DRUGI DOM

Antarktika delovne zakonodaje

Mi stojimo na robu propada, toda mi bomo naredili korak naprej. Jožef Horvat, NSi

Cvet poslanske pameti je prejšnji teden na obravnavi rebalansa proračuna priredil vrhunsko zabavo. Tviti iz hrama demokracije so pričarali povsem nadrealistično predstavo onkraj vsake pameti. Najbolj so seveda odmevali pingvini, ki so povsem zakrili prvovrstno bučo predsednika vlade, ki je odgovornost za vrste tujcev pred nemško ambasado zvalil na slovensko (baje) togo delovno zakonodajo. Če bi imeli bolj prožen trg dela, bi ti ljudje delali pri nas, nas je podučil, moja malenkost pa se je izgubila v spraševanju, koliko bolj  prožni pa so še lahko bili Hildini tlačani. Ti namreč danes stojijo pred tistimi vrati v obljubljeni Angelaland. No, po Turkovem napadu na slovensko znanost si bodo kmalu podajali kljuke s slovenskimi raziskovalci. Oni roke, mi pamet. Vedno smo bili boljši, kajne?

V tujini je normalno, da inženir vozi tudi taksi in da profesorica dela popoldan še v trgovini. Ivan Pišek, SDS

Poslanske in vladne buče nas ne bi smele zabavati predolgo, saj predsednik vlade v magičnost večje prožnosti trga dela očitno zelo verjame. Če je še kdo dvomil, da trdno sedimo na najbolj orto neoliberalnem vlaku, mu lahko ravno to zaklinanje na prožnost dela razbije vse dvome. Gre za temeljno dogmo neoliberalne misli. Prožen trg dela je prvi neoliberalni recept za večjo zaposlenost in gospodarsko rast. Verniki prožnosti so v predkriznih časih neutrudno pridelovali cele gore pamfletov, ki naj bi dokazovali, da je bila za evropske tegobe z brezposelnostjo kriva ravno togost. Američani so znali bolje in beležili manj brezposelnih ter višjo rast. Evropska skleroza.

Problem je, da povezava med togostjo trga dela in gospodarsko rastjo ter brezposelnostjo ni ravno onkraj dvoma. Kritične predkrizne primerjave ZDA : EU tako nakazujejo, da so prve sicer beležile boljše rezultate pri ustvarjanju delovnih mest in zniževanju nezaposlenosti, a je to prej kot prožnosti trga dela bilo mogoče pripisati ekspanzivni monetarni politiki. No, brez posledic višja prožnost vendarle ni: stagnacija plač, višje socialne razlike in rast revščine. Prožnost je odlično zdravilo za pogajalsko moč delojemalcev.

In za to gre. Nič ne bo uničilo sindikatov bolj temeljito & dolgoročno.

While in most other industrialized countries wages over the past 10 years have risen by 25 percent on average, wages in Germany have fallen.
From 2000 to 2009, real incomes among German workers fell by 4.5 percent, according to numbers adjusted for inflation and released by the International Labor Organization (ILO) on Wednesday. DW

Pa k našim dragim Nemcem in k sedaj že kar slavnim Schroederjevim reformam trga dela, ki naj bi položile temelje za današnje uspehe eksportmašine. Stagnacija plač? Kljukica. Višanje socialnih razlik? Kljukica. Rast revščine? Kljukica.

Gospodarska rast & nižja brezposelnost? Tudi, a recept se ne bi izšel brez evra in evropske periferije, ki, zadeta s poceni denarjem, vse do krize ni videla ali ni želela videti nemškega načrta za zviševanje konkurenčnosti & izvoza za (skoraj) vsako ceno. Ko je zaškripalo pri nemškem potrošniku, so izpad več kot nadomestili Španci, Portugalci in, največji zmagovalci med vsemi, Grki.

Ima pa ta recept eno manjšo lepotno napako, saj se ne izzide, če ga izvajajo vsi hkrati. Nekdo mora proizvedeno tudi kupiti. Malenkost dvomim, da bo celotna evropska vlakovna kompozicija kaj hitro pripeljala do novih “grkov”.

