Antarktika delovne zakonodaje

Mi stojimo na robu propada, toda mi bomo naredili korak naprej. Jožef Horvat, NSi

Cvet poslanske pameti je prejšnji teden na obravnavi rebalansa proračuna priredil vrhunsko zabavo. Tviti iz hrama demokracije so pričarali povsem nadrealistično predstavo onkraj vsake pameti. Najbolj so seveda odmevali pingvini, ki so povsem zakrili prvovrstno bučo predsednika vlade, ki je odgovornost za vrste tujcev pred nemško ambasado zvalil na slovensko (baje) togo delovno zakonodajo. Če bi imeli bolj prožen trg dela, bi ti ljudje delali pri nas, nas je podučil, moja malenkost pa se je izgubila v spraševanju, koliko bolj  prožni pa so še lahko bili Hildini tlačani. Ti namreč danes stojijo pred tistimi vrati v obljubljeni Angelaland. No, po Turkovem napadu na slovensko znanost si bodo kmalu podajali kljuke s slovenskimi raziskovalci. Oni roke, mi pamet. Vedno smo bili boljši, kajne?

V tujini je normalno, da inženir vozi tudi taksi in da profesorica dela popoldan še v trgovini. Ivan Pišek, SDS

Poslanske in vladne buče nas ne bi smele zabavati predolgo, saj predsednik vlade v magičnost večje prožnosti trga dela očitno zelo verjame. Če je še kdo dvomil, da trdno sedimo na najbolj orto neoliberalnem vlaku, mu lahko ravno to zaklinanje na prožnost dela razbije vse dvome. Gre za temeljno dogmo neoliberalne misli. Prožen trg dela je prvi neoliberalni recept za večjo zaposlenost in gospodarsko rast. Verniki prožnosti so v predkriznih časih neutrudno pridelovali cele gore pamfletov, ki naj bi dokazovali, da je bila za evropske tegobe z brezposelnostjo kriva ravno togost. Američani so znali bolje in beležili manj brezposelnih ter višjo rast. Evropska skleroza.

Problem je, da povezava med togostjo trga dela in gospodarsko rastjo ter brezposelnostjo ni ravno onkraj dvoma. Kritične predkrizne primerjave ZDA : EU tako nakazujejo, da so prve sicer beležile boljše rezultate pri ustvarjanju delovnih mest in zniževanju nezaposlenosti, a je to prej kot prožnosti trga dela bilo mogoče pripisati ekspanzivni monetarni politiki. No, brez posledic višja prožnost vendarle ni: stagnacija plač, višje socialne razlike in rast revščine. Prožnost je odlično zdravilo za pogajalsko moč delojemalcev.

In za to gre. Nič ne bo uničilo sindikatov bolj temeljito & dolgoročno.

While in most other industrialized countries wages over the past 10 years have risen by 25 percent on average, wages in Germany have fallen.
From 2000 to 2009, real incomes among German workers fell by 4.5 percent, according to numbers adjusted for inflation and released by the International Labor Organization (ILO) on Wednesday. DW

Pa k našim dragim Nemcem in k sedaj že kar slavnim Schroederjevim reformam trga dela, ki naj bi položile temelje za današnje uspehe eksportmašine. Stagnacija plač? Kljukica. Višanje socialnih razlik? Kljukica. Rast revščine? Kljukica.

Gospodarska rast & nižja brezposelnost? Tudi, a recept se ne bi izšel brez evra in evropske periferije, ki, zadeta s poceni denarjem, vse do krize ni videla ali ni želela videti nemškega načrta za zviševanje konkurenčnosti & izvoza za (skoraj) vsako ceno. Ko je zaškripalo pri nemškem potrošniku, so izpad več kot nadomestili Španci, Portugalci in, največji zmagovalci med vsemi, Grki.

Ima pa ta recept eno manjšo lepotno napako, saj se ne izzide, če ga izvajajo vsi hkrati. Nekdo mora proizvedeno tudi kupiti. Malenkost dvomim, da bo celotna evropska vlakovna kompozicija kaj hitro pripeljala do novih “grkov”.

Kako že gre… you have been warned? ;)