DRUGI DOM

Janez Janša, strahopetec?

Dodal je, da so o tem, da v SDS pripravljajo interpelacijo zoper Golobiča, prebrali iz časopisov. »O tem nismo v stranki nikoli razpravljali. Osebno mislim, da tak korak tudi ne bi bil smiseln, ker bi koalicija gla sovala proti, ne glede na to, kakšni dokazi bi bili predstavljeni. Dnevnik.si

in

O vlogi SDS pri objavi ponarejenih dokumentov o nezavarovanih bančnih kreditih za Ultro imam dokaze, ki jih bom javno predstavil v trenutku, ko bo to potrebno, je dejal predsednik Zaresa Gregor Golobič. Delo.si

Zanimivo, kajne? Politik, se je doslej odlikoval s serijsko proizvodnjo interpelacij, referendumov, obstrukcij… nenadoma ugotavlja, da nima “smisla”, ker bi koalicija ministra podprla ne glede na vse. Nenavadna treznost, ko pa bi lahko v parlamentu razkrili vso umazano raboto GG in Ultre, nastopali v primetimu na vseh televizijah, s prijazno podporo RTV SLO in novinarčkov ala Hlebš ter Pesek? Situacija je idealna, a Janez noče. Čudeži se res dogajajo.

Ten Things You Didn’t Know About Orgasm

Povezava na video posnetek polne (normalne???) velikosti: http://www.ted.com/talks/view/id/549

Who’s watching us?

Zanimiv BBC-jev dokumentarec o eksploziji video nadzora v VB in družbenih posledicah.

Who’s watching you from The Media Collective on Vimeo.

As the Information Commissioner Richard Thomas says, we leave an “electronic footprint” behind us almost wherever we go – with every click of the mouse, every phone call, every time we use a credit card. And that information just grows and grows, allowing a more and more detailed and intrusive picture to be constructed of how we each live our lives. bbc.co.uk

Novinarska bralna značka

Vlado Miheljak: ” In to razkritje na nacionalki, ki se je pokazalo kot lažno, ni bilo plod preiskovalnega novinarstva, ampak specifičnega slovenskega žurnalističnega žanra – novinarskega kurirstva. Novinar nacionalne televizije je preprosto dobil zgodbo napisano. Kajpak v anonimki. Ne vem, kdo že je v prejšnjem tednu patetično izjavil, da bi si fant zaslužil novinarsko nagrado. No ja. Jaz ne bi pretiraval. Glede na “raziskovalni” vložek bi za začetek zadostovala bralna značka.” Dnevnik.si

Gnev pisunov

Hm, le o čem bodo kracali pisuni Financ, ko se bo “afera Golobič” umaknila iz javnega zanimanja? Po bakanalijah zna biti streznitev boleča. Toliko osebnih zamer, neprikritega gneva in iracionalnega maščevanja na Financah še ni bruhnilo na dan. Orgazmi za orgazmi, a kot je pri hitrem fuku običajno, zna kasneje ostati samo praznina. In potem bodo prišle takšne “novice”.

McDonalds vs. slowfood – fuk vs. ljubezen

na temle forumu se med dvema prijetnima možakarjema bije kratka vojna, ki se suče okoli tega, kaj je bolje, seks z eno žensko ali menjavanje žensk. Prvi je udaril Franz:

Tako nekako, kot je kvaliteten en fast food obrok v McDonald’su ali kje podobno drugje. Ostanki, žvarovina, vse skupaj lepo zmleto, mastno pečeno in soljeno, da postane užitno in prebavljivo. Pod pogojem, da kombiniraš z gazirano tekočino. Enim tak seks blazno tekne, si vedno znova strežejo z njim in se mu sploh ne morejo upreti. Čeprav je precej bolj higienično, če si sam doma kaj pripraviš na roko-za pod zob, da potešiš trenutno seksualno-lakoto. Ali pa, ajde, tudi fast food tu in tam, če že moraš biti frajer in pokazat drugim, kje se hraniš. Če pa to postane stalna praksa, velja tudi za samopripravo hrane, si pokvariš želodec.

Druga opcija pa je z ljubeznijo pripravljena hrana, izbranih sestavin in okusov, ki jih lahko variraš na poljubne načine, začimbe pa poskrbijo za to, da bo okus vedno drugačen. Kulinarično doživetje, poezija čutnosti za dušo in telo, ki si jo želiš odkrivati in okušati vedno znova. Dober okus ostane še dolgo potem, že misel nanj ti razširi nosnice in zaželiš si ga znova. Eh, da, kozarec dobrega vina, prej in/ali potem, samo še zaokroži celoto.

Potem je udaril Janez C.:

Eh, Franz…si pa dal neko primerjavo…med Mcdonaldsom in domačo hrano obstajajo tudi zelo prijetne, pa tudi zelo nobel restavracije, kjer niti slučajno ne strežejo pomij oz. junke food, kot praviš. Zato tvoja primerjava in zaničevanje seksa brez ljubezni ni ravno na mestu oz. je na mestu v kolikor gre za prostitucijo. Pri “normalni” ženski pa moraš vseeno vzbuditi določena čustva, pa čeprav samo privlačnost in simpatijo in s tem je potem ta jed zabeljena in ponavadi je tudi vrhunsko postrežena in v več hodov ima.
Domača kuhinja pa je pač domača…saj paše, kako da ne, toda človek se naveliča enake enolončnice, enakih okusov pa še včasih zna biti ali surovo ali pa zažgano…ampak je pa domače, to je pa res. Jaz imam vsekakor rad (tudi) restavracije, pa ne fastfood, ampak slowfood z več hodi…

Nazaj je zahrumel Franz:

Domača kuhinja ni vrsta restavracije. Ženska ni tvoja služkinja in kuharica, ki ti streže in kuha, ti pa potem kritiziraš. Kuhata oba in strežeta eden drugemu. Če je na sporedu stalno enoločnica, če so okusi enaki, če je surovo in prismojeno, si si kriv sam. Pač ne obvladaš kuhanja in si brez domišljije.

Tudi slow food ni vrsta restavracije. Je promocija zdravega, sproščenega načina življenja, ki se začne pri mizi z upoštevanjem kulture kulinaričnih tradicij in praks. Tudi enolončnica, pripravljena in postrežena doma, ob upoštevanju zgornje filozofije, je lahko slow food.

Izpostaviti gre dva različna načina razmišljanja. Janez pač rad je. Če je dobro, toliko bolje, predvsem pa mora biti pripravljeno z ljubeznijo, četudi ni domače. Strast in želja kuharja po kuhanju zagotavljata dobro hrano, ki se lahko zgodi v McDonaldsu ali slo. slow food restavraciji. Oboje je za pojest in zelo nesmiselno je vztrajat samo pri domači kuhinji. Franzov prvi argument je tako na nek način padel, ampak je našel novega, ki precej spremeni tok razmišljanja, poante Janeza pa ne uniči. Če imaš rad hrano kot tako ( če kdo ne razume, naj bere sex), potem je raznovrstnost nekako nujna, nujno je celo jesti slabo hrano. To bi bil moj dodatek k tej debati. Če je življenje sinusna krivulja, katere zgornji val je sreča, potem mora priti tudi spodnji val, nesreča. Ravna črta je ali smrt ali razsvetljenje. Drugače pa opletamo, malo gor, malo dol. Če Janez trdi, da je treba seksat z vsem, kar je vredno ljubezni in jo hoče, Franz, da je bolje seksati samo z optimalnim in izbranim ljubezenskim partnerjem, jaz trdim, da je potrebno seksati. Ne gre za okus, gre za širino. Kako hudiča pa boš vedel, kaj je dober tiramisu, če nisi poskusil vsaj 400 različnih v različnih deželah ali 400 tiramisujev svoje babice? (številka je poljubna) In če se boš pasel celo življenje na naj bolj zelenih pašnikih, kako boš razlikoval dobro od dobrega in boljšega. V mini niansah mogoče, ampak boš prikrajšan za celo paleto občutkov. Treba je jesti “slabo” hrano, pogoltniti muho in spiti kisel vin. Ne po nuji, ne po sili, iz spoštovanja do stvari. Občutka za dobro ne izgubimo s tem, ker goltamo slabo, kvečjemu si ga izboljšamo in sploh omogočimo. Če konkretiziram, seks je užitek in če pride do orgazma, je to že dober seks. Relativno. Potem so neskončne stopnje napredovanja, ki niti niso odvisne od partnerja (Franz se bo strinjal), so pa lažje dosegljive in nič manj vredne z pomočjo večih partnerjev (kjer se smeji Janezu). Gre bolj za kako, kot koliko in kje. Da bi koliko omejevalo kvaliteto, ni smiselno trditi, četudi je lahko v posameznem primeru res. Vsekakor ne apriori. Niti količina apriori ne prinaša kvalitete, prinaša pa širino. In širine ljudem manjka, ker nas je strah razodetja, da so samo odtenki, ne pa absoluti. Nagibam se k torek k Janezu. Živim obratno. Sinusoida teče.

