselej skrbno opazuje, kaj bo lahko prevedla v številke, ki ji bodo pomagale prehiteti ZDA.
Živimo v času polarizacije sveta, zato združevanje v različne interesne skupine niti ni sporno, zaskrbljujoče je, kako to Slovenija počne. Hitro, nepremišljeno in neučakano (to neučakanost omenja tudi legendarni Boris Pahor v novi Mladini). Z treznejsim in preudarnejšim pristopom bi morda celo izbojevali kakšen interes, postavili zahtevo, sooblikovali kakšen pomemben osnutek. Mi pa moramo važne dokumente podpisati preden jih sploh preberemo, evolucijske stopnje članstva bi najrajši preskočili, in zato brez pomisleka storili vse, kar nam ukažejo v Bruslju. To pa tako ali tako jemljemo kot edino resnico. Slovenija kot nacionalna država trpi za manjvrednostim kompleksom, zato bomo zdaj s podpisom lizbonske pogodbe ponovno, najprej sebi, potem pa še drugim, dokazali kako dobri smo. Janša bluzi o tem, da smo s Schengenom dosegli najvišjo možno stopnjo razvoja, o katerem si pred dvajsetimi leti nismo upali niti sanjati, in ki nam bo prinesel večno srečo v onostranstvu. Ali drugače povedano; po desetletjih življenja v Jugoslaviji in po dvanajstih letih v samostojni državi, nujno potrebujemo novega gospodarja. Nujno! Eh, kako tipično.
Zato sem ob tem veselem decembru za evropsko povezavo pogrešal navaden dvom ali pomislek, da ni vse zlato, kar je EU ali Schengen. Tudi uporabniki spletnih portalov kot sta rtvslo.si ali 24ur.com, so minuli teden v glavnem izražali veselje, kako nas bo schengenski mejni nadzor končno obvaroval pred nevarnimi hrvaškimi sosedi. Jaz pa bi rad mejo, ki nas bo obvarovala pred samimi sabo.
Za novo Evropo pa bo tako ali tako najpametnejše, da jo z njeno ideologijo, kulturo in padlimi mejami vred, zavijemo v bankovec za sto evrov, vržemo na cesto, pa naj jo ima kdor jo hoče.

Ahmadinedžad čestital Türku

Iranski samodržec, tisti, čigar država leži na največjih zalogah črnega zlata na planetu, tisti, ki je nekoč zanikal holokavst, čeprav v njegovem parlamentu sedijo tudi Židje, ki naj bi podpiral in opremljal islamske upornike v Iraku in Afganistanu, ki naj bi kmalu zradiral Zahod s svojim jedrskim orožjem, in ki je poleg Al Kaide glavni vir vsega zla na svetu, je čestital našemu novoizvoljenemu predsedniku:

http://www.presstv.ir/detail.aspx?id=34263&sectionid=351020101

Crnkovič gledal in poslušal z odprtimi usti

Tisti kolumnist, ki hitreje piše kot misli, oz. sploh ne misli, ko piše, je spet v elementu:

http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/282642/

Duh časa se predstavi

http://zeitgeistmovie.com/

Kot sporoča zgornja spletna stran, bo Zeitgeist, the Movie, končno doživel prvo javno projekcijo v soboto, desetega novembra, na 4TH ANNUAL ARTIVISTS FILM FESTIVAL v Los Angelesu, kjer se bo pojavil tudi avtor in producent filma, Američan Peter Joseph. In kaj za vraga sploh je tale Zeitgeist? Najbolj znan underground dokumentarec letošnjega leta, narejen v maniri kultnega in preroškega Orwellovega dela, 1984, alternativen ter neprofiten poizkus pripraviti ljudi do družbeno kritičnega razmišljanja s seciranjem duha našega časa skozi religijo, dogodke enajstega septembra, skozi prerez ameriškega bančnega sistema in vojaško-industrijskega kompleksa. Avtorji Zeitgeista so v ta namen tudi ustanovili aktivistično gibanje. Film se je po medmrežju širil prek forumov, blogov, komentarjev, v IMDb-jevi bazi ga še danes ne boste našli, brezplačno pa ga dobite na zgornji povezavi.
V globalni dobi kolektivne ignorance in amerikanizacije, ko vojne obstajajo samo zato, da čim dlje trajajo, ko se vsevprek lepi oznaka ‘levičarska propaganda’, ko me www.24ur.com naprej razveseli, da je Sanja Grohar na obisku v ZDA spoznala Paris Hilton, potem pa razžalosti, da je bila to le njena dvojnica, se zdi Zeitgeist pravi balzam za dušo. Če ne drugega zato, ker je jasno, kako se bo v prihodnosti širila družbeno-kritična umetnost. Ja, in prihodnost ne bo rožnata. Kako bi lahko bila, če pa smo prišli v situacijo, ko ni več tako važno, ali bo v nedeljo zmagal diplomat Danilo ali orgličar Peterle, temveč je pomembnejše, kdo bo naslednji ameriški predsednik. In nad katero državo bo porabljal svoje bombe.

