Mičo Mrkaić je ponovno dokazal, da rad piše. Nov dokaz ponuja blebetanje o meji v Piranskem zalivu, kjer demonstrira razumevanje problema na ravni (pod)povprečnega slovenskega volivca, ki je brezglavo kupil “uradno” razlago, ki jo je slovenska politika sproducirala za namene široke potrošnje. Kdo bi mu zameril? Kaj pa lahko fizik in ekonomist ve o mednarodnem (pomorskem) pravu in njegovih političnih ter še kakih implikacijah?
S praktičnega vidika je lastništvo nad Piranskim zalivom za veliko večino državljanov Slovenije povsem nepomembno, glede na to, da nam, tudi če ne bi imeli neposrednega ozemeljskega stika z mednarodnim morjem, mednarodno pravo (iz katerega se priložnostni veseljaki radi norčujejo, pa nam tukaj pride še kako prav) zagotavlja nemoten dostop do mednarodnih vod in nemoteno plovbo. S tem odpade edini resen praktičen razlog, zaradi katerega bi prerekanje o Piranskem zalivu lahko bilo pomembno. Če je problem proste plovbe resen, praktičnih posledic rešitve obmejnega nesporazuma za skoraj vse državljane tako rekoč ni. Finance
Lubi Slovenci: dostop do odprtega morja je le orodje za nekaj drugega (ne, ni nemotena plovba); smokescreen za slovenske želje, ki jih bi bilo razglaljene precej težje prodati javnosti – naši in tuji. Torej, za kaj točno gre? Verjamem, da se bo Mičo o tem še razpisal (le kdo drug pa lahko nosi luč v to slovensko meglo?) in vam nekoč pojasnil tudi to. Ko bo razumel, seveda.
P.S.
Opozoriti velja tudi na naslednjo cvetko, ob kateri se bo vsak politolog, ki je vsaj vrgel uč na primere, kot so Kongo, Ruanda, Sudan, Nigerija…, nasmejal do solz:
Zapomnimo si, da sta globalizacija in pospeševanje mednarodne menjave največji garant svobode in preprečevanja konfliktov. (Kdor tega še ni dojel, naj pomisli na celotno zgodbo o nastanku Evropske unije, preden bo začel z vročekrvnimi odzivi).