Hitre povolilne

Vsi, razen SLS in Karla, so s pomočjo bolj ali manj kreativnega obračanja številk srečni in zadovoljni. No, skoraj zadovoljni; Janez Janša je včeraj po razglasitvi neuradnih delnih rezultatov ponovno začel pod vprašanj postavljati volilni sistem, ki naj bi prikrajšal stranke pomladi. Tradicija, kaj moremo.

Janša je v “zmagovalnem” govoru večkrat omenil NSi in SLS; končno je postalo jasno, da brez manjših priveskov pač ni desne koalicije.

Peterle gre spet v Evropo, nam pa ostane Ljudmila Novak. Krasna garancija, da se bo NSi še naprej potapljala.

Pri LDS so zadovoljni, a preveč zadovoljni ne bi smeli biti; ob pričakovanem osipu pri SD in težavah Zaresa bi stranka morda lahko pobrala več, pa ni.

In Zares? Hja, Zares ima verjetno še največji razlog za praznovanje. Mali čudež tokratnih volitev, saj je jasno, da nezaupanje volivcev ne more biti več razlog za odstop Gregorja Golobiča. Vseeno se lahko malce kolca po rezultatu, ki bi bil dosežen, če zadnje afere ne bi bilo. Kljub temu je mogoče reči, da je projektil zgrešil.

Združene države Amerike: Yes we Kant

Tekst Karmen Šterk, ki so ga v Sobotni prilogi Dela zavrnili. Zakaj? Odgovorite si sami.
……..
Idealna propaganda, ki je videti, kot da je ni – Ves motivacijski potencial sintagme Yes We Can je v besedici Yes, ki je ustvarila vtis, da nekje obstajajo mračne sile moči, ki nam bodo s kapitalom ali s prevaro (spet) vzele prav tisto, kar nas konstituira kot Američane

Kaj sploh še reči o predsedniških volitvah v Ameriki, kje še najti razloge za navdušeno množično udeležbo in prepričljivo izvolitev Obame? Gre res vse pripisati zgrešeni Bushevi (zunanji) politiki, kolapsu nepremičninskega sektorja, krizi na svetovnih finančnih trgih, klimatskim spremembam, obljubi radikalno drugačne administracije, preporodu ameriških civilnih gibanj proti diskriminaciji, vzponu »nove« Amerike, ki stoji na ramenih velikanov, kot so Abraham Lincoln, Martin Luther King, John Kennedy in Rosa Parks? Kako se še da pojasniti, kaj se je zgodilo »deželi svobodnih in domovini hrabrih« in kakšni so morebiti še razlogi za to, sploh pa iz perspektive nekoga, ki, kot jaz, ne loči med Dow Jonesom in Donom Johnsonom ter o Sarah Palin ve le to, da je z Aljaske. Kot povprečen Američan, bi se lahko reklo. Pa poglejmo skozi oči tega povprečnega Američana, ki je demokratično in svobodno volil Baracka Obamo.

