DRUGI DOM

Travme zatiranih domobrancev in antikomunistov!

Danes je na svet prijokala nova pesnitev našega priljubljenega »salonskega« kolumnista in branilca »preprostega« razuma, v kateri je med drugimi zapisal:

»Tudi njihovo sovraštvo se vleče iz roda v rod. A ti na tej drugi, tako imenovani domobransko-antikomunistični strani barikade imajo vsaj prekleto dober razlog za to svojo travmo – recimo na skrivaj zakopane kosti svojcev ali političnih somišljenikov -, pa še tiho so morali biti cela desetletja, medtem ko salonskim levičarjem in njihovim prednikom ni še nihče in nikoli nič žalega naredil, pa vseeno sovražijo, kolikor le morejo. Vir: Dnevnik , Blogos«

Bolano, neprimerno in skrajno nizkotno! Ja tem »salonskim« levičarjem pa resnično nihče ni nič žalega naredil. Le kaj so tako hudega storili partizanom in borcem proti okupatorju? Skrajno žaljivo obnašanje do borcev in njihovih potomcev, ki presega vse meje dobrega okusa. Hudo je, če ti zgodovina šepa, ampak Marko, svet ni nastal 1. septembra 1939. Še cerkev v svoji sprevrženi logiki uči, da je svet nastal pred cca 6.000 leti.

Če bi poznal kanček dogajanja med vojnama, bi vedel, da so komunisti doživljali nenehno preganjanje, zapiranje, prepoved delovanja in pobijanje že daleč pred drugo svetovno vojno in to samo zaradi svoje ideologije. Vse to se je potem zavleklo v vojno, kjer so postali še večja tarča Nemcev in domobrancev.

Po koncu vojne se je zgodilo, kar se je zgodilo. Danes verjetno težko najdeš človeka, ki bi podpiral povojne poboje. A zgodili so se. Pred 60. leti to ni bila neka novost, prej vsakdanja praksa. To so počeli Američani, Angleži, Francozi in to so storili tudi jugoslovanski zmagovalci. In zgodili so se iz maščevanja. Iz čiste človeške emocije in ne kot posledica neke revolucije, ideološkega čiščenja, kot to hoče prikazati kakšen sprevržen kvazi-zgodovinar. S strani sorodnikov tistih nedolžnih, katerih kosti ležijo po gozdovih, taboriščih (na primer Jasenovac ). Le kanček čiste logike in razuma je potrebno, da se vživiš v stanje med in po vojni in razumeš zakaj je, do teh maščevanj prišlo. Popolnoma človeška čustvena rekacija, ki je imela za posledico to nečloveško dejanje. V glavah ljudi še vedno sovraštvo, prizori in groza.

Tudi sam sem imel sorodnike, ki so padli v gozdovih in njihovih kosti nismo dobili nazaj, pa zaradi tega nimam nekih »travm«. A ne bom sprejel in na srečo še zdaleč nisem edini, da se danes spreminjajo in žalijo dosežki nekoga, samo zato, ker so neki potomci poražencev in domobrancev, indoktriniranih konservativcev ter kvazi-inteligentnežev zavohali priložnost, za izlivanje svojih travm nad drugimi.

Da, ne zanikam, da je med pobitimi kriminalci, morilci in zločinci tudi kdo nedolžen, po krivem obdolžen. Tudi to ne zanikam, da so bili pobiti brez sojenja, kar ni prav, ampak vse to jih zaradi tega še ne naredi nedolžne. Tehnično-pravno jih, moralno pa ne!

Ampak nazaj k bistvu, kar je najbolj bizarno je ravno to, da ravno tisto, kar med vrsticami očitaš indoktriniranim pionirčkom iz petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih izvajaš sam.

»Kako lahkotno je biti Slovenec! Samo najti si moraš nekoga, ki ga lahko sovražiš.«

Oh Marko, lahkotno je biti Slovenec. Še lažje pa Slovencelj! Se vmešavati v spore, ki se ga ne tičejo, vedno vsiljevati svoje »sveto« mnenje o temi. Vedno pripravljen mešati drek, da še bolj smrdi! Nase pa ne prevzeti nobene odgovornosti, vedno kriviti druge, sovražiti drugačne in biti omejen pri sprejemanju kritike. Le kaj bi mi, preprosti Slovenci brez svetih kolumnistov, da nam kažejo pravo pot?

