DRUGI DOM

Predsedovanje EU: Janši se je kolcnilo Kosovo

Medtem ko premier Janša za nič kaj spodoben sloves Slovenije v Evropski uniji krivi slovenske novinarje in njihovo peticijo, se sam na diplomatskem odru spotika, da je veselje. Šest tednov pred prevzemom predsedovanja EU Janšo moti dejstvo, da kritični novinarji skrbno spolirano podobo Slovenije mažejo z očitki o zatiranju medijske svobode, sam pa si ni uspel zapomniti niti temeljnega načela zunanje politike EU. Če parafraziramo nekdanjega francoskega predsednika Jacquesa Chiraca – da je treba pred oblikovanjem skupnega stališča EU do določenega vprašanja v zvezi s slednjim držati jezik za zobmi. Pa poglejmo:

Janez Jansa, whose country takes over the EU’s rotating presidency in January, says the Union will endorse plans for Kosovo’s ethnic Albanian majority to secure conditional independence from Serbia provided Pristina accepts international supervision and guarantees for its Serb minority.

“I believe that the proposal will be so complete that the EU council will be able to develop a common decision or at least that the main European powers will be united on it,” he said. Vir.

Morda se slednje izjave ne zdijo nič posebnega, so pa v krogih blizu Evropske komisije in portugalskega predsedstva EU sprožile nemalo negodovanja in pritožb v zvezi s kavbojskim stilom slovenskega premierja. Na diplomatsko neotesanost Janše lahko pogledamo z več vidikov:

1. Janša s svojimi izjavami še pred koncem pogajanj o statusu Kosova v okviru Združenih narodov izzid slednjih označi kot neuspeh in zato kot navadno izgubo časa (NB: v ta pogajanja je EU vložila veliko svojega prestiža)

2. Janša s svojimi izjavami še pred oblikovanjem enotnega stališča EU do vprašanja statusa Kosova ne pove zgolj tega, kakšno je stališče Slovenije, ampak da bo EU neodvisnost podprla (NB: med članicami EU v zvezi s Kosovom še vedno obstajajo nesoglasja)

3. Janša s svojo izjavo namiguje, da bodo neodvisnost podprle vsaj največje evropske države, s čimer napoveduje, da bi lahko prišlo do neuspeha v oblikovanju skupnega stališča EU (NB: to je vedno diplomatski poraz EU, pogledati je treba samo iraški debakel)

Komentarjev na izjave Janše slovenski mediji niso objavljali. Tihe diplomatske besede bi lahko namreč doma zazvenele kot zaušnice, kar so v bistvu tudi bile. Portugalsko predsedstvo je tako menilo, da bi bilo bolje, če gre EU v zadevi Kosova korak za korakom, t.j. brez prejudiciranja izzida pogajanj, ki še potekajo. V kabinetu visokega predstavnika za zunanjo politiko EU Javierja Solane, pa so bili karseda konkrenti: dejali so, da si z Janševimi izjavami nimajo kaj početi, saj Slovenija še ne predseduje EU.

Neuradno je bilo seveda slišati še vse kaj drugega. Spomniti velja tudi, da je Slovenija že dobro izurjena v miniranju skupnih stališč EU. Zunanji minister Rupel je tako podprl ameriške dokaze o obstoju orožja za množično uničevanje v Iraku še preden je videl Powellovo PowerPoint prezentacijo in potem na tej laži utemeljil podporo Slovenije napadalni vojni v Iraku. Janševe izjave sicer zgledajo kot seznam želja ameriške administracije v zadevi Kosovo.

Na Drugem domu smo o spotikanjih, jecljanjih in kolcanjih slovenskih predsedovalcev EU že pisali:

http://drugidom.net/jansa-nima-casa-za-slovenske-novinarje/

http://drugidom.net/predsedovanje-eu-ali-pr-debakel/

Janša nima časa za slovenske novinarje

Medtem ko zunanji minister Dimitrij Rupel neženirano deli karierne nasvete slovenskim novinarjem, ki naj bi se jim s predsedovanjem Slovenije EU ponujala priložnost za evropsko uveljavitev, jim njegov šef, premier Janez Janša očitno še kar ne more oprostiti njihovega nepatriotskega ravnanja v zadevi peticije zoper cenzuro. Ta je romala na veliko število pomembnih evropskih naslovov in tako slavno slovensko predsedovanje EU že vnaprej postavila pod luč, ki na skrbno pološčeni medijski podobi Slovenije razkriva razpoke, skozi katero se da videti realnejšo sliko wanna-be svetilnika Evrope.

