Arhiv

Zanimive povezave 09/01/2008

Trackback| 2. September 2008 | Uncategorized | Jure

O volitvah 2012

Trackback| 1. September 2008 | razno | Jure

Spomenka Hribar v zadnji Delovi Sobotni prilogi:

Popolnoma sem prepričana, da bo Janša, če bo še štiri leta predsednik vlade, spravil Slovenijo ekonomsko, moralno in politično na dno. Slovenija bo zdrsnila v anarhijo in ta je gojišče vseh totalitarnih sistemov. Anarhije se ljudje bojijo, hočejo red in mir in seveda kruh – in to je tisto, kar ponavadi totalitarci obljubljajo. Zmotno je mnenje, da je izhodišče totalitarnih sistemov diktator ali pa neka elita. Pravo gojišče je anomija in iz nje izvirajoče kaotično stanje, ki se od vlade navzdol že zdaj vse bolj širi, stanje boja vseh proti vsem. Seveda potem »elita«, natančneje, avtokrat s svojim pratežem vzpostavi totalitarizem; in to zdaj Janša počne – s spodjedanjem vseh državnih in civilnih ustanov, nadzornih mehanizmov države, z negotovostjo in demagogijo. Zato mislim, da je Slovenija na zares odločilni prelomnici, ko bi se ljudje morali zavedati, da tako ne gre več in da to, kar se zdaj vzpostavlja, ni demokracija.

Zelo podobno ugotavlja v Mladini tudi Gregor Golobič; v kolikor zmaga Janša, bo leta 2012 prostor samo še za skrajne populiste.

Logika je jasna in smo jo v bistvu že na nek način preizkusili v zgodbi z družino Strojan. SDS je pred zadnjimi volitvami izkoriščala tudi težave (prave in izmišljene) z romskim prebivalstvom. Ko se je prigrebla na oblast, je bilo pričakovano, da kot stranka, ki vseeno sodi na “normalen” del političnega življenja, pričakovanj, vsaj tistih najbolj ekstremnih, ni mogla izpolniti. Ko je počilo, se je ljudska jeza usmerila tudi proti SDS, “kasiral” pa je Jelinčič.

Iste učinke gre pričakovati pri “antitajkunski” histeriji - SDS pričakovanj - če se jim ne bo res do konca odtrgalo in bo primer “Penko” postal modus operandi - ne bo zmogla uresničiti. Na izpraznjeno mesto se bo z velikim veseljem postavil Jelinčič.

Ob spremljanju televizijskih soočenj, ki so mnogokrat le retorična vaja, se velja spomniti na to. Izbira, pa naj gre na prvi pogled še za tako majhne razlike v programih in predvolilni retoriki, je pomembna.

Zanimive povezave 08/28/2008

Trackback| 29. August 2008 | Uncategorized | Jure

Zanimive povezave 08/27/2008

Trackback| 28. August 2008 | Uncategorized | Jure

Kozerija: Matevž Tomšič in zahodne vrednote v Gruziji

Trackback| 27. August 2008 | Svet | Jure

Dragi moji, stvar je resna; v nevarnosti so principi, ki so temelj zahodne civilizacije, tako vsaj pravi doc. dr. Matevž Tomšič v zadnji številki Ekspresa.

Ježeš Marija, kaj pa se je zgodilo, kako to, da smo spregledali tako alarmanten položaj?

V bistvu ga nismo, le zapopadli so ga redki. Eto, Tomšič, sicer sociolog (in kot tak za premlevanje mednarodne politike primeren skoraj tako kot naši vrli ekonomisti), je našel vraga! Vrag je, seveda, ruski.

To, čemu smo priča v tem delu sveta, je ponovno udejanjanje ruskih imperialnih teženj. Ta država si skuša s pomočjo svojega energetskega bogastva (nafta, plin), ki je podlaga njene gospodarske rasti, povrniti vlogo svetove velesile.

Res, grda Rusija! V nasprotju z Zahodom, ki seveda ni imperialističen, nafta in plin v omenjenem področju pa ga ne zanimata niti malo. Gruzijo podpiramo iz čistega altruizma. Mimogrede: od kdaj so ambicije, da se postane svetovna velesila, per se prepovedane?

Tako lahko njeno sedanjo intervencijo razumemo zgolj kot agresijo na manjšo in šibkejšo sosedo. Gruzijskemu vodstvu je sicer mogoče očitati nepremišljenost in pomanjkanje občutka za geopolitično realnost. Vendar so utemeljitve vodilnih ruskih politikov, da njihova država zgolj ščiti pravice osetijske manjšine, ki živi na ozemlju Gruzije, samo prozoren izgovor.