Kako že gre… you have been warned? ;)

This is Europe’s 1933 moment

Kriza je priložnost… za pisune. Iz druge strani Atlantika v teh časih prihajajo najslabše in najboljše analize evropske katastrofe.

Ta iz The Atlantica na šparaven način pove bistveno. To je to.

Letos pišemo zgodovino evropskega projekta & ideje. Žal jo piše preveč tistih, ki se jim o Judtovi bukvi Postwar niti ne sanja.

Make no mistake: the German/Bundesbank policy of long-termism has failed. Austerity and too tight money are strangling southern Europe. More austerity and tighter money aren’t the answer. Granted, structural reforms and low inflation are normally ingredients for long-term growth, but the euro will die long before it gets to the long-term. Europe needs to worry much less about the next five years and much more about the next five months.

This is Europe’s 1933 moment.

Če je to kriza, naj kar traja!

Bilo je tisto poletje, ko je kriza s precejšnjo zamudo vendarle izpodrinila svetilniško besedičenje tudi na Slovenskem. Seveda smo bili v lepi njihovi, brezskrbni in povabljeni na celodnevno glisiranje z zverino, pri kateri se je postanek na črpalki verjetno meril v povprečnih plačah. La Belle Époque je vedno najslajše razvratna, ko jo je že pravzaprav konec.

V tistem popolnem dnevu, pri namakanju v kristalno čisti vodi okoli enega izmed jadranskih neobljudenih otokov, se je medklic “če je to kriza, naj kar traja” zdel na mestu. Kaj za hudiča pa lahko gre narobe?

Pa je res trajala. Začetni optimizem, poln zaklinjanja, da ne bomo ponovili izkušnje iz 30. let prešnjega stoletja, saj tokrat vendarle vemo, kaj je potrebno storiti, je zamenjal brezup. Takoj, ko smo rešili financarske gospodarje vesolja, sta se muzika in način soočanja s krizo hipoma zamenjala. Socializma je bilo konec, čas je za austerity. V Evropi so nauke New Deala pregnali demoni weimarske republike.

Vlada Boruta Pahorja je bila vlada začetnega optimizma. Kriza je, a ne bo trajala zares dolgo, saj svet ve, kako se stvari streže. Vsi ukrepi, kot je iz Angeline beležnice prepisano sofinanciranje delovnega časa, so bili zastavljeni na tej predpostavki. Blaženje socialnih stisk in čakanje, da evropska mašinerija spet požene. Ko je postalo že boleče jasno, da z zagonom ne bo nič, je pahorjanski krizni menedžment zavozil že prek črte vladne in koalicijske neoperativnosti.

Nova vlada, nova (stara) ne-presenečenja. Da bo Ivan krizo – podobno kot je v prvem mandatu mladoekonomiste & EDS – izkoristil za zakrivanje brutalnega pohoda na vse družbene podsisteme, ni presenečenje. Strankarska podreditev je tokrat le še bolj in-your-face in skrajno strankarsko-klientelistična. Pozornost javnosti je pač drugje; koga pa v teh kriznih časih zares razburja, da po novem v SID banki sedijo najhujši strankarski potrčkoti in nadzorniki cerkvene tajkunske zgodbe? Če bi morali na hitro prikazati vladno zavezanost kompetentnosti, bi jo najlaže ravno tukaj, kjer so v rit brcnili Petra Kraljiča iz McKinseya in po matematično natančnem stankarskem ključu nastavili zveste kadre iz Spodnjega Kašlja. Afera? Kje pa… kriza vse pokrije. Kot bodo racionalizacije, združevanja in reorganizacije pokrile obračun z nepravimi povsod drugje. Kriza je priložnost.

