Arhiv
Zanimive povezave 06/27/2008
| 27. junij 2008 | | Jure
-
Pok blogosferičnega balona « Dr. Onyx
Da je slovenska blogosfera v globoki krizi, zame pričati vsaj dve večji zadevi poleg kopice manjših.
Blogi & Gleichschaltung
| 21. junij 2008 | Slovenija | Jure
Baje je danes spet Blogres. Me ni treba iskati, ker me ne bo, saj ne ne vidim smisla, da se družim z množico, ki (redke izjeme odštete) v vsem tem času ni sproducirala nekaj, kar bi bilo vsaj občasno zanimivo spremljati. 199 malone identičnih objav, da je izšla nova različica nekega spletnega brskalnika. Yep, to rabimo! Kot rabimo še en govor ministra Turka (očitno minister za otvoritvene govore) in (spet) “predavanja” Jonasa in Crnkoviča. Hvala, ampak ne hvala; pogrete župe ne jem.
A žalostno stanje seveda ne pomeni, da ni potrebe, želje, da bi vsaj nekdo poskusil z malo več ambicije, kajti, dragi moji, v “tradicionalnih” medijih lahko že nekaj časa spremljamo prav zanimiv pojav, ki pa bo imel daljnosežne posledice na samorazumevanje te družbe, njenih ciljev in sredstev za dosego le-njih. V hrupu prepirov o tajkunih in o pritiskih na novinarje s te ali one strani, je nekako šlo mimo nas opažanje, da so mainstream mediji, eni namerno, drugi verjetno po inerciji, skoraj v celoti prepustili razlago politično-ekonomskih vprašanj določeni relativno ozki, zato pa toliko bolj homogeni, usklajeni in hiperproduktivni skupini, ki je včasih večinoma strašila iz Financ, danes pa je povsod, od desničarskega Reporterja do domnevno levega Dnevnika. Uradni slovenski razlagalci sveta. Fenomenalen prehod iz marginalnosti v dominanten družbeni položaj.
Gleichschaltung. “Staroekonomisti” so medijsko mrtvi, jih skorajda ni več, danes je skoraj težko najti medij, kjer JPD ne bi imel kolumne. Če pa je nima že on, manko hitro nadoknadijo podobno misleči kolegi. Nasprotnih pogledov ni; vsaj iz strokovne javnosti. Nobenega slovenskega “krugmana”, nobenega “rodricka”, sami “miltoni”. Puščava.
Pa ne gre za to, da bi tej skupini odrekal pravico do družbene angažiranosti. Prav zares me ta ne moti niti takrat, ko se dotični spuščajo na področja povsem izven njihovega dometa. Vsak ima pravico, da se smeši. Problem je drugje; da ni reakcije, nasprotnih mnenj, pogledov, da se na vse ekrane in ves papir ter spletne strani vleče vedno ene in iste. Vem, prostor se hitro zapolni, delo je opravljeno… a zakaj je dobro, da se konzumentom v gobce tlači vedno ista enolična krma, mnogokrat le malce revidirana verzija tistega, kar je bilo že itak mogoče prebrati v tistem spletnem vrtcu slovenskih mladoekonomistov?
Danes in v bližnji prihodnosti ni videti politične stranke, ki bi si na vidno funkcijo upala postaviti recimo Mrkaića. V tem pogledu je omenjena skupina doživela politični polom, ki pa ga je več kot uspešno kompenzirala s prevlado v mnenjskem prostoru. Funkcije tako sploh niso več potrebne, so samo nepotreben balast, saj itak vsi isto mislimo. Hip-hip hura! Reforme so propadle, njihovi zagovorniki so se preselili iz vladavskih foteljev, a ideje so močnejše kot kdajkoli prej.
Zaradi tega bom na tem mestu malo pompozen; DD je kot tak verjetno edini, ki je dosledno proti, edini, ki vsaj poskuša razgaliti bedo slovenskega politično-ekonomskega diskurza, ki mu vladajo razni “public enemyji”, JPD-ji, črti, mrkaići (hvala bogu za konkurenčno klavzulo!), masteni… Pretenciozno? Zagotovo, a tudi zaskrbljujoče.
Zanimive povezave 06/15/2008
| 15. junij 2008 | | Jure
Zanimive povezave 06/13/2008
| 13. junij 2008 | | Jure
Zanimive povezave 06/12/2008
| 12. junij 2008 | | Jure
-
Cable: deregulation good for consumers; Ars: like heck it is
“Until 1984, local governments kept cable prices in check,” says CU. “Then deregulation resulted in a torrent of price hikes, interrupted only by a brief period, 1993-1996, when rates were regulated. The Telecommunications Act of 1996 opened the flood gates to deregulation and more price hikes. Since passage of the 1996 Act, cable rates have increased by 59 percent—almost three times the rate of inflation—according to the Bureau of Labor Statistics.”
