Teden streznitve

| 18. November 2006 | | Jure

Za nami je zanimiv teden, ki je verjetno pri marsikomu upravičeno zamajal pogled na “najuspešnejšo novo članico Evropske unije.” Sporočila minulega tedna namreč niso lepa, prej dober pokazatelj, da na nekaterih področjih naša država deluje izredno slabo. Pa si poglejmo, kaj so nam lahko povedali dogodki minulega tedna:

Začnimo v Ambrusu, kjer je kot beli dan postalo jasno, da imamo organe prisile le za okras. Le kako si je mogoče drugače razlagati podatek, da je policija v Ambrusu napisala več kot 150 prijav, zgodilo pa se ni nič? Zakaj niso ti posamezniki za rešetkami? Je policija le organ, ki nemočno spremlja in popisuje ter deli “prijateljska opozorila”? Dejanj sosedov romskega naselja ni mogoče odobravati, so pa vsaj do neke mere razumljiva.

Nič drugače ni pri državnem (ne)ukrepanju v primeru “prostovoljne” preselitve romske družine. Vam grozi množica z motorkami in očitno “pod gasom”? Na zaščito slovenske države se ni zanašati, v najboljšem primeru vas bodo z vaše zemlje “prostovoljno” preselili. Očitno čaka jezikoslovce veliko dela, kajti definicija “prostovoljnosti”, ki jo je najti v slovarjih, nekako ne ustreza več novi realnosti. Enako je z novo realnostjo nezdružljivo prepričanje, da se lahko v primeru, da menite, da slovenska država krši človekove pravice, obrnete vsaj na evropske institucije. Cccc, napaka, dragi moji” To je kontraproduktivno, s tem blatite našo prečudovito državo in njene državljane. Opravičilo je popolnoma na mestu. Bodite veseli, da vas zaradi bratenja z zunanjimi sovražniki ala Svet Evrope, ne obsodimo zaradi česa hujšega!

Ali kot pravi Nina Stropnik, Miss Hawaiian Tropic 2007:
“Takšne Evrope ne potrebujemo. Še posebej ne raznih evropskih komisarjev, ki bodo solili pamet že tako izigranim ljudem.”

Bravo! Nino že vidim v bodočem parlamentu, kamor bo zagotovo prinesla nov veter. Mogoče bi jo kazalo vtakniti v kakšno komisijo za romska vprašanja?

Pa še na Obalo. V teh dneh si zagotovo ne bi želel biti na mestu Brede Pečan. Ne morem ocenjevati njenega županskega dela a to, kar ji je po (pa tudi že pred) volitvami priredil nasprotni tabor, presega meje, primerne za neko vsaj za silo normalno demokratično družbo, kjer se spori rešujejo na sodiščih, ne pa z molotovkami, grožnjami in skrajno neokusnimi plakati ter izjavami. V kolikor sodim po tem, si njeni nasprotniki zmage ne zaslužijo, saj prinašajo politično kulturo, ki si je v Sloveniji resnično ne želim. Še več - njihov poraz pomirja.