Afera Baričevič: napačna vprašanja, napačni odgovori

Moje triade na temo padca novinarskih standardov pri poročanju o aferi Baričevič so le deloma posledica neprijetnega spoznanja, da so tradicionalni slovenski mediji, ki se soočajo s padanjem naklad in prihodkov ter konkurenco spleta, v precej slabšem stanju, kot sem morda mislil. Povedano drugače: videti je, kot da se tem pritiskom znajo postaviti nasproti le z zniževanjem ravni, s podiranjem standardov in tekmovanjem z najbolj senzacionalističnimi medijskimi akterji. Race to the bottom.

Vztrajanje na standardih ni stvar neke utopistične, morda celo elitistične drže, ki jo iz ravnotežja mirnega vsakdanjika vrže že vsaka gola joška… ali fotografija izmaličenega trupla. Gre za nekaj povsem drugega, gre za vprašanja, s katerimi bi naj se mediji kot četrta veja oblasti ukvarjali.

Povedano preprosto in neposredno: nič me ne bi moglo zanimati manj kot to, kar se je usodnega dne dogajalo v tisti garaži. Četudi se bo izkazalo, da je bilo vse res, je to zgolj še en prispevek k patologiji vsakdanjika, povsem na ravni včerajšnjega poročanja, da je nekdo spet zaklal svojo ženo, nato pa si – kako tipično za Slovence – poskušal soditi sam.

Če kaj zaznamuje to afero, so to napačna vprašanja in napačni odgovori. Dobili bomo precej dobro sliko o tem, kaj se je zgodilo v garaži, malo sprostili frustracije kriznih šokov ter morda celo sfantazirali občutek, da smo jim pokazali, čeprav je jasno, da afera ustreza prav vsem, razen eni stranki (ki je v neki drugi aferi prav rada asistirala). Hej, mogoče bomo v maniri, tako tipični za politično odzivanje v primerih moralne panike, dobili celo ostrejšo zakonodajo. Recept je poznan, saj s tem pristopom že vrsto let “rešujemo” prometno varnost. Spreminjanje, da se ne bi nič spremenilo.

Nekje v ozadju bodo ostala vprašanja, kdo v državnem aparatu je stregel željam pokojnika. Če še niste opazili, na to temo ni nobene uradne preiskave* (pa nočem nove parlamentarne komisije, bog ne daj!), dobili smo le poročilo, ki ga je sestavil minister, katerega politična kariera je na kocki. Vse skupaj je videti, kot da se čaka, če bo slučajno kdo v medijih opravil svojo nalogo. Če je ne bo, toliko bolje, stvar se bo vsak čas umaknila iz naslovnic. Olimpijske igre, nove afere, lokalne volitve… Poročanje o garaži gre izogibanju o pravih vprašanjih dobro na roko.

Prav tako nismo bili deležni nobenega resnega premisleka o ukrepih, ki bi sistemsko preprečevali tovrstne zlorabe moči in vpliva. Dobro, za kaj takega bi najprej potrebovali izsledke omenjene preiskave, vsekakor bi pomagalo tudi, če bi recimo javna televizija objavila kako patološko poročilo manj, pa zato manj cenzurirala novice o vpletenost SDS-ovskega ministra, a vseeno bi že lahko začeli gledati tudi v to smer. Bomo recimo spremenili pristojnosti državnega pravobralnica in mu ponovno omogočili, da zavaruje javni interes tudi takrat, ko to ni pogodu ministrstvu? Zakaj mora državni pravobranilec za primere, ko želi zavarovati javni interes, pridobiti dovoljenje tistega ministrstva, proti kateremu naj bi ukrepal? Checks & Balances.

Kot kaže trenutno, bo “afera vseh afer” le še ena zamujena priložnost. Mnogo hrupa, malo učinkov, ki bi segali prek bogatih priložnosti za politično instrumentalizacijo in prerazporejanje politične moči.

*popravek: poteka policijska preiskava, ki pa ni deležna skoraj nobene pozornosti javnosti in medijev, kajšele, da bi bila stvar vredna “posebnih” komisij.