DRUGI DOM

Gostujoči zapis: Stalin in goli moški

V Dnevniku sem naletel na zapis o moskovski razstavi: Sporočila velikega vodje: Stalinovi avtogrami.

Najmanj, kar ob tej razstavi lahko rečem je: zanimivo. Ne preseneča, da so psihologi takoj dokazali, da to nima veze s kakšno Stalinovo homoseksualnostjo (tudi potlačeno ne), saj psihologi dokazujejo tudi, da sovraštvo sodobnih homofobov nima nobene zveze z njihovo potlačeno homoseksualnostjo, kot psihologi tudi dokazujejo, da homoseksualnost (biseksualnost) ne more biti univerzalna, “izvorna”.

Kajti če je biseksualnost izvorna (pa ne v smislu otrokove “predojdipske” polimorfne perverznosti), potem so gayi vsi, tudi Stalin in tudi Hitler. Zanimivo, kako to o Hitlerjevi homoseksualnost i(v kolikor o kakršnikoli seksualnosti pri njem sploh lahko govorimo) zagovarja samo en zgodovinar (nimam pri sebi imena), vsi ostali pa to tezo smešijo.

Klaus Theweleit je v svojih knjigah Moške fantazije natančno anliziral ogromno količino dokumentov, slik, pričevanj, avtobiografij nacistov – in pokazal, lahko rečemo dokazal, da je bila vez in gonilo med nacisti (izmaličena, “potlačena”, mimetična) homoseksualnost: poroke s sestrami najboljših, najtoplejših prijateljev, tudi eksplicitni opisi homoseskualnih praks, pa vojska mladeničev, harem, za vodjo SA Ernsta Rohma. Surovost, sadizem nacistov, je bila pravzaprav desublimirana homoseksualnost “preprostih zravih kmečkih fantov”(ki so sestavljali glavnino SS). Kot vemo, je pri zdravih kmečkih fantih homoseksualnost nekaj, kar ne obstaja.

Morda bi tako analizo, kot jo je Theweleit naredil za nacistično Nemčijo, bilo potrebno narediti tudi za Sovjetsko zvezo – tudi Stalin je bil en tak zdrav kmečki Gruzijec.

Spomnim se tudi demonstracij v Rusiji pred nekaj leti, ko je izšel fiktivni roman, kjer je opis Stalinovih homoseksualnih delovanj. Demonstracije so bile burne – in zanimivo se mi zdi tole: ob vseh grozodejstvih, ki jih očitajo Stalinu so vmes tudi očitki za mnoga, ki jih ni storil – pa zato ljudje še niso šli na cesto demonstrirat proti tem lažnim obtožbam, ko pa je izšel roman s fiktivnimi opisi Stalinove homoseksualnosti, so šli na ulico!

Preden se usuje plaz smešenj in dokazov, da so Stalina privlačile samo ženske, naj povem, da to za moj argument sploh ni pomembno. Gre za problem univerzalne potlačene homoseksualnosti in za problem tega, da je homoseksualen tudi Gospodar, Freudov Praoče, da nima v lasti le vseh žensk, ampak, kot pravi Deleuzue: tudi vse penise in vse anuse, in da je velik delež moči, s katero Gospodar deluje v družbi ravno nepriznana, prepovedana homoseksualnost.

Od začetkov učlovečenja, naj bi bila temeljna družbena vez, “Gospodar” ki ureja družbo, menjava žensk med klani “heteroseksualnih” moških. Toda Judith Butler v Gender trouble pokaže, da je ta temeljna “moč” že prevara: izza fasade heteroseksualnih moških se skriva homoseksualna mafijska bratovščina moških, ki si “podaja” ženske – kar daje videz, da je ženska tista, ki je zaželjena, a želja, ki vse poganja je v resnici drugačna.

