Arhiv
Pred zid
| 26. Maj 2008 | | Jure
V oddaji Vroči stol je “plemeniti” pridelal izjavo*, ki je več kot šokantna. Šokantna je bila tudi reakcija voditelja, ki je miren “kot špricer” peljal debato dalje, kot da ni bilo izrečeno nič omembe vrednega. Protestirali so šele nekateri udeleženci. Slovenska televizija: čisti cvek, ponovno!
* “postavimo jih par pred zid in …” (tajkune; zapisano po spominu, ki je zadnje čase bolj švoh :) )
Kako do uspešne objave komentarja na razgledi.net?
| 22. Maj 2008 | | Jure
Vedno budni obveščevalci Drugega doma so se dokopali do šokantnega problema, ki vse pogosteje tlači slovensko ljudstvo. “Škandal! Cenzura! Neliberalno!”, kričijo prizadeti, ki jim ni jasno, zakaj jim na spletnem svetilniku slovenske liberalne/libertarne srenje nikakor ne uspe zagledati objavljenega komentarja.
Drugi dom vedno rad priskoči na pomoč zatiranim, zato vam tokrat poklanjamo “Zapovedi za uspešno komentiranje na razgledih.net”
1. zapoved: Ne omenjajte po nemarnem imena, lika in dela JP “Morgan” Damijana.
2. zapoved: Če je nuja po kritiziranju misli in tekovin libertarne revolucije le prehuda, komentar obvezno opremite s polnim imenom in priimkom, stalnim in začasnim prebivališčem, službeno in domačo telefonsko številko ter uro, ko ste dosegljivi.
3. zapoved: V kolikor bi radi izrazili navdušenje nad briljantnostjo posameznih avtorjev, zlasti JP “Morgan”Damijana, ali tekovinami revolucije vobče, podatki iz druge točke niso potrebni. Pustite domišljiji prosto pot!
4. zapoved: Zares=evil!
5. zapoved: Ne omenjajte po nemarnem imena, lika in dela JP “Morgan” Damijana.
V upanju, da smo vam pomagali.
Kaj Gates in Šrot! Jaz!
| 22. Maj 2008 | | Jure
Biser logike & senzacionalističnega žurnalizma: Šrot konkurira Gatesu.
Sem pa malo nezadovoljen, saj sem prepričan, da se mi dela huda krivica. Ziher se najde kakšen način, po katerem se da kristalno jasno pokazati, da sem jaz pred Šrotom. Recimo, če vzamemo kosmati produkt mojega atrija? Forbes 500, here I come!
Pišuka, ti nevljudni oligarhi!
| 21. Maj 2008 | | Jure
Slak je prejšnji teden v Trenjih potarnal, da so v goste povabili tudi “oligarhe”, a se niso odzvali. Pišuka, so nevljudni ti oligarhi!
A pike na i niso postavili v Trenjih, postavil jo je Slavoj Žižek.
Se ne dogaja čisto nič nenormalnega. To je kapitalizem, kaj smo pa mislili!
Saj res, kaj smo pa mislili? Če se obrnemo na mladoekonomiste, ki z največjo slastjo medijsko onanirajo ob cirkusu z “oligarhi”, nismo mislili nič. Povedano drugače: oni so vse vedeli, le mi, nepoboljšljivi gredualisti, jih nismo poslušali. Klasična mladoekonomska lajna; karkoli pride tej državi nasproti, greh gre vedno iskati v tem, da se ni poslušalo NJIH.
Zgodbe z oligarhi pašejo tudi politiki, tako vladajočim kot upajočim. Prvi so našli priročno tarčo za vse mogoče tegobe, predvsem za inflacijo, drugi novo orodje za udrihanje po vladi (Mercator, Mercaotr, Mercator…). Veselice zaradi tega še hitro ne bo konec, dobili smo prvo “veliko” predvolilno temo.
A malo zgodovinskega spomina ne škodi. Slovenija je v tranzicijo stopila z dvema osnovnima izbirama: hitro privatizacijo, ki bi, zaradi pomanjkanja domačega kapitala, v bistvu pomenila prodajo tujcem, in gradualističen pristop, ki temelji na razvoju lastne ekonomske elite. Izbrali smo drugo možnost in rezultati so, vsaj do neke mere, vidni danes, ko se tranzicija nedvomno zaključuje. Oblikovanje lastne ekonomske elite, ki ima v rokah precejšen del slovenskega gospodarstva, tako ni napaka - bilo je vprogramirano!*
Že, že, toda, a ni problematično, da recimo celotno slovensko industrijo pijač obvladuje en igralec? Verjetno je, a to iz izbranega pristopa ne sledi nujno; nujno pa sledi iz same narave sodobnega kapitalizma, ki se s prevzemi in združitvami premika v smeri vse večje koncentracije, in, seveda, slabotne pravne države, ki ni sposobna zaustaviti vsaj najhujših ekscesov. Ni mi jasno, kako lahko nekdo racionalno pričakuje - ob upoštevanju velikosti Slovenije - da ga bo v trgovini pričakala množica različnih slovenskih proizvajalcev piva? To bi bilo možno le ob naravnost pritlikavi velikosti slovenskih pivovarn, ki na trgu na daljši rok ne bi imele večjih možnosti. Ste šli kdaj pogledati, koliko pivovarn recimo obvladuje evropski trg piva. Jih je danes manj kot pred leti? Presenečeni? Ne? Zakaj vas potem to preseneča v Sloveniji? Mimogrede: na katerem operacijskem sistemu boste napisali komentar na ta članek?
