A je še?

Če se ti delovni urnik zaradi sezonskih vplivov raztegne na povsem natrpanih dvanajst ur, je resnično težko slediti hitropotezni slovenski politiki. Dopoldan so še vneto reformirali, popoldne je že pol vlade v opoziciji. Ali tam nekje vmes. V purgatoriju.

Ta hitra; če je kdo Borutu naravnost ekspemplarično dokazal, da kakemu Drnovšku ne seže niti do kolen, je to storil v teh dneh Karl. Od spredi in zadi. Ni nerazumljivo, da je SD prilezel na oblast šele, ko se je LDS povsem izčrpala.

Vse skupaj je preprosto mučno gledati in Borut bi se skoraj zasmilil, če ne bi sam in povsem sam pripeljal do situacije, ko je Karl lahko tako efektivno poračunal za naprej in za nazaj. Politik, ki se spravi v tako nezavidljiv položaj, ni odgovor na karkoli, še najmanj na itak zaostrene krizne razmere.

Prognoza: pokojninski referendum bo padel epsko, o tem je sedaj že težko dvomiti. Moder nasvet: zaključiti tekoče posle in poslati v proceduro pripravljene zakone, nato pa poskrbeti, da se zgodi tisto, za kar vsi pravijo, da je pravzaprav nemogoče: predčasne volitve. Nič ne bo bolje, a če dovolj vneto ponavljamo, je vsaj statistika na naši strani.

Brez Boruta.

Zgodovina mu bo bolj mila, kot smo mi lahko danes, že zaradi tega, ker naslednji vladi ne bo nič lažje, a to trenutno ne pomaga kaj dosti. Ne nam, ne njemu.

Mimgrede: če gledamo nazaj, bi lahko že ob “posebnem odposlancu” marsikaj razumeli in predvideli, kajne?