Spomnimo. Lokalni neoliberalci, kot sta npr. Igor Masten in Jože P. Damijan, v času gospodarskega buma niso nikoli zamudili priložnosti, da nam ne bi pod nos potisnili baltskih držav – Litve, Latvije in Estonije – kot zgledov, ki bi jim morala slediti Slovenija. Le poglejte, kako hitro rastejo, so se radostili, obenem pa neusmiljeno bičali topoumnost slovenske politike, ki se ni hotela na vrat na nos podati v razprodajo bank, privatizacijo socialnih servisov in uvedbo enotne davčne stopnje.
Na tem blogu smo venomer, še preden se je zgoraj omenjena gospoda zdramila iz svojih neoliberalnih mokrih sanj, opozarjali, da baltski tigri ne rastejo tako hitro zato, ker bi bile njihove gospodarske politike nadmočne, ampak ker se njihova gospodarstva zadolžujejo po stopnjah, ki bi pri vsakemu resnemu ekonomistu morale sprožiti alarm. No, cvet slovenskega ekonomističnega kolumnajzanja je raje romal na predavanja estonskega premierja Marta Laarja, da jim je ta razodeval neoliberalni evangelij, kot pa da bi si k srcu vzel zapise na Drugem domu, ki so opozarjali na nevarnosti baltskega dolžniškega balončka.
Danes smo lahko v publikaciji Danske Bank prebrali:
The event risk has risen sharply in the Baltic markets and we advise outmost caution. Yesterday, the Swedish central bank Riksbanken said it will increase its currency reserve by SEK 100 bn through a loan from the Swedish debt agency. Investors seem to believe that this is a buffer to deal with potential problems arising from the Baltic crisis.Vir.
No, to banko lahko vzamemo resno, konec koncev njeni bankirji prav gotovo trepetajo pred posledicami tistega, kar so s kolegi Švedi uštimali v regiji. Pa prevedimo. “Event risk” pomeni grožnjo devalvacije baltskih valut, torej znižanje njihove vrednosti v primerjavi z evrom.
Danes je vrednost baltskih valut v primerjavi z evrom fiksirana. Vsak lat, ki ga Latvijec zasluži s trdim delom v neoliberalnem raju, odplača točno znano količino njegovih posojil, ki so mu jih velikodušno ponudile švedske in danske banke – in to v evrih. Latvijskih bank namreč ni več, vse so pokupili Švedi in Danci. In zakaj ne bi tile dajali posojil v evrih, ko pa so jih Latvijci takoj razgrabili, saj so bile obrestne mere na evrska posojila nižje od tistih v latih. Tečaj je tako ali tako fiksen, tako da ni treba skrbeti za to, da bi morali naenkrat dajati dvakrat več latov za tisti evro dolga – everybody wins!
Ali pa nobeden. Težava je v tem, da je bila gospodarska rast v Baltilandiji fiktivna. Ves tisti denar, ki so ga služili Balti v resnici ni bil toliko vreden, kot so mislili. Ko se enkrat gospodarstvo krči po letni stopnji 15 in več odstotkov, je jasno, da valuta takšnega gospodarstva ne more ostati neprizadeta. Vsi se je hočejo znebiti. In tako njena cena pada, če seveda na pomoč ne priskoči centralna banka, ki domačo valuto pokupi in tako umetno vzdržuje njeno ceno.
Težava je v tem, da so baltske centralne banke na koncu z močmi oz. evri. Zdaj zdaj bo počilo in fiksni tečaj, ta temelj sanjske gospodarske rasti, temelječe na poceni evrskih kreditih privatiziranih bank, bo romal na smetišče odsluženih neoliberalnih konceptov.
Pa to ne bo vse. Ko bodo enkrat baltske valute zgrmele v prepad, bodo tisti evrski krediti naenkrat postali dražji. Vse več latov bo treba dati za tisti evro in to v času, ko je velika težava sploh zaslužiti ta manjvredni lat. Bankroti, osebni in podjetniški, si bodo sledili kot po tekočem traku, švedski in danski davkoplačevalci pa bodo reševali svoje banke, ki se bodo utapljale v slabih dolgovih.
Baltska zgodba ima par pomembnih naukov. Prvič, priljubljen neoliberalni recept fiksiranja tečaja ni najboljše zdravilo za inflacijo, ampak prvi vzrok za nastanek eksplozivnih neravnotežij v obliki previsokega zadolževanja. Tukaj slovenski neoliberalni znalci pogorijo na celi črti – le spomnite se, kako so udrihali po gradualistih, ki so vpeljali drseči tečaj tolarja.
Drugič, razprodaja bank tujcem in liberalizacija financ nista najboljši recept za učinkovit finančni sistem. Ko domači neoliberalci udrihajo po državni NLB, češ poglejte, kam nas pripelje državno lastništvo bank, jim lahko brez zadrege pod nos pomolite baltski primer. Dolžniški balonček so tam napihnile tuje zasebne banke.
In tretjič, ne računajte na to, da bodo neoliberalci po takšnem intelektualnem bankrotu utihnili. Takšen je pač domet bralcev neoliberalne blogosfere in hujskaškega poslovnega tiska, da bodo pozdravljali reševanje bankirjev z denarjem davkoplačevalcev, slednjim pa sladostrastno napovedovali nujnost radikalnih reform, s katerimi bomo na koncu vse to plačali. Socializem za bankirje, neoliberalci pa njegovi apologeti.
Se bo pa med slednjimi vedno se bo pa našla kakšna bistra glava, ki bo tupila, kako jasno ima razjasnjene pojme o redistribucijski in stabilizacijski vlogi države. Šur.
No, poglejmo malo kaj so predvidevale ankete pred evrovolitvami leta 2004 in kaj pravijo danes. Po anketi Ninamedie 11. junija 2004, je bila volilna napoved takšna: