Drugi dom
35-urni delavnik: leva utopija ali kaj več?
| 4. May 2007 | | Jure
Francija se bo to nedeljo ponovno odpravila na volitve. Kot je že od uvedbe leta 1997 običajno, je tudi na tokratnih predvolilnih soočenjih tema tudi slavni 35-urni delavnik. Ne bom skrival, da je povod za tole pisanje kolumna v Financah izpod peresa človeka, pri katerem se vedno znova vprašam, kako to, da Frankla ni sram objavljati takšnih primitivnih, hujskaških in žaljivih tekstov. Na njegovem mestu bi jaz hodil z vrečko na glavi. Razumem, prodaja a kje je meja, gospod Frankl? Do kje boste spustili javni diskurz o pomembnih politekonomskih temah? A boste prevzeli odgovornost za posledice tega neverjetnega primitivizma? A se moramo o teh stvareh res pogovarjati na način, ki ne zmore brez sodrge, lenuhov, luzerjev, …? Pa pustimo to, in se raje posvetimo 35-urnemu delavniku, ki si zasluži več pozornosti, kot je zmorejo dežurni primitivci. Ne zato, ker bi menil, da gre za čudovito rešitev vseh problemov, ampak ker je, kot običajno, stvar nekoliko bolj kompleksna kot zmerjanje z levičarskimi skrajneži, ki da ne poslušajo resnih ekonomistov.
35-urni delavnik je Jospinova socialistična vlada začela uvajata leta 1997 iz dveh razlogov; primarni je bil zmanjšanje izredno visoke stopnje brezposelnosti, drugi je bil usmerjen v izboljšanje kakovosti življenja zaposlenih. Načrt je bil deležen predvsem podpore sindikatov in levice, desnica pa ga je ostro napadla kot “napad na podjetništvo”, “triumf ideologije nad razumom” in celo “gospodarski samomor”. No, predvsem slednjim pogledom, ki jih ni manjkalo tudi iz tujine (zlasti anglosaksonski mediji so si dali duška), gre očitati, da so spregledali dejstvo, da ne gre samo za skrajšanje delovnega časa iz 39 na 35 ur, ampak za celovit sveženj socialnih reform, ki so dopolnile druge politike Jospinove vlade, ki jih sicer uvrščamo bolj v repertoar neoliberalnih receptov. Ironija je, da je ravno socialistični Jospin recimo najbolj pospešil privatizacijo.
Yet Jospin, the socialist, pursued privatizations of state-owned enterprises with extraordinary vigor: during his five-year tenure, from 1997 to 2002, he privatized more than any of his “conservative” predecessors, and almost more than all of his predecessors combined. Vir
Francoski načrt 35-urnega delavnika tako ni mogoče resnično razumeti brez obsežnih spremljevalnih ukrepov, usmerjenih v reorganizacijo dela, ki naj bi povečali storilnost in fleksibilnost delovnega časa, nadzor nad rastjo plač in državne pomoči preko znižanja davkov na plače. Načrt je temeljil na cilju, da se za približno 10 odstotkov zmanjša delovni čas, in to brez padca plač in dviga stroškov dela.
Primer iz prakse:
Yet this ostensibly socialist law made it not optional but mandatory that all employers with more than 20 employees re-negotiate long-standing labor agreements with workers. These re-negotiations often led to much higher flexibility and higher profits. As Gunnar Trumbull notes, “workers have generally been willing to accept a more flexible allocation of their work time, along with some wage restraint. Samsonite workers, for example, have agreed to work 42 hours per week in the summer, when the demand for baggage is high, in exchange for a shorter 32 hours-per-week schedule in the winter. This so-called annualisation can reduce the amount of overtime a company must pay, while also reducing layoffs in the off season.” Vir
Kot kažejo nekatere raziskave danes, jim je vsaj načelno uspelo, 35-urni delavnik pa so sprejela tudi tista podjetja, ki so sodila med najostrejše nasprotnike njegove uvedbe. Čeprav med raziskavami prihaja do različnih ocen, koliko je novi delavnik prispeval k zmanjšanju stopnje brezposelnosti, je precej več takih, ki ugotavljajo, da je neto učinek pozitiven. V glavnem pozitivni učinki so tudi pri produktivnosti zaposlenih in dvigu kakovosti življenja.
Torej, 35-urni delavnik: leva utopija ali kaj več? Odkrito, ne vem. Gre pa za zanimiv poskus, precej bolj kompleksen kot bi ga želeli prikazati nekateri in vsekakor vreden pozornosti tudi v prihodnje.
Dodatno branje:
Betrayal of Disadvantaged Workers?France’s 35-Hour Week: Attack on Business? Win-Win Reform? Or Betrayal of Disadvantaged Workers?
Working Less Is Working In France - 35-hour week
The Puzzle of Parisian Partisanship
(Še brez glasov)
Loading ...
Se popolnoma strinjam z tvojo oceno pisanja teh piscev. Od kdaj smo padli na nivo, da se redno uporabljajo ti izrazi? Frank bi moral resno razmisliti, kak časopis vodi in kakšen je njegov profil bralcev? Si predstavljaš naslov z žaljivko na naslovnivi Financial Timesa?
Pa lep pozdrav
Ti mi sami pridi to povedat direktno iz oči v tipalke, anonimni junak.
Ce dobro preberete MM, boste videli, da je v nekonsistenci. Enkrat zmerja islamiste, malce nizje pa poucuje, kako se z izobrazbo znebis rasizma. On je živ primer, da se ga ne znebiš.
Anonimni pussy. Saj veš, kje sem. Jaz namreč nisem anonimen.
To ni rasizem nič bolj, kot je to zagovarjanje pravice do splava (alias nasprotovanje krščanski doktrini) oziroma je to vprašanje definicije islamizma. Tipično je to islam, ki se zavzema za nesekularno družbo. Vsi tisti, ki verujejo pa to niso - ne spadajo v to skupino. Torej to na noben način ni odvisno od rase…
Smiselnost zakonskega omejevanja dolžine delovnika izgublja na pomenu. Počasi bo treba dojeti, da se svet spreminja in da večina zaposlenih danes dela v terciarnih panogah. Sekundarni sektor izgublja zaposlene in ga bo v prihodnje še bolj, kar še dodatno ruši temelje tovrstnim zakonom.
Se prav čudim, da ni nihče skočil v luft z argumentom, da 35-urni delovnik škodi človekovi takozvani “samorealizaciji”