DRUGI DOM

Gregor Golobič: stati inu obstati

Kopiranje govora Tony Blaira, avtorstvo zakona o medijih, palača notranjega ministrstva, PUM & Podobnik… Zakaj to naštevam? Ker so to eni izmed številnih primerov, ko so mediji/javnost politike ujeli na dokazani laži, zgodilo pa se ni nič. A Gregorja Golobiča ne bom branil s tistim “saj vsi kradejo”; poanta je drugje.

Zadnji dnevi so kot bi padli iz lune. Cirkus, ki ga uprizarjajo nekateri mediji, zlasti Finance, je dobil že bizarne razsežnosti. A ta cirkus pogojuje ena temeljna fantazijska predpostavka: da imamo politično kulturo, kjer politike pri laži, manipuliranju z dejstvi ali napačni presoji doleti neizbežna in gotova kazen. Vsak, ki vsaj bežno spremlja slovensko, pa tudi svetovno politiko, ve, da je to neumnost. Napake se prezrejo, zminimalizirajo, celo opravičijo… Je Bush odstopil, ker je lagal o vzrokih za napad na Irak? Blair? Clinton zaradi gospodične Lewinsky?

O napakah in njihovi ceni v demokraciji presojajo volivci. Ni dvoma, da bodo to storili tudi v primeru Gregorja Golobiča. Najmanj pa so za zganjanje moralne panike in metanje kamenja poklicani in upravičeni njegovi konkurenti, ki imajo na glavi še in še masla. Osebno čakam samo še na intervencijo slavnega dr. Grimsa, vrhunskega umetnika v manipuliranju z dejstvi, polresnicami, insinuacijami in povsem spodobnimi lažmi.

A zakaj nenadoma od Golobiča vsi pričakujejo več kot od kogarkoli drugega? Zakaj so pričakovanja tako visoka? Vsaj del razloga gre iskati v platformi stranke, ki gradi na novi, drugačni politiki. Nihče pri polni zavesti česar podobnega in tako etično zahtevnega ne pričakuje od SDS. Tam so laži samoumevne, če so politično koristne. Vemo, da nam lažejo, a saj gre samo za SDS. Kaj pa bi sploh bilo mogoče drugega pričakovati?

Zares si je pri oblikovanju platforme postavil visoke cilje in nekoč je pač moralo tudi spodrsniti. Nihče ni popoln, a vsaka realistična analiza delovanja Zaresa v dosedanji vladi bi nedvomno pokazala, da bi bila ta država brez te stranke in brez Golobiča v slabšem položaju. Kdo je prvi in najbolj glasno zaklical, da ni primerno, da državne banke dajejo denar tajkunom? Kdo je vidno negodoval, ko so na vrh NLB po janšistični maniri postavili Veselinoviča? Kdo je največji zagovornik KAS-ov?

Po vsem tem ropotu je čas, da si postavimo prava vprašanja; bo slovenska politika boljša, če Golobiča odnese ta napaka? Bo slovenska politična kultura doživela nenadno razodetje? Se bo Grims posipal s pepelom in rekel mea culpa? Dragutin Mate? Janez Podobnik? Bi v prihodnosti vsaka laž ali napaka avtomatsko diskvalificirala vsakega politika brez debate?

Malo morgen.

Ni dvoma, da bo Zares plačal ceno, pa naj Golobič ostane ali odide. V prvem primeru že vemo, kakšen napev bo ubrala Grimsova lajna, v drugem bosta stranka in slovenski politični prostor ostal brez politika, ki mu nihče ne oporeka sposobnosti vrhunske analize in kritike razmer. Le Golobič lahko v stanju, ko Pahor ni pripravljen ali zmožen parirati Janši, predstavlja učinkovit odgovor na vsakokratne mahinacije desnice. Koga bi raje postavili v politični ring, v katerem bi na eni strani čakal Janez Janša? Pahorja? Veliko sreče!