Ko je nemški filozof Immanuel Kant formuliral idejo svobodnega posameznika, jo je umestil v razsežnosti med moralnim imperativom v nas in zvezdnatim nebom nad nami. Edino avtentično svobodno dejanje je tisto, pravi Kant, ki je storjeno iz zakona dolžnosti in samo zaradi dolžnosti; moreš, ker moraš, du kannst, denn du sollst! Dejanje (z)moreš storiti, ker moraš, ker ne moreš, da ne bi. Svojo moralno dolžnost torej storimo ne zaradi dobrobiti ali blagostanja, ki bi ga ta poteza ustvarila, ampak je edini dobiček to, da ubežimo krivdi, ki bi nastopila, kolikor je ne bi. Ta dobiček je seveda le stranski učinek, »kolateralna škoda«, izgovor, ne pa motiv. Nameni, motivi in učinki, kakor koli dobri naj že so, kompromitirajo zakon dolžnosti in ga iz cilja na sebi naredijo za instrument doseganja ciljev. Samo posameznik, ki se prek podrejanja zakonu dolžnosti odreče mučnim premlevanjem o tem, kaj mora storiti, ali to sploh more in kakšne bodo potem posledice tega dejanja, je svoboden posameznik. Tako Kant.

Moraš, ker moreš
Potrošniška etika sodobne postindustrijske Amerike pa, kot ugotavlja Slavoj Žižek, posamezniku nalaga ravno obraten zakon dolžnosti – moraš, ker moreš. Tudi svoboda se poraja v inverznem razmerju; tokrat je zvezdnato nebo v nas in moralni imperativ nad nami. V današnji družbi imamo opravka z imaginarijem neskončnih možnosti; vse je mogoče, posameznik lahko iz svojega življenja naredi kar koli si želi in ne politika ne država ne biologija ali religija mu v njegovi samorealizaciji ne smejo biti napoti. Vse, kar je nekoč lahko bila opora osebne identitete – barva kože, spol, pripadnost nekemu narodu ali družbenemu razredu, politično ali versko prepričanje –, je začelo najprej delovati kot ovira in nato kot izziv, ki ga je treba premagati, ki ga je človek v osmišljanju svojega življenja, v svojem »osebnostnem razvoju«, dolžan premagati. Ne pustimo se več zapeljati starim kriterijem, konec je velikih zgodb in hegemonskih ideologij, ki so definirale in omejevale posameznikovo izbiro, v nas je zvezdnato nebo, ki smo ga dolžni vedno znova odkrivati in nato izživeti. Edino, kar je nad nami, je moralni imperativ »civiliziranega« načina tolerance, ki represivno veleva, da se »osebnostno razvijamo« tako, da pri tem ne motimo »osebnostnega razvoja« drugega, njegovih neskončnih možnosti. Da (z)moremo vse, je postala naša obveznost, naš imperativ dolžnosti.