Jah, težko je s temi oligarhi. Ne moreš z njimi, ne moreš brez njih. Kje je izhod, rešitev? To gre iskati v tistih institucijah, ki so ob vsesplošnem cirkusu (še) tiho, nekoč pa bodo (upam), povedale, kaj za hudiča so omenjeni državni sovražniki naredili narobe. Trenutno vsi tolčejo, a nihče ne pove, kaj natanko je bilo kršeno. Kateri zakoni, členi? Če so bili, zakaj se ne ukrepa, zakaj se gremo medijsko uprizorjeno sežiganje “čarovnic”, ki so itak “krive”? Kje je tu pravna država, če je več kot očitno, da so jih politika & mediji že obsodili?
Motivi za lov na oligarhe so jasni; mediji vedo, da se to da prodajati, politiki pa, da je iskanje grešnih kozlov najhitrejša pot do volilnega uspeha. Če bi se cirkus vsaj za trenutek ustavil, bi namreč kdo utegnil povprašati po odgovornosti dejanskih krivcev, ki so dopustili, omogočili ali celo spodbujali igre, ki so nam jih servirali danes.
*Kar seveda ne pomeni, da se niso dogajale hude napake, kot je prodaja Mercatorja, Dela in še česa…
Stanislav Kovač se spet smeši
| 21. Maj 2008 | | Jure
…drugače njegovega “razumevanja” Žižka pač ni mogoče komentirati. Intelektualni podn. Tukaj na DD smo navdušeni: po mladoekonomski srenji preprosto ni več treba udrihati, potrebno je samo brati njihove zmazke in miselna revščina butne z vso silo.
Ni nor Pezdir, nori so drugi. Vsi!
| 11. Maj 2008 | | Jure
Namreč, jeseni bodo volitve, ko bodo Slovenci, ljubitelji poceni populizma in sovražniki dela ter kapitala, obsedeni z miti o lastni pomembnosti, volili kup prikoličarjev, ki jih bodo zastopali v parlamentu in vodili državo kot farso. Več
Ampak samo brez panike! Dohtar se je že javil.
Lucy in the Sky with Diamonds
| 30. April 2008 | | Jure
Šalabajzerji
Tablete LSD, bolj znane pod imenom ekstazi, so postale v šestdestih letih priljubljeno omamno sredstvo takrat porajajočih se subkultur. Vlade posameznih držav so se na pojav belih tabletk odzvale zelo restriktivno in prepovedale prodajo in uživanje omamnih tablet, kar večinoma velja še danes.Vir
Barbari so drugi
| 30. April 2008 | | Jure
Frankl:
Za Balkan, še posebej za Srbijo, velja trditev: Balkana se ne da razumeti, lahko se ga samo čuti. Od neumnosti, ponosa, posebnega smisla za humor, žalosti, ki se staplja v bučno veselje, šegavega nihilizma, do zelo prožnega čuta za poslovnost. Vir
Iskreno upam, da na podlagi takih naravnost antropoloških ugotovitev slovenski podjetniki ne načrtujejo prodora na ta “čutni” Balkan. Sveta preproščina. Sociologi/antropologi, a že boli trebuh? ;)
P.S. Kratka obrazložitev; textbook primer konstrukcije binarnih nasprotij (razumno: nerazumno; čutno : stvarno, racionalno, …).”Barbari” so vedno “drugi” - neracionalni, nerazumni, čutni/čustveni… civilizacija racionalna, logična, stvarna, … razmerja moči/superiornosti/nadvlade pa jasna. Sijajen etnocentrični trip, ni kaj.
24ur.com RSS Feed
| 29. April 2008 | | Jure
OMG!
Kje bi lahko bili…
| 29. April 2008 | | Jure
se danes sprašuje Peter Frankl. Kje bi lahko bili, če bi politika pametno reformirala, privatizirala in tako dalje… saj vemo, kako gre zgodba.
Zanimivo, tudi jaz se sprašujem podobno. Kje bi lahko bili, če bi namesto Financ imeli resen poslovni časopis brez pavšalnih ocen in sodb, ideoloških plašnic, tabloidnega pristopa, duha in dometa, popadljivih kolumnistov…
Kje bi lahko bili, če se ne bi moral vedno znova spraševati, kje jih najdejo, kako nizko še lahko gredo. Kje bi bili, če bi Frankl pri kadrovanju strokovnost in analitičnost postavil pred ceneno popadljivost, glasno bevskanje, plozanje… vse tiste “kvalitete”, po katerih so pač znani kolumnisti Financ.
Kje bi bili, če bi bile Finance vsaj malo podobne kakšnemu Financial Timesu? Če bi vsaj nakazale ambicijo po preseganju tabloidne platforme za lokalne čudake?
V tem spraševanju “kje bi bili” je Franklu treba enkrat povedati, da je najlažje kriviti druge (”politika” je kriva je sploh lagodno), lastno krivdo za vsesplošni padec politično-ekonomskega diskurza v tej deželi pa pomesti pod preprogo.
Prihod domov namreč ni povezan samo s toplimi občutki, temveč tudi z vedenjem, da boš čez kako uro spet začel premlevati tipično slovenske popadljive zgodbe, spet boš začel misliti tipično slovenske misli … Več
Tipično slovenske popadljive zgodbe? Ali gre morda za tipično Franklove popadljive zgodbe?
Loading ...
