We Need To Talk About Kevin
Douze Points.
Zapisi za:
Europe’s Irrelevant Austerity Debate
Običajno je opozarjati na članke, ki ji je vredno opaziti zaradi dodane vrednosti. Tokrat bo drugače, saj je Daniel Gros (Center for European Policy Studies, eks-ekonomski svetovalec Evropske komisije) postavil nov poden pri tem, kaj je mogoče pri Very Serious People (tm Krugman) prodati kot resno polit-ekonomsko flancarijo. Voilà, zapis, ki mi je danes vzel sapo:
Europe’s Irrelevant Austerity Debate
Zakaj si to sranje sploh zasluži omembo? Ker je včasih dobro opomniti, da neumnosti nismo patentirali v Sloveniji. Da pristna zabitost pravkar šofira usodo 500 milijonov Evropejcev.
Ker sem len, kopiram komentarje, ki pribijejo žebljico na glavico:
This is a deeply flawed analysis that doesnt belong on the otherwise excellent project-syndicate website.
Austerity can be self-defeating if it inflicts medium/long-run damage to the countrys economy and productive capacity. Austerity has meant for the likes of Spain and Greece, a talent drain out of the country, the dismantling of public institutions and the breakdown of communities that will have long lasting effects. Although, as you correctly say a collapse in imports will mean a short-term improvement in the external debt position it comes at a great cost that will have long-term repercussions.
Furthermore, the predominant factor that led to lower yields on periphery countries debt was the LTRO operation not the current accounts of those countries.
…
OTOH the reduction in current account deficits wasn’t achieved through higher competitiveness, or through higher consumption from core European countries: it was achieved by “starving” (without quotes in some cases) in periphery countries. I wouldn’t call that progress exactly.
…
The massive suffering imposed by the policymakers on the population of the PIIGS with mass-unemployment, falling GDP, negative debt-dynamics, bankruptcies, etc. is really a crime against humanity. Of course the current account will turn positive when aggregate demand is deficient enough. This it not something to be happy about, but to deplore.
Fighting Privatization in Chile
O privatiziranem šolstvu v Čilu:
Chileans were no longer content to be consumers, the only role a neoliberal, depoliticized social vision had allowed them. They wanted to be citizens, they wanted to be political, and they wanted a public square.
Več na: “No to Profit”
Levo ali desno nogo?
Ob rob aktualni krizno-reševalni kolobociji:
Recept A: udariš po javnem sektorju. Na grbo si nakoplješ jezo javnega sektorja, mnogi drugi ti ploskajo.
Recept B: dvigneš DDV & uvedeš krizni davek na osebne dohodke. Na grbo si nakoplješ jezo OZS, GZS… in – oh-lej-lej – javnega sektorja.
Recepta imata podoben vpliv na gospodarsko rast, saj oba znižata domače povpraševanje, a radikalno drugačne politične učinke. Pri prvem je nate jezen javni sektor, pri drugem praktično vsi. In ravno za to gre: kdo & v kakšni meri bo polnil proračunsko luknjo.
Samo eni, vsi? Koliko eni, koliko drugi?
Ivan je izbral samo ene, saj je bilo to politično bistveno lažje.
Torej, višji davki ali krčenje javne porabe? Naj vprašam drugače: vam naj odrežemo levo ali desno nogo? Glavo je odnesla že Angela.
Mim’grede: presvitli šef ECB Draghi je nedavno prodajal nasvet, da je za gospodarstvo sredi recesije bolje nižati javno porabo kot dvigovati davčne prihodke. Pri tem se je opiral na ugotovitve Alesine & Ardagne, ki sta že pred časom doživela usodo Reinhartove & Rogoffa. Toliko o modrosti krmarjev evropskega Titanika.
German Europe
Kratko (120 strani), razumljivo & odlično. Ulrich Beck: German Europe. Na BookDepository za pičlih 14 ojrov (poštnina vključena).
The invention and implementation of the euro was the price demanded by France in order to pin Germany down to a European Monetary Union in the context of German unification. It was a quid pro quo for binding a united Germany into a more integrated Europe in which France would continue to play the leading role. But the precise opposite has happened. Economically the euro turned out to be very good for Germany, and with the euro crisis Chancellor Angela Merkel became the informal Queen of Europe.The new grammar of power reflects the difference between creditor and debtor countries; it is not a military but an economic logic. Its ideological foundation is ‘German euro nationalism’ – that is, an extended European version of the Deutschmark nationalism that underpinned German identity after the Second World War. In this way the German model of stability is being surreptitiously elevated into the guiding idea for Europe. The Europe we have now will not be able to survive in the risk-laden storms of the globalized world. The EU has to be more than a grim marriage sustained by the fear of the chaos that would be caused by its breakdown. It has to be built on something more positive: a vision of rebuilding Europe bottom-up, creating a Europe of the citizen.
Get your shit together!
V teh čudnih časih, ko naši bančni in politični dosežki za prepoznavnost dežele delajo več kot kumulativni napori slovenskih športnikov za več desetletij nazaj, me preganja nelagodna misel o sladostrastju, ki ga nekateri občutijo ob vesteh, da je famozna trojka tik pred tem, da kupi karto za Ljubljano. Čeprav šampanjcev ne odpirajo vsem na očeh, težko skrivajo zadovoljstvo ob prognoziranju, kako bo trojček udaril po plačah, penzijah, javnih uslužbencih in sindikatih. Ob tem bi jim bilo napak pripisati sadizem, saj se vendarle morajo tudi sami zavedati, da bo nemški šparprogram posledično posekal tudi oglaševalske prihodke, od katerih je odvisno preživetje njihovega ne-ravno-financarsko-cvetočega medija. Skratka; pristni mazohizem, ki pa ni omejen samo nanje.
