DRUGI DOM

Ha, predsedniki (skoraj) vseh največjih strank na zatožni klopi z obtožbami za huda kazniva dejanja.

Še najbolj čist med njimi se zdi Janša, ki se na montiranem kom-patrijskem procesu zagovarja na absurdne obtožbe o prejemanju neznanih daril na neznanem kraju ob neznanem času.

Zato pa so nedavne obtožbe Jankovića glede zneskov, kraja in časa bistveno konkretnejše in mu zatožna klop z nadaljevanjem v rezidenci v dolini Mirne ne bi smela uiti. Konec koncev so šale z davkarijo spravile za rešetke celo vsemogočnega Ala Caponeja.

In tu je sedaj še Lukšič. Sila težko se bo skupaj z ono opico Pertinačem izognil tožbi glede Stožic, manjka le še uradna bruseljska odločba. In tudi v tanarbolj frišni žajfnici Kocka vs. Lovše je težko verjeti, da v času ministrovanja ni vedel za nakane svojega kockastega sodruga (konec koncev sta oba orto stalinista), ki so slovensko smučarijo koštale stran vrženih 200 jurjev, lep delež tega zagotovo tudi iz proračunske malhe.

He he he, le pri Virantu in njegovem krdelu t.i. “neoliberalcev” niso uspeli najti nič konkretnejšega od dolgov onega že izobčenega Vogrina.

Do opic sem ti se mislil odgovorit. No, ne vec.

Posipam se s pepelom in se vsem opicam tega sveta globoko in iskreno opravičujem zaradi nedostojnih primerjav z Aljušem Pertinačem.

Naj v pojasnilo še dodam, da mi je ta opazka ušla zaradi tega, ker je dotični smrkavec ob neki priliki drugače misleče ozmerjal s primerki tega plemenitega rodu živalskega kraljestva.

Pri “mislečih” misliš Simonco, ki je to oznako uporabila prva, on pa ji jo je vrnil nazaj? Oba si zaslužita drug drugega.

Jure ima prav. We have to wait and see. Vsekakor je že dejstvo, da Pahor ne vodi SD, vzpodbudno. Upam, da Lukšič natanko ve, česa se mora izogibati: pahorijanstva ! Kako bo to uveljavil pri še vedno nostalgični zaverovanosti veliko SD-jevcev v Pahorja, niti sam še ne ve. Ampak tako, kot je šlo sedaj, gotovo ne bo več šlo. In to je že nekaj za vzbujanje optimizma, ki ga sicer ni na pretek…

Rad bi samo komentiral politično klimo ob Lukšičevi izvolitvi za predsednika SD. Od Prunkovega zapisa o Lukšiču-Stalinu do janšističnih trollov, vsi odrekajo legitimnost “skrajni” levici. Kompromitirala da naj bi se v “prejšnjem režimu”, to, da je bila takrat poltična svoboda omejena, naj bi bil dokaz, da je politična (oz. vsakršna) svoboda mogoča samo v kapitalizmu.
Revolucija je pri nas prepovedana beseda, kot da se ne bi (informacijska, tehnična)revolucija dogajala ves čas, kot da ne bi s tem, ko se revolucionira proizvodna sredstva, revolucioniralo tudi družbenih odnosov. Dovoljen je samo prvi del revolucioniranja(proizvodnih sredstev), drugi del(družbenih odnosov) pa ne. To pa je ravno ena od definicij nacizma: modernizacija po ovinku antimodernizacije. Imamo moderne stroje in ob njih srednjeveško miselnost, oblast prepoveduje moderno misel, čeprav sama družbo (po ovninku) z tehničnimi inovacijami pelje prav tja. Namesto iskanja novih ciljev se gre v iskanje izvora: izvora slovenstva (“gemeinschaft” Karantanije namesto “gesellschaft” državljanov), izvora spola(biološko-cerkveni koncepti namesto feminizma), izvora dela(kazen za izvorni greh namesto samoaktualizacije in končno ukinitve dela).

Ne bi se strinjal, da je revolucioniranje družbenih odnosov prepovedano, ravno nasprotno, je zaželjeno in sistemsko spodbujano, saj je strukturno nujno, če naj kapitalizem preživi. Konzumerizem kot ideološko-psihološki konstrukt je vedno močnejši: ljudje se vse bolj identificirajo kot potrošniki, ne državljani, vezi skupnosti so vse bolj rahle, tekmovanje, kdo ima več, je v polnem zamahu, samoaktualizacija poteka skozi potrošništvo, malikovanje gospodarske rasti kot rešitve za vse je samoumevno, čeprav vodi do sociopatološke neenakosti in ekopatološkega uničevanja okolja.

Lukšičeva izvolitev za neoliberalce ni problem zato, ker bi bil Lukšič naprednjak, oni pa nazadnjaki. Neoliberalci so v sodobnem kapitalizmu najbolj zagreti revolucionarji duha, medtem ko je prava levica kontrarevolucionarna.

Seveda je treba poudariti, da ima Lukšič, če bo pristal na logiko konzumerizma in malikovanja gospodarske rasti, torej sprejel neoliberlalne predpostavke, zgolj eno možnost preživetja: postati slovenski Tony Blair oz. novi Pahor ali kakšna njuna slaba kopija.

Močno dvomim, da bo začel delovati na novi, okoljsko vzdržni in socialno pravični paradigmi, ki predpostavlja strategijo ničelne gospodarske rasti. Zato ga bo mogoče vedno prikazovati kot “kontrarevolucionarja”, levičarskega nazadnjaka, ki ne razume, kako deluje svet.

“Močno dvomim, da bo začel delovati na novi, okoljsko vzdržni in socialno pravični paradigmi, ki predpostavlja strategijo ničelne gospodarske rasti. Zato ga bo mogoče vedno prikazovati kot “kontrarevolucionarja”, levičarskega nazadnjaka, ki ne razume, kako deluje svet.”

S kontrarevolucionarnostjo lahko rekrutiraš samo par opranih brezidejnih študentov sociologije. Treba je odpreti limito. Če pa je vse, kar ima ta opcija za ponuditi, vzdrževanje statusa kvo ali celo nekakšna reakcionarnost, potem se je Lukšič nategnil s svojim sloganom in za karizmo mu ne ostaja nič drugega, kot da se v Janšota zaganja.

Naj “levica” raje premisli svoj odnos do kapitala, te njene travme, skozi redefinicijo subjekta v navezavi na nove družbene paradigme bla bla bla in pride ven s čim zabavnejšim, kot so postani slogani dolgočasnega sklicevanja na lastno megleno identiteto, ko vsak “kru” hoče biti “d levica”, o gravž, če ne bi videli ne bi verjeli…