Sveta družina Hribar

Kaj vse je dovoljeno v imenu izboljševanja sveta? Pa poglejmo.
Obsodiš leve in desne ideje enako, jih s tem izenačiš in medsebojno izničiš. To so si tudi zaslužile, saj da so bile totalitarne(beri: bile so politične). Politika je fuj, rešil nas bo svetovni etos(beri: morala). Ukineš torej politiko in jo nadomestiš z moralo, pomakneš kazalce 2500 let nazaj, družba se bo urejala(konfliktov več ne bo) sama od sebe, brezprisilno s pomočjo svetovnega etosa, morale, ki je, kot vemo, nenasilna, nekrvava, naravna, 4 osnovna moralna pravila je poznal že pračlovek.  Živeli bomo pod obnebjem svetovnega etosa, ki ga je razodel bog, za primer, da bi bile še kakšne nejasnosti pri interpretaciji božjih navodil, pa bosta tu za nas sveta zakonca Hribar, ki bosta tolmačila božjo besedo in nas nenasilno, zgolj s pomočjo pisane besede in močjo argumentov, usmerjala na pravo pot. V današnjem nasilnem in hrupnem svetu, kjer se težko sliši tihi in nenasilni(nekrvavi) glas razuma ajatole Hribarja, še posebej če je povsem brez podpore fizične sile, državne prisile, bo to težko izvesti, nemočni, šibki, miroljubni filozof(ki zavrača voljo do moči) bo lahka žrtev nasilnežev,  rdečih klavcev in črnih prenapetežev. Toda tihi glas razuma in etosa bo dolgoročno zmagal, nemočnega modreca sicer lahko ubijejo, a tihi glas etosa bo deloval naprej, rdeče zveri ga ne bodo mogle utišati, glas jim bo sporočil, da so ubile živega boga, ob tem neznosnem travmatičnem spoznajnu pa bodo rdeče zveri obrnile bodalo proti sebi in zapustile ta svet. A slovenska Nacija je dovolj zrela, da bo poslušala ajatolo. Nacija sicer ne bo ukinila demokracije(čeprav politike ne bo več) saj vendar ni totalitarna, levica in desnica bosta še naprej obstajali, a ne bosta več obstajali “na sebi”, pač pa jima bo bit in s tem obstoj dajala sveta družina Hribar. Kot Platonov in Plotinov bog, Eno, vrhovna bit, ki preko verige emanacij od sebe prek idej navzdol daje bit in obstoj materialnim stvarem, tako bo tudi v Naciji pod obnebjem svetovnega etosa prva emanacija Enega, sveti Hribar, dajal bit in obstoj levici in desnici. To seveda ne bo totalitarizem, pač pa bo to prava, moralna politika. Potomci rdečih klavcev sicer pravijo, da imata zakonca Hribar v Naciji tak status že sedaj in ta status (z velikim strahospoštovajnem) tudi podpirajo, a dokler bodo na centralni položaj zakoncev Hribar v organizmu Nacije gledali kot na status in ne kot na nujni, moralni red stvari, kot ga nenasilno priporoča svetovni etos, toliko časa v Naciji ne bo Sprave in bodo rdeči klavci zaslepljeni od volje do moči.

Komunistom smo rekli: ne pomaga izgovor, da so ideje dobre, le izvedba je bila slaba, rekli smo jim: že take ideje so zločinske. A naj se ve, kozmična ideja etosa ni totalitarna, je mehka, šibka, nemočna, kot človeško obličje, kot človeško dostojanstvo, kot nemočni filozof. Naj se ve, če bodo s praktično izvedbo te ideje zasrali, za to ni kriva ideja kot pri drugih “izmih”, ideja je dobra, le izvedba je bila slaba.

Poglejmo še 4 pravrednote človeštva, ki vedrijo ob obnebju svetovnega etosa, in jih je poznal že Neandertalec. O obnebju najbrž govorimo, ker neba ni več, bogov ni več, je le še človek, človek, ki mu moralne zakone preišepetava … err… bog. Torej ni boga, razen boga Hribarja in Hribar je njegov prerok.

