Zapisi za:
In amen!
Medtem ko ste vi hoteli in hiteli obogateti čez noč, smo mi poskušali le solidno (pre)živeti. In zdaj je to izvirni greh. V izogib očitku, da tiščim glavo v pesek in se ne zavedam, da ni mogoče porabiti več, kot se ustvari, predlagam naslednje. Če bodo štirje odstotki moje kulturniške colnge rešili to državo iz dreka, potem jih pri priči vzemite, jaz pa vam prostovoljno primaknem še en procent. Če je vojna, potem naj bo vojna za vse. S pobranimi soldi počnite, kar vas je volja. Dajte jih bankam, trgovcem, Grkom, cerkvi ali pa jih zažrite v skupščinski menzi. Samo da vas ne slišim več sitnariti, kako bi bilo pod Alpami vse lepo in prav, če le ne bi bilo tega zajedalskega javnega sektorja in vseh nas lenuhov, ki se čohamo po jajcih in trošimo težko prigaran denar. Prenehajte demonizirati vse in vsakogar, ki ne stoji za stružnico ali nima v rokah motike, kot da bi vam dejansko bilo mar za tisto peščico preostalih proletarcev in kmetov.
Snowboarding in Argentina – Fukamachi
Ko smo bili še zgodba o uspehu. Swayzak. Drugi časi.
Sunny Side of Austerity
Ker trenutno niham med mizantropijo in pišmevuhovstvom, ne bo nič s pametovanjem. V premislek & primerjavo s šušterjansko proračunsko norostjo pa ponujam članek o varčevalnih načrtih konzervativne španske vlade, ki naj bi bili najbolj ostri v EU. Ponavljam: naj bi bili, saj na sončni strani Alp znamo pač bolje.
Začnite tukaj…
But economists have warned the deficit-cutting measures demanded of Spain this year will take two percentage points of GDP off growth, pushing the country into the second part of a double-dip recession.
… in nadaljujte s primerjavo varčevalnih ukrepov. Najdete razlike?
P.S. Vladno strašenje ljudstva (Grčija, odstop, do poletja bo vsega konec…) je prav šolsko. Tako se pač dela z otročadjo. Če ne boste pridni, bomo hudi!
P.S. 2:
Bogomir Kovač v zadnji Mladini:
Varčevalni ukrepi so del zelo enostranske fiskalne konsolidacije, ki jih v okviru priprave na proračun pripravlja nova vlada. Gre za izrazito enostransko vodenje ekonomske politike, ki je zmes radikalnega razumevanja evropskih fiskalnih usmeritev in popolnega zasuka k ekonomiki ponudbe. Oboje tlakuje pot k ekonomski recesiji in zniževanju ravni socialne države. Razlog je preprost. Krčenje javnih izdatkov je že doslej povzročilo, da se je Slovenija znašla v tehnični recesiji in da načrtuje negativno gospodarsko rast. Takšna vladna politika bo v letošnjem letu recesijo poglobila, meje socialne države pa postavila še nižje.
P.S.3
Polni krog varčevanja: recesija -> radikalno varčevanje & klestenje javnega sektorja -> še večja recesija -> še bolj pogumno po javnem sektorju -> rinse & repeat… svet, ko smo se rešili “socializma”. To je norost a z metodo!
Prejšnja vlada je dajala, ta pa jemlje, in to otrokom
Ne, tega v naslovu ni prijavil zagrenjen levičar ali sindikalist, temveč Milan Zver leta 2010.
SDS:
Brezplačni topli obrok je univerzalna socialna pravica. Možnost zdravega obroka imajo sedaj vsi dijaki enako. To pomeni vzgajati in socializirati jih v duhu zdravega prehranjevanja, s čimer se jih odvrača od hitre prehrane in njenih posledic. Razvite, socialno zavedne države to dobro vedo in imajo podobne rešitve, kot jih je uvedla vlada Janeza Janše.
SDS danes:
Poleti brez bonov, poceni hrana le za revnejše
Nov finančni udarec za starše šolarjev in dijakov bo plačevanje prehrane, saj bo subvencionirana le hrana za socialno ogrožene šolarje, študentje pa po predlogu vlade julija in avgusta ne bi bili upravičeni do bonov.