Tudi Ivanov šparkurz, prav tako prepisan iz Angeline beležnice, tokrat iz tiste, ki jo Angie raje kaže drugim kot uporablja na domačem terenu, ni presenečenje. Po predvolilni kakofoniji iz vseh vetrov nagarbanih in sila nezdružljivih ukrepov mu kaj drugega tudi ni preostalo. Stvar je v modi in težko bi našli koga, ki bi trdil, da je primanjkljaj iz lanskega leta vzdržen. Ni, hudič pa je v podrobnostih. Kako hitro, kje, čemu, kako…

In smo pri prvem zaresenem presenečenju, ki ga pred pred drugim mandatom tudi Ivanu ne bi pripisal. Silovitost klestenja pri šolstvu in znanosti presega vsa pričakovanja. Ratio ob primerjavi rezov v šolstvu in, recimo, vojski odpove. V zagovor se prezentirajo skrbno selekcionirani grafi OECD, ki naj bi pokazali & dokazali ničvrednost slovenskega šolstva in znanosti, pozablja pa se na ugotovitve iste institucije, ki kažejo, da je ta država tranzicijsko brozgo kljub vsem stranpotem zaključila v najvišji, inovacijsko gnani stopnji razvoja, ko rasti ne bo brez novih, inovativnih izdelkov, procesov in postopkov. Neuspeh pri lovljenju vsaj evropskih gabaritov pri vlaganjih v R&D (ki so v globalnih primerjavah že itak kilavi) bo razvojno usoden. Dolgoročno.

In tako smo se nad krizo spravili z ministrom za šolstvo in znanost, ki z izjemnim ponosom pove, koliko bo/je prišparal. Nobenih besed o tem, kako bo povečal število inovacij, patentov, kakovost izobraževanja in prodornost slovenskih raziskovalcev, za našega ministra so merilo uspeha samo prihranki. Če bi se s tem hvalil minister za finance, bi še nekako lahko razumeli, da je to glavna prioriteta ministra Turka, je onkraj brezuma. Idejna puščava in pišmeuhovstvo, ki se kaže tudi v tem, da ga beg možganov zaradi proračunske suše ne skrbi preveč. Bomo videli, pravi, mogoče bodo našli delo v gospodarstvu, kjer bodo bolj koristni.

Mogoče. Mogoče je, da bo do vratu zadolženo slovensko gospodarstvo, ki panično prodaja zlatnino, srebrnino in železnino, da poplača bančne kredite, hokus-pokus zagledalo luč v večjih vlaganjih v R &D. Mogoče je vse, prav verjetno pa marsikaj ni. Po že običajni slovenski navadi posilimo “zdravo kmečko pamet”: kmet, ki mu je banka zaplenila njivo, ne kupuje novih krav.

Slovenija je v obdobju debelih krav denar pognala v kazino kapitalizmu menedžerskih prevzemov in mahinacij. Denar, ki bi nas, če bi ga namenili za razvoj, danes zares postavil ob bok Angele. Razprave, ali je bolje imeti raziskovalce v javnem ali zasebnem sektorju, so v tem trenutku akademski luksuz, prepir o sencah ideologije. Slovenski zasebni sektor danes preprosto nima virov, da bi zagnal nov razvojni cikel. V bančnem primežu nima izbire. Slovenska država jo pri varčevanju ima, težko pa z ministrom, ki povsod vidi le prevečno in odvečno. Preveč kulture, preveč šolstva, preveč znanosti.

Mogoče pa je preveč minister?

Epilog. Bog ve, kaj se je zgodilo s tistim fantastičnim gliserjem, slišim pa, da lastnik lepotca danes težko plačuje že povsem običajne položnice. La Belle Époque je le še spomin.

Catastroika

Slavoj Žižek, Naomi Klein, Luis Sepulveda, Ken Loach, Dani Rodrik in Greg Palast.

CATASTROIKA WITH ENGLISH SUBTITLES by infowar

Kuštrin se zabava

Fides je danes (pričakovano) skočil za vrat sindikatom javnega sektorja in vladi podaril tisto, kar je komaj čakala. Ko razpade solidarnost (pa četudi zgolj njen privid) in se ljudstvo začne prepirati za drobtine, je zabave pač konec.

Ali pač ne. Kakor za koga. Kuštrinu je zabavno, kajti nič ni bolj zabavnega od zaničujočega odnosa do dela drugih.

Ali delite mnenje iz dela dopisa, ki kaže, da odnosi med Svizom in Fidesom niso najboljši, citiram: ”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?”