Les Chansons d’amour
| 12. junij 2008 | (Pop)kultura | Jure
Les Chansons d’amour, francoski popmusical, je kot nalašč za to presneto vreme. Nominiran za Zlato palmo, izvrstna igralska ekipa… Pariz.
Zanimive povezave 06/11/2008
| 11. junij 2008 | | Jure
Še slepa kura prej zrno najde kot naš “Public enemy”
| 11. junij 2008 | Slovenija | Jure
Stanislav Kovač, samooklicani “public enemy”, je spet na delu z znanim arzenalom (obdelan tukaj ). To je že… cirkus.
Stališče predsednice LDS do spornega tranzicijskega bogatenja v podobi nastanka politično-ekonomsko vplivnih oligarhičnih družin je enako stališču filozofa Slavoja Žižka, sicer glavnega ideologa Golobičeve Zares, ki pomeni drugo najpomembnejšo politično skupino razpadle LDS.
V nedavni kolumni Z Žižkom zares v totalitarizem (96/2008) sem opozoril, da je Žižek samooklicani radikalni marksist in komunist, občudovalec avtoritarnih režimov in odkrit zagovornik tajkunizacije Slovenije, ki hkrati goreče napada liberalni kapitalizem, tržno gospodarstvo in globalizacijo.
Po moji kolumni v Financah se je v Šrotovem Delu (7. junija 2008) oglasil Žižku podrejeni Mladen Dolar (prav tako goreč Golobičev simpatizer), ki se 18 let po zlomu komunistične diktature navdušuje nad marksizmom. Vir
Gremo staviti? Kolikor krat bo naš vrhunski politični analitik ponovil še to smešnico na temo Žižka, Zares (in Dolarja)?
Zanimive povezave 06/09/2008
| 9. junij 2008 | | Jure
-
Oh the irony - UK entrusts its energy future to French State-owned groups
But let me repeat it again: EDF and Areva are not just French, they are State-owned. They are the anti-thesis of the ‘let the markets take care of it’ mindset (which does not mean they are not competititve, as some are finally noticing). They embody government planning, government investment, and the rule of engineers over lawyers. French. State-owned.
Bodimo realisti, bodimo marksisti
| 9. junij 2008 | Slovenija | Jure
Mladen Dolar je v zadnji Sobotni prilogi objavil zelo dobro kolumno z naslovom “Bodimo realisti?”, v kateri se sprašuje, če je danes mogoče biti marksist. Priporočam in izpostavljam (poudarki dodani):
Zdaj se leva in desna politika ločita predvsem po tem, koliko prva vztraja pri ohranjanju socialnih korektivov, se postavlja po robu razgraditvi mehanizmov države blaginje, socialne varnosti in javnih služb, druga pa v sprostitvi ekonomskih interesov, v njihovi deregulaciji vidi poglavitni vzvod družbenega napredka in rasti.
Hočemo več ali manj države, da bi dosegli rast in razvoj? Razlika je tedaj v stopnji, ne v vsebini, v odmerjanju določenih ukrepov in potez, ne v njihovi naravi. In če se skušamo le malo spomniti nazaj, smo lahko zaprepadeni, koliko se je v zadnjih tridesetih letih bistveno premaknila percepcija celotnega družbenega prostora, pogledi, ki bi pred desetletji veljali za izrazito desne, pa so danes sprejeti kot neubranljive splošne resnice.
Ker okoli bistvenih ekonomskih vprašanj vlada soglasje, se nato razlike med desnico in levico toliko bolj investirajo v vprašanja, ki se zastavljajo kot kulturna (»kulturni boj«, ohranjanje kulturnih identitet, odnos do manjšin, toleranca, vloga medijev).
Tu je nemara neka bistvena poteza, zaradi katere se je vredno in nujno vračati k Marxu, ki je glavnino svojega dela postavil pod rubriko »kritika politične ekonomije«. Besedno zvezo je treba vzeti dobesedno: ekonomija je politična kategorija. Kolikšno moč ima in kako strukturira socialne odnose, je vselej politično vprašanje. In prav v tem, da v njej vidimo fatum, samoniklo anonimno silo, ki nezadržno razpreda svoje globalne mreže in ki jo je mogoče le nekoliko omejevati ali sprostiti, prav v tem je samoumevni konsenz, ki se je v kratkem času tako triumfalno razširil. Depolitizacija ekonomije, ki je postala spontano privzeta predpostavka zadnjih nekaj desetletij, je le hrbtna stran depolitizacije same politike, ki čedalje bolj postaja postpolitični menedžment. Levica je v svojih ambicijah in programih postala precej skromna, postala je desnica s človeškim obrazom, nad njo pa je obvisela še težka hipoteka katastrofalnih posledic socialističnih režimov in njihovega poloma.
Celoten članek se dobi tukaj (pojdi na 40. stran, nato izberi zgoraj PDF)
Loading ...