A nič bati! Varčevanje pri otrocih je škodljivo le, če SDS ni na oblasti. Milan Zver, 2010:
Ta populacija je bila v mandatih prejšnjih liberalnodemokratskih vlad izrazito zanemarjena, kar zadeva organizirano prehranjevanje, posledice pa bodo te generacije čutile v obliki različnih obolenj in zmanjšani kakovosti življenja.
Dan po
Med včerajšnjo vožnjo v Open sem v taksiju preklinjal kot star mornar. Vse domače živali in vsi baje nespodobni deli telesa. Taksist me je kasneje vseeno zapeljal tudi domov, kar morda pomeni, da je videl že huje. Običajno znam poraze sprejeti bolje. Tokrat ni šlo. Ne po treh letih cukjatijev, trontljev, primcev, crnkovičev, ludih mil…
Tistih dobrih 15 odstotkov volivcev, ki so se včeraj zapodili na volišča in obkrožili “proti”, ni problem. To je verjetno tisti minimalni procent, ki bi ga zabeležili tudi v najbolj liberalnih državah. Pojav, ki je v veliki meri gerontološki. Vsako izgubljanje energije z njimi je povsem odveč.
A bolj kot iščem razlage, zakaj je 70 % Slovenije včeraj reklo preprosto “meh”, manj jih najdem takšnih, ki bi to velikansko večino vsaj za silo opravičili, da je ponovno dopustila, da se Primc & RKC dobesedno zneseta nad manjšino. Tisto manjšino, ki je sestavljena iz njihovih otrok, sorodnikov, prijateljev in sodelavcev. Indiferentnost? Učinkovitost laži o preganjanju vegetarijancev in staršev, ki so proti cepljenju? Naveličanost? Kriza? Bojim se, da se ravno v odgovorih na ta vprašanja skriva ves recept za pot naprej, a sam jih ne razvozlam.
Vseekakor pa je sedaj prvo na potezi Ustavno sodišče. Zrelostni izpit politike in državljanov se je včeraj premaknil v nejasno prihodnost. Čas je za… odklop.
Sram
“Najprej so prišli po komuniste – nisem protestiral, saj nisem bil komunist. Potem so prišli po Jude – nisem protestiral, saj nisem bil Jud. Potem so prišli po katoličane – nisem protestiral, saj sem bil protestant. Potem so prišli po sindikaliste – nisem protestiral, saj nisem bil sindikalist. Potem so prišli pome. In nikogar več ni bilo, da bi protestiral.”
Ne bom komentiral, ker ne znam in ne zmorem napisati ničesar, kar bi preseglo občutek neverjetne zagrenjenosti. Rečem lahko samo, da me je prvič – res prvič – sram, da sem Slovenec.
Upam, da ste preživeli res lep vikend.
Samorastniki
Zgodovina se ponavlja; in že od začetka cirkusa o Družinskem zakoniku me spremljajo Prežihovi Samorastniki. To je to, bistvo. 18. ali 21. stoletje.
In kadar je Meta tako sedela sredi otrok, je prišlo nad njo, da jim je mnogo govorila, čeprav je bila sicer redkobesedna.
“Zdaj, ko ste vsi zbrani pri meni, me poslušajte, kaj vam povem jaz — vaša mati, — pankrtska mati. Devetero pankrtov vas je. Karnice so zavrgle mene, zavrgle so tudi vas. Karnice so zavrgle tudi vašega očeta — zato se ne smete hudovati nanj, kajti Karnice so ga zavrgle zadelj mene, zadelj vas. Vidite me, kako sedim med vami, moje roke vidite, ki so od ognja in dela tako zrezane, da niso bile zmožne rahlega božanja; moje srce je tako posušeno, da ne čuti nobenih drugih skomin razen ljubezni do vas, do svoje krvi. — Kadar boste odrasli, branite svojo pankrtsko čast, kjer koli boste hodili. Ko zmanjka mene, ne boste imeli malo toplejše kamre, kamor bi lahko stopili… Zato ste pa povsod doma. Ker niso Karnice vaše, je vaša vsa Podjuna, so vaše vse gore, vse globače, vse skale in vaša so polja, ki jih zdaj prekopavate s svojimi rokami…”
Hudabivniki so jo poslušali kot zamaknjeni.