Strinjati se je mogoče, da je Gruzija Rusiji sila nepremišljeno ponudila izgovor za poseg. Strinjati se je mogoče, da je izgovor prozoren, toda nič manj ni prozoren izgovor ZDA in drugih zahodnih sil, ki zaradi geostrateških in energetskih interesov prodirajo v ruski “predpražnik”. Gruzijskemu vodstvu ne moremo očitati samo nepremišljenosti in pomanjkanja občutka, greh, ki bi moral biti Slovencem še prav posebej poznan, je večji - Južni Osetijci so se na dveh(!) referendumih, od tega so zadnjega spremljali tudi mednarodni opazovalci, odločili za samostojnost. Za Tomšiča je to tako nepomemben podatek, da ga niti ne omeni.

Situacija je v nekaterih ključnih točkah močno podobna dogajanju v začetku 90. let prejšnjega stoletja na območju nekdanje Jugoslavije. Konkretno, rusko ravnanje je močno podobno tistemu, kar je tedaj počela Srbija, Obe za izvajanje ekspanzionizma izkoriščata oz. sta izkoriščali svojo svojo fizično premoč in svoje manjšine, razseljene po teh državah.

Khm… analogija se zdi malo nategnjena, kajne? Mogoče zaradi tega, ker Rusija v Južni Osetiji nima omembe vredne (ruske) manjšine, ki naj bi jo izkoriščala, Južni Osetijci pa so druga etnična skupnost? Ali pa zato, ker je primernejša nekoliko drugačna analogija: Južna Osetija je Slovenija, Gruzija Jugoslavija, ki je nad separatiste poslala tanke, Rusija pa veliki in močni, ki se gredo geostrateške igrice?

Da je geostrateške poteze vseeno bolje prepustiti tistim, ki v sposobnosti strategije prekašajo zlate ribice, kaže avtorjevo obupavanje nad cagavostjo Evropske unije, ki Rusiji ni dovolj odločno pokazala mesta. Posebej hudi grešnici sta Francija in Nemčija, ki sta rekli no in nein gruzijskemu vstopu v Nato. Tomšič v tem seveda vidi hudo napako, saj si Rusija (najbrž) ne bi upala posredovati v državi članici.

Hja, preigrajmo scenarija:

a) Rusija si res ne upa posredovati v članici NATA —>Ni sile, ki bi Gruzijo ustavila, da enkrat za vselej opravi s temi tečnimi Južnimi Osetijci.
b) Rusiji vseeno posreduje —>napadena je članica NATA —>kaj se zgodi potem je povsem izven zmožnosti napovedovanja.

Tomšič se tako gre pravo malo vajo iz dvojnih kriterijev. In čemu služi? Cilj je, sploh glede na medij, v katerem je bila kozerija objavljena, tako predvidljiv, da je že prav dolgočasno.

Se je pa ponovno “izkazal” tisti del slovenskega javnega mnenja, ki se običajno razglaša za najbolj “naprednega”.

Očitno je za radikalne levičarske “pravičnike” dober vsak, ki je nastrojen proti Američanom, pa naj bo to ruski “siloviki” s Putinom na čelu, venezuelski burkež Chavez, ostareli kubanski “el commandante” Castro ali iranski verski fanatik Ahmadinedžad.

To dokazuje, koliko (t.j. malo) jim te vrednote resnično pomenijo. Vrednote, ki jih je (zahodna) Evropa v preteklih desetletjih uspešno vzdrževala - tudi s obilno pomočjo danes marsikje tako osovraženih Američanov.

Seveda Tomšič teh levičarskih pravičnikov, ki naj bi se nedvoumno postavili na rusko stran, nikjer ne imenuje z imenom in priimkom. Takšno ravnanje je razumljivo, saj je s strašilom pač lažje ravnati kot s konkretno osebo in konkretnim stališčem.

Za konec naj gospodu vseeno čestitam na lociranju domače pete kolone, ki skupaj z ruskim sovragom razbija drage nam zahodne vrednote. Saj veste, tiste, ki smo jih tako vneto branili pri neštevilnih vojaških in drugačnih intervencijah, pri nastavljanju in rušenju vlad, pri branjenju in nadziranju latinskoameriškega predpražnika, na Falklandskih otokih,… in, seveda, Iraku.

Kot je pripomnil kolega: naše vojne so osvobodilne, vaše so genocidne. Dodajam: naš imperializem temelji na vrednotah, vaš na pohlepu po nafti in plinu.

Zanimive povezave 08/26/2008

Trackback| 27. August 2008 | razno | Jure

Retuširanje realnosti ala SDS

Trackback| 26. August 2008 | Slovenija | Jure

Izvrstno.