Ko se je premier Janša v torek mudil v Bruslju, se je očitno slovenskim novinarjem odločil odkazati mesto. Na posebno srečanje z Janšo so bili po obvezni tiskovki povabljeni le tuji novinarji, slovenski so se pa morali z dolgimi nosovi zadovoljiti s par suhoparnimi izjavami, so nam sporočili dobro obveščeni viri.  Medtem ko je logika ločenih srečanj s tujimi in slovenskimi novinarji dokaj jasna (o izvijanjih vladalcev na kritična vprašanja lahko tako beremo le v tujem jeziku), pa je odpoved srečanja s slovenskimi novinarji tik pred prevzemom predsedovanja jasno sporočilo o tem, kako visoko slovenska javnost kotira pri Janši in njegovem PR entouragu.

Strategija bi bila sicer dobra, če ne bi bila prozorna. Večkrat smo namreč že videli dr. Rupla in premierja Janšo zaviti z očmi in zasikati, če jima kakšno novinarsko vprašanje ni bilo všeč. Sedaj, ko so slovenski novinarji nasvete o evropski uveljavitvi vzeli resno in Evropi razkrili neznosnost političnih pritiskov Janševe vlade na svobodo medijev, pa naenkrat premier zanje nima več časa, čeprav si ga rad vzame za tuje novinarje. Lep primer biciklistične mentalitete in arogance oblasti.

Seveda dopuščamo možnost, da je tudi v tem primeru šlo preprosto za PR-flop, kakršnih smo od Janševe ekipe že vajeni.  Kako se bodo spotikali šele takrat, ko bo treba zares zaplesati.

Jelinčič Zvera prijetno presenetil

Minister za šolstvo Milan Zver (SDS) se je takole razveselil rezultata, ki ga je populistični in nemalokrat ksenofobni politik Zmago Jelinčič dosegel na predsedniških volitvah:

Zmago Jelinčič je predstavil zanimivo predsedniško kampanjo, svoj slog je nekoliko spremenil in menim, da je Jelinčič prijetno presenečenje teh volitev,” je v pogovoru za PopTv izjavil minister za šolstvo in podpredsednik SDS Milan Zver.

Hja, če je bila kampanja le malo podobna Jelinčičevim izbruhom ksenofobije v zadevi Strojan, potem sedaj vsaj vemo, kaj lahko pred parlamentarnimi volitvami pričakujemo od SDS. More of the same.

Predsedovanje EU ali PR debakel?

Lahko se strinjamo, da je šestmesečno predsedovanje Evropski uniji za vsako državo velik zalogaj. Že samo dejstvo, da je treba v rokah držati niti vsaj večine od več kot 200 delovnih skupin Sveta EU, za majhno državo, kot je Slovenija, pomeni zaskrbljeno praskanje po dnu že tako plitkega kadrovskega bazena. Vendar pa, če pustimo ob strani vsakodnevno usklajevanje evropske zakonodaje in iskanje kompromisov, je predsedovanje EU predvsem vaja v političnem komuniciranju in javni diplomaciji. Kot kažejo zadnji dogodki, pa bo prav tukaj Slovenija potegnila kratko.

Morda se petkov dogovor o vsebini nove pogodbe EU na srečanju šefov držav povezave v Lizboni ne zdi nič pomembnega. Stvar se je zgodila zgodaj zjutraj, ko se običajno sprejemajo gnili kompromisi, da bi tako zadovoljili najbolj glasne članice. Seveda bi bilo odveč pričakovati, da bi bila Slovenija na čelu s premierjem Janezom Janšo v razpravah kdajkoli glasna. Vendar pa predstavniki države, ki bo čez dobra dva meseca prevzela predsedovanje EU, vsaj v zvezi s petkovim prebojem ne bi smeli biti tako dolgo tiho.