Meta jim je govorila dalje:
“Z vami je tako: vi niste kakor drugi otroci — vi ste samorastniki. Vi se niste odzibali po zibelkah, vaše zibelke so razgoni, brazde, zare, kjer vas je žgalo sonce in vas je močil dež. Ob teh zibelkah so vam popevale tutujke in prepelice, svetila vam je strela, budil vas je grom… Zato ste ko samorastniki. Sami ste se izlevili, brez goje, kot zgubljena samorastna setev v razgonu. Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se morate tudi vi, Hudabivniki, zgrabiti z življenjem. Kjer stojite, poženite korenike. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic, ali tudi vi ne prizadevajte nikomur, nobenemu bližnjemu kakih krivic. — Poglejte, mene so položili na martrnico, ko še dobro vedela nisem, kaj je svet. Mogoče bodo polagali tudi vas. Tedaj stisnite zobe in si mislite, da ste samorastniki — da ste Hudabivniki. Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice…”
Primer “Musek” ali kako uničiti vtis strokovnjaka “u pet minuta”
Za začetek priznanje: debate o Družinskem zakoniku imam že vrh glave. Samemu sebi sem tečen in kot resen osebni defekt jemljem dejstvo, da me homofobi tolikokrat spravijo v efekt, ko prav na debelo preklinjam in skačem v zrak. Niso vredni, res ne, a… V zadnjih dneh sem se cenzuriral že n-krat, saj se a) nočem spuščati na to raven b) nočem težiti z eno temo vedno znova in znova.
A ker smo vsi grešniki, samoomejevanje tudi meni ne gre najbolje. Komaj čakam na predreferendumski molk, pa naj bo, kar pač mora biti.
No, ne še takoj. Sledi obravnava sporočila (priporočam branje pred nadaljevanjem), ki so ga danes v javnost kot odziv na stališča Društva psihologov Slovenije poslali Ivo Kerže, Bogdan Žorž in Janek Musek. Janek Musek je eden izmed tistih redkih slovenski psihologov, ki nasprotujejo Družinskemu zakoniku. In krasen, briljanten primer, kaj se zgodi z znanostjo, ko se jo žrtvuje na oltarju predsodkov. Trganje iz konteksta, selektivno izbiranje stavkov in ugotovitev, manipuliranje in zavajanje… Musek bi moral biti po kampanji o Družinskem zakoniku gobavec slovenske psihologije. Strokovna poštenost je šla v closet.
Musek & Co.
Izjava pri tem zamolči študijo (Golombok, Tasker, 1996, 1997), ki jo v omenjeni raziskavi (na strani 10) navaja Pattersonova. Ugotavlja, da je odprtost za prevzemanje homoseksualne usmerjenosti pri otrocih, ki rastejo v okviru homoseksualne zveze, za 64 odstotkov večje kot pri tistih iz heteroseksualne.
Resnica? To:
Although those from lesbian families were more likely to explore same-sex relationships, particularly if their childhood family environment was characterized by an openness and acceptance of lesbian and gay relationships, the large majority of children who grew up in lesbian families identified as heterosexual.
Ali povedano še enkrat, ista študija (1996):
The commonly held assumption that children brought up by lesbian mothers will themselves grow up to be lesbian or gay in not supported by the finding of the study.
Ali Tasker v novejšem znanstvenem članku:
Children in Lesbian-Led Families: A Review
Sexual orientation was considered along four main dimensions: sexual attraction and fantasies (including early crushes), consideration of the possibilities of lesbian or gay relationships, sexual experience and sexual identity.
