Kriza zahteva žrtve in vladna koalicija, ki bo zelo verjetno ustoličena v soboto, je na njen oltar že položila prve darove. Da je med temi tudi samostojno Ministrstvo za kulturo je povedno; gre za odločitev, ki presega politikantsko prazno slamo o nujnosti racionalizacije in zagotovila, da se kulturi kot taki ne bo godilo nič slabše. Slednjemu lahko verjamemo ali pa ne, za obsodbo barbarskega dejanja niti ni pomembno. To tudi ni debata o uspehih in neuspehih, poteh in stranpoteh dosedanje slovenske kulturne politike – tega se z ukinitvijo niti ne razrešuje.
Ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo je simbolno dejanje par excellence in razgalja vso bedo nove vladne elite do spodnjih gat in še dlje. Ko racionaliziraš, odpravljaš, združuješ in ukinjaš tisto, kar se ti zdi manj pomembno, postransko, zamenljivo, celo odveč. Finance so pomembne, kultura ni. Ta razvrstitev razgalja.
Da, tukaj smo. Hierarhija vrednot se je izkristalizirala. Pomembne so klobase!
Bliža se 8. februar, ko se bo politična elita drenjala v Cankarjevem domu in nastavljala kameram. Spet bodo zacvetele puhlice, kako je baje ta narod nastal in se ohranil s kulturo. Le redko so te flance tako flancaste kot bodo letos.
Dragi kulturniki, 8. februarja imate priložnost pokazati, da imate jajca. Lahko poskusite z žaltavimi.
Naši viri še pravijo, da so delovne razmere v Lidlu vedno slabše, saj morajo menda delati tudi po 14 in 16 ur dnevno, sindikat pa naj bi bil nemočen.
Po objavi našega članka je predsednik Sindikata delavcev trgovine Slovenije Ladislav Rožič za spletni portal Slovenskenovice.si izjavil, da je “ta samomor sodu izbil dno, razmere v Lidlu so nemogoče že nekaj časa.” Rožič je za Slovenske novice tudi potrdil, da si iz Lidla dobili že ogromno pripomb v zvezi mobingom. “Razmere so obupne,” pravi Ladislav Rožič, “nobeden si ni upal nič povedati. Sindikalistom so grozili. Če je kdo kaj rekel, so ga šikanirali.”
Je pa jogurt nedvomno cenejši kot v Mercatorju ali Sparu, kajne.
“I like the story, but at some points it’s taking detours… I like the idea, but there are gaps between the lines. Like something has been missing.” Vrhunsko.
Tako imajo stranke SDS, DLGV, SLS in NSi namen med drugim Slovenijo v petih letih popeljati med nadpovprečno razvite članice EU-ja, država pa bi se od leta 2013 razvijala za tri odstotne točke hitreje od povprečja.
Prehlad je lahko tudi blagodejna stvar. Tokrat je prihranil preveč neposredno spremljanje zloma upov na vlado ZJ. Hej, če mi ne bi bilo treba biti pod kovtrom, bi morda celo preklopil na tretji kanal nacionalke. To bi bilo šele mukotrpno. Nedvomno je bilo fallout bolje spremljati z zamudo in vmesnimi prekinitvami, prek Twitterja na mobilcu & varno v horizontali. Bilo je kaj videti, saj volivci, ko ugotovijo, da so na volišču zapravljali čas, ne reagirajo ravno galantno. Vso taktično glasovanje, izbiranje manjšega zla in obkroževanje ne-Janše je šlo v prazno. Princ teme že kopira zmagovalni govor.
Čeprav so tovrstne reakcije do neke mere še kako razumljive, me prav zares vseskozi nekoliko čudi ta silna leva želja, da je potrebno spet priti na oblast. Neutrudno naskakovanje oblasti v teh časih je kot bi najstniki tekmovali, kdo bo prej dobil herpes. Ta seveda dokaže “tisto”, a te hkrati kasneje za precej časa izloči iz igre. In smisel igre je nekje drugje. Če že kdaj, je JJ želeti vladanje ravno v naslednjih letih.