Kaj se je zgodilo? Da je bil kompromis o novi pogodbi dosežen, je bilo jasno okoli treh zjutraj, premier Janša pa se je blagovolil odzvati okoli 12 ur kasneje. Seveda mnenje Slovenije v drugačnih okoliščinah ne bi bilo noben faktor, ampak država, ki je z eno nogo že v predsedniškem vrtiljaku, si takšne ignorance preprosto ne more privoščiti. Znano je, da so slovenski politiki polni prezira do “novinarčkov”, pri čemer v svoji pokroviteljski in omalovažujoči drži zagotovo izstopata tudi zunanji minister Rupel in sam Janša. Ampak tokrat na odziv Slovenije niso čakali samo uravnoteženi in pohlevni slovenski novinarji, ampak vsi, ki se z zadevami EU resno ukvarjajo. Reakcije niso bile pozitivne.

Bolj kot za Janšo, ki se je po večerji in razpravi verjetno lepo odpravil spat v hotel, je ta PR flop neroden za njegove dobro plačane svetovalce za odnose z javnostmi. Daleč od tega, da bi bili ti kakšni hudi profesionalci (seveda obstajajo izjeme, ki pa, simptomatično, do Janše nimajo dostopa), ampak jasno bi jim moralo biti vsaj to, da je odziv na prelomen dogodek prva, pa četudi edina stvar, ki jo morajo porihtati. Ne čez 12 ur, ampak takoj.

Prvi in drugi kanal Grimsovizije

Spoštovani gospodje Grims, Granda in Možina!

v razmislek vam ponujam skromen a nedvomno potreben predlog, ki bo vašim gledalcem nadvse olajšal izbiro na daljinskem upravljalniku.

Po znižanju RTV-naročnine, utišanju komunističnih agitatork tipa Vida Petrovčič, očem (in srcu) jako blagodejni prenovi informativnega programa ter ukinitvi kozlarij tipa TLP, je čas za radikalno poenostavitev programske sheme. Le ta žal ne nudi jasnosti in preprostosti, ki ju ljudstvo v teh napornih časih miniranja 60-letne podlage potrebuje vsaj toliko kot družinska znanost cekine.

Kot redni plačnik električne energije sem ob spremljanju vašega programa nemalokrat presenečen. Nikoli ne vem, kaj me bo razveselilo, ko bom prižgal televizijski aparat. Bo to nov narodnozabavni ansambel? Bodo kosti? Bo novo dekle s citrami? Bo novo grobišče? Bo nov frajer s harmoniko? Bodo Zamolčani, 345. nadaljevanje? Bo gospodična Ferboten? Bodo nove medenice, lobanje, golenice?…

E… vidite vzorec? Odločitev je na dlani. Prvega živim s harmoniko, drugega mrtvim (lahko tudi s harmoniko, če vam rata).

Gledalec

Alenka Paulin izpolnila pričakovanja

Na tem blogu smo še pred imenovanjem nekdanje glavne vladne PRovke Alenke Katarine Paulin na mesto direktorice STA zapisali, da bo slednja poskrbela zato, “da bo politična kampanja – t.j. blatenje kritikov vlade in prikazovanje zgodovinskega predsedovanja Slovenije EU v maniri sovjetskega agitpropa – z medijskega stališča tekla karseda gladko.”

Paulinova je omenjeni zapis po nekaterih nam dostopnih informacijah označila za svinjarijo. Ne bomo ji ugovarjali – kot magistra komunikologije Paulinova zagotovo ve, kako občutljive in resne znajo biti obtožbe o friziranju informacij na takšnem mediju, kot je tiskovna agencija. Škoda le, da je novopečena direktorica v celoti upravičila naša pričakovanja in svoje vodenje agencije začela z dejanji, ki po njenih strogih kriterijih padejo v kategorijo svinjarij. Za kaj torej gre?

