DRUGI DOM

Podpisnikom peticije o “svetosti pojmovanja družine”

132 posameznikov oziroma družin je do včeraj podpisalo peticijo z naslovom za ohranitev dejanske vrednosti pojma družina. Z njo podpisniki odgovarjajo na plakate, ki so se ob mednarodni konferenci o lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transpolnih družinah v Evropi, ki se je končala včeraj, pojavili po Sloveniji. S peticijo želijo zaščititi “svetost pojmovanja družine”. Podpisnike vsebinsko moti vsebina plakata z naslovom “Različne družine, enaka ljubezen”, saj sta na plakatih za mednarodno konferenco “samo dva istospolna partnerja, kar v nobenem primeru ni družina”, so zapisali. Vir

Poklanjam tole.

Apdejt:

G. Nidorfer, prvopodpisani, za RTV SLO MMC:

Kar se tiče širjenja družin oziroma skuposti z istospolnimi partnerji, je pogovor sklenil takole: “Če bo šlo tako naprej v Evropi, bomo imeli samo še muslimane.

Allahu Akbar!

Na senčni strani estonskega poletja

Ko se je po naših krajih pred časom potikal nekdanji estonski premier Mart Laar, smo lahko na njegovem predavanju v Ljubljani opazli trume samozvanih liberalcev, ki so prihiteli poslušati novi enotnodavčni evangelij. Laar, sicer posterboy neoliberalnega projekta, je takrat inštruiral v službi American Enterprise Institute, agresivnega neokonservativnega think-tanka, ki je hujskal k vojni v Iraku in ki meni, da je segrevanje ozračja izmišljotina zapohanih hipijev. Janševe vlade tiste dni še ni zapustila vsa pamet, zato se je Laaru lepo zahvalila za piar, načrte o uvedbi enotne davčne stopnje v Sloveniji pa zaklenila v predal in vrgla ključe stran.

Daleč se je razlegel jok in stok mladoekonomistov, za katere je estonski ekonomski čudež naenkrat postal nedosegljiv ideal, ki so se mu Slovenci po njihovem mnenju odpovedali zaradi svoje socialistične miselnosti in ozkogledne zaplankanosti. Bolj pogumni med njimi so se kakor popadljiva ščeneta zagnali med noge ekonomistom, kot so Jože Mencinger, France Križanič in Veljko Bole, ter jih zmerjali z diletanti in kao-strokovnjaki. Zakaj? Zato ker so se zavzemali za premišljeno gospodarsko politiko, ki se izogiba šok terapijam. V očeh malikovalcev Miltona Friedmana, intelektualnega botra čilenskega diktatorja Augusta Pinocheta, prav gotovo hud greh!

Nedavno je svoj počen piskrček pristavila še največja živeča (po smrti Ayn Rand, slava ji!) polihistorka, izjemna stilistka in nenadkriljiva analitičarka, pronicljiva politična ekonomistka, specialistka za širok diapazon teorij gospodarske rasti, sicer priložnostna, zaradi objektivnih izobrazbenih pomanjkljivosti nehabilitirana predavateljica na FDV in nadebudna beletristka Ana Jud. V prostem spisu, ki se bere kakor zapiski kakšnega lenega in neukega maturanta, na hitro nakracani v gostilniški debati, kjer je ekonomski mag Mićo Mrkaić spil kakšno pivo preveč, je namreč tudi ona povzdignila estonski model.

To je zbudilo moje zanimanje za estonski čudež, kakor mu pravijo. Le kaj je takega v deželi estonski, da se na njen zgled kot muhe na med lepijo intelektualno nadmočni, uporabno inteligentni misleci? Gospodarska rast? OK, če se komu zdi 4,5 odstotka v zadnjem lanskem četrtletju kaj spektakularnega, je to pač njegova stvar (primerjajmo: Slovenija je v tretjem četrtletju 2007 zrasla za Estonijo sanjskih 6,3 odstotka!). Manipulacija, se bo zadrl kak liberalni skrajnež, še lani je namreč Estonija rasla tudi po dvoštevilčnih stopnjah rasti, v letih 2005 in 2006 pa po 10,2 in 11,2 odstotka! No, pa saj tudi inflacija ni zaostajala – januarja letos je tako dosegla najvišjo vrednost v zadnjih 10 letih, srh zbujajočih 11 odstotkov. Estonija, z znatno nižjo gospodarsko rastjo in skoraj dvakrat višjo inflacijo, naj bi torej bila zgled Sloveniji!?