»In če smo že pri tem: ali ne bi bilo veliko manj predvidljivo in celo bolj v korist sprave – ki si je vsi želijo, nihče pa ne bi zanjo nič naredil -, če bi se pred Hudo Jamo narisal Miran Potrč in se poklonil spominu na žrtve … Morda bi moral pred jamo ali vanjo sam Pahor. To bi bila prava spravna simbolika obnavljanja porušenih mostov.«

Sprava? Kakšna sprava? O spravi govorijo politiki pred volitvami in poražena stran. Jaz ne potrebujem sprave. Jaz nisem bil udeležen v pobojih, nisem bil komunist, še komaj pionirček. Jaz nisem nikomur nič naredil. S kom bom torej opravil spravo? In če že vzamem to teorijo sprave, da bodo lahko nekateri lažje spali, se po moje sprava začne pri domobrancih in ne pri partizanih, komunistih oz. zmagovalcih. Če se želijo spraviti, naj najprej priznajo kolaboracijo, se skesajo za zločine, se skesajo za nedolžno pobite žrtve, za mučenja, za narodno izdajo in šele nato se bomo pogovarjali o kakšni spravi. Samo v naši Sloveniji bi se morali zmagovalci opravičevati izdajalcem.

p.s.

»(Ti stavki so reakcija nekega blogerja na poziv SDS. Pa niti niso najhujši.)«

Ne premoreš niti toliko, da bi vsaj zapisal ime ali vzdevek, ko nekoga obtožiš uporabljati pritlehne metode političnega diskurza. Ja ni kaj, lažje je vstaviti »nekega« in ga s tem še bolj narediti nerelavantnega, minornega in radikalnega.

Chuck Norris bi rad kandidiral za predsednika …. Teksasa

Še eden biser modrosti in sladkorček iz bazena republikanske “modrosti” in “razuma”:

“I may run for president of Texas,” Norris wrote Monday in a column posted at WorldNetDaily. “That need may be a reality sooner than we think. If not me, someone someday may again be running for president of the Lone Star state, if the state of the union continues to turn into the enemy of the state.” CNN

Tu pa vstavite random Chuck Norris joke :)

Smrtna kazen je predraga

V Združenih državah Amerike so smrtno kazen znova uvedli leta 1976, od tedaj pa so usmrtili več kot 1100 obsojencev. Trenutno je smrtna kazen še v veljavi v 35 zveznih državah, vendar je v zadnjem času kar nekaj držav predlagalo njeno opustitev. Kot glavni razlog za to spremembo pa v večini primerov navajajo, da je smrtna kazen – predraga. V času recesije in finančne krize je treba paziti na vsak dolar. Vir.

Smrtna kazen je v očeh mnogih sporna in nečloveška, saj gre v principu za premišljen in načrten uboj človeka, ki se ga izvaja pod streho “reda in pravice”. Ne samo, da krši pravico do življenja, ki naj bi bila po demokratičnih pravilih neodtujljiva pravica posameznika, ampak je tudi dokončna in nepopravljiva ter ne odvrača od kaznivih dejanj nič bolj učinkovito kot druge kazni.

Nadaljuj z branjem…

Obnovljeno: Kje so meje sovražnega govora?

Včasih, ko nehote prebiram komentarje ob raznih novicah, še zlasti kadar se te novice dotikajo slovenske politike, me vedno prevzame občutek groze nad tem kako nizka je kultura govora. Kakšno sovraštvo in jeza se nahajata med komentatorji. Razumem, da je internet okolje, kjer je svoboda govora najbolj obsežna, saj ponuja tako anonimnost, kot hitrost in skoraj neovirano objavljanje svojih mnenj tako rekoč brez cenzure. A vse to ni razlog, da tudi na internetu ne bi veljala splošna pravila, še zlasti, ko gre za sovražni govor.

Na en takšen primer sem recimo naletel včeraj, med komentatorji na SIOL-ovo novico Janša: Naš pogled seže vsaj do leta 2012, kjer je komentator stanley (45) 26.07.2008 ob 19:25:23 podal naslednji zapis »Bando komunajzarsko, to je (zares, lds, sd) v strogo varovana taborišča ala Jesenovac, Dachau, Auschwiz itd….«. Ko sem prebral ta zapis, sem seveda najprej začutil jezo, zato sem enostavno zaprl brskalnik in odšel na delo. A ni mi dalo miru. Kako si lahko nekdo, ki naj bi bil razumen, preudaren in izobražen (vsaj večina komentatorjev bi sebe tako opisala), sploh omisli takšen poziv? Po vseh grozodejstvih, ki so jih nacisti naredili ljudem v taboriščih. Ko so načrtno pobijali na sto tisoče ljudi.

Ob tem si lahko mislim dvoje… ali se komentator dejansko ne zaveda, kaj je pravzaprav predlagal, ali pa na žalost dobro ve kaj je predlagal. V obeh primerih se mi zdi, da je bila meja dobrega okusa že zdavnaj prestopljena, tokrat pa tudi meja sovražnega govora na internetu. Le kaj bi se zgodilo z človekom, ki bi na javni televiziji ali v kakšnem drugem mediju pozval k genocidu nad drugače mislečimi…. Verjetno bi, še preden bi svojo izjavo dokončal, sedel v ječi ali pa vsaj z izredno visoko denarno kaznijo. A v Sloveniji nihče ne ukrepa? Zakaj? Kdaj bomo pravzaprav postavili mejo in rekli »dovolj je«? Kje so meje sovražnega govora? Kdo so odgovorne osebe, ki morajo v takem