Generacijski prepad II.del: Igor Vidmar vs. Goran Vojnović
Generacijski prepad II.del: Igor Vidmar vs. Goran Vojnović
V Dnevniku je Goran Vojnović napisal kolumno, kjer je namignil, da je solidarnost z napadalci na Caffe Open podobna solidarnosti ljudstva z Ratkom Mladićem in da bi na zatožno klop poleg napadalcev morali postaviti tudi ideologijo, ki je pripeljala do tega napada[ http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042282288 ]. Na to kolumno se je odzval Igor Vidmar, ki je v Vojnovićevem pozivu prepoznal poziv k budnosti, k obračunu z ideologijo enak pozivom k obračunu s punkom v socializmu [ http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/1042284305 ]. Na Vidmarjevo kolumno se je spet odzval Vojnović in obtožil Vidmarja za vse grehe njegove generacije, za vso zlo na prostorih bivše Jugoslavije [http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042286153 ].
Vojnović je spor egov prenesel na področje spora generacij, pri čemer je za krivca/zagovornika generacije, ki je bila mlada v 80ih določil Vidmarja, sebe pa za zastopnika generacije, ki je bila mlada v 90ih in v prvem desetletju tretjega tisočletja. Zanimivo, da je “počilo” med “generacijami” ravno pri vprašanju homoseksualnosti – v tem vidim več kot le naklučje, je bolj posledica odrivanja tega problema pri obeh generacijah, čeprav se na videz obe zavzemata za gaye. Vmes je lonček pristavil še predstavnik starejše generacije Franček Rudolf, ki se mi zdi da hoče povedati, da je bilo to v zvezi s “pedri” že vse pošlihtano v 80ih, takrat smo bili itak vsi biseksualni in smo pazili, da upecamo lepega tipa ne pa enga pedra
[http://www.mladina.si/dnevnik/17-07-2009-blazic_na_mladinini_naslovnici/].
Z Vidmarjem se strinjam glede večine stvari, ki jih običajno govori, zamerim pa mu ravno to, da ni eksplicitno obsodil napadalcev, ampak je začel iskati dlako v jajcu in našel podobnost med obsodbo napadalcev na Cafe Open in obsodbo punka v 80ih.
Z njegovo generacijo sem delil romantično podobo strpnih 80ih v Jugoslaviji, ki sem jo kot osnovnošolec tudi sam občutil in menim, da je svetovljanstvo res obstajalo – saj smo bil tudi zares faktor na svetovnem odru(nisem pa ujel nič od tiste “vsesplošne” biseksualnosti, ki naj bi vladala med razsvetljeno mladino; občutil sem le jugoslovansko homofobijo, ki si je za sveto dolžnost postavljala, da se ubije pedra, takoj ko se ga omeni).
Vrenje civilnih družbenih gibanj in mladine v 80ih se ponavadi predstavlja kot poskus demokratizacije Jugoslavije, izginotje družbenih gibanj v 90ih in prehod akterjev v parlamentarno politiko pa se predstavlja kot izdajo idealov iz 80ih in kot izginotje solidarnosti med različnimi družbenimi skupinami. Tudi sam sem se nagibal k temu samorazumevanju, sedaj pa si razlagam fenomene bolj prozaično. Vsakič, ko propade večja institucija, se okrepijo male/lokalne solidarnosti in obratno, ko večja institucija zaživi, lokalne solidarnosti niso več nujne. Civilnodružbena vrenja v 80ih niso bila poskus reforme Jugoslavije, ampak so potiho vzele na znanje, da je z njo konec, bile so “sebični” poskus preživetja utopije v razmerah propada velike institucije. Trdim, da če bi se Jugoslavija ohranila, bi civilnodružbena gibanja izginila enako kot so v samostojni Sloveniji, pa ne zato, ker bi jih zatrla Miloševićeva diktatura, ampak ker bi izginila potreba po lokalnih solidarnostih, saj bi obstajala velika institucija. Tako tudi izginotje družbenih gibanj in solidarnosti v Sloveniji 90ih ni izdaja 80ih, ampak je le dosledno izpeljana resnična logika teh solidarnosti: bile so le nadomestek za propadlo institucijo, in ko se je institucija zopet pojavila, je izginil tudi vzrok za solidarnost.
Problem pa je ravno v zastavitvi političnih problemov kot “solidarnostnih” problemov, to je tisto gledanje: “Ko so nacisti prišli po komuniste, sem molčal, saj nisem bil komunist. Ko so zapirali socialdemokrate, sem molčal, saj nisem bil socialdemokrat. Ko so prišli po katoličane, nisem protestiral, saj vendar nisem katoličan. Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi lahko protestiral.” To gledanje prvič: zamolči, da je to modrovanje o nujnosti solidarnosti, modrovanje simpatizerja nacistov, in drugič: solidarnost ni obvezna politična drža(lahko si tudi premisliš, in nisi več solidaren). Deleuze pravi, da bo rasizma, homofobije, mizoginije itd. konec, ko bomo vsi postali črnci, gay, ženske, ko _bomo_mi_to, in ne ko bomo solidarni/sočutni z _njimi_, ko bo to _naš_ problem, problem, ki zares zadeva mene, ki me ne zadeva samo simbolično/solidarnostno. Da je šlo v 80ih zgolj za taktično solidarnost in ne za resnično politično reševanje problemov kaže tudi to, kako je “vsespošno biseksualna” mladina v 90ih poniknila, ni rekla nobene(niti solidarnostne ne) proti histerični gonji proti gayem, tu je bil le Brane Mozetič kot strelovod, pljuvalnik, WC za celo nacijo.