Ljudje ne razumejo notranje nekonsistentnosti trditev, ki se pojavljajo v javnosti, oziroma niso sposobni najti protislovja v njih. V Sloveniji lahko prodate, karkoli hočete. Rado Pezdir
Zatorej, čas je za udobne fotelje kaviar levice. Predstava bo odlična. Kako rešiti NLB brez javnih sredstev v razmerah, ko je verjetno nemogoče prodati tudi dosti boljšo banko? Kako zmanjšati proračunski primanjkljaj brez dviga DDV (in drugih davkov)? Kako že od 2013 za tri odstotke (!) preseči povprečno rast EU, ko vlada izvaja “full austerity mode”? Kako zmanjšati nezaposlenost na 70.000, ko odpuščaš v javni upravi, podjetja pa v najboljšem primeru ne zaposlujejo?
Če želimo zadovoljiti pričakovanjem finančnih trgov, se je treba odreči retoriki o oživljanju gospodarstva in se osredotočiti le na en imperativ fiskalne politike – to je javnofinančna konsolidacija. Bernard Brščič
Make no mistake: desna koalicijska pogodba pod debelim kupom evfemizmov obljublja vzoren neoliberalni program, vse tisto, o čemer so kolumnisti Financ doslej lahko samo sanjali. Že zgolj rezultat davčnih reform 04 – 08 in teh, ki so napovedane zdaj, bo jasen: izjemna razbremenitev “najbolj produktivnih” in lastnikov kapitala na račun srednjih in nižjih slojev, ki jih bodo na drugem koncu zdaleč nadpovprečno udarili še državno varčevanje ter “individualizacija” (“demonopolizacija”) pokojninskih in drugih javnih sistemov. Za razliko od 04 – 08 bo tokrat šlo zares; če je v prvem mandatu JJ, ki je polit-ekonomsko izjemno pragmatičen oportunist, pod pritiskom sindikatov in javnosti z lahkoto odvrgel mrtvo težko mladoekonomistov, tokrat zaradi DLGV tega luksuza ne bo imel, sicer bo robin hoodom hitro pošlo potrpljenje.
Masaker!
Priprave na foteljsko uživanje v kaviarju moti le ena micena malenkost: levica je idejno in kadrovsko v popolnem zosu.
41. člen Dunajske konvencije o diplomatski odnosih:
1.Without prejudice to their privileges and immunities, it is the duty of all persons enjoying such privileges and immunities to respect the laws and regulations of the receiving State. They also have a duty not to interfere in the internal affairs of that State.
Odnosi ZDA-Slovenija niso bili ravno dostikrat tako na psu kot po zadnjih intervencijah Mussomelija v koalicijske zdrahe. Slednje so tudi po resnično obsežnih (a diskutabilnih) modifikacijah načela o “non-interference” za potrebe širjenja demokracije & človekovih pravic trdno v polju notranjih zadev suverenih držav. To pa je tisto področje, kjer veleposlanikov načeloma ne sme nič srbeti.
O ameriški diplomatski praksi bi tudi v splošnem težko rekli, da bi jo lahko res pogosto dajali v učbenike kot vzgled dobre prakse. Kar je razumljivo, če imaš največjo gorjačo na svetu. Kot je razumljivo, da smo ravno v kraje na tej strani Alp dobili nadpovprečen delež tistih, ki za ta posel niso bili ravno rojeni. Mussomelijeva že notorična klepetavost je lep primer lastnosti, ki se diplomatu ne pritiče.
A vse bolj problematična po današnjem “bolje rat, nego pakt” zaklinjanju na Dražgošah postaja tudi slovenska reakcija. Čeprav subtilnost nikoli ni bilo tisto, po čemer bi sloveli slovenske matere sinovi, smo na dogodku, na katerem je prisostvoval lep del politične elite, postavili nova merila robatosti. Po takih izjavah je odnose težko sanirati. Mussomeliju so efektivno sporočili, da je persona non grata. Tudi prav, bi rekli eni, a lahko bi šlo drugače, z več finese, več stila in ljubezni do diplomatske igre. Izgubilo bi se kakšno vabilo, Kitajci bi bili naši najboljši prijatelji. Mogoče bi lahko signalizirali celo pripravljenost, da zelo poglobljeno razmislimo o statusu Tajvana.
Morda pa si kaj več od “mussomelijev” niti ne zaslužimo. Romanja strankarskih veljakov v ambasado to že kažejo.