Imaginarij izbire
V jedru potrošniške etike torej stoji predstava o posamezniku, ki je sam svoj človek, self-made man, ki ne mari za stare vrednote in avtoritete, do njih celo ohranja skrajno cinično, partikularno pozicijo, zvestobo prisega samo sebi, saj naj bi se vse druge oblike čustvene, intelektualne ali socialne navezanosti neizbežno končale z izdajo, razočaranjem in bolečino. Tako tudi ne more računati na te institucije v zagotavljanju svoje subjektivnosti, potrjevanju svoje identitete. Edini porok posameznikove identitete postane občutek avtentičnosti, občutek, da smo se realizirali v neponovljiv in neprecenljiv original, da smo do vsega uspeli obdržati varno distanco. Izbira med Clintonovo in McCainom bi bila samo izbira med dvema oblikama establishmenta, med dvema hegemonskima ideologijama, kjer je v bistvu vseeno, kaj izberemo, in kjer je zato svoboda izbire nična, možnost avtentičnega dejanja pa odsotna. Z nastopom razlike med McCainom in Obamo pa se je predsedniška tekma prelevila v imaginarij izbire med hegemonsko idejo in svobodnim, avtentičnim, angažiranim dejanjem. Prvi trik volitev je bil v tem pozicioniranju samega obstoja možnosti izbire, da tokrat pa RES imamo izbiro, da RES obstaja razlika med kandidatoma, kar je omogočilo vznik ideje o resnični svobodi izbire, ki je na manifestni ravni oživela kot naracija o zgodovinski prelomnosti trenutka. Kritiki sodobnih postideoloških interpelacijskih praks (kot na primer Sara Ahmed) jasno ponazarjajo, kako se današnji posameznik prepozna v klicu ideologije le, če je ta zakrinkana kot antihegemonska praksa, kot individualistični, avtentični in angažirani nastop zoper ideologijo, ki naj bi bila hegemonska. Da smo osvobojeni ideologij, kar je jedro naše identitete, lahko dokažemo le z dejanjem, ki se kaže kot neideološko dejanje. Prvi trik volitev je bil torej v tem, da so bile volitve prikazane kot izbira med ideologijo in svobodo.

Interpelirano občestvo
Drugi trik volitev je bil v prikazovanju boja med ideologijo in svobodo kot vselej že izgubljenega boja, ki se ga torej niti ne splača boriti. Nemogoče je premagati diskriminatorne prakse rasnih predsodkov, velike korporacije in njihov kapital, pretkane in skorumpirane politike. Obama je svoje govore na vsaki prelomnici najprej svoje tekme za demokratsko nominacijo in potem za mesto predsednika začenjal z: »Rekli so nam, da nikoli ne bomo … pravijo, da je bilo nemogoče …« »Ampak,« je v takšni ali drugačni obliki sledilo nadaljevanje, »to je vendar Amerika, v Ameriki je vse mogoče,« in kako že pravi zakon dolžnosti: če moreš, potem moraš, you can, so you must! Parola demokratov ni bila preprosto We can, ampak Yes we can, ki je sintagma, smiselna le kot replika na predhodni You can’t. Ves motivacijski potencial sintagme je v besedici Yes, ki je ustvarila vtis, da nekje obstajajo mračne sile moči, ki nam bodo s kapitalom ali s prevaro (spet) vzele prav tisto, kar nas konstituira kot Američane. Yes we can množico interpelira v občestvo iz svoje mitologije, v ljudstvo, ki živi v deželi neskončnih možnosti in si ne pusti vzeti brezmejne svobode. »Biti vreden imena svoje domovine,« tako povprečen Američan, »lahko dosežem le s tem, da dokažem, da je pri nas res vse možno.« Koliko svobode preostane posamezniku, ki se lahko prepozna kot svoboden le v dejanju, ki ga mora storiti, ker more?

