Ni bilo prvič (Kongo, Armenija), še manj zadnjič (Ruanda), a druga svetovna vojna je ubijanje prvič spremenila v industrijo, v tovarne smrt. Sovražim dneve tega in onega, toda ta je izjema, saj holokavst mora biti trajen del evropskega spomina. Kot opomnik, kam lahko pademo, česa smo zmožni. Včeraj, danes in jutri.
Zatorej, umorjeni in preživeli, ta dan je vaš. Židje, Slovani, Romi, geji, borci proti nacizmu…
Zmagali smo, vendar se zgodovina brez spomina hitro ponovi.
EU fürchtet Scheitern der Bankenhilfe
Mit großer Sorge wird in Brüssel ebenfalls beobachtet, dass schwächere Länder in der Europäischen Union immer mehr Mühe haben, Kapital für ihre Konjunkturprogramme aufzunehmen – selbst dann, wenn sie hohe Zinsaufschläge auf Staatsanleihen zahlen. Slowenien etwa will seit Wochen eine Anleihe über 1 Mrd. Euro begeben und muss fürchten, derzeit nicht genügend Käufer zu finden.
“Wenn wir am internationalen Kapitalmarkt keinen Erfolg haben, wird die Situation kompliziert. Dann ist es möglich, dass wir Liquiditätsprobleme bekommen”, sagte der slowenische Wirtschaftsminister Matej Lahovnik am Freitag in Ljubljana.
Posted from Diigo. The rest of my favorite links are here.
Mediji se nekako niso preveč zavzeli, ko je minister za gospodarstvo Matej Lahovnik v petek dejal, da je likvidnost v tem trenutku glavni izziv za državni proračun.
Preprosteje povedano, država se mora vse bolj ukvarjati z vprašanjem, kje dobiti denar za ukrepe, ki jih je sprejela za boj proti gospodarski krizi. Trenutno je paket ukrepov težak okoli 800 milijonov evrov in v kolikor država nima dovolj denarja, da te ukrepe plača iz svojega žepa, si mora denar sposoditi na tujem.
Slovenski proračun je po uradnih podatkih sicer v minimalnem presežku, čeprav Računsko sodišče temu ugovarja. V vsakem primeru pa se bo morala država priklopiti na mednarodne finančne trge, če bo želela v napovedanem obsegu uresničiti svoje protikrizne ukrepe.
Finančno ministrstvo letos načrtuje zadolževanje v obsegu 2,8 milijarde evrov, kar bo javni dolg povečalo za skoraj pet odstotkov, na 23,9 odstotka BDP.
Slovenija tako že od decembra zbira ponudbe za posojilo v višini ene milijarde evrov, vendar so mednarodni finančni trgi obotavljivi. Še pred letom ali dvema bi milijarda slovenskih obveznic šla za med, danes pa so banke veliko bolj previdne. V proračunu torej zeva milijardna luknja. V primeru, da denarja ne bo, je pod vprašajem tudi načrtovan obseg javne porabe.
Trg sindiciranih posojil je tako rekoč mrtev, državne obveznice pa so zgubile sijaj netveganih papirjev. Rating agencije so nedavno povišale ocene tveganja za španski državni dolg, morda se podobno obeta Irski. Portugalska in Grčija imata težave s prodajo svojega dolga že dlje časa.
Lahko s tem računa tudi Slovenija? V zadnjih nekaj mesecih razlika med obrestnimi merami na slovenske in nemške državne obveznice vztrajno raste. Če bo Slovenija dobila denar, ga bo vsekakor plačala dražje.
Zveza združenj borcev je danes obeležila dan spomina na holokavst. Slavnostni govornik, predsednik državnega sveta Blaž Kavčič, je holokavst označil kot tragedijo nedolžnih, ohranjanje spomina nanj pa mora biti kot opomin posredovano prihodnjim generacijam. Ob tem je Kavčič znova opozoril, da se Hrvaška ni distancirala od izročila NDH in ustaštva. Delo
Jejhata, jejhata… od kdaj se Slovenija čuti poklicano, da bere zgodovinske levite Hrvaški? Kot da odnosi že itak niso napeti do skrajnost. Komu to koristi? Takšne izjave so v isti ligi kot Mesičeve neumnosti na temo osvobajanja Trsta.
In, s kako pravico bere zgodovinske levite država, ki še sama ni počistila z bremeni druge svetovne vojne? Kaj pa naši domobranci, ki so za velik del političnega telesa (in zlasti za RKC) skoraj brezmadežni antikomunistični borci non plus ultra?
Trije SD-jevi poslanci so pred kratkim predstavili pobudo, da slovenska javna uprava preide na odprtokodne rešitve.
Preden nadaljujem, sem dolžan razkriti, da je moja služba – tista, ki plača stanovanje, položnice in pivo – povezana s ponudniki komercialne programske opreme. Za nekatere bo to že dovolj, da me izključijo kot sogovornika, ki bi imel do predmeta debate zadostno distanco. Morda, morda pa so pomembnejši argumenti in dejstvo, da sam brez pomislekov uporabljam tako komercialne in odprtokodne rešitve ter operacijske sisteme (Mac OS X, Vista in Ubuntu). Še huje: neizmerno navdušenje gre izdelkom iz Cupertina, ki je konkurent mnogih podjetij s katerimi delam.
Verjamem, da je pobuda Jurija & ostalih mišljena dobronamerno, a po drugi strani sem več kot prepričan, da ne bi prinesla obljubljenih prednosti. Še več: porabili bi neverjetno veliko časa in človeških virov ter denarja za prehod na rešitve, ki jih nismo izbrali (zgolj) zaradi njihovih prednosti ampak všečne ideologije odprtokodnih rešitev.
Sam na oba modela razvoja programske opreme gledam strogo pragmatično. Vsak ima svoje prednosti in slabosti. Firefox nikoli ne bi bil to, kar je, če ne bi temeljil na odprti kodi. A po drugi strani velja tudi, da Maci nikoli ne bi bili to, kar so zdaj, če ne bi Apple držal v rokah vseh niti.
Pri izbiri pri domačem uporabniku in v obsežnih organizacijah, kot je javna uprava, obstajajo pomembne razlike.
Če lahko kot posameznik danes skoraj prosto in brez večjih težav prehajam med različnimi platformami, je prehod v velikih organizacijah izredno kompleksen projekt z nešteto primeri ponesrečenih implementacij, ki so prekoračile zastavljene roke in proračun.
Res je, odprtokodno programje je na voljo zastonj, kar je za določen segment uporabnikov lahko zelo pomembna lastnost. Toda stroški licenc za programsko opremo predstavljajo v organizacijah le del stroškov, upal bi si trditi, da celo manjši del. Potem pridejo še razvoj in prilagajanje rešitev, zagotavljanje podpore, izobraževanje zaposlenih, stroški zaradi morebitnih izpadov produktivnosti… Govorimo o “skupnih stroških lastništva”. Torej, če se pri izbiri rešitev gleda samo na ceno licenc, smo spregledali levji delež stroškov, ki jih bo organizacija imela pri njeni uporabi. Kot bi pri avtomobilu gledali samo na njegovo nakupno ceno, ne pa tudi na porabo goriva, pogostost servisnih posegov, primernost za naše potrebe, varnost…
Z načrtnim, od zgoraj zapovedanim prehodom na odprtokodne rešitev, ki bi bil v bistvu celo primerljiv z uzakonitvijo “prave vere”, bi neizogibno zmanjšali število rešitev, med katerimi bi javna uprava lahko izbirala, in število ponudnikov, ki bi lahko sodelovali na javnih razpisih. Konkurenca bi se izjemno zmanjšala.
Številne ponudnike bi “odrezali” avtomatsko, ne da bi sploh gledali na ponujeno ceno, odlike njihovih rešitev ter (verjetno najpomembnejše!) njihovo sposobnost, da obljubljeno zagotovijo v predvidenem času in proračunu.
Upal bi si trditi, da je prehod celotne javne uprave na odprtokodne rešitve v Sloveniji obsojen na neuspeh, saj zdaleč največji delež slovenskih IT podjetij razvija rešitve na Microsoftovih platformah in tehnologijah. Ponudnikov, ki bi se naslanjali izključno na odprtokodne platforme, je zelo, zelo malo. Ni naključje, da je vsakoletna Microsoftova NT konferenca zdaleč največji panožni dogodek v Sloveniji (in med večjimi v regiji).
Kako naj ta peščica slovenskih odprtokodnih ponudnikov zagotovi kakovostne rešitve za tako obsežen aparat kot je javna uprava, mi ni najbolj jasno. Microsoftovi partnerji, ki imajo znanje in izkušnje pri delu z javno upravo in podjetji, ki se lahko pohvalijo s številnimi projekti doma in v tujini, ki so skozi leta razvili svoja področja specializacije, pa zdaj naenkrat ne bi mogli več konkurirati na javnih razpisih, ker nam ni všeč njihov poslovni model? Zakaj pa naj davkoplačevalce sploh briga poslovni model ponudnika?
A potrebujemo “pravi” model razvoja rešitev ali rešitve, s katerimi bo javna uprava lahko zagotavljala boljše storitve za državljane? Kaj je pomembnejše?
Slovenska javna uprava uporablja tako komercialne kot odprtokodne rešitve, ki so jih (upam) izbrali zaradi prednosti v posameznih primerih. Bilo bi razumno, da se ta konkurenca, ki daje večje možnosti za izbiro boljših in tudi cenejših rešitev, ohrani tudi v prihodnje.
(Napisano na Macu, v Safariju in vidno na WordPressu)
Streaming: Monty Python Puts Free Videos Online, Sells 23,000% More DVDs
Monty Python started a YouTube channel with tons of their sketches streaming for free. The included links to their DVDs at Amazon. The result was a whopping 23,000% increase in sales.
Posted from Diigo. The rest of my favorite links are here.
Kdor zna, pač zna ;)
Monty Python started a YouTube channel with tons of their sketches streaming for free. The included links to their DVDs at Amazon. The result was a whopping 23,000% increase in sales. Gizmodo
In še mimogrede: naša draga nacionalka je baje kar pridna pri pobiranju posnetkov programa z YouTuba. Program, ki ste ga dragi imetniki električnega priključka itak že plačali. Ne najdem drugega razloga, kot da jih je sram, da bi to bedo videl cel svet.
Here I focus on coverage in the nation’s two leading “liberal” newspapers, the New York Times and Washington Post, arguing that these two papers’ coverage of Venezuela and Colombia consistently omits and distorts crucial information that is necessary for readers to gain an understanding of events in these countries.
One-state Solution by Muammar Qaddafir – The One-State Solution – NYTimes.com
But everywhere one looks, among the speeches and the desperate diplomacy, there is no real way forward. A just and lasting peace between Israel and the Palestinians is possible, but it lies in the history of the people of this conflicted land, and not in the tired rhetoric of partition and two-state solutions.
Posted from Diigo. The rest of my favorite links are here.
Dov Weissglass, svetovalec izraelskega predsednika vlade, o učinkih blokade Gaze:
“The Palestinians will get a lot thinner,” Weissglass had chortled, “but [they] won’t die.” Change Gaza Can Believe In
Upam, da ne kršim pravil tega bloga, če posredujem napoved zanimivega dogodka, ki se bo zgodil v Ljubljani ta konec tedna. Pa da zraven še utrdimo prepričanje o FDV-ju kot valilnici rdečih kadrov. :)
Vabljeni na mednarodno srecanje Europe Insurgent / Vstajniška Evropa v okviru projekta Uninomada. Teoretiki/carke in aktivisti/ke iz stevilnih evropskih mest bodo razpravljali o pojavnih oblikah financne ter gospodarske krize in o konstituirajoči moči antikapitalističnih uporov in gibanj v Evropi.
Petek, 23. januarja, na FDV ob 14. uri, predavalnica st. 20
Sobota, 24. januarja, v Socialnem centru Rog ob 15. uri
Nekatere hipoteze okrog katerih bodo potekale razprave:
.
1. Zaostreni socialni konflikti ter mnozicni izbruhi nezadovoljstva, ki jih sprožajo napadi na dohodke in pravice ljudi, pricajo o poskusih ekonomskih in politicnih elit, da bi restavrirale naceto oblast kapitala;
2. Nastajajoce oblike kapitalisticnega reformizma – oblike vkljucevanja proizvajalcev druzbenega bogastva v krizni menedzment – skusajo bodisi prepreciti bodisi krotiti izbruh razrednih in druzbenih bojev;
3. Le boji lahko ustvarijo alternative in naredijo iz krize priloznost. Gibanja, ki delujejo v konkretnih bojih za dohodek in pravice ter ustvarjajo nove prostore participacije in avtonomije, lahko preprecijo restavracijo komande kapitala in ustvarijo nove dispozitive samovladanja zunaj njene neracionalnosti;
4. Gibanja potrebujejo skupno transnacionalno politicno strategijo na evropski ravni.
(Ostale teme in hipoteze, okrog katerih bodo organizirane razprave, najdes na www.njetwork.org.)
© 2004–2009. Vse pravice pridržane.
RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.