Blog ministra Rupla

Kot verjetno veste, ima naš zunanji minister, minister za vse režime in stranke, dr. Dimitrij Rupel, že nekaj časa svoj blog.

http://dimitrijrupel.blog.siol.net/

Pred kratkim je o tem na svojem blogu pisal filozof in medijski čuvaj, dr. Boris Vezjak (http://vezjak.blog.siol.net/2007/10/02/en-in-edini-zunanji-minister/) ter prišel do naslednjih zaključkov;

Rupel je skriboman. Piše, zato da piše, ker nekaj pač mora pisati. Temu primeren je njegov slog pisanja. Ste kdaj brali Jadrana Krta? Zunanji minister se lahko skrije pred njim.

Ker na Delu Peter Jančič ni več odgovorni urednik, Rupel nima več možnosti objavljati svojih mnenj in za vsako pokasirati, mislim da, okoli 400 evrov. Zato je stopil v korak s časom in začel blogati.

Moj skromen zaključek: ravno zato, ker je zunanji minster znan po svoji ljubezni do pisanja (skribomanstvu, če hočete), ni naključje, da je neka bistra piarovska glava iz SDS-a prav njega ‘določila’ za mešanje megle na Siolovih blogih.

Ker končno sem se tudi sam odločil prečekirati zadevo, potem ko je eden od njegovih blogovskih umotvorov celo pristal med izjavami tedna v Mladini. Ruplovem blogu primanjkuje osebne note. Že res, da nas recimo ministrovo zasebno življenje ne zanima preveč, toda iz njegovega bloganja večinoma ni razvidno, ali gre za njegova stališča, ali za stališča njegove trenutne stranke. Vse skupaj se namreč na trenutke bere kot transkripicija vladinih tiskovnih konferenc, tekste pa bi po nareku lahko natipkala tudi kakšna tajnica z zunanjega ministrstva.

Nadaljuj z branjem…

Tudi Švica ni več, kar je bila

Matija Grah je pred dvema dnevoma v Delu, v članku z naslovom ‘Črna ovca’ v srcu stare celine, pisal o ksenofobičnem švicarskem predvolilnemu boju. V Bernu so se namreč minulo soboto spopadli protestniki in policija, slednja pa je morala poseči po skrajnih sredstvih (solzivec, vodni topovi), da je razgnala nekaj sto levičarskih aktivistov, ki so skušali preprečiti zborovanje konservativne Švicarske ljudske stranke (SVP). V Švici bodo namreč 21. oktobra parlamentarne volitve, pred katerimi najbolje kaže prav stranki SVP, njen vodja pa je 67- letni pravosodni minister Christoph Blocher.

Grah piše: » SVP se je v tokratni volilni boj podala z izredno agresivno in poudarjeno ksenofobno volilno kampanjo. Sedeminpolmilijonsko Švico je prepredla z volilnimi plakati in letaki, na katerih so tujci oziroma prebivalci brez švicarskega državljanstva upodobljeni kot »črne ovce«, ki se jih je treba znebiti. Slednji sicer sestavljajo petino vsega švicarskega prebivalstva (in četrtino vse delovne sile, op. a.). Njihov sicer sorazmerno velik delež je po drugi strani posledica izredno strogih pogojev za pridobitev državljanstva. Tujci lahko zanj zaprosijo šele po dvanajstih letih stalnega bivanja v Švici. Hkrati z volilnim bojem SVP zbira podpise za ljudsko pobudo, da bi sodišča po prestani kazni lahko izgnala tujce, ki bi se pregrešili zoper švicarske zakone, če pa bi bili mladoletni, bi sodišča lahko izgnala mladoletniki z njihovimi družinami vred. Nevtralna Švica se je v prejšnjem stoletju izognila tako fašizmu in nacizmu kot boljševizmu. Bila je tako pribežališče ali prehodna postaja za mnoge, ki so bežali pred različnimi totalitarizmi. Toda sedanja kampanja SVP je tako nestrpna do tujcev, da je posebni poročevalec ZN za rasizem in ksenofobijo, Senegalčan Doudou Diene na nedavnem zasedanju ZN za človekove pravice v Ženevi, Švico obtožil rasizma«.

Nadaljuj z branjem…