4 pravrednote so: svetost življenja, posvečenost mrtvih, človekovo dostojanstvo, zlato pravilo

svetost življenja: sveto se je začelo, ko je pračlovek obredno ubil sveto žrtev in jo obredno pojedel(obhajilo; namig: žrtev ni bila žival). Bit žrtvovane žrtve vznikne kot nekaj, kar se ob uničenju-smrti žrtve upira temu uničenju, nekaj, kar ne moremo uničiti, tudi če žrtev povsem uničimo. Da pa bi do te biti/svetega prišli, moramo najprej nekoga ubiti  -  zato vzkliknimo vsi skupaj, da nas bodo komunisti slišali: “živela svetost življenja”! Ponje bomo prišli enega po enega, kulturno, individualistično, ne pa barbarsko kolektivistično.

posvečenost mrtvih: kot vemo, človek je postal človek, ko je pokopal umrlega. Komunisti mrtvih niso pokopavali, ergo… niso ljudje. Sicer tudi zahodni zavezniki pepela vodilnih nacistov niso pokopali na označenem kraju, da ta ne bi postal romarski kraj, a to so storili zato, ker so imeli v svoje vrste infiltrirane komuniste. Kako vemo, da je človek postal človek ravno s tabujem smrti in ne kakim drugim tabujem, npr. tabujem hrane ali z ubojem praočeta in njegovim použitjem?
Okostja Neandertalcev kažejo sledove temeljitega odstranjevajna mesa, če se sami niso pojedli med sabo, je to lahko storil le eden, njihov brat, človek. A to so le spekulacije antropologov, antropologi ne morejo vedeti, niso bili zraven ob učlovečenju človeka, zakonca Hribar pa vesta, ker sta bila zraven, saj sta vendar Eno.
Da je posvečenost mrtvih ta, ki definira človeka vemo tudi zato, ker je kulturinška elita od Smoletove Antigone dalje definirala edino pravo interpretacijo Antigone, tj., Antigona je codename za poboj domobrancev, generacijam šolarjev je nenasilno dopovedala, da moramo vsi biti kot Antigona: incest, bolje arhaične boginje Zemlje kot pa država, vladar, ki misli drugače, naj stori samomor. In ga leta 90 tudi je, nenasilno, prostovoljno. Pandorina oz. Antigonina skrinjica je odprta, arhaične boginje, ki jih je Zeus nekoč tako nasilno pobil, da bi lahko ustanovil polis, so znova proste, o zlati vek zdaj Naciji pride. Arhaičnim boginjam je Neandertalec zelo teknil, morda jim tekne tudi človek, Nacija jim od srca želi dober tek.

človekovo dostojanstvo: kot vemo, je človekovo dostojanstvo neuničljivo, celo v okovih in blatu, človek ohrani dostojanstvo. Dostojanstvo prihaja od znotraj, od Biti, od ideje, nič od zunaj ga ne more uničiti. Zmotna je pascalovska logika avtomatizma, da stvari, kot so vera, dostojanstvo itd. prihajajo od zunaj, ko Pascal pravi:”poklekni, in vera bo prišla” se moti, ko komunisti mislijo, da bodo dali proletarcem dostojanstvo s tem, da jim bodo dali dostojnejše delovne razmere, se motijo, nobena zunanja okoliščina ne more dati ali vzeti dostojanstva, zato se morajo proletarci naučiti, da jim nobeno izboljševanje zunanjih razmer ne more vrniti dostojanstva, ker – dostojanstvo je v tebi. (ponavljaj vajo, govori si: “fuj revolucija, dostojanstvo je v tebi”)

zlato pravilo: ne storim drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi oz. stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storil tebi. Torej, udinjaj se levici in desnici, da se bo tudi levica in desnica udinjala tebi, pokaraj desnico, da ti levica pade v objem in pokaraj levico, da ti desnica pade v objem, naredi samokritiko levice in desnice, da bosta tudi levica in desnica sprejeli tvojo kritiko na njun račun, želi si, da bi bili vsi Eno, in vsi si bodo želeli, da bi bili Eno.

Meščanske teorije/ideologije/miti o nastanku denarja določajo okvir tega, kaj država sme storiti

Zahvaljujoč Drugemudomu sem, sledeč priporočenim povezavam, naletel na članek
David-a Graeber-a, Debt: The first five thousand years
http://www.eurozine.com/articles/2009-08-20-graeber-en.html
Članek se mi zdi tako dober, da moram opozoriti nanj.