Umanotera: ZARES z najboljšim programom glede klimatskih sprememb

Trackback| 26. August 2008 | Slovenija | Jure

Danes, 26. avgusta, je Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, na tiskovni konferenci predstavila rezultate primerjalne analize programov parlamentarnih strank za Volitve 2008.
Stranka, katere program je najbolj usklajen z vizijo prehoda države v družbo z nizkimi izpusti toplogrednih plinov, zavarovanja naravnih virov in prilagoditev podnebnim spremembam, je stranka ZARES. Več…

in

To je že drugo tovrstno priznanje nevladnih organizacij, po tem ko so prejšnji teden kot najboljšega Zaresov program označili tudi v društvu Focus, Društvu za sonoraven razvoj, ki je v Sloveniji nosilec vseeevoropske kampanje Velika zahteva (Big Ask), katero je že spomladi podpisal tudi predsednik Zaresa Gregor Golobič. Več…

Light Festival 2008

Trackback| 26. August 2008 | Svet | Jure

Če greste v Poreč…

Od 24. do 28. avgusta v Poreču poteka Light Festival 2008, ki ga organizirajo v prostorih Bravarija Art Remonta (Nikola Tesla 15). Dogodki, delavnice, inštalacije, projekcije, glasba, VJ-ji in performansi.

28. bo nastopila tudi naša Sladka = Katarina Višnar (ex-Brejn’n'Bubizz, ex-Uluru) na vokalu, električni kitari, ritem mašini, reglerjih in stopalnih stikalih.

Matthew Mitcham

Trackback| 25. August 2008 | Svet | Jure

Za nami so Olimpijske igre, ki pa sem jih bolj ali manj tako ali tako prezrl. Skoraj; posnetek, ko je plebs izžvižgal velikega vodjo ob sprejemu Kozmusa, je neprecenljiv. Ne spomnim se, da bi se to v Sloveniji že kdaj sploh pripetilo.

Za nami je tudi vsakoletni veliki šmaren na Brezjah, ki pa je, odkar ni več Rodeta, malo izgubil na razvpitosti. Zanimivo, je, da jo Uran odnese precej ceneje kot njegov predhodnik, čeprav je sporočilo povsem enako. Na dlani imamo eden izmed redkih primerov, ko je slabše obvladovanje retorike - prednost. Dajte isti govor prebrati Rodetu in odziv bo precej bolj buren. Tako imamo na eni strani mednarodno korporacijo, ki si vsakič, ko jo kdo malce pogleda postrani, nadene plašč največje žrtve, na drugi pa družbo, ki jo ta korporacija vedno znova zmerja, da se gre “ideologijo smrti”. Oprostite, ampak lahko tistega, s katerim se ne strinjaš, žališ še bolj odvratno kot s tem, da ga enačiš z ideologijo smrti?

Pred nami so volitve. Predvolilno kuhanje golaža se je že začelo, vsaj del strank pa bo tudi tokrat volilce lovil z obrambo družine in družinskimi vrednotami. Ki so baje ogrožene. Ciniki bi sicer rekli, da te vrednote ne morejo biti ne vem kaj, če jih ogrožajo prostočasne dejavnosti manjšine populacije, a gospoda misli nadvse resno. Ideologija smrti, saj veste.

Matthew Mitcham je avstralski skakalec v vodo, ki je iz Pekinga odnesel zlato medaljo, in eden redkih out športnikov na Olimpijadi. Potovanje njegovega partnerja v Peking je plačalo podjetje Johnson & Johnson, ki se tudi pri nas reklamira kot “družinsko podjetje”. Očitno imajo pri Johnosonu v mislih malo drugačno družino kot gospoda na Brezjah.


Matthew Mitcham Médaille d’or
by GayClic

(posnetek zadnjega skoka, ki je fantastičen, se začne pri 6:40)

Stran 8 od 140« Prva...«678910»...Zadnja »

AVTORJI

  • Drugi dom je odprt tudi za vas! Če imate kaj povedati, si lahko v minuti ustvarite uporabniško ime.

  • RAZPRAVA

  • OGLASI

  • ANKETA

    Avtorjem Drugega doma bi podaril/-a:

    > Rezultati

    Loading ... Loading ...
  • Oglaševanje

    Ujeta misel

    Vojko@razgledi.net: "Drugače rečeno, čeprav sta Šrot in Zidar morda ‘dosadila i bogu i narodu’ in menda ‘vsi vemo, kaj sta počela’, zaradi tega v ‘obračunu’ z njima še niso dovoljene vse metode."

    ZADNJE NOVICE