Viri iz STA so nam posredovali naslednjo, domnevno avtoritativno kronologijo grobega posega direktorice v uredniško avtonomijo STA . V torek (10.7.) zjutraj je Alenka Paulin privihrala v tehnični oddelek STA in od administratorja informacijskega sistema zahtevala izbris novice z naslovom Finance: Uršika zala bo Janezu pomagala. Mora! Na kratko: šlo je za povzetek uvodnika torkove izdaje Financ, kjer Brina Černetič premierju Janši svetuje, da naj svojo štiriletno vladavino krona s potomcem in tako kljub zavoženemu mandatu gladko zmaga na volitvah leta 2008.

Strinajmo se: spis Brine se ne bi smel znajti na drugi strani Financ, ampak Peter Frankl je svoje uredniške kriterije pač postavil tako, kot se spodobi za tabloid. STA vsak dan povzame komentarje največjih slovenskih časnikov in tako je naneslo, da so se tudi domislice Brine – s tem ne pravimo, da se ne znajo uresničiti! – znašle na spletni strani agencije.

Kaj je torej spornega pri tem, da direktorica ukaže izbris povzetka? Prvič, direktorica tega ne bi smela storiti, ampak bi moral steči uredniški postopek, v okviru katerega bi se urednik(i) odločil(i), da vest umaknejo in o tem obvestijo tudi naročnike servisa STA, torej večino slovenskih medijev (neprijetno, prav zares). Paulinova se je tem zapletom izognila tako, da je izbris povzetka tako rekoč “na črno” zaukazala administratorju.

Nadaljevanje zgodbe presega meje okusnega. Ker administrator o zadevi ni molčal, ampak je o izbrisu vesti korektno obvestil urednike, ga je Paulinova po besedah naših virov ozmerjala s sovražnikom države (heh), češ da zdaj je pa stvar zunaj. Kako? Mar je Alenka Katarina menila, da jo bo odnesla tako poceni? Da bo sporni povzetek romal v koš kakor v tisti Orwellovi knjigi – i nikome ništa?

Potem, ko je ugotovila, da je delala račun brez krčmarja, se je Paulinova najprej znesla nad ubogo študentko, ki je pripravila povzetek, nato pa strogo oštela še novinarja, ki si je upal tak zmazek objaviti. A nekaj ji očitno ni dalo miru, tudi potem, ko si je v vlogi braniteljice lika in dela Janeza Janše obilno dala duška. Le zakaj?

Zato, ker se je verjetno vseskozi zavedala, da je v svoji ihti vseeno šla predaleč. Kršila je namreč tako Zakon o medijih kot tudi statut STA, ki zapovedujeta ločenost poslovnih in uredniških funkcij. Zato je tudi več kot razumljivo, da je krvavo potrebovala grešnega kozla – še prerad je zato v tej kozlariji debitiral novi odgovorni urednik STA Borut Meško.

Zadnje informacije, ki so pricurljale do Drugega doma, Boruta Meška opisujejo kot izkušenega novinarja in korektnega človeka. Verjamemo. Škoda le, da mu nobeden ne zavida njegove šefice.

Analiza stanja

Čeprav vreme ne kaže, prihajajo počitnice. Čas kislih kumaric, ko bodo naši vrli poslanci in poslanke (ki, mimogrede, gredo za pravo stvar tudi na kolena), odšli na zaslužen oddih. Toda ni še konec, nč bat!

Afera Sova je malo potihnila. Rezultat? “100 % dokazljive trditve” in obveščevalna služba v razsulu. Še malo bolj smo dotolkli tisto, kar bi naj baje obstajalo, toda nikoli nismo bili popolnoma prepričani, da ga res imamo. Govorim o “mednarodnem ugledu” naše podalpske province. Začuda, minister Rupel, ki je že od nekdaj pristojen, da dela s slovenskim “mednarodnim ugledom” kot svinja z mehom, tokrat ni bil zraven. Plus točke, Dimitrij!