No glejte, moram reči, da tako mnenje delijo mnogi kolegi in gre za to, da bi se morala v določenih okvirih, ki ne presegajo ekonomske sposobnosti te države, z argumenti vsaka poklicna skupina sama pogajat in nasprotno, torej vladno stran prepričati, kaj je prav in kaj ni prav. Vse te argumente, ki jih kolega opisal na sicer zabaven način, ki je pa dejansko v realnosti manj zabaven, kot je slišati, smo mi v pogajanjih za plačni sistem dali na mizo ministru Virantu, pa jih ni dosledno upošteval oziroma prav nič.

Bogovi v belem so resnično padli na glavo.

Sindikatom

V eni od številk Mladine je Bogomir Kovač, ki izven slepečih reflektorjev slovenske medijske greznice, kjer najbolje uspevajo pizdirji, JPD-ji in mastni glasniki prave vere, konsistentno zagotavlja najboljšo politekonomsko diagnozo sodobne norosti, svetoval levici, da obnovi zavezništvo s sindikati. Vse bolj se mi zdi, da je to tisti moment, ki lahko slovensko in evropsko levico izvleče iz močvirja pahorjanskih vlakovnih kompozicij, blairističnega paktiranja s financarskimi centri moči in brezidejnosti pozitivnih Slovencev in Slovenk.

A tudi sindikati bodo morali narediti korak naprej. Parole iz povojne industrijske Evrope ne bodo več zadoščale; so garant postopnega a nič manj gotovega izumrtja. Če se ne bodo prilagodili, bo Semolič moral v Peking.

Nekje proti koncu lanskega leta smo v podjetju, kjer je zaposlen avtor te pisarije, ugotovili, da za našo panogo, ki po vseh merilih sodi med visoko ustvarjalne, perspektivne in državi (ter davčni upravi) všečne, ne velja kolektivna pogodba. Bila je odpovedana tam nekje pred 6, 7 leti, nove ni. Sindikati niso skočili v zrak oziroma na ulice. Nič hudega, bi rekli. Morda, če to ne bi pomenilo, da zaposlenim v tej panogi pripada zgolj zakonski minumum, ob katerem bi od sreče poskočilo srce vsakega aynrandovca. Minimum dopusta, minimum vseh “bonitet”. Vse, kar presega zakonski minimum, je prepuščeno dobri volji lastnika podjetja. Če je ta manj dobrovoljen, smo pri 20 dneh letnega dopusta.

Slovenski sindikati so narejeni za industrijske delavce, prav tako dobro se odrežejo pri zaposlenih v javni upravi. Prvi izumirajo, drugi so v protikriznem udaru, sindikati pa izpuščajo vse druge. Preprosto nimajo vizije, kako se boriti za pravice tistih, ki so tekoči trak zamenjali za svetlobo računalniškega zaslona.

Kriza je priložnost, pravijo aynrandovski sociopati. Levica s sindikati mora vzeti to floskulo povsem zares in splesti nova zavezništva s skupinami, ki jim v rokah ne ostaja več prah premoga, temveč sladko-topi Carpal tunnel syndrome. Zdaj ali pa nikoli več.

Mladina v elementu

Tisti novopečeni javni uslužbenec, ki je randovsko sociopatologijo ob skoku na oblast v hipu preoblekel v altruistično razdajanje za Domovino, jih je v enem od zadnjih tvitov ozmerjal s “crybabies”. Dobro, če se človek razdaja na domovinskem oltarju, mu lahko odpustimo tudi nekaj oblastniške arogance, kajne?

A ne bomo o jurišnikih na FM, vsaj ne neposredno, ampak o Mladini. Enkrat je boljša, drugič nekoliko slabša. In so številke, ki so preprosto nujno branje. Zadnja Mladina je v tej kategoriji.

Borut Mekina, Obtožujem!

