DRUGI DOM

SDS-ovo darilo Borutu

Opozicija igra vlogo, ki ji v demokraciji pripada – brez zavor kritizira delovanje vlade. Kdaj bo Borut začel vladati? Mar res misli, da ga bo po vseh mukah dogovarjanja in iskanja konsenza Janez potrepljal po ramenih in rekel “Bravo”? Ne vidi noža za hrbtom? Kaj mu je prinesla dosedanja politika? Tole:

Če potegnemo črto. Vladi je uspelo izgubiti večinsko zaupanje javnosti v dobrih treh mesecih. Za celotno odisejado Pahorjeve ekipe pa si po sto dneh lahko sposodimo besede ministra aktualne vlade, ki je dejal: »Vse, kar bi lahko šlo narobe, je narobe tudi šlo«. Dodamo lahko le, da za takšen potek dogodkov Slovenija vlade ne potrebuje. Pa tudi vlada sama poleg tiskovnega predstavnika potrebuje še predsednika vlade, ki bo vsebinsko usmerjal njeno delo. SDS

Prelom (mogoče)

Naj mi je oproščeno, če se bom znova ustavil pri včerajšnjem nastopu Katarine Kresal v Trenjih, a stvar mi še kar ne gre iz glave. Po premisleku menim, da upravičeno, saj smo bili priča prelomu v javni debati o izbrisanih. Videti je, da je končno napočil pravi trenutek za rešitev problema, ki se vleče že leta in leta. Pokrovko je odneslo, nujnosti ni več mogoče prikrivati in končno imamo političarko, ki premore dovolj odločnosti, da stvar zaključi vsemu navkljub. Političarko, ki ni pripravljena na gnile kompromise in popuščanja. Teh je bilo dovolj, kriva pa je celotna levica, vključno s pokojnim Drnovškom in Borutom Pahorjem.

Naj mi bo dovoljeno, da dogajanje primerjam s tistim, ki se je odvilo ob nekem drugem pomembnem dogodku v zgodovini slovenskega naroda: NOB. Po koncu vojne je nedemokratična oblast lahko za kar nekaj desetletij zatrla razpravo o med- in povojnih zločinih. S primerno dozo strahu in družbenega nadzora je bila strategija lahko uspešna kar dolgo časa, a na neki točki je bomba eksplodirala in umazala izjemen zgodovinski dogodek. Madež je zaradi dolgoletnega prikrivanja večji kot bi bil sicer in kot bi bilo zgodovinsko nujno, povsem oprali in spravili pa se nismo niti do danes.

Z izbrisanimi je podobno in hkrati drugače, saj je v demokratičnih družbah na voljo manj orodij za prikrivanje in onemogočanje javne razprave. Manj, niso pa povsem odsotna (enemu se reče Grims), saj bi tokratno kolobocijo lahko rešili prej in z manjšo škodo. Škodo za stanje pravne države in škodo za drug izjemen dogodek v slovenski zgodovini – osamosvojitev. Čeprav ni opravičilo, vendar so napake, namerne ali nenamerne, v izjemnih časih, ko so čustva temu primerno napeta, nekako pričakovana. Verjetno ni izjemnih časov, ki ne bi pridelali tudi krivic in žrtev. A to ne more odpraviti ali zmanjšati nujnosti, da se problem odpravi; čim prej in čim bolj zavzeto. Z leti prikrivanj, izigravanj in političnih nabiranj točk se madež samo še širi, končno ceno pa plača ravno tisti zgodovinski projekt, ki ga – ironično – njegovi soizvajalci tako zavzeto in brezkompromisno branijo.

V kolikor ta država kljub odločnosti ministrice ne bo sposobna obračunati z lastno bližnjo zgodovino, se ji bo ta vrnila najpozneje takrat, ko bodo naši nasledniki do dogodkov lahko vzpostavili primerno distanco. Takrat bo vse skupaj zamujeno in verjetno nepopravljivo, dogodek, ki bi imel vse možnosti, da ga postavimo v vitrino neomadeževanih, pa z globokimi praksami. S temi pa je tako, da nikoli prav zares ne izginejo.

Boljše besede ni

No, danes je videti, da se razmerja med zagovorniki in nasprotniki spoštovanja ustavnih odločb o izbrisanih vendarle spreminjajo. Prvi so pogumnejši in drugi so enostavno videti vedno bolj neumni. Boljša beseda mi nekako ne pade na pamet. Vest.si

Hrčki

Verjetno ste zadnje čase opazili, da občasno pride do težav pri komentiranju, odpiranju strani in še čem. Ob tem vas pozdravijo hrčki (prej pa prav nemarna stran z oglasi za stvari, ki jih zagotovo ne potrebujete, kajne?). N’č bat, komentar se je objavil, stisnite samo gumb za nazaj in vse bo ok.