Kant bi se ob taki inverziji njegovega imperativa še sam obrnil v grobu, bi pa Edward Bernays zato toliko bolj mirno spal naprej. Bernays je bil tisti Freudov ameriški nečak, ki je pred skoraj 100 leti izumil termin »odnosi z javnostjo« kot evfemizem za (politično) propagando. Dejstvo, da se je iz njegovih knjig učil sam Goebbels, pove veliko. Bernays je ugotovil, da demokratično in svobodno izražanje ljudstva deluje samo v primeru, če je regulirano na način, da ljudstvo le ohranja iluzijo o tem, da je svobodno in demokratično. Začetne vrstice njegove »potlačene« knjige Propaganda iz leta 1928 pravijo takole: »Zavestno in inteligentno manipuliranje z organiziranimi navadami in mnenji množic je pomemben element demokratične družbe. Tisti, ki upravljajo s tem nevidnim družbenim mehanizmom, so nevidna oblast, ki čisto zares vlada naši državi. Vladajo nam ljudje, za katere še nikoli nismo slišali in ki izoblikujejo naša stališča, vodijo naše razmišljanje, določajo naše interese. To je logična posledica načina, na katerega je organizirana naša demokratična družb« (str. 9). Kar ga vodi v neizbežen sklep: »Ni več resnega sociologa, ki bi še verjel, da glas ljudstva izraža kakšno posebno modro ali vzvišeno idejo. Glas ljudstva izraža voljo ljudstva, to pa določajo skupninski vodje, ki jim ljudstvo verjame in tisti ljudje, ki se spoznajo na manipulacijo z javnim mnenjem. Voljo ljudstva sestavljajo predsodki, simboli, klišeji in slogani, ki jim jih posredujejo vodje« (str. 92).

Idealna propaganda, ki je videti, kot da je ni
In tretji trik zadnjih predsedniških volitev? Uspele so se predstaviti kot volitve brez trikov. Bernaysova idealna propaganda je videti, kot da je ni, kot da ne trži nekega produkta ampak ljudem samo omogoča, da si z nakupom uresničijo svojo željo. Trik vseh trikov, ki je zakamufliral vse trike teh volitev, je ta, da marketinški odnosi z javnostjo niso delovali kot evidentna manipulacija in varanje ljudstva, ampak so ljudstvu samo omogočili, da prevara samo sebe. Najslabša lekcija, ki jo lahko potegnemo iz vsega tega, bi bila, da za vse to zdaj krivimo propagando, saj, spet z Bernaysovimi besedami: »Pogosto naletimo na kritiko, da propaganda iz predsednika Združenih držav dela tako pomemben lik, da ga začnejo častiti kot heroja, da ne rečemo kar kot božanstvo. S to kritiko se lahko celo strinjam, ampak kako preprečiti takšno stanje stvari, ki zelo natančno odraža želje nekega dela javnosti? Američani slutijo, kakšno moč ima izvršilna oblast in če javnost teži k temu, da se iz predsednika ustvarja herojski simbol te moči, za to ne gre kriviti propagande, temveč je razloge treba iskati v sami naravi Američanov« (str. 109).

Na koncu bi si lahko celo drznili postaviti tezo, da je ravno izvolitev Obame najboljše zagotovilo, da se v Ameriki ni in ne bo nič spremenilo. Imaginarij povprečnega Američana ni zdaj nič manj črno-bel, samo nekaj tistega, kar je bilo prej navzven belo, je zdaj navzven črno. Drobiž, change, kot je tudi obljubljal demokratski slogan. Če pa bi zmagal McCain, bi morda zopet nastali dvomi o poštenem štetju volilnih glasov, o volilnih manipulacijah, skorumpiranem sistemu, o tem, ali sistem, tak kot je, sploh funkcionira, skratka, ali ZDA sploh so Amerika. Morda bi zadeve kulminirale v dejansko spremembo ali vodile vsaj v resno preizpraševanje temeljnih izhodišč, vrednot in mehanizmov delovanja. Z zmago Obame pa se je le potrdila predstava Američanov o Ameriki; sistem je bil sicer res najbrž malo v krizi, ampak deluje, it is healed, bi rekla Oprah. Deprivilegiran temnopolti deček je uresničil svoj ameriški sen in mi z njim, Amerika, dežela svobodnih in domovina hrabrih, je zmagala, demokracija slavi. In spet je vse dobro in prav in lepo, saj laž se najlepše zamenja z lažjo …

Slavoj Žižek o meri

Slavoj Žižek: V takšni situaciji, kjer se vsi bolj ali manj valjajo vsaj v senci neke korupcije, se spravit točno na človeka, ki je v tej situaciji, bi rekel, vsaj kolikor je meni znano, skoraj največ naredil za to, da se zadeve kolikor mogoče normalizirajo, razčistijo.