Žal ni več dvoma, da je Gregorju Golobiču spodrsnilo, kar je za nekoga, ki je tudi s pomočjo demonizacije desnice na temo njegove vsemogočnosti, postal skoraj nezmotljiv, vsekakor nerodna zadeva. Ob tem sem kot nekdo, ki so mu Zares in ljudje, ki ga sestavljajo, dejansko najbolj blizu, lahko samo zaskrbljen. A to ne pomaga nikomur, najti je potrebno odgovor, kaj je najboljše za stranko in državo. Jaz sem se odločil.

Dajte ji že ta apaurin!

Džizus…

Golobič laže najbolje

Vojko: Kako je Gregor Golobič dokazal, da ni slovenski Stalin

Dejstva, da je nekaj pomembnega zamolčal, ko bi to moral povedati, priznanje in kes ne spremenita, morda pa se je navzlic temu smiselno vprašati, kaj državljani dobimo, če Golobič odstopi. Zadovoljstvo, da je nek politik vendarle odstopil? Toda – ali bi bil Golobičev politični konec (paradoksalni) začetek ‘nove politike’, ‘katarzični šok’ za vse druge politike? Ne verjamem. Z drugimi besedami, Golobič lahko gre ali pa ne, državljani zato problemov z verodostojnostjo politike ne bomo imeli nič manj in nič drugačni ne bodo. razgledi.net

SDS že meče kamenje

Ob razkritju šokantne informacije, da predsednik druge najmočnejše koalicijske stranke in minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo obvladuje slabih 10 odstotkov družbe Ultra, z razočaranjem ugotavljamo, da je z novimi volitvami nivo slovenske politične kulture »ultra« padel. SDS.si

LOL… to prijavi stranka, katere predsednik, takrat tudi predsednik vlade, se je lani zaradi prepisovanja Blairovega govora 2X zlagal javnosti ne da bi trenil z očmi, takratni notranji minister pa je iz nategovanja ljudstva glede palače ministrstva zagotovo doktoriral.

Volitve so pred vrati, čas je za Ultro in Golobiča

Ultra in Golobič sta se ponovno pripeljala v predvolilni čas in to s takšno časovno natančnostjo, da bi jo zavidale še japonske železnice. Ne gre za presenečenje, saj bi se drugače bilo potrebno vprašati, ali je morda izbrano skupinico novinarjev povozil avtobus in so nezmožni dela.

Ultra se Golobiču ne dogaja prvič. Spomnimo na izredno sejo o korupciji tik pred volitvami leta 2004, ko je desna opozicija po parlamentu mahala s papirji, “neizpodbitnimi dokazi” in bila času primerno glasa. S protikorupcijsko platformo je nato desnica volitve dobila. In kaj se je zgodilo potem? Nič, popolna tišina, nobenih postopkov, čeprav so držali v rokah škarje in platno, čeprav je bila tožilka preverjen kader, čeprav bi se lahko za vse veke znebili neprijetnega političnega konkurenta. Nenavadno, kajne?

Golobič se je za nekaj časa umaknil iz aktivne politike. Ni bil več zanimiv. Vse se je spremenilo, ko nastane Zares. V vedno branja ne-vrednih Financah krona slovenskega preiskovalnega novinarstva začne kaj hitro plesti novo zgodbo o povezavah med Zares in tajkuni. Šrot naj bi dal Zaresu Delo skorajda v najem. In potem se zgodi NLB in Zares prvi in najbolj odločno poskoči, ko banka podaljša kredit Šrotu. Prijatelji za zmeraj.

Da se tokratno skropucalo od najetega “preiskovalnega” novinarstva sedaj valja po medijskih kanalih, nas torej ne bi smelo niti malo presenetiti. Zanimivi so le učinki: bo volilno telo nasedlo? V primeru Jankoviča se je bumerang vrnil z obrestmi. A Ljubljana je “leva”, celotna Slovenija pač ne in mnogi so pripravljeni o Golobiču verjeti vse, kar jim servira medijska mašinerija.