Jih že slišim, oboževalce neoklasičnih modelov, kako rožljajo z nečim, kar je ne preveč okretno poimenovano učinek Balassa-Samuelson. Gre preprosto zato, da gospodarstva z višjo rasti produktivnosti od drugih beležijo višjo inflacijo. Višja rast produktivnosti v mednarodni konkurenci izpostavljenem menjalnem sektorju vpliva na zvišanje plač v tem sektorju, ki se nato “neupravičeno” prelije v plače nemenjalnega sektorja, katerega storitve se podražijo – in inflacija je tukaj.

Pustimo sedaj vnemar vprašanje, koliko je omenjeni učinek prispeval k inflaciji – stroka ima o tem deljena mnenja. Ni pa dvoma, kje se je produktivnost v Estoniji najbolj povečala, namreč v finančnem sektorju. Tuje banke, predvsem skandinavske so zavladale estonskemu finančnemu trgu in Estoncem se je skoraj zmešalo od navdušenja. Banke so delale nadure, oni pa so se lahko začeli zadolževati, kot se spodobi. Rast posojil na letni ravni se od sredine leta 2005 tako ni spustila pod 50 odstotkov. Ta točka preloma je še posebej zanimiva. Estonija je namreč nekaj mesecev prej, poleti leta 2004, z vstopom v evropski sistem menjalnih tečajev (ERM2) fiksirala vrednost svoje valute v evrih. Z zamikom nekaj mesecev rast obsega posojil znatno poskoči. Le zakaj?

Vzroka sta po mojem mnenju dva: ugodna konjunktura v tistem času in prepričanje Estoncev, da se menjalni tečaj med evrom in estonsko krono zdaj pa prav zares ne bo spremenil. Balti so se sicer vedno radi zadolževali v tujih valutah in konec decembra lani je bilo kar 77 odstotkov dolgov v evrih. Kako tudi ne – obrestne mere na posojila v evrih so nižje od tistih v estonskih kronah in medtem ko Estonec uživa v vratolomni rasti gospodarstva in posledično višji plači (povprečna estonska plača se je v zadnjem četrtletju 2007 na letni ravni dvignila za 20,2 odstotka), ostaja breme njegovega dolga zaradi fiksnega tečaja krona-evro v domači valuti nespremenjeno, realno pa seveda nižje. Le kdo se ne bi v takšnem primeru zapufal do ušes?

Pa si oglejmo, kam gre ves ta denar, ki se valja po Estoniji:

the increase in the loan and leasing stock of the non-tradable sector, which is oriented to domestic demand, contributes 90% of the growth of the corporate loan and leasing stock. Most of it may be attributed to the real estate sector. Compared to the non-tradable sector, the loan and leasing stock of the export sector has grown modestly. Vir.

Po domače povedano: namesto, da bi Estonija vlagala v izboljšanje svojih izvoznih zmogljivosti (s prihodki od izvoza bo namreč moralo gospodarstvo odplačati svoje dolgove), raje s tovornjaki vozi denar na prag gradbenemu sektorju. Če je delež gradbeništva v estonskem BDP leta 2001 znašal 16,7 odstotka, je v letu 2006 dosegel 22,9 odstotka. Vse tiste pralne in pomivalne stroje, postelje in omare (najbolje super uvoženo robo) velja kupiti na potrošniški kredit (v evrih, kakopak), zaradi luknje v tekočem računu, 15,7 odstotka BDP v letu 2006, pa naj se sekirajo drugi.

Vemo, da sta primanjkljaj v tekočem računu in fiksni tečaj fatalna kombinacija. Uravnoteženje tekočega računa bi bilo najlažje speljati tako, da bi z devalvacijo krone glede na evro pocenili estonski izvoz in podražili uvoz. Ampak če se to zgodi, bodo vsi tisti evrski dolgovi naenkrat videti veliko večji – več kron za evro pomeni višji dolg za zasopihanega estonskega potrošnika. Zgleda, da bo uravnoteženje potekalo na stari dobri način zategovanja pasu: zmanjšanje potrošnje in nižanje realnih plač. Le tako bo estonski izvoz, ki ga zadnja leta pesti višja rast plač od rasti produktivnosti (ravno nasprotno kot v Sloveniji) znova pridobil na konkurenčnosti.

Estonska epizoda lepo kaže, da fiksni tečaj sam po sebi ne predstavlja čudežnega zdravila za makroekonomsko stabilnost, kakor v svojih litanijah natolcujejo slovenski mladoekonomisti. Pri odločanju o tem, ali je za gospodarstvo bolj primerna šok terapija ali postopno prilagajanje (gradualizem), je lahko dogmatizem nevaren. Fiksni tečaj, ki ga nekateri priporočajo za krotenje visoke inflacije, je preko vratolomne rasti zadolževanja v Estoniji poskrbel za makroekonomska ravnotežja druge vrste. Če bi bil Soros še aktiven, bi Mart Laar tenko piskal, ko bi moral sodržavljanom razložiti, zakaj jim je mednarodni kapital kljub vzornem kopiranju receptov neoliberalnih pametnjakovičev zavdal z brco v glavo. In da ne bo dvoma, da bo Estonija svojo neoliberalno zablodo plačevala s trdim in ne morda mehkim pristankom, še tale povedna slikica gospodarske rasti v Estoniji:

Smola pač.

Legenda

Here I am at a famous school
I’m dressin sharp ‘n I’m
Actin’ cool
I got a cheerleader here wants to help with my paper
Let her do all the work ‘n maybe later Ill rape her

Obraz ameriške vojne proti terorju

Zmagovalec World Press Photo 2008, Tim Hetherington, VB

Na sliki ameriški vojak Juan S. Restrepo, ki je julija 2007 umrl v t.i. dolini smrti v Afganistanu. Ganljiva metafora zlomljenega ameriškega ponosa. Ne bi se čudil, da bi kdo vojaka Restrepa razglasil za heroja svobodnega sveta in tako še podčrtal absurdnost prizadevanja, ki se mu reče vojna proti terorju.

Lojze že ve kako

Minuli petek so se dijaki 3. a, 3. c, 3. e in 3. f oddelka Gimnazije Brežice odpravili na štiridnevno strokovno ekskurzijo v Bruselj in se tako odzvali povabilu evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, ki je ekskurzijo tudi denarno podprl. Več

Zakaj 3. letniki (18-letniki in volilna pravica)? Popolno naključje ;)

NKBM: Socializem za borzne špekulante …

… in suhi časi za proračun. Tako preprosta je zgodba s prodajo 49-odstotnega državnega deleža NKBM državljanom ter domačim in tujim skladom. Če ste med srečnimi kupci delnic, vam čestitamo – vrednost vaše naložbe je v samo dveh dneh poskočila za okoli 30 odstotkov. Ampak s tem, ko je država delnice prodala pod ceno, smo bili oškodovani tisti davkoplačevalci, ki smo vam z velikodušno subvencijo omogočili novoletni priboljšek. Pa bodi tako, na tem blogu smo vedno zagovarjali učinkovito socialno državo. Boglonaj, novopečeni borzni špekulant.

Ampak vseeno pa v oči bode dejstvo, da so bili velikodušnega socializma države deležni tudi največji slovenski kapitalisti. Sin Zorana Jankovića Damjan, najbogatejši Slovenec Mirko Tuš, šef pivovarne Laško Boško Šrot z bratom Bojanom – vsi ti slovenski bogataši so za 50.000 evrov uspeli kupiti 258 podcenjenih delnic NKBM. Če so jih prodali, ni znano – gotovo pa je, da so bili deležni davkoplačevalske subvencije. Le kaj bi storili, če bi ženo pooblastili, da proda družinskega jeklenega konjička, kupec slednjega pa bi ga dan po nakupu prodal 30 odstotkov dražje?