Denarja niso izumili trgovci, da bi si olajšali naturalno menjavo zunaj dosega držav (tako da so uporabili redke kovine in kamne, ki naj bi imeli vrednost zato, ker so redki, ker se težko pridobijo), pač pa je denar uvedla država, hkrati s pisavo, z njima je državna birokracija zapisovala davke (žito), ki jih je pobrala, in ki jih je potem zopet razdala med državljane. Najprej je bil “virtualni denar”- vsak podanik je imel “virtualni račun pri državi”, šele kasneje je bil kovani denar-in še ta ni imel vrednosti “na sebi”, ampak je za njegovo vrednost – tako kot za vrednost “virtualnega računa” jamčila država. Ljudje v trgovanju ne menjajo vrednosti med sabo, ampak preko vladarja menjajo centralno knjigovodsko zabeležene simbole (pisava) -ki označujejo-dobrine(“denar”).

Avtor pokaže, kako je lažna neoliberalna predstava, kjer “svobodni” trgovci, kmetje, kavboji na divjem zahodu, mimo države in despota menjujejo dobrine in trgujejo, pokaže, kako je denar pravzaprav despot sam, ne v metaforičnem smislu, ampak dobesedno, je nadaljevanje mehanizma despota, ki jamči za vrednost denarja.

Avtor razkriva koncept dolga kot ključen za razlago, najprej je bil dolg, neskončen dolg do vladarja, šele potem je bila vrednost. Razlaga je povsem pravilna, le da ne delim avtorjevega optimizma, da se bo mogoče temu mehanizmu kdaj iztrgati.

O neskončnem dolgu kot začetku vsega, začetka simbolnega/jezika, družbene vezi, vpisovanje dolga v “meso podložnika” govori že Nietzsche. Tudi Deleuze opozarja na hipni vznik države, despota, iz figure Freudovega praočeta, ki pomeni začetek družbe, religije, JEZIKA, kast, skratka vsega. Za Deleuza je tudi demokratska država še vedno nujno despotska”azijatska” država, ker država ni nič drugega kot “ideja”, “civilna religija”, tj. želja/prisila, želja(hrepenenje), ki gre od src podložnikov do srca despota. Tudi če mesto despota ni materialno/fizično zasedeno z despotom na vrhu, če je na vrhu ideja in voljeni predstavniki, mehanizem, ki vse to omogoča je še vedno in bo vedno nezavedna želja despota, ki preči družbeno polje in poteka preko nezavednega vseh ljudi.

Ta neskončni dolg torej lahko ozavestimo, problematiziramo, se do neke mere osvobodimo, toda odpraviti ga ni mogoče. Enako pri Nietzscheju, dolg, surovo vpisovanje “morale”/jezika v meso prvih ljudi pravzaprav omogoči jezik (lahko bi rekli ekonomistično – omogoči “svobodno menjavo” besed namesto stvari, omogoči “univerzalni ekvivalent” besede namesto stvari same, jamči, da beseda res pomeni stvar, ki jo ta beseda označuje) – torej ni realno pričakovati, da se bomo tega arhaičnega mehanizma kdaj znebili. To ne pomeni, da je ta arhaični despotizem nekaj dobrega, kot bi radi dokazali teologi, češ, bog se vedno vrača, torej je nekaj dobrega – ne, s tem je tako kot s sadizmom, ni se ga mogoče znebiti, vedno bo z nami, pa če ga še tako zanikamo, omogoča celo nekaj dobrih stvari, a sadizem zato še ni nekaj dobrega.

Generacijski prepad II.del: Igor Vidmar vs. Goran Vojnović

Generacijski prepad II.del: Igor Vidmar vs. Goran Vojnović

V Dnevniku je Goran Vojnović napisal kolumno, kjer je namignil, da je solidarnost z napadalci na Caffe Open podobna solidarnosti ljudstva z Ratkom Mladićem in da bi na zatožno klop poleg napadalcev morali postaviti tudi ideologijo, ki je pripeljala do tega napada[ http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042282288 ]. Na to kolumno se je odzval Igor Vidmar, ki je v Vojnovićevem pozivu prepoznal poziv k budnosti, k obračunu z ideologijo enak pozivom k obračunu s punkom v socializmu [ http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/1042284305 ]. Na Vidmarjevo kolumno se je spet odzval Vojnović in obtožil Vidmarja za vse grehe njegove generacije, za vso zlo na prostorih bivše Jugoslavije [http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042286153 ].

