Mićo Mrkaić, 2006:
To je pa največje sranje, kar sva jih kadarkoli videla!”, sva si bila edina s kolegom Radom. Največje sranje pa so subvencije “kulturnim delavcem”, ki so se prisesali na proračun, ki jim zaradi kdovekakšnih zaslug za narod plačuje zdravstveno in socialno zavarovanje
Marko Pavlišič, 2012:
V bistvu bi kulturi poleg Žige privoščil bolj le Rada Pezdirja ali morda Mića Mrkaića. Če so se mi protesti kulturnikov ob pridružitvi “njihovega” ministrstva zdeli preuranjeni in nepotrebni, jih bi sedaj ob imenovanju Žige za “njihovega” ministra precej bolj razumel.
Žiga Turk, minister, pristojen za kulturo, 2012:
Subvencioniranje kulture zmanjšati za polovico.
V krizni Sloveniji protikrizne vlade se zna marsikaj, o čemer se je doslej zgolj slutilo, pokazati v bolj jasni luči in izkristalizirani podobi. Padajo iluzije in miti, ki si jih je ta narod – kot vsak – skozi desetletja sproduciral o sebi. Med temi bodo zagotovo tudi predstave o narodnem pomenu kulture in kulturnikov; ko bodo padle maske, bo na dlani resnica, ki ne bo lepa in prijazna, ki bo enkrat za vselej razkrila, da je v samostojni državi postavljanje kulture na piedestal zgolj rezultat inercije iz časov komunizma. Inercije, ki je predolgo čakala na pogumne reformatorje, neustrašne profesorje računalništva, fizike in ekonomije, da kulturniški zalegi odkažejo pravo mesto v novih časih. Kje je ekonomska cost-benefit analiza, paraziti?
Na ljudstvo, ki se nemalokrat navdušuje nad “dobrimi, starimi časi”, ko je bil med slovenskim umetnikom in revščino ter prezgodnjo smrtjo premnogokrat potegnjen kar enačaj (če ni šlo ravno za duhovnika), pri obrambi ne gre preveč računati. Populistična svinjarija bo šla za med, saj vsi vemo, da vrhunske umetnosti ni brez stradanja, najboljša dela pa so vedno začinjena z jetiko & cirozo. In če koga te umetniške blagodati potegnejo v prezgodnji grob, toliko bolje – prihranili smo pri državni penziji!
Leta 2006 smo se zgražali & smejali ob Mrkaićevih provokacijah, šest let kasneje so postale vladna kulturna politika.