Po obsežnem tuhtanju, ki je vključevalo brskanje po bazi (vedno zabavno), ponovno namestitev Wordpressa in še kaj, je zaključek samo eden: kriv je ponudnik gostovanja. Upam, da problem izgine tako kot se pojavil (indijski support je clueless), sam bom pa še naprej tuhtal, ali naj do 5. marca, ko poteče gostovanje, stvar preselim drugam (niti najmanj sproščujoče opravilo), še zlasti, ker je čas generiranja strani naravnost grozljiv (kar pa vi običajno ne opazite; za znalce: poglejte na konec kode).

Zadnje minute Trenj

Zadnje minute Drenj, ki jih zaključi Kresalova (zelo po spominu “odločbe bomo izdali, pripravili zakon in rešili problem, pa če mi rejting pade na nulo”). Izjemno. Ko bi le se naš Borut nalezel te odločnosti in sposobnosti, da opravi z grimsi v vseh oblikah, če mu je takooooo vseeno za pohvale.

P.S.
Moje misli gredo NSi. Boštjana Turka ne privoščim nikomur. OK, Grimsu.

Smrtna kazen je predraga

V Združenih državah Amerike so smrtno kazen znova uvedli leta 1976, od tedaj pa so usmrtili več kot 1100 obsojencev. Trenutno je smrtna kazen še v veljavi v 35 zveznih državah, vendar je v zadnjem času kar nekaj držav predlagalo njeno opustitev. Kot glavni razlog za to spremembo pa v večini primerov navajajo, da je smrtna kazen – predraga. V času recesije in finančne krize je treba paziti na vsak dolar. Vir.

Smrtna kazen je v očeh mnogih sporna in nečloveška, saj gre v principu za premišljen in načrten uboj človeka, ki se ga izvaja pod streho “reda in pravice”. Ne samo, da krši pravico do življenja, ki naj bi bila po demokratičnih pravilih neodtujljiva pravica posameznika, ampak je tudi dokončna in nepopravljiva ter ne odvrača od kaznivih dejanj nič bolj učinkovito kot druge kazni.

Nadaljuj z branjem…

Izdajalci

Verjeten višek hujskaštva (doslej?):

Denar bolj potrebujejo študentje kot t.i. izbrisani, ki so izdali državo
…
Ob dejstvu, da bodo t.i. izbrisani »nagrajeni« zaradi tega, ker so delovali proti Sloveniji, se pa študentje iz dneva v dan srečujejo s težavami, kot so draga študentska prehrana, premalo študentskih postelj, premalo štipendij in se sprašujejo ali jih Vlada zaradi študija dobesedno kaznuje. NSi
…

Kresalkina ustava ali zakaj to ni več orožje

Spominjam se predavanj s Pravne fakultete v 90-ih letih. Profesorji prava so ničkolikokrat vzdihovali nad nerazumevanjem prava in človekovih pravic med ljudskimi množicami na eni strani in oblastniki na drugi strani. Ujeti v svoje koncepte, izhajajoč iz avstrijske šole čiste teorije prava, ki gradi pozitivni pravni sistem na hierarhičnem sistemu norm, ki ima čim manj veze z vsebinskimi določili pravičnosti, katere napolnjujejo idejo naravnega prava, so ustvarili idealno podobo zakonodajnega reda, ki bo prinašal samo koristi prebivalcem Slovenije. Gojenje pravne kulture je seveda hvalevredno dejanje, vendar le v pogojih velike dohodkovne enakosti in varnosti med prebivalstvom. V nasprotnem primeru se votlo okostje pravnih norm začenja sesuvat v prah. Če se pa že samo ne sesuje, jo sesuje pljusk množic, ki jih žene strah in sovraštvo.

Ustava, ki jo je izročila Katarina Kresal nadebudnim mladeničem in mladenkam perspektivne stranke z duhovnim predznakom, postaja vedno bolj le še nujno zlo. Izogiba se ji predsednik vlade, ker bi rad bil prijazni ljudski voditelj, ki posluša vsakogar in o vsem. Izogiba se ji predsednik države, ki bi rad presegel omejitve simbolične vloge, katera pritiče njegovi funkciji. Izogiba se ji opozicija, ki bi rada ohranjevala apartheidno ločitev na Slovence in Neslovence, kot da ni država Slovenija država vseh njenih državljanov in tudi njenih prebivalcev s tujim državljanstvom. Katarina Kresal se je drži in je tudi pokazala veliko večjo odločenost kot njeni predhodniki, da se ta zgodba zaključi. Na žalost je za velik del Slovenije tudi ona del najvišjega družbenega sloja, kar je zadnje čase vse prej kot znamenje dobrega renomeja. Zasluge žanje za nekaj, kar bi moralo biti povsem normalno delovanje vsakršnega ministrstva. Namreč delovanje v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča. Udeležba na prireditvah kot je Operabal na Dunaju pa pokaže simbolno hrbtno plat spoštovanja Ustave. Ustava zagotavlja vsem človekove pravice, ki pa so pomembne ljudem predvsem v kontekstu, da lahko delajo, da preživijo, da se lahko svobodno združujejo. Ob večanju revščine in propadanju industrije je golo zavzemanje za goli pravni red napačno in pomanjkljivo.