Zmotno se mi zdi tudi prikazovanje punka kot naprednega gibanja. Res je punk pomagal rahljati totalitarno socialitično miselnost in moralo, ki je bila pravzaprav stara meščanska morala in prav nič napredna. Pomagal je tudi sesuti totalitarno Jugoslavijo. Danes od “naprednih” punksov ni ostalo nič, razen člana Nietov Dernovška, ki v Dnevniku zelo lucidno
analizira mehanizme tlačenja delavcev, ne vidim nobenega “protimeščanskega” bivšega punksa, samo male in velike Matjaže Gantarje, kapitalistične in meščanske stebre družbe. Kako to? So se panksi spreobrnili v 90ih, ali pa so bili reakcionarni že od začetka? Mislim da drugo. The Clash so še danes sveži in aktualni, Sex pistolsov pa ni “izdala” založba EMI, ampak so bili že od vsega začetka tržna niša, pop projekt Malcolma McLarena.
Punk je le ekshibicionizem, navidezno protimeščanski, je le način kako se tisti, ki so brez sredstev in talentov povzpnejo na družbeni lestvici – v meščanski družbi. “Izklopimo razredno družbo – da se lahko povzpnem – potem jo zopet vklopimo”.
Tudi razširjenost mizoginije in homofobije med panksi, bi lahko dala misliti glede “naprednosti” punka.
Pijano, pokozlano telo, ki neženirano demonstrativno leži na ulici kot višek upora, način kako se nastavlja telo, kot da v telesu ni nič spolnega je še bolj čistunsko od meščanskega čistunstva, čeprav se punk prezentira kot upor proti čistunski morali. Način, kako punk razume, da travma spolnosti prihaja od zunaj in je ne vzame nase kot notranjo, lastno travmo, to je ravno zanikanje telesa in spolnosti na najbolj arhaični ravni. Čistunstvo in arhaični izpadi- kot pot napredne osvoboditve?
Sem približno Vojnovićeva generacija, a v njem nikakor ne vidim svojega zastopnika.
Večino mojih simpatij je izgubil, ko je v neki kolumni zapisal, da se “danes v kapitalizmu zares dela” – torej, da se je v socializmu le zabušavalo – iz njega je takrat spregovoril neoliberalni vernik. V sporu z Vidmarjem pri slikanju Jugoslavije in zagovarjanju gayev Vojnović pozabi dve stvari: negativno Jugoslovansko homofobijo in pozitivno socialistično samoupravljajne.
Pozabi, da je v dobrih časih, ko še ni bilo dovoljeno vpiti ubij Hrvata/Srba/Bosanca, da je v tistih časih vendarle bilo dovoljeno, celo zapovedano vpiti ubij pedra.
In pozabi, da socialistično samoupravljanje ni nekaj smešnega/anahronističnega ampak najboljši poskus prenehanja izkoriščanja delavcev do sedaj. Bistvo Jugoslavije Vojnović postavi v njen internacionalizem(in ateizem), izpusti pa njen socializem. Toda jaz se strinjam s Kardeljevo izjavo: nismo skupaj v Jugoslaviji zaradi Jugoslavije, ampak zaradi socializma. V Kardeljevi viziji je to pomenilo, da se lahko tudi razdružimo in priključimo Evropi, a šele ko bo tudi ta socialistična in ne bo več potrebe po vojaški obrambi pred njo. Z neoliberalno kapitalistično Jugoslavijo(kakršno bi po mojem rad Vojnović, in kakršno so hotele tudi ZDA in tudi “pomagale” pri tem) bi za Kardelja še toliko bolj izginil razlog njenega obstanka.
Tudi “priseljenci iz jugoslovanskih republik” v Sloveniji niso kulturna avantgarda, ampak jim primanjkuje vsakršne kulture. Povedati pa je treba, da je za to v veliki meri kriva slovenska izdaja socializma, v času socializma je “uvažala” neizobražene “bosance” za težaška dela (ceste, gradbeništvo), s tem pa je izdala svoje načelo, da je “vsako delo častno”, raje se je “pomeščanila” in umazana dela prepustila robotom/sužnjem brez minimalne kulture, namesto da bi dvigovala kulturno raven proletarcev, kot se je deklarativno zavezala. S tem je delavstvo pljunilo v lastno skledo, saj se mu je to vrnilo kot bumerang: z uvedbo “bosanskih sužnjev” se delavstvo ni pomeščanilo, ampak se je vso delavstvo “posužnjilo”.
“Fužinska” subkultura je zadnja, na katere podporo bi računal pri zagovarjanju gayev, saj tam namesto avantgarde vlada le turbofolk, homofobija, seksizem. Turbofolk ni nostalgija po internacionalni Jugoslaviji, ampak je glasba, ki je dajala takt, glasbeno podlago krvavemu razpadu Jugoslavije.