Vojnović je spor egov prenesel na področje spora generacij, pri čemer je za krivca/zagovornika generacije, ki je bila mlada v 80ih določil Vidmarja, sebe pa za zastopnika generacije, ki je bila mlada v 90ih in v prvem desetletju tretjega tisočletja. Zanimivo, da je “počilo” med “generacijami” ravno pri vprašanju homoseksualnosti – v tem vidim več kot le naklučje, je bolj posledica odrivanja tega problema pri obeh generacijah, čeprav se na videz obe zavzemata za gaye. Vmes je lonček pristavil še predstavnik starejše generacije Franček Rudolf, ki se mi zdi da hoče povedati, da je bilo to v zvezi s “pedri” že vse pošlihtano v 80ih, takrat smo bili itak vsi biseksualni in smo pazili, da upecamo lepega tipa ne pa enga pedra
[http://www.mladina.si/dnevnik/17-07-2009-blazic_na_mladinini_naslovnici/].

Z Vidmarjem se strinjam glede večine stvari, ki jih običajno govori, zamerim pa mu ravno to, da ni eksplicitno obsodil napadalcev, ampak je začel iskati dlako v jajcu in našel podobnost med obsodbo napadalcev na Cafe Open in obsodbo punka v 80ih.
Z njegovo generacijo sem delil romantično podobo strpnih 80ih v Jugoslaviji, ki sem jo kot osnovnošolec tudi sam občutil in menim, da je svetovljanstvo res obstajalo – saj smo bil tudi zares faktor na svetovnem odru(nisem pa ujel nič od tiste “vsesplošne” biseksualnosti, ki naj bi vladala med razsvetljeno mladino; občutil sem le jugoslovansko homofobijo, ki si je za sveto dolžnost postavljala, da se ubije pedra, takoj ko se ga omeni).

Vrenje civilnih družbenih gibanj in mladine v 80ih se ponavadi predstavlja kot poskus demokratizacije Jugoslavije, izginotje družbenih gibanj v 90ih in prehod akterjev v parlamentarno politiko pa se predstavlja kot izdajo idealov iz 80ih in kot izginotje solidarnosti med različnimi družbenimi skupinami. Tudi sam sem se nagibal k temu samorazumevanju, sedaj pa si razlagam fenomene bolj prozaično. Vsakič, ko propade večja institucija, se okrepijo male/lokalne solidarnosti in obratno, ko večja institucija zaživi, lokalne solidarnosti niso več nujne. Civilnodružbena vrenja v 80ih niso bila poskus reforme Jugoslavije, ampak so potiho vzele na znanje, da je z njo konec, bile so “sebični” poskus preživetja utopije v razmerah propada velike institucije. Trdim, da če bi se Jugoslavija ohranila, bi civilnodružbena gibanja izginila enako kot so v samostojni Sloveniji, pa ne zato, ker bi jih zatrla Miloševićeva diktatura, ampak ker bi izginila potreba po lokalnih solidarnostih, saj bi obstajala velika institucija. Tako tudi izginotje družbenih gibanj in solidarnosti v Sloveniji 90ih ni izdaja 80ih, ampak je le dosledno izpeljana resnična logika teh solidarnosti: bile so le nadomestek za propadlo institucijo, in ko se je institucija zopet pojavila, je izginil tudi vzrok za solidarnost.
Problem pa je ravno v zastavitvi političnih problemov kot “solidarnostnih” problemov, to je tisto gledanje: “Ko so nacisti prišli po komuniste, sem molčal, saj nisem bil komunist. Ko so zapirali socialdemokrate, sem molčal, saj nisem bil socialdemokrat. Ko so prišli po katoličane, nisem protestiral, saj vendar nisem katoličan. Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi lahko protestiral.” To gledanje prvič: zamolči, da je to modrovanje o nujnosti solidarnosti, modrovanje simpatizerja nacistov, in drugič: solidarnost ni obvezna politična drža(lahko si tudi premisliš, in nisi več solidaren).  Deleuze pravi, da bo rasizma, homofobije, mizoginije itd. konec, ko bomo vsi postali črnci, gay, ženske, ko _bomo_mi_to, in ne ko bomo solidarni/sočutni z _njimi_, ko bo to _naš_ problem, problem, ki zares zadeva mene, ki me ne zadeva samo simbolično/solidarnostno. Da je šlo v 80ih zgolj za taktično solidarnost in ne za resnično politično reševanje problemov kaže tudi to, kako je “vsespošno biseksualna” mladina v 90ih poniknila, ni rekla nobene(niti solidarnostne ne) proti histerični gonji proti gayem, tu je bil le Brane Mozetič kot strelovod, pljuvalnik, WC za celo nacijo.