Da ne bo prišlo do napačnega razumevanja mojih besed, potrebno je zagotoviti izbrisanim pravice, ki so jim bile protipravno odvzete, da se izboljšajo posamične usode. Tudi odškodnino si marsikdo zasluži, saj je izgubil delo, družino, zdravje. Tudi Katarina poteza z Ustavo je bil dober povratni udarec. Vendar samo z učinkom presenečenja. Ustava se jih ne bo dotaknila.

SDS & kolektivna norost

Kolobocija okrog izbrisanih se približuje stanju kolektivne norosti; sedaj se je oglasila še samoimenovana borka za človekove pravice in hujskaškemu vzdušju dodala svoj dragocen doprinos.

Eva Irgl: Sredstva za izplačila odškodnin žrtev vojnega in povojnega nasilja odtekajo k “izbrisanim”

Ni kaj, v SDS-u delajo s polno paro. V par dneh so (skupaj z NSi) na izbrisane poskušali naščuvati upokojence, študente, žrtve vojnega in povojnega nasilja… Izbrisani tako v diskurzu dobivajo vlogo, ki so jo v Adolfovi Nemčiji igrali Židje: pijavke, ki se pasejo na narodovem telesu.

Odgovorna politika se mora v vsakem trenutku zavedati, da besede in dejanja štejejo, da ustvarjajo določeno klimo, ki pa lahko kaj hitro spozli iz nadzora. Kot se je slovenski politiki (kdo bi si mislil, kajne!) do Hrvaške zgodil “Podobnik”.

Najbolj gnusna in obsodbe vredna je politika, ki poskuša pridobivati politične točke s ščuvanjem ene družbene skupine proti drugi. Upokojence proti izbrisanim, “staroselce” proti migrantom, verne proti nevernim… Taktika je sicer stara in preizkušena (deli in vladaj), a njene posledice smo videli že prevečkrat, da bi lahko ostali ravnodušni. Četudi je spremljanje SDS-ovske gonje, Grimsovih manevrov in namigovanj Irglove psihično zelo zahtevna naloga, je naslabše, če ostanemo tiho in upamo, da pajacev ne bo nihče poslušal, da so jih ljudje že zdavnaj spregledali. Z večjo lopato mečeš laži, več se jih prime.

Izbrisani so pravno, politično in tudi moralno vprašanje. Zlasti pri slednjem je na mestu vprašanje, kakšna stranka je pravzaprav SDS? Kje je tista osnovna spodobnost, ki naj bi bila pri večjih in uveljavljenih strankah pač samoumevna? Če bi še bilo mogoče razumeti, da si tovrstne norčije lahko privoščijo akterji iz margine političnega življenja, je raven SDS-ovskega obravnavanja problema povsem izven okvirov “normalne, zmerne, desnosredinske” stranke. Hudiča, saj jih pri odnosu do izbrisanih ne more več preseči še tak nestrpnež in nacionalistični prenapetež! Bolj v ekstrem skorajda ni več mogoče iti.

Kakorkoli že, SDS si bo s postopanjem glede izbrisanih postavila lep spomenik stranke, ki je nepriljubljeni skupini prebivalcev pripravljena odvzeti osnovne človekove pravice. Nič kaj lep pogled.

Prestavi se v leto 2009

Tole bo obvestilo za javno dobrobit in obče zdravje. 47.50% obiskovalcev, ki na to stran prijadra z Internet Explorerjem, še vedno uporablja različico 6, kar je ob dejstvu, da skoraj vsak mesec dobimo kakšen nov brskalnik, frapantno.

Vi, ja, vi: vi ste cokla razvoja interneta, obtežilni kamen, ki vse vleče na tako nizek skupni imenovalec, da bi vam razvijalci spletnih strani internet najraje prepovedali. Dobrodošli v letu 2009, ko so vam na voljo Internet Explorer 7, Internet Explorer 8, Firefox 3, Google Chrome, Opera in še povsem sveži Safari 4.