Gremo dalje. Gospod Bručan, še kar minister, čeprav se celoten mandat preklada od afere do afere. Po številu “aferaških” zgodb nedvomno rekorder, ne samo v času te vlade. Tak dosežek si zasluži nagrado. KC, imam predlog; “Urgenca Andreja Bručana”?

Tudi polovici bratov Podobnik sreča ni naklonjena. PUH, PUH… kaj je zdaj to? Don Corleone ne bi mogel bolje; množica vpletenih, ki odločajo o denarju, vsi pa enotni, složni, združeni v… SLS. Ampak minister pravi, da on ne priznaje ovaj sud. Pravilno… samo še malo počaka in Kos bo piskal samo še na nogometni zelenici. Mi ne delamo napak!

Zadnji, a ne najmanj pomemben, je seveda naš visokošolnik, minister Zupan, ki mu zakone pišejo kar lastniki (ups, soustanovitelji) zasebnih visokih šol. Prihvatizacija ueber alles, četudi UL crkne! Popravek: še bolje če crkne! Več dela za Jambreka & Co.

Občutek, da nekaj ne štima? Mah, krivo je vreme in samo vreme. Spravite se na “pučnika” in na svidenje nekje na toplem.

Alenka Paulin kot vrh obvladovanja medijev

Spomnim se, da je imela Ljerka Bizilj ob povratku iz poslanskih vrst na RTV SLO velike težave. Novinarji so poskočili. Pa je bila Biziljeva “leva”, televizija pa pod vodstvom “nekdanjega vodilnega funkcionarja enopartijskega režima”. Danes… jah, danes iz Janševega kabineta pošiljajo na vrh Slovenske tiskovne agencije Alenko Paulin, vladno piarovko, osebo, ki je zadolžena za lepšanje podobe naših vladavcev.

A je koga ob tem vsaj malo sram?

Očitno ne. Uravnoteženje medijev poteka vse bolj brutalno. Ni več potrebe po dekorju, po zakrivanju dejanskih ciljev početja. Slivnik grozi z odpustom sindikalistu in vodji aktiva, vlada pošilja v STA svojo piarovko. Prozorno, vrženo v obraz, z nalepko “kaj-nam-pa-morete”. Če smo poračunali z Drnovškom, bodo z vami še prej.

STA je prišla na vrsto za RTV in Delom, čeprav ni nepomembna. Ustvarja novice, ne komentira, vendar se tudi v tem vseeno skriva vsa umetnost manipulacije. Katere dogodke pokriti? Koliko vrstic jim nameniti? Kaj izpostaviti? Katere govorce povzemati? Objavljati vladna obvestila za javnost v celoti?

Nobena skrivnost ni, da je bila STA že doslej pod hudimi pritiski vladnih piarovcev (tudi Paulinove), ki so po telefonu pritiskali na direktorico in urednike, jim “pomagali” pri postavljanju načrta pokrivanja, “svetovali” pri novicah… Z Alenko Paulin kot direktorico bo vse popolnoma drugače, vsekakor bolje, bolj preprosto in učinkovito; vse se bo dalo postoriti brez telefona. Ni ga čez pogovor v živo.

STA: Tino Mamić kmalu kot politkomisar?

Kdor je pozorno pogledal, je lahko v nekaterih medijih opazil razpis za pomočnika odgovornega urednika Slovenske tiskovne agencije (STA). Dobro obveščeni viri so ob tem pojasnili, da je razpis le jalova formalnost: na STA namreč hočeš-nočeš (in veliko več je tistih, ki Mamića na STA nočejo) prihaja nekdanji urednik Primorskih novic Tino Mamić.

Naš vir meni, da bo njegovo imenovanje ob vsesplošni kadrovski in upravljalski krizi na nacionalni tiskovni agenciji predstavljeno kot okrepitev, čeprav gre v resnici zgolj za povečevanje vpliva vlade na delovanje STA. Viri na Uradu vlade za informiranje (sedaj takozvani UKOM) znajo ob tem povedati, da si njegov direktor Gregor Krajc – Hugo kljub temu, da njegov urad zagotavlja dobro polovico sredstev za delovanje agencije, slednje še ni uspel podrediti v takšni meri, kot to zahtevajo ambiciozni PRovci vladnih strank.