Novinarka: Ampak je pa dejstvo, da je on javnosti lagal.

Slavoj Žižek: Če je on lažnivec, potem so vsi ostali desetkrat bolj lažnivci. Dobro, to je neka drobna napaka v oportunistični presoji, ampak za mene je tako absurdno minorna glede na zadeve o katerih se zdaj pogovarjamo. In če bo edini spodoben politik zaradi tega padel, je to pač znamenje, kaj bo iz Slovenije nastalo- neka mešanica, ki je locirana točno tja, kamor bo spadala: med Balkan in Berlusconijevo Italijo. Recimo poznamo tisti slavni sestanek pri Janši, ko so se dobili Šrot in vsi in delili Slovenijo, kako bi rekel. Recimo primerjat ta spodrsljaj Grege Golobiča s samim dejstvom tistega sestanka je po mojem, in potem govorit o lažeh, je preprosto absurdno. Se pravi, ohranimo, moj bog, ohranimo neko mero. zares.si

Anatomija neke afere

Rodila se je natanko ob petih, ko je pet zagotovo skrbno izbranih novinarjev petih slovenskih medijskih hiš prejelo novo anonimko. Čas je bil ravno pravi, da se je za osrednje informativne oddaje še lahko pripravil udaren prispevek, breaking news. Čas je bil naravnost idealen – predvolilni – in projektil se ni mogel več izgubiti.

Kakršnekoli bodo že politične posledice afere “Golobič”, bo ostala diagnoza slovenskega novinarstva nespremenjena: klinično mrtvo. Stvor se še odziva na dražljaje, misliti pa ne zmore več.

Le kaj je mogoče drugega reči o ljudeh, ki se kitijo s tako zvenečimi nazivi, kot je “preiskovalni novinar”, pa se niti pod razno ne vprašajo, kdo za vraga jim je poslal tisto, kar je kot iz neba padlo na njihove mize? S kakšnim namenom? Komu stvar koristi, komu škodi? Pa kaj to, slovenski novinarji se ne vprašajo niti tega, če navedeni podatki, preproste številke sploh držijo! Direkt v eter! Breaking news je breaking news. Objavi takoj, misli kasneje – če sploh.

Samoimenovana krona slovenskega novinarstva je tako v resnici na isti ravni kot najslabše plačan honorarec, ki prepisuje sporočila za javnost, le da je pri njej sporočilo distribuirano v malo drugačni obliki. Slovensko raziskovalno novinarstvo ne ustvarja zgodb, ampak jih zgolj posreduje, je zgolj ustrežljiv kanal za distribucijo umotvorov “mož iz ozadja”. Ker, dragi moji, anonimke pač ne padejo iz neba, ampak jih mora nekdo lepo pripraviti, dati v kuverto in zalepiti znamko – skratka, potreben je namen.

Ta slovenskih novinarjev ne zanima niti malo. Niti malo niso zaskrbljeni zaradi dejstva, da so samo marionete v umazanih političnih igrah, gumbki, na katere pritisne zdaj ta, zdaj drugi politični ali gospodarski mogotec. Ti morajo biti strašansko navdušeni, saj natanko vedo, kakšen bo odziv določenega “preiskovalnega novinarja”. Zanimivo, da se določene zgodbe, vedno usmerjene proti točno določeni politični tarči, vedno pojavijo pri istih novinarjih, kajne?

In tako gledamo novinarje, ki so še lansko leto ob aferi Patria zagnano pletli naravnost absurdne in z ničemer dokazane zgodbe o povezanosti finske televizije in slovenske levice, sedaj pa veselo prodajajo nov izdelek politične propagande brez vsakega dvoma in zanimanja za ozadje. Pa kdo je tu nor?

Kaj naredi sodobna medicina, ko razglasi nekoga za klinično mrtvega? Morda je čas, da nekaj podobnega naredimo tudi s slovenskimi mediji. Pull the plug!