Kaj druži Janeza Šušteršiča, Rada Pezdirja in Tomaža Štiha? DLGV. Dejstvo, da bodo ob očitnem ekonomskem analfabetstvu Gregorja Viranta dajali takt in barvo ekonomski politiki stranke, ki bo zagotovo tudi vladna (in s “ključnimi” resorji, po možnosti s finančnim ministrstvom). Liberty Seminars.
Prvo je jasno, drugo neizogibno, pri tretjem pa postanejo stvari sila zanimive. Sledi zgodba o vzponu ozke skupine vernikov prostega trga, ki so se v nekaj letih in z asistenco ameriških neokonzervativnih/libertarnih think-tankov povzpeli iz družbene margine v oblastna poslopja. Zgodba o tem, kako minule predčasne volitve niso spremenile ničesar a hkrati vse. Zgodba o tem, kako nas bodo iz krize reševali z ideologijo, ki je v globalnih dimenzijah vse skupaj tudi zakuhala. O slovenski levici, ki se ji rojeva lokalna neoliberalna/neokonzervativna revolucija, pa tega sploh še ni opazila.
Liberty Seminars so za neposvečeno javnost obskurni seminarji t. i. klasičnih liberalcev, ki potekajo od leta 2008 v Bohinju v režiji Društva Svetilnik. V lanskem letu so izvedbo seminarjev, ki potekajo v sodelovanju s Cato Institute, podprli pri Atlas Economic Research Foundation (Atlas Network). Atlas Network se od drugih podobnih organizacij razlikuje predvsem v tem, da se ne posveča toliko (re)produkciji psevdo-znanstvenega šrota za svinjanje javne debate po naročilu korporativnih sponzorjev, temveč deluje kot neke vrste “zgodnji investitor” v free-market-ueber-alles think tanke po celem svetu. Relativno majhni zneski, a v paketih s treningi, networkingom, institucionalno podporo… skratka, z vsem tistim, kar danes potrebuje uspešen piarovski projekt. Rezultat: od leta 1981 približno 400 think tankov v 84 državah. Letni proračun: približno 3-4 milijone USD letno, trend rasti.
No, tudi kajenje ni tako škodljivo, kot vas želi prepričati vaša paternalistična država (brought to you by Tobacco Institute). Genetsko modificirani organizmi so kul, prav tako je kemična industrija vaš najboljši prijatelj.
Ekonomsko skrajno desno, socialno pa… ?
Ob resnično hardcore neoliberalni podlagi na polju ekonomije so seveda Virantove flance o “ne levo, ne desno” zgolj to… flance za mimikrijo (ekonomsko) najbolj desne, najbolj free-market fundamentalistične politike v celotni zgodovini samostojne Slovenije. Politike, ki je skrajno desno na tej in oni strani Atlantika, ki masturbira ob šok terapijah in “starve-the-beast” taktikah preurejanja družbene pogodbe. Slovenija potrebuje “še triletno zdravo recesijo, ki bi najbrž pobila naše zadnje takoimenovane nacionalne šampijone, denimo Gorenje, ker se država ni pravočasno umaknila iz njih,” je nedavno zapisal eden izmed protagonistov. Kriza kot priložnost za radikalno predrugačenje družbenih parametrov.
Ljubezen do ekonomske svobode pa ni nujno povezana tudi z enakimi čustvi do drugih oblik svobod. Eden izmed kronskih draguljev Atlas Networka je Acton Institute for the Study of Religion and Liberty, virulentno protigejevska organizacija. Ekonomska svoboda da, drugo je opcijsko, dostikrat položeno na oltarje bogatih konzervativnih sponzorjev. Ekonomski in verski fundamentalizem sta lahko popolnoma kompatibilna. Prav zanimivo bo zato opazovati, kako se bo DLGV angažirala pri prihajajočem referendumu o Družinskem zakoniku. Moja stava je, da se ne bodo ravno pretegnili. Tudi partijsko glasilo je v celotni dosedanji debati o Družinskem zakoniku dalo prostor samo “demografu” Matjažu Gamsu, Bernard Brščič, prav tako prisoten na omenjenih seminarjih v Bohinju, pa hvali odlično izpeljano referendumsko pobudo nasprotnikov Zakonika in filozofira o prekrivanju med darvinističnim kapitalizmom in krščanskim naukom (vsaj tukaj je papež proti).