Čudna se zdi vsa ta medijska tišina ob dejstvu, da bi država s prodajo svojega deleža NKBM strateškemu partnerju zagotovo iztržila več, kot pa je iztržila s prodajo po subvencionirani ceni. Kje so sedaj Finance, katerih novinarji bevskajo kot stekli psi, če se Bajuk le malo spotakne? No, namesto vulgarne naslovnice, kot se za revolver cajtng spodobi, objavijo krotek članek s pomenljivim naslovom “Okrogla miza o prodaji NKBM: Država ni prodala pod ceno” . Je že tako, da je ljudski kapitalizem najvišja vrednota, četudi je po socialistično subvencioniran iz žepa poštenega davkoplačevalca. Tudi financarski novinar liberalni kredo pozabi, če na sociali lahko poceni del’nce nabavi.

Pa se zgodba tukaj še ne konča. Lahko bi razumeli Bajuka, da skuša po domače kupiti volitve s proračunskimi sredstvi. 100.000 srečnih mu ne bo zamerilo. Prav tako ne dva tuja hedge sklada, katerih lastniki se verjetno smejijo v pest na kakšnem karibskem otoku. Namesto, da bi Bajuk iskal strateškega lastnika z vizijo in mu prodal deležv NKBM po ustrezni ceni, raje subvencionira razkošni lajfstajl ueber-kapitalistov, ki verjetno še davka od dobička ne bodo plačali.

Še bolj vesela pa stvar postane, ko človek izve, da je srečni kupec tudi državljan Luka Vesnaver, član privatizacijske komisije za NKBM. Mož bi sicer rad postal šef Agencije za trg vrednostnih papirjev. Zgleda, da mu kakšna lekcija iz konflikta interesov ne bi škodila.

Predsedovanje EU: Kosovski buzdovan in pentljica

Čas slavnega slovenskega predsedovanja Evropski uniji se nezadržno bliža. Kakor minevajo tedni in dnevi, ki Janeza Janšo ločijo od vzpona na evropski prestol, tako bruseljsko evrokratsko srenjo sčasoma mineva dobra volja. Razlog zato je zaskrbljenost zaradi dejstva, da bosta s 1. januarjem 2008 Sloveniji v naročje padla dva dosjeja, v katerih bi utegnil dinamični dvojec Janša-Rupel zavohati priložnost za samovšečen tango na diplomatskem parketu. Gre za vprašanji Kosova in nove pogodbe o EU.

Kosovski buzdovan

Ureditev statusa Kosova je tisti buzdovan, staroveški razbijalec tudi najtrših betic, ki lahko na kosce razčesne enotnost skupne evropske zunanje politike v trenutku, ko naj bi članice EU z usklajenim delovanjem poskrbele za ohlajanje vročega kosovskega kotla. O tem, kakšne je premier Janša o Kosovu razdiral v pogovoru za Financial Times, smo že poročali. Zaradi suhega komentarja iz kabineta visokega predstavnika za zunanjo politiko EU Javierja Solane, češ da se nima smisla odzivati na domislice države, ki ne more govoriti v imenu unije, se je takrat vzdignilo kar nekaj diplomatskih obrvi. Zgleda, da upravičeno – Solana ima Slovenijo v želodcu in Janši nikakor ne bo pustil, da samovoljno uganja norčije ob tako pomembnih temah, kot je Kosovo.

Da bi pomiril duhove, je moral posredovati sam zunanji minister in veliki koreograf slovenske zunanje politike Dimitrij Rupel. V enem izmed najuglednejših evropskih časnikov, Economistu, je v zanj tako redkem in neznačilnem trenutku skromnosti dejal:

A European foreign minister admits he would be “much happier” if the Kosovo crisis were not falling on Slovenia’s watch. At best, he says, this nation of 2m people can hope to offer a “co-ordinating presidency” when it takes over on January 1st, keeping the seat warm in between the turns of two giants of the EU, Germany (EU president for the first half of 2007), and France (which takes over from Slovenia in July 2008). Slovenia must not be “too creative”, says the foreign minister. Vir.