No differences were found between the proportions of young adults from lesbian and heterosexual families who reported feelings of attraction towards someone the same sex as themselves. However, those who had grown up in a lesbian family were more likely to consider the possibility of having lesbian or gay relationships and indeed to do so. Five of the young women and one of the young men from lesbian-mother families had themselves had a same gender relationship. Nevertheless all of the children in lesbian-led families had also experienced heterosexual relationships, and the vast majority of young adults brought up by a lesbian mother identified as heterosexual (only two young women identified as lesbian and none of the young men identified as gay or bisexual).Those young people from lesbian-led families who were most likely to show an interest in same gender relationships were those whose mothers had previously reported in the first phase of the longitudinal study that they were more open within the home about having lesbian relationships, or that they had no preference for their child’s future sexual orientation. Reflecting on their own sexual history in the follow-up study interviews many of the young people from lesbian-led families felt that they could make more informed choices about sexual relationships, both heterosexual and homosexual, because of greater openness and acceptance in their family.
Musek & Co. strike again!
Referenčna študija iz leta 2001 (Stacey, Biblarz), ki je izjava DPS ne navaja, poudari, da je to razlika, ki se je ne da spregledati (»their openness to this possibility is striking«, str. 170).
Študija Stacey in Biblarz (2001), naslednji stavek, ki ga Musek & Co. slučajno ”spregledajo”:
If these young adults raised by lesbian mothers were more open to a broad range of sexual possibilities, they were not statistically more likely to self-identify as bisexual, lesbian, or gay.
Musek & Co. briljirajo dalje:
Naslednja poteza je nasilnost teh zvez. P. Tjaden in N. Thoennes v svojem prispevku iz leta 2000 ugotavljata, da je nasilje v homoseksualnih zvezah pogostejše kot v heteroseksualnih (razmerje je 21,5 % proti 7,1 %). Okolje, v katerem je nasilje bolj pogosto, seveda škodljivo vpliva na razvoj otroka.
Kaj sta avtorja res ugotovila?
Women living with female intimate partners experience less intimate partner violence than women living with male intimate partners. Slightly more than 11 percent of the women who had lived with a woman as part of a couple reported being raped, physically assaulted, and/or stalked by a female cohabitant, but 30.4 percent of the women who had married or lived with a man as part of a couple reported such violence by a husband or male cohabitant. These findings suggest that lesbian couples experience less intimate partner violence than do heterosexual couples; however, more research is needed to support or refute this conclusion.
…
Men living with male intimate partners experience more intimate partner violence than do
men who live with female intimate partners. Approximately 15 percent of the men who had lived with a man as a couple reportedy being raped, physically assaulted, and/or stalked by a male cohabitant, while 7.7 percent of the men who had married or lived with a woman as a couple reported such violence by a wife or female cohabitant. These findings, combined with those presented in the previous bullet, provide further evidence that intimate partner violence is perpetrated primarily by men, whether against male or female intimates. Thus, strategies for preventing intimate partner violence should focus on risks posed by men.
Eto, moški smo problematični. Hetero ali gej. Drage ženske, čas je, da postanete lezbijke. Vse ;) Vam ne diši?! Pomislite vendar na otroke!
Musek & Co:
Prav tako pomembno je uvideti, da je (moška) homoseksualna populacija ena izmed najbolj rizičnih za obolelost za virus HIV. Ravno skozi to populacijo se v Evropi zlasti v zadnjem času HIV najhitreje širi, kot poudarja letno poročilo organizacije UNAIDS za leto 2010. Število novih obolenj za HIV pri tej populaciji je med letoma 2000 in 2006 poskočilo za 86%!
O lezbijkah pa nič, kajne? Ker bi se moralo zapisati, da so pa te najmanj ogrožene? Lahko potem zapeljemo zaključek, da se da otroke samo lezbijkam, gospod Musek?
Ker imam strašenja z okuženimi poln kufer, si bom privoščil višek nesramnosti: dragi Musek &Co., za razliko od mnogih pripadnikov verske organizacije, ki vas podpira pri razširjanju laži in potvorb, geji in lezbijke z otroki ne seksajo, HIV pa se na straniščni školjki tudi ne prenaša. In res ni težko najti ameriških ugotovitev, ki kažejo, da so tudi katoliški duhovniki nadpovprečno okuženi s HIV-om.