Zmotno se mi zdi tudi prikazovanje punka kot naprednega gibanja. Res je punk pomagal rahljati totalitarno socialitično miselnost in moralo, ki je bila pravzaprav stara meščanska morala in prav nič napredna. Pomagal je tudi sesuti totalitarno Jugoslavijo. Danes od “naprednih” punksov ni ostalo nič, razen člana Nietov Dernovška, ki v Dnevniku zelo lucidno
analizira mehanizme tlačenja delavcev, ne vidim nobenega “protimeščanskega” bivšega punksa, samo male in velike Matjaže Gantarje, kapitalistične in meščanske stebre družbe.  Kako to? So se panksi spreobrnili v 90ih, ali pa so bili reakcionarni že od začetka? Mislim da drugo. The Clash so še danes sveži in aktualni, Sex pistolsov pa ni “izdala” založba EMI, ampak so bili že od vsega začetka tržna niša, pop projekt Malcolma McLarena.
Punk je le ekshibicionizem, navidezno protimeščanski, je le način kako se tisti, ki so brez sredstev in talentov povzpnejo na družbeni lestvici – v meščanski družbi. “Izklopimo razredno družbo – da se lahko povzpnem – potem jo zopet vklopimo”.
Tudi razširjenost mizoginije in homofobije med panksi, bi lahko dala misliti glede “naprednosti” punka.
Pijano, pokozlano telo, ki neženirano demonstrativno leži na ulici kot višek upora, način kako se nastavlja telo, kot da v telesu ni nič spolnega je še bolj čistunsko od meščanskega čistunstva, čeprav se punk prezentira kot upor proti čistunski morali. Način, kako punk razume, da travma spolnosti prihaja od zunaj in je ne vzame nase kot notranjo, lastno travmo, to je ravno zanikanje telesa in spolnosti na najbolj arhaični ravni. Čistunstvo in arhaični izpadi- kot pot napredne osvoboditve?