Sam bi se težko odločil, katera izmed vladnih strank mi je manj ljuba. Volil ne bi nobene. Nič večje ni – vsaj zaenkrat – navdušenje nad predsednico vlade in njenim finančnim ministrom. Toda… letošnje leto je make it or break it. Če ga zvozimo brez trojke, še vedno obstaja vsaj teoretična možnost, da naslednje leto zabeležimo rast tam okrog 1 odstotka. Patetično, vem a v primerjavi s trojkino strogo ljubeznijo, ki se lahko komot razleze na novo izgubljeno desetletje, naravnost fantastičen rezultat.
Vsaka odgovorna politika bi se ob teh perspektivah zaprla za zvočno dobro izolirana vrata, dala na hladno narcizem majhnih razlik (itak je danes že povsem jasno, da vsem nese do skorajda povsem iste točke), in vsaj zaigrala predstavo enotnosti & odločnosti & reformnega zagona, ki si jo želijo videti t. i. finančni trgi & Evropska komisija. Glede na predvidljiv javnomnenjski udar ob prihodu trojke bi bilo mogoče celo predvidevati, da bi bil tak dogovor v interesu vseh strank, tudi nevladnih.
A potem se je danes na Twitterju oglasil Ivan in opomnil, da imamo stranko, ki lahko s slovenskim članstvom v klubu Bail-out/bail-in relativno samo pridobi (adijo, levica, adijo DL). NSi ne štejem, ker še vedno upam, da jih naslednje volitve odnesejo v vsakem primeru, za SLS pa optimistično predpostavljam, da jim je jasno, da se jim po “izdaji” Ivana konstruktivna drža in odgovornost do države pred prepadom neskončno bolj izplačata kot ponovno igranje po strunah SDS.
Za konec Žižek:
Problem ni v tem, da bi ciniki – kot se glasi stara Sloterdijkova teza – vedeli, kaj delajo, in bi to tudi delali. Problem je, da ne vedo, kaj delajo. Bog daj, da bi ciniki na oblasti res vedeli, kaj počnejo.
Upam, da se vsaj tokrat moti.
Evropa
Ko sem že obupal nad Evropo, pride v Evropski parlament irski predsednik. In spomni na izjemnost evropske vizije, dediščine, tradicije, humanističnega potenciala in… upanja.
There is nothing more corrosive to society and more crushing to an individual than endemic unemployment, particularly among the young. Today there are 26 million people across the Union without work, and 115 million in or at risk of poverty and social exclusion. We cannot allow this to continue.
…
In the absence of considering other possible models or approaches, we are in danger of drifting into, and sustaining, a kind of moral and intellectual impotence. Yet we have available to us a rich legacy of intellectual, radical work upon which we could draw.There is, in our shared intellectual heritage for example, in the energetic pursuit of new thought that characterised the European Enlightenment, itself formed from the thought of other ancient Enlightenments, some powerful examples of dissident and radical thought. Let us never forget the singular example given by those dissident thinkers, Diderot, Kant and Herder. They in their times saw the flaw in the Enlightenment thinking that supported empire, with its insatiable drive, and courageously challenged it through their books, pamphlets and public expressions.
The logistical strand of economics which today, as a hegemonic model of economic theory, holds sway is, of course, useful for limited and defined tasks. It is insufficient however for our problems and our future. We need a new substantive, political economy and an emancipatory discourse to deliver it, and I suggest that this is possible.
….
A European Union – if it is to be respected as the great project it is and can be – must draw on the intellectual heritage and the intellectual imaginings, and the existing talents and capacity of the peoples of Europe. It is a fully authentic Union if it is characterised by solidarity.
Dol s televizijo!
Slovensko sociološko društvo o tem zdrsu RTV:
V torek, 16. aprila 2013, nam je javna TV Slovenija v osrednjem večernem terminu postregla z dokumentarcem Med spoloma, ki naj bi odkrival medicinske, antropološke, psihološke, biološke in teološke „resnice“ o večnih naravnih razlikah med moškimi in ženskami.
Gre za pogumno delo, ki se je feminističnim tezam o enakosti in družbeni konstrukciji spolov zoperstavilo s sila preprosto, a nadvse globokoumno ugotovitvijo: narava že ve, kaj dela. Res, zakaj sploh potrebujemo civilizacijo in kulturo, ko pa je narava tako pametno uredila življenje na modrem planetu s tem, ko je živalski svet razdelila na samce in samice z natančno določenimi vlogami.
Da bi ponovno vzpostavili „naravni red“ in s tem ohranili moškost in moške, pozivamo: dol z znanostjo, teorijo in plastično kirurgijo, dol s psihološkim svetovanjem, dol z umetnostjo, politiko, pesticidi in – dol s televizijo!
Sekcija za spol in družbo
Razlika – seksizem
Boštjan M. Zupančič bi bil v zahodnih mainstream medijih preprosto persona non grata.
Eksperiment: v spodnjem besedilu zamenjajte “ženske” s “temnopolti”.
»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«
»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«
»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«
»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«
»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«
»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«
Več na: Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija