Loose Cannon Dimitrij Rupel

Dimitrij Rupel hat sich in der EU im vergangenen Halbjahr einen Ruf als impulsiver Vorsitzender erarbeitet, der schon einmal anderen über den Mund fährt und Entscheidungen aus dem Bauch heraus trifft, unbelastet von Sachkentnissen.

Ob zaključku slovenskega predsedovanja je Frankfurter Allgemeine (za navdušence teorij zarot: desnosredinski dnevnik, kjer je Kučanova zarota malo verjetna) z odlično natančnostjo opisal način delovanja našega zunanjega ministra. Sloves je torej vseevropski, dr. Rupel pa ga je z ravnanjem v aferi Partria le še okrepil.

V dolgo vrsto prav neverjetnih spodrsljajev, ki so mnogokrat povsem nerazumljivi za nekoga, ki je v diplomaciji tako dolgo, je dr. Rupel v teh dneh dodal nove škandaloznosti, ki bi ga v očeh vseh, ki želijo tej državi dobro, morale diskreditirati za vedno. Dr. Rupel ne sme dobiti statusa ministra Erjavca – zabavnega klovna, ki strelja kozle, a je večinoma nenevaren, če mu le ne damo preveč denarja v roke. Dr. Dimitrij Rupel je zunanjepolitična katastrofa. Dr. Dimitrij Rupel je pokuril že ves bonus, ki si ga je morda ustvaril v času osamosvajanja.

Mediji. Na temo Ruplovega razumevanja razmerja med oblastjo in mediji je bilo zapisanega že mnogo, zato bom tukaj kratek: tudi v primeru Patria je naš šef diplomacije, ki zahteva intervencijo finske vlade zaradi ravnanja neodvisne javne televizije , pokazal, da mu status in vloga medijev v demokratičnih družbah nista najbolj jasna. Ker mu je to bilo predočeno že večkrat, ni upanja, da bo kdaj boljše.

Diplomatske note. Lahkotnost, s katero je Dimitrij Rupel v tokratnem primeru posegel po diplomatskih notah, je zastrašujoča. Naj spomnim: diplomatska nota ni običajno pisemce, ki si ga pošiljajo države v običajni komunikaciji, ampak orodje za resne primere, ko so odnosi resno ogroženi. Da lahko oddaja nekega novinarja ogrozi odnose med državama je seveda absurdno. Še bolj absurdno pa je, da naš zunanji minister diplomatske note uporablja v primerih, ko te niso ne primerne, še manj uporabne. Diplomatske note predstavljajo način komunikacije MED DRŽAVAMI zaradi ravnanja DRŽAV in njihovih institucij. Diplomatske note se vsaj med demokratičnimi državami, kjer velja podmena, da država pač ne nadzira in usmerja ravnanja navadnih državljanov (tudi novinarjev), pač ne pošiljajo zaradi ravnanj posameznikov in civilne družbe. To je morda veljalo v nekih drugih časih (recimo v komunizmu, ko so bili mediji vpeti v državno propagando), danes pa zagotovo ne.

Zaupnost. Zunanji minister je spet zamudil izvrstno priložnost, da bi bil tiho. Seveda je kar takega od ministra, ki govori vsaj tako rad kot piše, seveda iluzorno pričakovati. In je zblebetal vsebino pogovora s finsko veleposlanico. Krasno; danes tako brez najmanjšega dvoma že velja, da če želite kaj sporočiti slovenski javnosti, to najceneje in najbolj enostavno naredite tako, da sporočilo v zaupnosti prišepnete slovenskemu zunanjemu ministrstvu. Slej ko prej bo stvar obče znana.

Kaj žene našega zunanjega ministra v tovrstno početje, je seveda velika neznanka. Težko si je namreč predstavljati, da je nekdo lahko tako nenadarjen za diplomacijo, da še po tolikih letih počne tako osnovne napake. Diplomacija v tistih osnovnih elementih vseeno ni nerazumljivo in skrivnostno početje, katere razumevanje presega normalne smrtnike. Mnogokrat je ritualna, formalistična, kodificirana, obredna… to pa so stvari, ki se jih z malo vaje da osvojiti. Za vrhunsko diplomatsko delovanje je seveda potrebno več, a jaz bi v tej situaciji bil zadovoljen že s solidnim zunanjim ministrom.

Seveda je tu možna tudi druga razlaga; da nekdo več kot dobro pozna pravila, a jih je zaradi osebnih interesov pripravljen popolnoma prezreti in državo spremeniti v talko svojih ambicij.

Direktorica in glavna urednica prvega programa finske javne televizije Ritta Pihlajamäki je začudena in šokirana nad zahtevami. “Od finske televizije YLE pričakujemo, da vsebino ‘Resnice o Patrii – II. del’ prikaže na TV1 v terminu s podobno gledanostjo kot v primeru ponedeljkove oddaje, tekst pa objavi tudi na svoji spletni strani v angleškem in finskem jeziku,“ so zapisali na uradu. Finci odkrito kažejo zgroženost nad takimi pritiski in opozarjajo, da se na Finskem tako ne dela. Postopki slovenske vlade se jim zdijo nedopustni. Ne razumejo tudi, zakaj pošiljajo note finski vladi, saj le-ta nima nikakršnega vpliva na medije.