Rupel je sicer že nekajkrat izpostavil, da nekateri rešitev za Kosovo vidijo v “kreativnih pobudah”, pri čemer ni bilo vedno jasno, ali si Slovenija vendarle ne bo dala duška v svoji ustvarjalni zunanji politiki. V Bruslju vsekakor upajo, da se Slovenija kot predsedujoča kreativnežem ne bo pridružila. Janševa eskapada v Financial Timesu, ko je premier še pred koncem pogajanj o statusu Kosova v ZN (končajo se šele jutri) na veliko govoril o neodvisnosti in z vseevropsko javnostjo prostodušno delil svoje teorije o stališčih do Kosova znotraj EU, torej ni zbodla samo Solane, ampak tudi Rupla.

Pentljica

Poznavalcem dogajanja je sicer že dlje časa jasno, da Francija, ki bo 1. julija 2008 iz rok Slovenije prevzela predsedovanje EU, ne bo dopustila, da bi se Slovenija profilirala na mednarodnem odru, še posebej ne na račun dinamičnega super-Sarkota. V Parizu so tako tiho dali vedeti, da bo nad končno rešitvijo kosovskega vprašanja bdela Francija in ne Slovenija. Podobno velja tudi za novo pogodbo o EU, ki bo še to leto podpisana v Lizboni. Ljubljana bo lahko preštevala ratifikacije pogodbe v posameznih nacionalnih parlamentih, medtem ko bo Pariz svečano zavezal pentljico in se posončil v soju žarometov. Enako seveda velja za Kosovo in energetski paket, kjer se morajo članice EU dogovoriti o porazdelitvi bremen pri prizadevanjih za omejitev posledic podnebnih sprememb.

Ruplovi komentarji torej kažejo, da je Slovenija inteligentno sprejela igro velikih in se urno postavila v vlogo petega kolesa. In s čim bi se lahko v času predsedovanja EU postavljala Slovenija? The Economist ne dvomi:

Slovenia brings to the EU unique knowledge of the region (though some in the Balkans find Slovenes snobbish). In the words of a diplomat, when Slovenes and Serb officials meet, the Slovenes “know when the bullshitting has started”. That is a skill that should not be underestimated.

Na tem mestu je treba čestitati Dimitriju, da je dobro zavohal, kje ga je usral njegov šef. Seveda pa Rupel ne bi bil Rupel, če svojega pogovora z Economistom ne bi začinil še s to izjavo:

He even questions its moral right to demand that neighbours like Serbia face up to their history. Slovenia is in a “precarious position” because it has “not admitted all the wrongs” from its communist past, allowing ex-apparatchiks to remain in positions of power after 1991.

Kar strah me je, kako bodo reagirali sds-ovski bevskači, ki budno pazijo na to, da Slovenije kdo ne bi blatil v tujini. Če so raztrgali uboge novinarje, kaj se šele obeta zunanjemu ministru, ki v najuglednejšem evropskem tedniku lastni državi odreče verodostojnost v mednarodnih odnosih.

Primer Šurla: Drugi dom proti prevladi kapitala nad svobodo medijev

Drugi dom je vseskozi podpiral 571 novinarjev, ki so v peticiji zoper cenzuro opozorili na politične pritiske na novinarsko avtonomijo, ki so se razpasli v času vladanja premierja Janeza Janše. Drugi dom je vseskozi podpiral profesionalno novinarsko delo kot pogoj za vzpostavitev strpne in argumentirane javne razprave. Drugi dom se je vseskozi zavzemal za medijsko svobodo – ne le, ko se je bilo treba upreti političnim pritiskom, ampak tudi takrat, ko je bilo treba nastopiti proti korporativnim interesom, če so se ti obrnili proti javnemu interesu svobode medijev.

