Arhiv
Fenomen Grims
| 4. maj 2007 | Slovenija | Darko Štrajn
Ko se v tej deželi pogovarjamo o svobodi tiska, raven tega pogovora pa pada skupaj z ravnijo same te svobode, se prav blizu dna te debate neizogibno srečamo s »fenomenom Grims«, ki se kaže še posebno simptomatično, odkar se je v koncept obvladovanja (namesto vladanja kot governance) realiziral kot obvladovanje javnega zavoda RTV. Ko pravimo, da je fenomen Grims simptomatičen, s tem obeležimo družbeno simbolno polje, v katerem sploh lahko vznikne nekaj takega kot je Grims.
Najširše vzeto se slovenska regresija javnega razpravljanja, razpad javne sfere (ki je bila na zavidljivi ravni v času pred zamenjavo političnega sistema v letih 90/91) vpisuje v krepitev dominacije in kapitalske svobode, ki jo opisujemo s pojmi kot so neoliberalizem, postfordizem ali nemara z Deleuzovim pojmom »družbe nadzora«. Seveda govorim samo o najširšem okviru, kajti sedanje slovenske razmere se v pogledu od blizu vendarle kažejo v tako banalni podobi, da se ti teoretski koncepti zdijo nekoliko presežni. Mimo sedanje grozljive redukcije svobode javnega obveščanja je namreč že ves čas od vrhuncev družbene osveščenosti – recimo nekje v zgodnjih devetdesetih letih – potekal proces desintelektualizacije javne sfere. Govorim o tem, da razen razmeroma »hermetičnih« družboslovnih strokovnih revij z nizkimi nakladami danes ni tistih medijev, v katerih bi potekala reflektirana diskusija, iz katere posamezni pojmi pronicajo v širšo javnost. Lep primer je bil npr. pojem civilne družbe, ki je v osemdesetih letih iz ozkega sociološkega kroga prišel v vsakdanjo rabo prav preko medijev, kot so bili TAKRAT Mladina, Naši razgledi, Sobotna priloga in posamezne radijske in TV oddaje. Vse to se je zreduciralo v trendu tabloidizacije, pri čemer je treba priznati, da to ni zakrivila politika, ampak gre za procese v zgoraj omenjenih širših okvirih. Vsekakor pa je zelo razvidno, da to padanje intelektualne ravni javne sfere konvenira sedanjemu obvladovanju in je konveniralo že nekdanji »desni« opoziciji.
A vrnimo se k fenomenu Grims. Njegov najnovejši izstop ob sporočilu Freedom House je bil še eno opozorilo, da tega fenomena ne bomo še prav kmalu rešeni. Za slovensko vlado v celoti porazno poročilo State Departmenta je Grims po podrobnih in jasnih zavrnitvah znova in znova prikazoval kot ugodnega na podlagi dveh ali treh diplomatsko ukrojenih fraz v zadevnem poročilu, ki so pravzaprav opozarjale samo na to, da je v Sloveniji vendarle še bolje kot v kaki vzhodnejši postsocialistični diktaturi. To, da je Grims ob najnovejši priložnosti spet ponovil svojo mantro o »pohvalah« na račun Slovenije v ameriškem poročilu, lahko priča o tem, da sam ni gotov, da je s svojimi vnebovpijočimi trditvami, ki jih lahko štejemo za žalitev inteligence bralcev ameriškega poročila (mimogrede: v DELU zelo pomanjkljivo predočenega), res dosegel učinek. Če Grimsu naredimo še en daleč prevelik poklon s primerjavo njegove retorike z vzorci znanimi že iz Antike (iz časov sofistov in Sokrata), bi lahko rekli, da gre za primer, ko govorec skuša »šibkejšo stvar narediti za močnejšo«. Seveda za razliko od Sokratovih nasprotnikov Grims ni vešč kakih bolj duhovitih retoričnih obratov ali paradoksnih jukstapozicij, ampak se zateka k najnižjemu govorniškemu sredstvu: ponavljanju. Grims namreč v vsej svojih javnih nastopih NE ODGOVARJA na navedbe dejstev, ne zavrača argumentov in ne izpodbija dokazov. Namesto tega nenehno ponavlja že očitno zanikane, ovržene in relativizirane trditve. Taka govorica je, mimogrede povedano, edino mogoča s pozicije moči in s pozicije, ki jo našemu govorcu dajejo cenzurirani ali zastrašeni mediji. Kar pa je pri tem še posebno depresivno, je to, da se po številnih blogih pojavlja vse več Grimsovih retoričnih klonov, ki v neskončnost ponavljajo iste izmišljotine.
Darko Štrajn
Strani (1): [1]
Loading ...