Ambicije omenjenih PRovcev sicer po preverjenih informacijah ne sežejo preko klicarjenja urednikov in direktorice STA Lidije Pavlovčič, češ da agencija ne poroča dovolj uravnoteženo. Kljub temu je takšen pritisk dovolj, da uredniki štejejo, koliko novic je posvečenih opozicijskim strankam in koliko vladnim, posebej marljivi pa se ne ustrašijo niti merjenja dolžine odstavkov, namenjenih zdaj tej, zdaj oni politični stranki.

Zanesljivi viri pravijo, da se je Krajc odločil priviti proračunsko pipico STA, ker naj vodstvo agencije ne bi dovolj učinkovito “discipliniralo novinarjev.” Agencija je bila zato prisiljena v varčevalne ukrepe, kot je ukinitev plačila nadur – lep primer neposrednega pritiska politike na samo eksistenco novinarjev. Plače na STA so po dostopnih informacijah nižje kot na večini slovenskih medijev, zato si je marsikateri novinar svoj dohodek izboljševal z nadurami, ki so k njegovi plači lahko prinesle tudi več kot deset odstotkov.

Pojavljati so se začele tudi govorice, da naj bi Krajc zahteval odstavitev direktorice Pavlovčičeve, ta pa naj bi svojo kožo rešila tako, da bi kot pomočnika odgovornemu uredniku plasirala Mamića. Sklepamo torej lahko, da je edini razlog za prihod Mamića na STA bolj učinkovito discipliniranje novinarjev agencije. Kdo je torej Mamić, da je tako primeren za vlogo politkomisarja?

Predvsem je ideološko kompatibilen s sedanjo vladajočo politiko. Preden je podprl sporni Grimsov zakon o RTV, je bil npr. urednik medijske izpostave Rimokatoliške cerkve na Slovenskem, tednika Ognjišče, še pred tem pa je ukaželjni katoliški mladini serviral mesečnik Sončna pesem. Kot sin nekdanjega klerikalnega poslanca Ivana Mamića (NSi) se Tino, sicer maturant vipavske škofijske gimnazije, ni mogel upreti politiki in je barve bojevitega katolicizma dva mandata branil kot študentski poslanec katoliške študentske skupine SAS.

Njegove novinarske intervencije se skladajo z njegovo ideološko usmeritvijo. Administrativni genocid nad izbrisanimi in kritike nespoštovanja odločbe ustavnega sodišča Mamić tako označi kot “vihar v žlici vode”, kritike nadškofa Rodeta, Marjana Podobnika in Bajuka pa kot “medijski umor”.

Ne gre dvomiti v to, da Mamić kot pomočnik odgovornega urednika na STA ne bo dopustil, da se kaj takšnega zgodi v njegovem novem dvorišču.

Ups

Janez, kar lahko s slovenskimi novinarji, ne gre početi s kuvajtskimi. Karmen Švegl:

Torej, v Kuvajtu smo, še vedno z našo vlado torej. Izkrcamo se iz letala, jaz se izkrcam zadnja, ker imam tako veliko torbo in skorajda zamudim prigodo. Torej za las jo ujamem. Kuvajtski novinar v skrbno zlikani beli dolgi tuniki, značilni za naftne mogotce, skuša zastaviti prijazno vprašanje našemu predsedniku vlade. Nič o Romih, ničnezadovoljnih slovenskih policisti, samo kratek stavek o naši prelepi deželici. Ampak tega predsednikov PR-ovec kratko in malo ne more dopustiti, zato novinarja fizično, torej za rokav vleče stran. Samozavesten Arabec se mu seveda ne pusti, ga odrine in se vendarle dokoplje do izjave. Jaz jo seveda zamudim, ker moj snemalec poka od smeha, ko spremlja dogodek in tako ne uspe posneti smešne prigode. Ki se potem naslednji dan izkaže za manj smešno, saj je užaljen novinar nečak kuvajstkega premiera. Vir