Sem približno Vojnovićeva generacija, a v njem nikakor ne vidim svojega zastopnika.
Večino mojih simpatij je izgubil, ko je v neki kolumni zapisal, da se “danes v kapitalizmu zares dela” – torej, da se je v socializmu le zabušavalo – iz njega je takrat spregovoril neoliberalni vernik. V sporu z Vidmarjem pri slikanju Jugoslavije in zagovarjanju gayev  Vojnović pozabi dve stvari: negativno Jugoslovansko homofobijo in pozitivno socialistično samoupravljajne.
Pozabi, da je v dobrih časih, ko še ni bilo dovoljeno vpiti ubij Hrvata/Srba/Bosanca, da je v tistih časih vendarle bilo dovoljeno, celo zapovedano vpiti ubij pedra.
In pozabi, da socialistično samoupravljanje ni nekaj smešnega/anahronističnega ampak najboljši poskus prenehanja izkoriščanja delavcev do sedaj. Bistvo Jugoslavije Vojnović postavi v njen internacionalizem(in ateizem), izpusti pa njen socializem. Toda jaz se strinjam s Kardeljevo izjavo: nismo skupaj v Jugoslaviji zaradi Jugoslavije, ampak zaradi socializma. V Kardeljevi viziji je to pomenilo, da se lahko tudi razdružimo in priključimo Evropi, a šele ko bo tudi ta socialistična in ne bo več potrebe po vojaški obrambi pred njo. Z neoliberalno kapitalistično Jugoslavijo(kakršno bi po mojem rad Vojnović, in kakršno so hotele tudi ZDA in tudi “pomagale” pri tem) bi za Kardelja še toliko bolj izginil razlog njenega obstanka.
Tudi “priseljenci iz jugoslovanskih republik” v Sloveniji niso kulturna avantgarda, ampak jim primanjkuje vsakršne kulture. Povedati pa je treba, da je za to v veliki meri kriva slovenska izdaja socializma, v času socializma je “uvažala” neizobražene “bosance” za težaška dela (ceste, gradbeništvo), s tem pa je izdala svoje načelo, da je “vsako delo častno”, raje se je “pomeščanila” in umazana dela prepustila robotom/sužnjem brez minimalne kulture, namesto da bi dvigovala kulturno raven proletarcev, kot se je deklarativno zavezala. S tem je delavstvo pljunilo v lastno skledo, saj se mu je to vrnilo kot bumerang: z uvedbo “bosanskih sužnjev” se delavstvo ni pomeščanilo, ampak se je vso delavstvo “posužnjilo”.
“Fužinska” subkultura je zadnja, na katere podporo bi računal pri zagovarjanju gayev, saj tam namesto avantgarde vlada le turbofolk, homofobija, seksizem. Turbofolk ni nostalgija po internacionalni Jugoslaviji, ampak je glasba, ki je dajala takt, glasbeno podlago krvavemu razpadu Jugoslavije.

B.M.Z.:Generacijski prepad ali propad civilizacije

V Sobotni prilogi 11.julija Boštjan M. Zupančič v članku Generacijski prepad ali propad civilizacije, podaja svoje misli o krizi civilizacije. Stvar je povsem berljiva, a žal se stalno vrača njegova teza, da so(bodo) za propad civilizacije krivi “androgini”. Pri tem paradoksno uporablja Deleuzovo terminologijo in ideje pobrane iz Anti-Ojdipa, ki je ravno knjiga o osvoboditvi izpod heteroseksizma na najglobjem nivoju do sedaj(in ima zato za rezultat tudi “androginizacijo” človeštva).

B.M.Z.ju so “androgini” krivi za vse, uničili bodo civilizacijo (iz nekega drugega intervijuja:)krivi so celo, da se zaradi kemičnega onesnaževanja rojeva vedno več živali in otrok z neizdelanimi moškimi genitalijami(“androgini”). Skratka svetovna zarota, ki vključuje celo sile narave. Pri B.M.Z.ju gre pravzaprav za staro homofobijo preoblečeno v moderno(emancipatorno) terminologijo, “androgin” je sedaj  codename za pedra, kot nekoč: pedr(žid) je kriv za vse ->pedr(žid)je naša nesreča->pedra(žida) je treba ubiti. Pardoks je še večji, ker sem B.M.Z.ja zaradi njegovega stalnega govorjenja o/glede/proti homoseksualnosti, vedno imel za kripto-homoseksualca(značilnost pravniške scene).

Androginom očita tudi nezmožnost odlaganja zadovoljitve užitkov oz. da so zadovoljni z drogo, namesto da bi kaj zgradili, tako kot so njihovi starši. Toda kolikor sem bral npr. DrogArt forum, so ti “hedonisti” sami tipi s fakultetami – torej niso tako zelo propadla generacija. Strinjam se z očitki, da jim manjka empatije in odrekanja v prid skupnosti – toda te majnka tudi BMZju, saj se on kolikor vem ne zavzema za komunizem.

Strinjam se z B.M.Z.jem , da je najprej potreben zakon, da se želja lahko sploh vzdigne(a zakon ni nekaj kar zatira željo, Lacan ju ponekod celo enači), da bi dosegli svobodo moramo najprej skozi obdobje “zatiranja” – ni mogoča kar svoboda že od začetka, svoboda “anything goes”.Toda s tem, ko B.M.Z. vzrok za vse probleme vidi v izginjanju “pravih” moških, s tem iz njega govori stara homofobija preoblečena v novo terminologijo.