Odstavitev urednika Maga Šurle je prvovrstna ilustracija tega, da zasebno lastništvo ne more biti branik novinarske / uredniške avtonomije, ampak je lahko za slednjo veliko bolj nevarno in ogrožajoče. Odpira se nova fronta v boju za svobodo medijev – tokrat so nasprotnik velike korporacije, ki si za dosego svojih ciljev ne pomišljajo uporabiti medijev, jih instrumentalizirati kot orožje v boju za ohranitev ali povečanje svojih tržnih deležev. Ni odveč poudariti, da takšna instrumentalizacija medij poniža, kastrira in ga oropa njegovega poslanstva – omogočanju javne razprave.

Drugi dom zato protestira proti grobemu posegu Laškega v Mag, katerega namen je očitno sprememba uredniške politike. Drugi dom podpira novinarje Maga, ko zahtevajo soodločanje pri tem, kdo bo novi urednik. To nam narekuje javni interes in ne bili medij, če mu ne bi bili dorasli.

Čile: Lažna neoliberalna zgodba o uspehu

Če se boste kdaj z neoliberalcem zapletli v debato o prednostih in slabostih politik IMF v Latinski Ameriki, potem vam bo prej ali slej zagotovo serviral primer Čila, kjer je razsvetljeni diktator in množični morivec Augusto Pinochet odpravil demokracijo, da bi lahko tako državo brez spotikanja ob nadležne sindikate in drugo civilno družbo spravil iz revščine. Hitrejša gospodarska rast v Čilu, tako neoliberalec, je posledica uvedbe neoliberalnih reform, ki jih druge latinskoameriške države zaradi populizma svojih voditeljev niso uvedle. Sedaj životarijo v revščini in prav jim je. No, tole pravljico za lahko noč učinkovito ovrže naslednje poročilo, ki med drugim sporoča:

The paper concludes that many of the neo-liberal policies that the Chilean government did adopt have caused economic harm or have not helped needy sectors of society and the environment, while much of Chile’s success in terms of per capita income and export growth can be attributed to the successful use of non-neo-liberal policies. Vir.

Celotno poročilo na voljo tukaj.

STA: Alenka Paulin na majavem stolčku

Drugi dom je še pred prihodom Alenke Katarine Paulin na mesto direktorice Slovenske tiskovne agencije (STA) napovedal, da bo nekdanja izvrševalka Janševe piar strategije v delo edine slovenske tiskovne agencije vnesla agitpropovske metode, katerih namen bo loščenje podobe vlade ter lika in dela njenega predsednika. Med najbolj eklatantne posege v novinarsko avtonomijo, ki si jih je privoščila Paulinova, lahko po informacijah naših virov štejemo prizadevanja za zloglasno objavo celotnega poročila vlade o Sovi (v kontekstu takratnih napadov na predsednika države Drnovška, ki se je zameril Janši) in odstranitvijo domnevno žaljivega povzetka o tem, kako bo Janezova Uršika zala premierju pomagala ohraniti oblast z naraščajem.

Naših viri še pravijo, da se je direktorica Paulinova začela zavedati dejstva, da bi lahko bili v trenutnih razmerah šteti tudi njeni dnevi. Novinarji so uporni in neuklonljivi, urednik Borut Meško nad delom agencije nima nadzora in se vse bolj zapira v svoj akvarij sredi deska, vzdušje v agenciji pa je vse bolj apatično. Kako tudi ne, ko pa novinarji lovijo ravnotežje med histerijo vodenja Paulinove in avtizmom urednikovanja Meška.

Kakorkoli že, obetala naj bi se ponovitev scenarija z Dela, ko je predsednik uprave Danilo Slivnik za svoj stolček žrtvoval urednika Jančiča. Borut Meško se bo v anale zapisal s tisto o komunistu Kučanu, ki je je za kazen kot prvošolček popravljal kar sam. Kot vse kaže, pa bo bodočim instant urednikom služil tudi kot opozorilo, kako hiter je lahko padec z uredniškega piedstala. Paulinova naj bi namreč razmišljala o odstavitvi Meška in njegovi zamenjavi z urednikom notranje politike na STA Urošem Urbanijo, da bi tako preprečila popolno razsulo agencije. Le upamo lahko, da bo nato Paulinova delila usodo Slivnika.