Da je na tapeti Zares, prav tako ni nenavadno. Dejstvo je, da brez Zaresa in LDS-a leve koalicije ni, kot ni desne brez NSi (tudi zaradi slednjega je njen potop za slovensko desnico tako velika katastrofa). Potrebno je “zmehčati”, po možnosti eliminirati manjše dele, ki pa so dovolj kritični, da lahko zrušijo celotno stavbo. Izbor je še toliko bolj razumljiv, saj Golobič sodi med najbolj elokventne kritike janšistične vladavine, antipatija med obema strankarskima veljakoma pa je kričeča. Gregor Golobič pač ne piše lepljivih pisem.

A to še ni vse: desnica je po volilnem porazu v precej slabšem stanju, kot bi bilo mogoče razbrati iz medijskih zapisov in javnomnenjskih anket. Ob že omenjenem potopu NSi je potrebno omeniti vsaj še dvoje: stare obraze in popolno pomanjkanje razumne, premišljene protikrizne strategije ali kritike vladnih ukrepov.

SDS je v krču, saj več kot očitno ni sposobna prebaviti volilnega poraza in potegniti ustreznih sklepov. Vse je ostalo enako, volilni rezultat se ne razume kot kazen za napake, ampak kot naravna nesreča, ki jih je zadela iz nekih misterioznih razlogov. Obrazi, tudi tako kričeči primeri, kot je Dragutin Mate, ostajajo trdno v sedlu. SDS-ovski protikrizni predlogi delujejo kot iz vseh vetrov zbrane ideje in idejice brez pomisleka o njihovi dejanski smiselnosti in izvedljivosti. Stranka se zato zateka k cenenemu populizmu (vinjete) in abotni “drugi republiki”, ki je bila deležna posmeha in neodobravanja celo v lastnih vrstah. Kaj potem postoriti? Odgovor je Ultra.

Golobič & Ultra

(www.vest.si) Gregor Golobič o anonimki in solastništvu v podjetju Ultra from Videoreporter on Vimeo.

Kriza & sinekure

“Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze,” pravi Jože P. Damijan v enem izmed zadnjih pametovanj. Hja, ciniki po poklicni deformaciji bi rekli, da je nekdo spoznal, da pri tokratnih ne bo udobne vladne sinekure, s katere bi naš profesor lahko solil pamet levo in desno. Desni so se ga znebili, levi ga nočejo…

Make no mistake: vlada Boruta Pahorja je lahko marsikaj, le skrbno ubran zborček ne bo nikoli. Kontrast je še večji, ker smo ravnokar preživeli štiri leta vojaške usklajenosti, ko ni bilo prostora za disidente, ko so koalicijski partnerji služili samo kot privesek. Kaj se zgodi s priveski, vam lahko povedo pri NSi.

Make no mistake: vlada Boruta Pahorja ni ravno dar iz nebes, a prav dosti slabša od koalicijskih akrobacij Janeza Drnovška pa tudi ni. Smo že pozabili na SLS in Podobnikove vragolije?

Make no mistake: čeprav je vladno odzivanje občasno videti kot tek kure brez glave, bi bilo lahko že vsakomur jasno, da smo bolj ali manj obsojeni na gasilske ukrepe, na blaženje sunkov, na preprečevanje socialne katastrofe. Krize bo v Sloveniji konec, ko je bo konec v Nemčiji, Italiji, Franciji… nič prej, pa četudi se Borut Pahor, Mičo Mrkaić in Jože P. Damijan trikrat na glavo postavijo.

Make no mistake: lažnih prerokov nam nikoli ne bo zmanjkalo. Le kako pa drugače poimenovati znalce, ki mislijo, da so Dedek Mraz, ki mu ni treba misliti, kje bo vzel. On ima zlati Eurocard brez limita, slovenska država žal ne.

Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi »nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila.«
…
Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novo zaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.)…Kriza in lažni preroki – Čas je za novo politično alternativo

Kje bi vzel, kje bi vzel… Ah, očitno gre za povsem nepomembno vprašanje, če lahko modrujemo brez odgovornosti. Iz varne razdalje medijskega pisuna se slovenski proračun morda komu res lahko zdi kot vreča brez dna, a to še ne pomeni, da tovrstnih bleščečih umov ni potrebno postaviti tja, kamor pravzaprav sodijo: med hitropotezne populiste cenenih fint.