Dobro je, da se je ministrica odločila, da že enkrat za vselej spravi vprašanje izbrisanih (po sdsovskem novoreku “prenešenih”) z mize. Modro je, da bo to storila na začetku mandata; do naslednjih volitev bo to že lanski sneg.
Naravnost obupa je vredno, da lahko največja opozicijska stranka po vsem tem času popolnoma neženirano, brez najmanjšega sramu javnosti trosi besede, ki so – povejmo kar naravnost – popolna laž, že večkrat in na sto načinov demantirana onkraj dvoma. Goebbels je imel prav: laž je potrebno le vneto ponavljati.
Skrajno neokusna je taktika, ki jo je v teh dneh SDS-ovska jurišna enota prignala do skrajnost. Drugega, kot da gre za hujskanje najslabše vrste, res ni mogoče zaključiti.
Pri vsem tem me že skoraj od začetka muči naslednje vprašanje: SDS-ovci vseeno niso tako neumni, da ne bi mogli zapopasti problema, zakaj smo torej priča tem grimsoidnim orgijam? Vprašanje izbrisanih je v svojem bistvu namreč dokaj lahko razumljivo: slovenska država je skupini njenih prebivalcev naredila krivico, ki jo je pač potrebno odpraviti. Vsem in brez izjeme. Morebitne odškodnine se bodo določale na sodiščih in za vsakega posameznika posebej – pravica, ki jo imamo vsi prebivalci te države, upam.
Torej, zakaj naredi SDS iz izbrisanih vedno znova prvovrstno politično vprašanje? Ker bi tako padla senca na “tisočletni” projekt osamosvojitve? Dvomim. Napake se dogajajo in če se zgledno odpravijo, osamosvojitev ni ogrožena. Zaradi čistega nabiranja političnih točk, makijavelizma najnižje sorte? Morda, a hkrati se mi vedno, ko pred zasloni zagledam udarno četico, zazdi, da je vse skupaj onkraj racionalnosti, že dodobra na polju psihopatologije. Ni se namreč mogoče izogniti vtisu, da zadaj tli slabo obvladano zaničevanje in sovraštvo do skupine, ki naj bi bila “na napačni strani zgodovine”, ki naj bi “špekulirala” in “držala fige”. Ko jih gledam, kako vedno znova in znova trosijo sovraštvo, mi je skoraj neopisljivo neudobno. Ne bi se rad znašel v skupini, ki bi si jo za priročno tarčo političnih preigravanj izbrali ti jurišniki. Za tiste, ki so postavljeni na Grimsov pranger, je več kot očitno dovoljeno izigravati odločitve ustavnega sodišča in podpihovati najnižje strasti v ljudstvu. Skoraj nobena žaljivka ni neprimerna. O ljudeh, ki jim na sodišču ni bilo dokazano nič, se lahko pove vse (kakšna ironija, da iz iste stranke prihaja serijski tožnik zaradi obrekovanja in domnevnih laži!).
Takoj, ko je v javnost prišla novica o Todorovičevi odškodnini, sem vedel, da se bo spet začelo. In se je. Uspešno? Bojim se, da zelo. Vrzite uč na katerikoli slovenski spletni forum. Vam je vsaj malo neudobno? Ne? No, potem pa imate boljši želodec kot jaz. Čestitam, potrebovali ga boste, saj se Grims&Co. šele ogrevajo.