Kaj torej konkretno pomeni, da si bo vojska letos kljub krizi kupila za okoli 20 milijonov evrov streliva, minometov in protitankovskih raket? Ministrstvo pod vodstvom Žige Turka bo letos ljubljanski univerzi odvzelo 20 milijonov, poleg tega univerzi ne bodo nakazali obljubljenih 20 milijonov evrov za financiranje druge bolonjske stopnje, kar pomeni, da bodo uvedene šolnine za bolonjske magistre.
…
Vojski je proračun koalicija res zmanjšala za 12 odstotkov, a proračun ministrstva za zdravje so sklestili kar za 21 odstotkov.
…
Če boste po novem komu darovali organe, si boste del bolniškega nadomestila morali kriti sami. Država bo plačala le še 90 odstotkov, kot da ste si sami krivi.

Dr. Bogomir Kovač, V pasti sladkovodnih ekonomistov

Za vsak odstotek zapiranja primanjkljaja, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3%.

Urša Marn, Vagon brez tirov

Vlada je v nadzorni svet državnega stanovanjskega sklada imenovala dva nadzornika nasedlega cerkvenega Zvona 1.

(in na začetku omenjenega mučenika. Zmagovita ekipa)

Urša Marn, intervju z Jožetom Mencingerjem

JM: Minister za delo deluje že precej bolj spravljivo, minister za finance vse bolj negotovo, kar je razumljivo, pri ministrih za gospodarstvo in promet pa se vidi, da prav veliko ne razumeta.

Boštjan Videmšek: Prva žrtev te krize je država

Bravely you masturbate

Charlie Brooker v elementu:

It must be awful, being a homophobe. Having to spend all that time obsessing about what gay people might be doing with their genitals. Seeing it in your mind, over and over again, in high-definition close-up. Bravely you masturbate, to make the pictures go away, but to no avail. They’re seared onto your mental membranes. Every time you close your eyes, an imaginary gay man’s imaginary penis rises from the murk, bowing ominously in your direction, sensing your discomfort. Laughing. Mocking. Possibly even winking. How dare they, this man and his penis? How dare they do this to you?

Obviously you can’t fight the big gay penis in your head. It has no physical form, so you can’t get a grip on it, much as you’d like to. You’d love to grab it and throttle it until it splutters its last. That might bring you closure. But no. So you do the next best thing. You condemn homosexuals in the real world. Maybe if they could just stop all this “being gay” business for 10 minutes, you’d get some respite from that scary headcock. It might shrivel away completely, leaving nothing behind. Except maybe a nice bit of bum.

No, dammit! Forget I said that! No bum either!

Napovedani varčevalni ukrepi ne bodo pokopali socialne države

Ivan bo v torek, dan pred stavko javnega sektorja, obiskal kidričevsko podjetje, kjer delavke povečini dobivajo minimalno plačo. Ne vem, če ga bodo novinarji ob tem povprašali o dogajanju naslednjega dne. Pravzaprav ne bo potrebno, saj bo vse povedal že s samim obiskom. Ivan med delavkami na minimalcu, sindikati v bogati Ljubljani, v boju za privilegije tistih s povprečno plačo okoli jurja evrov.

Ivan je politik, ki je z generiranjem neprestanih ideoloških konfliktov, boja med “pomladnimi” silami in silami “kontinuitete”, zaznamoval slovensko politiko tako kot najbrž noben drug. Ob tem je paradoksalno, da je ravno pri njem na polju politekonomskih idej mogoče z gotovostjo trditi, da iskreno ne verjame v nič. Da je popolnoma prazen, docela oportunističen, da pograbi določeno ekonomsko doktrino le, če mu v določenem trenutku pri pohodu na oblast koristi. Že jutri jo lahko zavrže in izvede obrat za 180 stopinj. Veliko ideološkega hrupa, ki zakriva idejno praznino in goloto banalnega boja za oblast.

Najprej je bil goreč komunist. Potem se je preobrazil v socialdemokrata. Milan Zver, danes kandidati za predsednika republike, je takrat napisal lepo knjigo o socialdemokraciji v času Ivana Cankarja in vlekel vzporednice s stranko nekega drugega Ivana. Odkrivali so socialdemokratske spominske plošče in prirejali socialdemokratske simpozije. Ko iz te moke ni bilo zmagovalnega kruha (na levici je bila pač gneča, senca LDS pa mogočna), je prestopil v črno internacionalo, a ohranil politekonomsko prilagodljivost, ki mu je omogočila, da kritizira ukrepe, ki jih je še včeraj podpiral. Ko je 2004 zmagal na volitvah, je pograbil mladoekonomiste, ki so mu ob siceršnji popolni politekonomski brezidejnosti zagotovili strelivo za obračun z dediščino LDS in priročen paravan za prikrivanje pohoda na oblast. Ljudstvo se je prepiralo o EDS, Ivan pa je pod mizo prodajal Mercator. Ko je ekstremizem mladoekonomistov postal škodljiv za volilne ambicije, se jih je hitro znebil, stranka pa je na volitvah 08 med glavnimi uspehi prodajala krepitev socialne države. Brezplačno to, brezplačno ono…

A tokratni Ivanov mandat ne bo v vsem repriza tistega iz 2004 – 2008. Politekonomskega preobrata ne bo, saj bi ta prinesel resno vladno krizo, najbrž tudi predčasni konec vlade. In Ivan rad vlada.

Z DLGV so v vlado prišli ljudje, ki se z mladoekonomisti v marsičem – idejno, personalno – prekrivajo, a obstaja bistvena razlika: Ivan lahko v luči poraznih javnomnenjskih meritev DLGV sicer izsiljuje, ne more pa se jih kar tako odkrižati. To je pomembno, celo ključno, saj imamo prvič na ključnih položajih ljudi, ki naravnost religozno, do konca in naprej, verjamejo v minimalno državo (manj minimalni so pri državnih službah za prijatelje in družinske člane). Tisto, kjer so šolstvo, zdravstvo in pokojninski sistem privatizirani, kultura pa zaupana modrosti trga.

In tukaj pride kriza. In kriza kot priložnost. In varčevanje.

Napovedani varčevalni ukrepi sami po sebi seveda ne bodo pokopali socialne države na Slovenskem, kot opozarjajo nekateri. Socialne države ne uničiš tako, da za 13% znižaš plače javnim uslužbencem in ljudstvu vzameš to ali ono boniteto. Levica v osredotočitvi na procente in zneske spet sledi napačni žogi.

Socialne države ne bo pokopalo tokratno varčevanje, pokopal jo bo diskurz, ki se vzpostavlja okoli varčevanja. Diskurz iskanja parazitov, izkoriščevalcev, lenuhov, nebodijihtreba, pete kolone, dobrih “Židov” in poštenih “Albancev”… Diskurz, ki bo trajno onemogočil še tako minimalno možnost solidarnosti med različnimi družbenimi skupinami, med javnim in zasebnim sektorjem, med delavci za tekočim trakom in tistimi v gledališču,… Ščuvanje delavke na minimalcu proti ljubljanskemu sindikalistu.

Seveda ni naključje, da varčevalni ukrepi nadpovprečno prizadenejo javno šolstvo, znanost, kulturo. To so, ob zdravstvu, pač področja, ki jih bo najbolje privatizirati. Seveda ne še danes. Slovenec je pač čudna žival; preklinja nad davki in javnim sektorjem, a javnemu zdravstvu in šolstvu se ne bo kar tako odpovedal. S kulturo gre že lažje, zato smo na tem področju tudi priča najbolj hitrim in radikalnim ukrepom. Kuhati je potrebno počasi, najprej pa vse spreti, predvsem pa zlomiti sindikate, ki so ob invalidni levici pravzaprav edini upoštevanja vreden zagovornik javnih storitev.

Čas in evropska politika delata zanje. Šele po N-varčevalnem paketu v izgubljenem evropskem desetletju nizke rasti in visoke brezposelnosti, ko bodo javne storitve že docela izčrpane in rahitične, se bo odvilo tisto, kar je bilo pravzaprav zamišljeno… Trenutek, ko bo odločitev za vpis v zasebno šolo, zasebno zdravstveno & pokojninsko zavarovanje pravzaprav edina racionalna poteza prisebnega (in dovolj premožnega) državljana. Pa vendar ne boste vašega mulca oropali priložnosti z vpisom v javno šolo, kjer še za kredo nimajo?

Nobene pompozne privatizacije ne bo, učinek bo pa isti.