Nazaj v novo Evropo
Vzpon omenjene skupine ni slučajen, sovpada s širšim propadom slovenske poosamosvojitvene izjemnosti, ko je marsikje postalo še kako očitno, da smo bližje Rumsfeldovi “novi Evropi”, kot smo mislili in/ali si želeli. Država, ki je nekoč s ponosom gledala na zavrnitev uvoženih šok terapij, se bo z 20-letno zamudo pridružila bivšim sovjetskim satelitom, ki so jih po receptih omenjene in sorodnih piarovskih izpostav ameriške desnice preorali pogumni reformatorji in borci proti “socializmu” v ovsenih kosmičih.
Eksperiment se začenja. Ko bo na vrata “kaviar levičarjev” potrkala še lokalna “Tea Party”, bo za marsikaj prepozno. Ideološki ustroj družbe bo preoran. In vic za zaključek: levica je katatonična.
Ni potrebno biti ravno “politični analitik” smeri uravnoteževanje & mediji, da bi zapopadli bistvo povolilnih manevrov DLGV; klasično izsiljevanje oziroma povedano lepše: dvigovanje lastne cene. Početje je seveda legitimno, a hkrati način izvedbe pove veliko o naravi stranke, ki ga izvaja. DLGV pri tem sila spominja na SLS v času Marjana Podobnika, na malo izsiljevalsko stranko, ki nenehno dramatizira in leti na pogon velikih besed ter pravičništva. Več je pristnega realpolitičnega boja za ministrstva, stolčke, funkcije, koncesije in privilegije, več je velikih besed (nad-ideološkost, narodna enotnost, sodelovanje, strokovnost, nad-strankarstvo, …).
Recimo, Virant ne bi z Zokijem, kateremu je dal vedeti, da je pod visokimi etičnimi standardi, ki sicer veljajo za DLGV, a hkrati skoraj takoj tudi sporočil, da se visoke etične standarde da pretopiti v ministrstva, stolčke, funkcije, koncesije in privilegije.
Pri DLGV so si za odločanje vzeli čas do 15. januarja, kar glede na razmere doma in v Evropi meji že na škandalozno neodgovornost. Če bodo interese države tako radikalno podredili interesom stranke, nove vlade tudi januarja še ne bomo imeli. Angela bo brez dvoma pokazala veliko razumevanja do zamudnega pretapljanja etičnih standardov v ministrske položaje, manj milosti pa bi morali imeti slovenski državljani. Še bolj kislo mora biti pri verjetnem in malo manj verjetnem mandatarju: spoznanju, da ne bo vlade brez stranke, ki bo isto vlado ob velikem medijskem pompu, vrednem obeh podpoštenjakov skupaj, slej kot prej tudi zrušila, pač nobeden ne more več pobegniti.
Poenostavljeno: tehnična vlada je prehodna vlada na poti k naslednjim volitvam, ki nastane ne glede na volilni izid in razmerja moči – v nekaterih praksah kar na predlog predsednika republike – in z jasno omejenim mandatom; tako vsebinsko kot časovno. Tehnična vlada torej ni rešitev, ampak most k rešitvam. Vlada narodne enotnosti pa je kar najširša formacija parlamentarne kompozicije, nekakšna konsenzualna začasna odpoved parlamentarni kompeticiji v času hudih preizkušenj za deželo. Denimo v času vojne ali visoke nacionalne ogroženosti ali v času povojne ali pokatastrofične sanacije dežele. Britanci so imeli takšne vlade med obema svetovnima vojnama. Obstajajo tudi primeri zunaj katastrofičnih terminov. Denimo švicarska polstoletna praksa konkordančne demokracije, ki je vključevala štiri ključne stranke, a imela vseeno nadzor v znotrajkoalicijskih blokadah ter zlasti v razviti praksi neposredne (referendumske) demokracije. A za Slovenijo v legislaturi 2011-2015 ne pride v poštev ne eno ne drugo. Na volitve smo šli zato, da bi volilci odločili, komu dajo mandat. Majerjeva teorija relativnosti